Hans Pleschinski: Königsallee

Konec avgusta leta 1954 je Thomas Mann obiskal Düsseldorf, da bi pred ljubitelji literature bral iz svojega najnovejšega romana - velike uspešnice, Izpovedi bleferja Felixa Krulla. V istem času naj bi se v tem mestu nahajal tudi Klaus Heuser. Ti dve drobni zgodovinski dejstvi sta tisto, na čemer je Hans Pleschinski zgradil svoj, leta 2013 izdani roman, Königsallee.

Knjiga je poklon Thomasu Mannu. 

Hans Pleschinski v romanu Königsallee piše o Thomasu Mannu na takšen način, kot je Thomas Mann pisal o Goetheju v romanu Lotte v Weimarju. Tam se po mnogih letih srečata mladostna ljubimca Goethe in Charlotte, pri Pleschinskem se pa po več kot dvajsetih letih ponovno najdeta Thomas Mann in Klaus Heuser. Tudi onadva sta bila nekoč zaljubljena drug v drugega. 

Z načinom pisanja in z zgradbo romana posnemati takšnega mojstra kot je Thomas Mann je sila tvegano dejanje. Ob primerjanju dveh na enak način in z istimi sestavinami spečenima hlebcema kruha je namreč izdelek vajenca v primerjavi z mojstrovim ponavadi še bornejši, kot bi bil sicer, če ga ne bi z ničemer primerjali. Pa je vajencu peka kruha kar dobro uspela. Napisal je knjigo, ki je must-read za ljubitelje Thomasa Manna. Za vse ostale bralce pa bo roman verjetno nekaj zelo dolgočasnega in nezanimivega.

Oba torej prideta v tistem povojnem poletju leta 1954 v Düsseldorf. Za Klausa Heuerja je to mesto, kjer živita njegova starša, mesto, kjer se je rodil in odraščal, živel do svoje selitve v Indonezijo. Star je 45 let.

Thomas Mann pride v Düsseldorf v spremstvu svoje žene Katie in hčerke Erike, da bi bral iz svoje knjige. Star je 79 let. 

Oba prenočujeta v najbolj luksuznem düsseldorfskem hotelu Breidenbacher Hof, ki stoji na najznamenitejši mestni ulici, Königsalle.

V Düsseldorfu se v tem času še vedno vidijo posledice 2. svetovne vojne, saj je bilo mesto ob Renu še posebno pogosto tarča bombnih napadov. Vendar pa so bila petdeseta leta prejšnjega stoletja v Zvezni republiki Nemčiji tudi že čas izjemnega gospodarskega vzpona in ta se je kazal tudi z obnovo in ponovnim razcvetom med vojno porušenih obrenskih mest. Düsseldorf tako v času srečanja med glavnima junakoma že kaže na to, da bo prav kmalu spet postal modeno mesto in nesporna prestolnica zahodnega dela Nemčije. 

Do srečanja med Thomasom Mannom in Klausom Heuserjem pride po maniri Lotte v Weimerju šele v zadnjem poglavju romana. Napetost, ki se gradi preko cele knjige in vodi k temu srečanju, ni tako visokovoltažna, kot je pri Thomasu Mannu. Če sem za roman Lotte v Weimarju napisala, da jo je nemogoče dobro podoživeti, če se poslužimo prevare, preskočimo dolgočasna, dolgovezna poglavja in preberemo samo konec - ker nas pravzaprav zanima samo to, kako se je izšlo srečanje med Goethejem in Charlotte - pri Königsallee lahko mirno trdim, da takšna majhna prevara ne bi imela prevelikega negativnega vpliva na dojemanje romana. V Königsallee srečanje med glavnima protagonistoma kljub velikim in gorečim besedam ostane enako medlo, pa če pred tem preberemo vsa poglavja ali pa samo konec romana.

Roman je vredno prebrati zaradi drugih stvari. S prebiranjem knjige sem na prijeten način izvedela veliko novega o Thomasu Mannu in njegovi družini. Podoba Katie Mann je jasno zaživela pred mano in celo odgovorila na določena vprašanja, ki se vedno znova porajajo v zvezi z njo - kako je živela v zakonu s homoseksualnim možem in kako je usmerjala tako posebno, z umetnostjo prepojeno družino, kjer je vsak nekaj pisal, kjer so bili nekateri od otrok privilegirani, drugi pa ne, nekateri ljubljeni, drugi pa ne, vsi pa usodno zaznamovani s senco slavnega očeta. Preko hčerke, Erike Mann, ki je bila ena od ljubljenih, spoznamo revolucionaren, socialističen pogled na svet; preko sina, Golema Manna - nepriljubljenega, bolj umirjen in spraven zgodovinski vpogled.

Tekom romana pisatelj načenja tudi spornejše teme v zvezi s Thomasom Mannom in njegovim življenjem. Tako se sprašuje, ali je bilo moralno sprejemljivo, da je v času nacizma zapustil Nemčijo in se s tem elegantno izognil usodi ostalih Nemcev. Zaradi te dileme Thomasa Manna v Düsseldorfu sprejmejo tudi demonstracije in ne samo slavospevov polni govori na različnih sprejemih.

Knjiga je tudi precej zabavna. To pa zato, ker v njej nastopajo stranske osebe, ki spominjajo na protagoniste iz različnih Mannovih romanov. Tako imamo gospo, ki loputa z vrati - zelo podobno Madame Chauchat iz Čarobne gore in imamo liftboya z imenom Armand, ki bi rad potoval v Lizbono, če ne celo preko Atlantika v južno Ameriko, ki je pravzaprav Felix Krull. Takšnih in podobnih namigov na literarne osebe je še kar nekaj, a se odkrijejo samo velikim ljubiteljem tega nemškega pisatelja. In jim pripravijo obilo veselja:)

Roman Hansa Pleschinskega, Königsallee, je roman o ljubezni, ki bi lahko navdihnila velika literarna dela. Pripoveduje o srečanju, za katerega ne vemo, če se je zgodilo, a si želimo, da bi se. Knjiga je pisana v stilu, ki ga je uporabljal glavni protagonist romana v svojem resničnem življenju in v svojem resničnem literarnem delu. Dogajanje je postavljeno v čudovito okolje mesta Düsseldorf, poimenovanega tudi "mesto zelenja in parkov". Knjiga slavi literaturo in Thomasa Manna in Düsseldorf. 

Zahtevno branje, v katerem bodo uživali le redki, a ti toliko bolj. 

★★★★☆