nedelja, 06. junij 2021

Feri Lainšček: Kurji pastir

Splača si dobro ogledati fotografijo na naslovnici knjige.

Dojenček je seveda Feri, to je jasno. Kdo pa so ostali trije, ni tako zelo samoumevno. Ženski sta si podobni - poglejte si samo njune ustnice, kako povsem enako zakrivljene so  -  zelo verjetno sta mati in hči.  Na fotografiji sta torej stara starša dojenčka in mlada mamica, ki je svojega prvorojenca za čas fotografiranja zaupala svojemu očetu. Kje je otrokov oče, se ne ve, a to, da manjka, bi bil lahko prav zanimiv zaplet za romaneskno zgodbo.


Ja, pa kaj še;) Moja predvidevanja so bila napačna. Mlada ženska na sredini fotografije je Ferijeva osemnajst let starejša sestra Mala Trejzka; starejši zakonski par, ki sedi, pa sta njegova starša, Trejzka in Pištek. Pravzaprav sploh še nista tako stara - ona še ni štirideset, on je le nekaj let starejši - samo težko življenje na goričkem podeželju, prepojeno z revščino, ju je izželo in zgodaj postaralo. 
V času malo preden je nastala fotografija, sta se Ferijeva starša ravno nekoliko oddahnila in odmaknila od vsakodnevnega boja za preživetje. Hčerka je odšla v Ljubljano, se zaposlila v eni od tovarn in dobro zaslužila. Pištek je imel državno službo in redno plačo, katere polovico je nakazoval na hranilno knjižico. Ko bo zbrano dovolj privarčevanega denarja, bo končno lahko zgradil lastno hišo.
Potem se pa v to utečeno in predvidljivo okolje nepričakovano rodi dete, ki vse postavi na glavo.

Mala Trejzka je staršema zamerila, ker sta se pri teh letih tako spozabila in dobila dojenčka. Pištek je preklinjal še bolj kot običajno in svoj kramp vihtel še bolj jezno kot ponavadi - tega se s fotografije pač ne da razbrati, Trejzka pa je ponižno sprejela nove okoliščine in se še  redkeje smejala kot običajno - kar se s fotografije dobro vidi. A novo življenje ima vedno čudežen vpliv na ljudi okrog sebe. Zakrpa razpoke, ki so nastale v družini, začne zdraviti rane, ki so že dolgo prisotne in se nočejo in nočejo zaceliti, utrdi in oživi vezi med prijatelji in znanci.

Oče, mati in sestra se tako kljub razlikam povežejo, da bi Feriju omogočili, da se izkoplje iz revščine in zaživi drugačno življenje, kot ga imajo sami - da postane človek. Vaščani Dolencev - povprečno slovensko obrekljivi in neprizanesljivi - se, ko je treba, združijo in pomagajo, in to takrat, ko je pomoč najbolj potrebna. 
Vse te dileme, začetni dvomi in pomisleki ob novem življenju, ki tekom pripovedi počasi poniknejo in jih nadomesti jasna želja k višjemu cilju, priskrbeti svojemu potomcu boljše življenje, so v romanu enkratno prikazani. Ljudje, ki na zunaj zgledajo grobi, trdi in surovi, v notranjosti pa jim bije mehko in ljubeče srce, so orisani tako prepričljivo, da so mi vsi po vrsti prirasli k srcu. K temu je pripomogel še slog pisanja, ki je  v skladu s časom nekoliko starinski in tako dogajanju v preteklosti, ko je bilo življenje še tako zelo drugačno od današnjega, da poseben pečat.

Roman o najzgodnejšem otroštvu Ferija Lainščka, Kurji pastir, je šele prva knjiga cikla, v katerem bo pisatelj zapisal svojo življenjsko zgodba. Ta prvi del ima zelo natančen časovni okvir. Začne se na dan pisateljevega rojstva, 5. oktobra v Dolencih, konča pa 23. decembra 1959, ko hudo bolnega dojenčka prinesejo k zdravniku v Križevce. Vmes je dovolj časa, da spoznamo vse pomembne osebe - ne samo Ferijevo družino, ampak tudi vaščane Dolencev, in njihov način življenja v povojni Sloveniji. 

A to ni tisto glavno. Najpomembnejše je, da je v tem kratkem časovnem obdobju dovolj prostora za prav posebne dogodke. Čudoviti so in ganljivi. Romanu dajejo poseben, magičen sijaj. Lahko so to samo pogovori med prijatelji, med možem in ženo, lahko je to način, kako otroku izbirajo ime in ga pripravljajo na krst ter mu kupujejo voziček. 
Magičnost je pogosto povezana s cigani, ki v sožitju z ostalimi prebivalci Dolencev živijo na obrobju naselja. Pisatelj jih imenuje kar cigani, kar je dandanes skoraj bogokletno, a tako ljubezniv in spoštljiv zapis o njih, kot ga najdete v romanu Kurji pastir, že dolgo nisem brala.

Fotografija na naslovnici odseva realizem - trdo kmečko življenje na obrobju države, a na njej je upodobljena tudi magičnost, o kateri pišem in sem jo čutila tekom cele knjige. Dobro poglejte, pa boste videli dobro vilo, ki se ljubeznivo sklanja nad družino Lainšček in skrbi zanjo. Za Ferija se je še posebno skrbno zavzela in poskrbela, da je v teh prvih mesecih njegovega življenja vse gladko teklo. Prisotna je bila ob njegovem rojstvu, pijanega Pišteka je varno pripeljala domov, dala je namig, da je potrebno napisati pismo in z bolnim otrokom je v procesiji hodila preko zasnežene pokrajine.
Tako je to. Z njeno pomočjo je novo življenje pognalo močne korenine; jaz pa že čakam naslednje knjige cikla, da izvem, kako bogato in samosvoje se bo to življenje razcvetelo.

★★★★★

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)