sreda, 25. september 2019

Stefan Zweig: Strah

Stefan Zweig me je popolnoma prevzel. Po Noveli o šahu (1942) in Neznankinem pismu (1922) sem zdaj prebrala še eno od njegovih novel. Zgodnejšo. Novela Strah je bila namreč napisana že okoli leta 1913 - leta, ko se je zdelo, da je še vse mogoče in ko še nihče ni slutil, kakšni moriji - prva in druga svetovna vojna - se pripravljata. 
Torej v noveli ne bo govora o vojni, pač pa o zvestobi, razumevanju in odpuščanju, mogoče o ljubezni; pa tudi o zdolgočasenosti in kratkočasju. Predvsem pa o STRAH-u.

Ko sem začela z branjem, je vse kazalo, da bo to nova skrajšana različica ali Ane Karenine ali Gospe Bovary ali pa Effi Briest. Glavna junakinja je namreč poročena žena, prešuštnica, ki jo zalotijo pri dejanju. Pri njeni poti proti dnu pa bo imel pisatelj, sem si mislila, dovolj časa, da bo osvetlil moralne vidike dogodka, pa tudi družbeno pogojene okoliščine, ki so pripeljale do tega;) 
No, ni bilo ravno tako... Čeprav do neke mere tudi. Naj razložim.

Irene - lepotica, poročena ženska in mati dveh otrok, se - ker se ravno pokaže priložnost za to, malo iz dolgočasja, nekaj pa tudi zaradi nečimrnosti, vsekakor pa ne iz ljubezni, spusti v razmerje z ljubimcem. Njene užitke pa kmalu začne kratiti strah, da bo pri dejanju zalotena. Kajti posledice tega bi bile (lahko) usodne: ločitev, sramota, ostala bi brez otrok in prijateljev - konec bi bilo dosedanjega, udobnega načina življenja.

In seveda. Zalotijo jo. Že na prvih straneh novele. Ravno, ko zapušča stanovanje svojega ljubimca, k njej pristopi proletarska ženska:

"No, sem vas le enkrat dobila!" je vzkliknil robati glas. "Seveda, dostojna gospa, tako imenovana! Ni ji zadosti en mož in kup denarja in vsega, ampak mora nekemu ubogemu dekletu speljati še ljubčka..."
"Takšne ste torej videti, poročene gospe, ve imenitne, fine dame, kadar drugim kradete može. Skrite za pajčolanom, jasno, takole zakrite, da lahko potem vsepovsod igrate dostojne gospe..." se vsuje nanjo. A to je šele začetek.

Neznana ženska jo začne izsiljevati, najprej za nekaj drobiža, potem pa za vedno večje vsote denarja, na koncu ji mora izročiti celo svoj zaročni prstan.

To je zdaj ta klasična zgodba ženske prešuštnice iz 19. stoletja, na katero sem mislila, ko sem omenjala Ano, Emo in Effi - ko moški pisatelji razmišljajo o moralnih ter drugih stranpoteh ženske in sodijo. No, novela Strah je bila vendarle napisana pozneje kot zgoraj omenjene literarne klasike in ima temu primernejši, modernejši potek zgodbe in tudi konec. Konec je čudovit! Preberite.
Ne manjka dramatičnosti, zaradi česar ne čudi, da je bilo po noveli posneto že več filmov. 

A Irenina zgodba pravzaprav ni tako zelo pomembna. Ni važno, zakaj jo je strah, važno je, da jo je strah. Kajti strah je nekaj groznega: "Strah je hujši od kazni, ki je nekaj povsem konkretnega, in naj bo huda ali blaga, je vselej bolj otipljiva od tiste neznosno negotove, strahotno neskončne napetosti."
Kako strah uničuje človeka in kako se sesuva svet okrog njega, je v noveli izredno natančno in presunljivo opisano. Glavna junakinja niha med tem, da bi zaradi neznosne teže strahu možu priznala svoje dejanje, a obenem se grozno boji posledic tega priznanja. V opisovanju tega se pokaže, s kakšnim mojstrom pisanja imamo opraviti in kakšno literarno umetnino držimo v rokah.
Strah spremeni tudi pogled na stvari in dogodke. Marsikaj postane jasnejše. Osebe, s katerimi živimo, skozi tančico strahu zgledajo drugače, kot smo jih vajeni. Zaradi strahu se zavemo dragocenosti, ki jih imamo, in jih do sedaj nismo znali ceniti. Zavemo se drobnih lepot življenja in strašne lahkotnosti, s katero jih lahko izgubimo.

Novela Strah, Stefana Zweiga je enkraten oris grozljive moči, ki jo ima strah; a obenem pokaže tudi to, da je ta strašna sila premagljiva. 

★★★★★

Zweig, Stefan
Strah
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
naslov originala: Angst
Ljubljana, 2012, eBesede, Zbirka Besede
75 strani
ISBN 978 961 6693 84 4

torek, 17. september 2019

Takis Würger: Stella

Čas je, da spet preberem kakšno od knjig Daniela Kehlmanna - enega najbolj znanih sodobnih, v nemščini pišočih avtorjev. V slovenščino imamo prevedene tri od njegovih romanov: Jaz in Kaminski, Izmera sveta in Slava. Dva od njih sem pred leti prebrala in pustila sta mi čisto prijetne občutke - nič posebnega sicer, a vendar povsem v redu. Ko sem romana prebrala, sem bila zadovoljna, a vendar tudi ne tako zelo navdušena, da bi segla še po kakšnem od njegovih del - mogoče po najnovejšem, večkrat nagrajenem romanu Tyll
A zdaj kaže, da je spet napočil čas za tega avstrijskega pisatelja. Kajti, če imata dva - pisatelj in bralka - tako zelo podobno mnenje o nekem drugem romanu nekega drugega pisatelja, je to že pomenljivo in premisleka vredno. Če namreč sledimo logičnim potem razmišljanja, je zelo verjetno, da bodo tej bralki všeč tudi romani, ki jih je pisatelj sam napisal, ne pa samo tisti, ki sta jih oba tako enako ocenila:)

Daniel Kehlmann je namreč o romanu Stella, mladega nemškega pisatelja Takisa Würgerja, napisal naslednje:
"Takis Würger hat sich etwas Aberwitziges vorgenommen: Das Unzählbare zu erzählen. Man beginnt dieses Buch mit Skepsis, man liest es mit Spannung und Erschrecken, man beendet es mit Bewunderung."
Če njegove besede prevedem, potem gre takole: 
"Takis Würger si je zadal nekaj norega: pripovedovati o tem, kar je nemogoče pripovedovati. Bralec začne brati knjigo z dvomom, nato napeto in s strahom, konča pa z občudovanjem."
Daniel Kehlmann mojega mnenja o knjigi ne bi mogel zaobjeti bolj točno... 

Roman Stella ima dve pripovedni plati: ena je ljubezenska zgodba, druga je nacionalsocializem.

Auschwitz-Birkenau
Spomenik žrtvam nacizma 
v  vseh jezikih, ki so jih govorili jetniki Auschwitza -
- tudi v slovenskem

Zgodba se dogaja od januarja do decembra 1942 v Berlinu. Sin bogatih staršev, 20-letni Švicar z imenom Friedrich, pride v Berlin, da bi študiral umetnost. Njegov prihod je sila nenavaden, kajti v tistem času so ljudje potovali ravno v obratni smeri kot on - iz nacistične Nemčije so bežali v tujino, vsaj nekateri, če so le lahko, tudi v Švico. Kot pove glavni junak v knjigi, je prišel v Nemčijo zato, ker si je želel, da bi nekaj pregovorne "nemške moči" preskočilo tudi nanj. Namesto želenega je dobil vse kaj drugega. Kot obstranski opazovalec, ki se ga stvari, ki so se dogajale, niso preveč tikale, je lahko opazoval potek vojne v samem centru nemškega nacionalsocializma - z vso bedo, ki jo je le-ta prinesel, pa čeprav je bila tam, v Berlinu, prekrita z lažnim bliščem, za katerega pa se takrat še ni vedelo, da je le navidezen.

Ta začetni del romana je tisti, o katerem piše Kehlmann, da ga je bral z dvomom. Zgodba teče nerodno in neverjetno, osebe so oglate in neverodostojne. Dno pripovedi je že kar v prvem poglavju romana, nekakšnem prologu, kjer pisatelj opisuje prvih dvajset let junakovega življenja v Švici. Fritzova mama - nesojena slikarka in pijanka, si je na teh nekaj straneh priborila naziv moje najslabše, če ne celo najbolj nagnusne literarne junakinje vseh časov. A to ni tako pomembno in na potek zgodbe nima velikega vpliva.

Na srečo se pripoved po Friedrichovem prihodu v Berlin začne počasi (zelo počasi!) obračati na bolje. Zgoraj omenjena napetost in suspenz postopoma naraščata. Fritz sreča lepo svetlolaso dekle Kirsten (za katero se pozneje izkaže, da ji je v resnici ime Stella) in se zaljubi vanjo. Postaneta par in se celo poročita. Če bi živela v normalnem svetu, bi njuna življenjska zgodba po vsej verjetnosti tekla naprej gladko in srečno. A ker živita v času nacizma, se vse skupaj hudo zaplete. Stella je namreč židinja in v letu 1942 je bilo preganjanje židov v Nemčiji že v grozljivo pospešenem teku. Stellina starša sta bila že zaprta v provizoričnem taborišču v Berlinu in sta čakala na odhod v Auschwitz, ona pa - presenetljivo - je živela skoraj povsem normalno življenje Berlinčanov. Namigi, zakaj je tako, so posejani po romanu že od samega začetka dalje in zaradi razvpitosti knjige v Nemčiji tudi niso nobena skrivnost več. Stella je bila namreč "Köderjudinin". Tako so imenovali žide, ki so med drugo svetovno vojno ovajali druge žide in si na ta način priskrbeli določene ugodnosti.

Na tem mestu nastopita strah in prestrašenost, ki ju omenja Daniel Kehlmann v oceni Würgerjeve knjige. To, kako je Stella ovajala svoje sorojake - znance in prijatelje, v knjigi ni natančneje opisano. Kako grozno je to bilo, pa si zlahka predstavljamo s pomočjo odstavkov iz zapisnika sodnega procesa iz časa po vojni, ki so razporejeni preko celega romana. 

Romaneskna junakinja Stella je namreč poustvarjena po resnični osebi, Stelli Goldschlag, ki je v času druge svetovne vojne prav zares izdala številne žide (številke naj bi segale v tisoče!) in so ji po vojni sodili najprej na ruskem, nato pa še na zavezniškem sodišču. Ko so jo vprašali, zakaj je to počela, je odgovorila, da zato, da bi rešila svoja starša.
A ona je izdajala tudi še potem, ko sta Toni in Gerhard Goldschlag že umrla v Auschwitzu...

Stellin romaneskni mož Friedrich izve resnico o svoji ženi pozneje kot bralci knjige. Kar je pričakovano. Ljudje smo pač takšni, da si pred neprijetno resnico, ki je povezana z ljudmi, ki jih ljubimo, preradi in predolgo zatiskamo oči. 

Roman proti koncu postaja vse boljši. Osebe zaživijo pred očmi bralca, ljubezenska zgodba postane otipljiva in ganljiva. Pripoved nas vodi k čudenju in občudovanju. Skupaj z glavnim junakom se sprašujemo ali je narobe izdajati ljudi, zato da se reši druge. Ali je prav izdajati ene, da se reši druge - in skupaj z njim tudi ugotovimo, da nismo dorasli dilemi. Kljub vsemu pa Fritz čisto na koncu romana vendarle ugotovi, da resnica ni kot hibiskus - kakor mu je nekoč zagotovil oče - različnih odtenkov kot so različni odtenki rdeče barve hibiskusovih cvetov. Resnica je le ena. Čeprav slabič vse svoje dotedanje življenje, Fritz na koncu naredi potezo, ki bi jo lahko ocenili za pogumno.

Roman Takisa Würgerja, Stella, je ob izidu v Nemčiji sprožil silovit vihar neodobravanja in kritik. Pisatelju so očitali marsikaj: da je bil do Stelle Goldschlag in njenih zločinov preveč popustljiv in da je o nacizmu pisal preveč lahkotno in neobčutljivo. Kritike so šle celo tako daleč, da mu je bilo očitano, da kot ne-žid sploh ne bi smel pisati o holokavstu in da roman Stella sploh ne bi smel iziti. 
Očitki so - vsaj po mojem mnenju in navkljub temu, da se z nacionalsocializmom ne gre šaliti - pretirani. Da bi iz knjige vela kakršnakoli - pa če še tako majhna simpatija do nacionalsocializma, je nemogoče. Pisateljevo obsodbo Hitlarjevih in Stellinih zločinov lahko zasledimo skoraj na vsaki strani romana.
Pisatelj je Stello poskušal le orisati kot običajno žensko, ki je imela to smolo ali pa nesrečo, da je živela v grozljivem času in bila prisiljena sprejemati strašne odločitve. Odločitve, ki so bile moralno sporne, saj so reševale življenja enih na račun življenj drugih ljudi - pa četudi je bilo življenje, ki ga je rešila, le tisto njeno. A edino...

Če je romanu Stella kaj očitati, to ni sporna zgodba o židinji, ki je v smrt zavestno pošiljala druge žide, pač pa šibka literarna vrednost romana. Na splošno gledano me osebe niso prepričale in okoren stil pisanja je slab okus samo še podkrepil. A to je vendarle samo vprašanje okusa. Nekaterim je to všeč in so s takšnim načinom pisanja zadovoljni. Sploh pa zaradi (slabega) sloga pisanja in kiča (tudi to mu je bilo očitano) pisatelja ni potrebno privezovati na pranger in ga sramotiti. Komaj 33-letni Takis Würger ima še dovolj časa, da izboljša svoje pisateljske veščine. Svobode pri tem, o čem bo pisal, si pa - tako je zatrdil - ne bo dovolil vzeti. 

★★★

Würger, Takis
Stella
214 strani
Carl Hanser Verlag, München, 2019
ISBN 978 3 446 25993 5

P.S. Takis Würger je knjigo Stella posvetil svojemu staremu očetu, ki je bil leta 1941 v akciji evtanizijskih ubojev bolnih in prizadetih ljudi ubit v Auschwitzu.


Todestor ali Vrata smrti
Auschwitz-Birkenau

Skozi ta vrata so se peljali vlaki v taborišče smrti. 
Na njih so bili tudi židje, ki jih je ovadila Stella Goldschlag.


Resnična Stella Goldschlag (1922-1994) se je po drugi svetovni vojni izdajala za žrtev nacizma, vendar so jo židje, ki so preživeli holokavst, hitro razkrinkali, saj so jo dobro poznali. Imela je celo vzdevek Blondes Gift zaradi svojega arijskega videza. Zaprli so jo in ji sodili. Zaradi pomoči pri ubojih je dobila deset let zaporne kazni. Po prestani kazni se je spreobrnila v krščanstvo, spremenila svoje ime in živela nevpadljivo in odmaknjeno življenje v enem izmed nemških mest. Njena hči, ki je rasla v rejniški družini, z mamo ni želela imeti nobenega stika. 
V starosti 72 let si je Stella Goldschlag vzela življenje. Skočila je z balkona svojega stanovanja.

ponedeljek, 09. september 2019

Avgust Demšar: Otok

Novo kriminalko Avgusta Demšarja sem (ne tako kot n.pr. knjigo O koncu žalosti, Benedicta Wellsa) brala ob čisto pravem času - med počitnicami. Sploh se mi ni bilo potrebno peljati do morja, da bi občutila njegovo lepoto; in borovci na skalnih pečinah ali pa ob peščeni plaži so dišali kar iz knjige; njihova senca pa je bila globoka in prijetna. 

Dogajanje romana je namreč postavljeno na otok, preprosto imenovan Otok, nekje na Jadranskem morju. Ko se potnik izkrca s trajekta, se poda po eni sami poti v njegovo notranjost in pride do edinega križišča na otoku. Prepozna ga po branjevki, ki tam prodaja sadje. Če tam zavije na levo, prispe v edino mestece na otoku - tipično primorsko, z nekaj lokali in galerijami, pa tudi hotelskimi nastavitvami. Če pa se na križišču obrne proti desni, pride do Vile Paole - lično obnovljene, prostorne hiše na skalnati pečini, s čudovitim razgledom na morje. 

In v tej vili konec julija počitnikujejo štirje pari:
  • Pavlina, ki je lastnica polovice vile, in njen mož Paul,
  • Ana - Pavlinina prijateljica iz časa študija in njen mož Boris, ki se rad potaplja in lovi ribe, a tudi popije kakšno pivo preveč,
  • Manja - še ena od Pavlininih prijateljic s svojim partnerjem Jaroslavom, trgovcem z umetninami, ki je precej starejši od Manje, in končno
  • Klavdija - Pavlinina sestrična s svojo partnerko Niko

Nika je tista, ki jo bralci ostalih kriminalnih romanov Avgusta Demšarja, natančneje, Pohorske transverzale, že poznamo, saj je višja kriminalistka Mariborske kriminalistične uprave.

Poleg štirih parov je v vili še Pavlinin brat Luka - lastnik druge polovice razkošne hiše, ki jo je sicer skupaj s svojo sestro podedoval od dedka.

In nato obvezni zaplet - truplo v morju, ki ga morski tokovi prinesejo ravno do idilične plaže, kjer uživajo naši dopustniki.
Porajajo se klasična vprašanja: Je bila nesreča ali je bil umor? In če je bil umor, kdo in zakaj je moril? Kdo je truplo, je jasno že od samega začetka... 
Mhmm, prava kriminalna whodunit poslastica!

V tem zadnjem romanu Avgusta Demšarja je - kakor se sicer za kriminalni roman spodobi, glavni poudarek na zgodbi. Drugih stvari, ki so bile mogoče pomembne pri nekaterih njegovih prejšnjih delih - stranpoti pripovedi s komentarji na račun (slovenske) politike in družbe, tudi morale, v tem delu skoraj ni najti. 

Pisatelj se prav tako ne zamuja pri natančnejšem označevanju junakov romana. A vse to še zdaleč ne pomeni nekaj slabega! Po osmih detektivskih romanih, ki jih je napisal, si je pisatelj nekaj takega zlahka privoščil in to brez nevarnosti, da bi lahko šlo kaj narobe. Za tiste, ki smo redni bralci Demšarjevih romanov, inšpektorjev Vrenka in Miloša, Ivane, Kralja, Breznika in še mnogih drugih, pač ni potrebno natančneje opisovati. Precej dobro vemo, kakšni so - kakšna sta njun značaj in karakter, kako razmišljajo in kakšno je njihovo privatno življenje. Tisti bralci, ki bi se jim pa ob branju Otoka zazdelo, da o glavnih preiskovalcih umorov vedo premalo, lahko z velikim veseljem preberejo vse prejšnje Demšarjeve romane. Ne bo jim žal. Fajn so, vsak po svoje.

Čeprav ima v tokratnem romanu glavno vlogo pri raziskovanju smrti Nika, nastopajo tudi vse ostale osebe, ki so kadarkoli nastopale v kriminalnih primerih inšpektorjev Vrenka in Miloša. Ker jih je tako veliko, imajo nekatere zelo malo prostora, da se pokažejo, a vendar dovolj, da se bralec spomni nanje in se jim zadovoljno nasmehne. Dogajanje se namreč z Otoka preseli še v Maribor, kjer našteti kriminalisti in njihovi pomočniki ponavadi delujejo; nekaj malega pa tudi v Kranj, pomembno pa je tudi mesto Frankfurt.
No, če sem si za kakšno osebo želela, da bi v romanu imela večjo vlogo, kot ji je bila tokrat dodeljena, je bil to Drago. V Pohorski transverzali je bilo vse v zvezi z njim že tako lepo zastavljeno...

In če glavne osebe v tem kriminalnem romanu nimajo dovolj časa, da bi pokazale vse svoje lastnosti, je - presenetljivo - dovolj prostora za marsikatere stranske osebe. Krasen je bosanski zdravnik na mariborski urgenci in obetajoč je Luka s svojo fleksibilno službo, polovičnim delovnim časom in razumevajočim odnosom nadrejenih do njegovega načina življenja. On pesni in slika v živih barvah:)

Pri pripovedi, ki je inteligentno in simpatično zastavljena, je dovolj indicev, da bralec lahko tekmuje z mariborskimi preiskovalci, kdo bo prej našel morilce; nekaj je tudi lažnih, da bralca zmedejo, a niso za lase povlečeni. Rezultat raziskave je logičen in verjeten. Tudi motiv za ubijanje je eden tistih najpogostejših. Zelo v redu:) Mi je bilo všeč.

Ob poplavi domačih kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih pljusknili na slovenski knjižni trg, je Otok, Avgusta Demšarja, prav gotovo eden žanrsko najbolj dodelanih in premišljeno napisanih romanov te vrste -  je še najbolj podoben tistim detektivkam, ki jih je pisala Agatha Christie. 
Zaradi svoje jasne žanrske tematike pa knjiga seveda ni prišla na seznam kandidatov za nagrado kresnik. Pa bi si to zaslužila bolj kot marsikatera druga. A kaj bi o tem. Bodimo veseli, da imamo nov zanimiv kriminalni roman, ki je ravno pravšnji za poletno sprostitev, a tudi za spodbujanje možganskih živčnih celic, da le-te ostanejo gibčne in prožne za nove podopustniške izzive. 

★★★★☆

Demšar, Avgust
Otok: kriminalka
Maribor, Založba Pivec, 2018 (zbirka Branje. Proza)
strani 270 strani
ISBN 978 961 7026 535

torek, 03. september 2019

Dve noveli Stefana Zweiga

Število žrtev nacizma je nemogoče določiti. Lahko seštejemo vse vojake, ki so padli v boju med drugo svetovno vojno in prištejemo vse žrtve iz koncentracijskih taborišč - dobili bomo velikansko številko, a to še zdaleč ne bodo vsi, ki so preminuli pod Hitlerjevim režimom. Mnogi so trpeli in dotrpeli posredno. Med njimi je bilo veliko umetnikov. Njihovo trpljenje je lahko razumeti; precej težje pa je dojeti njihov obup in izgubo vsakega upanja v novo življenje.

Pisala sem že o ekspresionističnem slikarju Ernstu Ludwigu Kirchnerju (1880-1938), ki je bil globoko prizadet, ker je Hitler njegova umetniška dela označil za degenerirana. Umaknil se je v Davos  v Švici in tam dosegel nov vrhunec v svojem umetniškem ustvarjanju - nič mu ni manjkalo, bi lahko rekli, vendar ne... Vzel si je življenje, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupacijskem pohodu preko Evrope vkorakal tudi v Švico.

Dunajski pisatelj Stefan Zweig (1881-1942) mu je bil sorodna duša. Sin bogatega judovskega tovarnarja je še pravi čas pobegnil pred nacizmom, najprej v Veliko Britanijo, nato pa preko New Yorka v Brazilijo. Povsod so ga z veseljem sprejeli, saj je bil že od dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja svetovno priznan - najbolj bran, v nemškem jeziku pišoč pisatelj. Finančno je bil več kot dobro preskrbljen, poročen z mlado ženo, ki ga je občudovala, v zelo dobrih odnosih s svojo prvo ženo, vendar ne... Tudi on, razočaran nad tem, v katero smer gre svet, je naredil samomor.

Umetniki so občutljive duše. Ne morejo vsi reči tako, kot je odvrnil Thomas Mann, ko so ga v azilu, v Združenih državah Amerike, vprašali, če kaj pogreša domovino Nemčijo. Rekel je: Where I am, there is Germany.

Stefan Zweig se za razliko od Thomasa Manna v Novem svetu ni dobro počutil. Pogrešal je Evropo in trpel z ljudmi, ki so ostali tam. Kako je bilo s tem, si lahko ogledate v odličnem filmu Vor der Morgenröte (s slovenskim naslovom Slovo od Evrope). Po delih Stefana Zweiga pa je bil navdihnjen in njemu hkrati tudi posvečen enkraten film Grand Budapest hotel.



Novela o šahu

Stefan Zweig je manj kot leto dni pred svojo smrtjo napisal Novelo o šahu. Dogaja se na krovu ladje, ki med drugo svetovno vojno pljuje iz New Yorka v Buenos Aires. Na krovu sta poleg prvosebnega pripovedovalca med drugim tudi trenutni svetovni prvak v šahu, Mirko Čentovič, in dunajski intelektualec, dr. B., ki beži pred nacizmom. Popolnoma različni osebi sta - tako po poreklu kot po razgledanosti in intelektu. 
Svetovni prvak je hladen in preračunljiv, ozko specializiran samo na igranje šaha, sicer pa usmiljena vredna, skoraj zaostala oseba. Je pa Čentovič zaradi hitro in lahko doseženega uspeha ter bogastva nadut in ošaben. 
Ali se ni pravzaprav prekleto lahko imeti za velikega človeka, če te ne bremeni niti najmanjša slutnja, da so sploh kdaj živeli neki Rembrandt, Beethoven, neki Dante in Napoleon? se sprašuje eden od potnikov na ladji.
Dr. B. pa je nasprotno - izobražen, splošno razgledan, zna se izražati, čuteč je in skromen. Na Dunaju so ga zaradi njegovega prepričanja in pacifizma nacisti mučili - pa ne tako, da bi ga tepli ali strpali v koncentracijsko taborišče. Mučenje je bilo bolj prefinjeno; zaprli so ga v hotelsko sobo, kjer ni bilo ničesar, kar bi hranilo njegovo domišljijo (nobene knjige:), kjer je bil popolnoma izoliran od zunanjega sveta. 

In ta dva, tako različna človeka, sta na krovu ladje, ki je plula proti južni Ameriki, odigrala partijo kraljevske igre, šaha. To je menda edina igra na svetu, kjer naključje ne igra nobene vloge. Njen potek in izid je odvisen le od možganskih sposobnosti obeh igralcev. Izid partije bo imel velik simbolen pomen. Ali bo zmagala poosebitev evropskega humanizma (dr. B.) ali pa nečloveški stvarni aparat neobčutljive grobosti (M. Čentovič), ki lahko predstavlja le neizprosno zlo nacizma?
Pomenljivo.


Neznankino pismo

Kaže, da je Stefan Zweig v svojih leposlovnih delih prav rad drugega proti drugemu postavljal povsem različne osebe. Kakor sta si različna igralca šaha iz Novele o šahu, tako sta si različna tudi pisatelj R. in neznana ženska iz novele Neznankino pismo. Drobna knjižica s to novelo je spomenik čisti in globoki, zvesti in večni ljubezni, ki daje vse in v zameno ne zahteva ničesar. Prosi le za drobno pozornost in spomin. S svojo tragičnostjo bi bila lahko kičasta in banalna, pa ni.

Novela je eno samo pismo, ki ga je neznanka napisala pisatelju R. na svoji smrtni postelji. V njem opisuje svoje življenje, ki je bilo od rane mladosti skoz in skoz prepojeno z ljubeznijo do njega. On pa te ljubezni - kaj ljubezni, tudi dekleta samega, še opazil ni. Pač, vedel je za dekle, ki je živelo nasproti njegovega stanovanja, vedel je za mično mladenko, ki jo je povabil na večerjo in nato v svoje stanovanje in vedel je za lepo zrelo žensko, ki jo je srečal v nočnem klubu - a vseh teh podob ni povezal v eno samo osebo - žensko, ki ga je zvesto ljubila vse svoje življenje. On je bil za razliko od nje površen, plehek in vihrav. A tudi izredno prijazen, nežen in dobrotljiv, a do vseh ljudi, ki jih je srečal, enako močno. In to je bilo tisto, kar je žensko, ki ga je ljubila, še posebno bolelo.

Obe noveli Stefana Zweiga sta čudoviti! Odkrili sta mi novega pisatelja, katerega dela bi še naprej rada brala. So iz drugega časa - časa, ki ga ne poznamo več. Dišijo po starem pohištvu in belih vrtnicah v vazi; zibajo se z ladjo, ki počasi pluje novemu življenju naproti. Ker starega ni več, pa čeprav bi ga mogoče radi zadržali. Vsaj še za nekaj časa.

★★★★★

Stefan Zweig
(vir: Wikipedia)
Verjamem v svobodno Evropo. Verjamem, da bodo meje in potni listi nekoč preteklost.
(Stefan Zweig)


Zweig, Stefan
Novela o šahu
iz nemščine prevedla in spremno besedo napisala: Nina Vovčko
naslov originala: Die Schachnovelle
Celovec-Ljubljana-Dunaj, Mohorjeva založba, 2006
85 strani
ISBN 978 3 7086 0213 7

Zweig, Stefan
Neznankino pismo
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
naslov originala: Brief einer Unbekannten
Ljubljana, eBesede, zbirka Kofetek, 2017
96 strani
ISBN 978 961 6922 99 9