George Lucas: Vojna zvezd

(213 str.) 

Knjige nastajajo na različne načine - lahko tudi kot stranski produkt kakšnega drugega projekta. Ob filmski sagi Vojna zvezd je nastalo ogromno število knjig. Poleg velikega števila otroških slikanic na to temo, vodnikov po sagi, raznih leksikonov, obstajajo tudi knjige, ki so napisane kot romani. Nekatere so romanizirani scenariji posameznih epizod filma, druge natančneje razlagajo stvari, ki so v filmih samo omenjene, tretje pa celo razširjajo zgodbo v čas pred ali po dogodkih, ki so predstavljeni v filmih.

Eno izmed teh knjig imamo prevedeno tudi v slovenščino. V naši knjižnici jo imajo samo v skladišču, zanimanja zanjo ni. Gre za prvo in osrednjo, verjetno pa tudi najpomembnejšo knjigo v okviru sage Vojne zvezd. Predstavlja romanizirani scenarij prvega filma iz te serije in ima v originalu naslov Star Wars - From the Adventures of Luke Skywalker, v slovenščini preprosto Vojna zvezd. Originalna knjiga je bila izdana pol leta preden je film prišel v kino in je bila tako odlična reklama zanj. Svojo vlogo je opravila več kot dobro, saj je hitro postala velika uspešnica in skupaj z drugimi spremljajočimi dogodki povečala zanimanje za film. Je bila knjiga zaradi tega zlorabljena? Že mogoče.

Je bil nespodobno zlorabljen pisec romana? Mogoče. Sam sicer pravi, da ne. Kajti romana seveda ni napisal George Lucas, kot je to predstavljeno na naslovnici knjige. Za 5000$ je bil najet "ghostwriter" Alan Dean Foster, ki je roman napisal po Lucasovem scenariju. Ko so ga mnogo pozneje, ko je prava identiteta pisatelja prišla na dan, vprašali, kako se počuti glede na to, da je njegova knjiga postala uspešnica, na naslovnici pa ni niti njegovega imena, je povedal, da se še zdaleč ne počuti opeharjenega. "Pogodba je bila takšna in vsi smo se je držali," je rekel, " Poleg tega pa je bilo vse - zgodba in liki, Lucasova ideja." Sliši se fer. Pa vendar...
Sama se ne morem znebiti grenkega občutka, ki spremlja takšne romane. Romaniziranih scenarijev že tako ne maram, kajti prepričana sem, da nikoli ne uspejo postati odlično ali vsaj kakovostno leposlovje. V primeru te knjige pa se čutim še dodatno prevarano, ker mi je bila zamolčana identiteta pravega pisatelja. Za Knjigo se to nekako ne spodobi.

                Darth Vader

Za tiste, ki poznajo filme iz serije Vojna zvezd, roman ne bo nič posebnega. Stran za stranjo zvesto sledi IV. epizodi Vojne zvezd - Novo upanje. Kakšno dodatno vrednost v romanu lahko najdejo samo izredni oboževalci Vojne zvezd, ki hlepijo po vseh podrobnostih in dogodkih povezanih s to sago. Takšni, ki npr. obiskujejo konvencije Star Wars (naslednja, nam dokaj blizu, bo oktobra v Düsseldorfu). Ti bi opazali drobne razlike med romanom in filmom - kot je npr. ta, da v knjigi Obi-Wan enostavno umre v dvoboju z Darth Vaderjem, v filmu pa se nekako "pusti" ubiti in s tem reši življenje Luku. Pa še kaj bi se našlo. A ljubiteljem dobrih knjig to ne pomeni nič.

Vendar pa vse to moje (nezadovoljno) pisanje o knjigi še zdaleč ne pomeni, da ne maram filmov Vojna zvezd. Tudi animirana serija Star Wars: The Clone Wars, ki je časovno postavljena med II. in III. epizodo filmov, se mi zdi v redu. Cenim Georgea Lucasa, ki je stvarnik fenomena Vojne zvezd - pa čeprav se je podpisal pod roman, ki ga ni napisal:)
Ne vem pa čisto točno, kaj bi bilo tisto, kar me je pritegnilo k tej sagi. Mogoče so to drobne malenkosti, nekateri liki; poleg tega, da sem že od nekdaj ljubiteljica znanstvene fantastike. Ali pa je tako samo zaradi mojih dveh otrok, ki sta velika oboževalca Star Wars:-)

Zaradi njiju, a tudi iz lastnega užitka bom napisala nekaj utrinkov o Vojni zvezd - tiste, ki se mi osebno zdijo najiskrivejši. Kompleksnejše besedilo zaradi obsežnosti teme tako ali tako ni mogoče in bi bilo za ta blog tudi čisto neprimerno. Bralci, ki imate radi resnejša besedila, zdaj lahko prenehate z branjem;-)

Vse skupaj se je začelo leta 1977 s prvim filmom serije.

A long time ago in a galaxy far, far away... 
S tem legendarnim stavkom se začne prvi film sage in potem tudi vsi naslednji. Odlično. Že takoj smo opozorjeni, da Zemljani v filmu ne nastopamo. Z zgodbo nimamo nič - da si ne bi slučajno domišljali, da imamo v vesolju kakšno pomembno in izstopajočo vlogo ter da lahko pomembno vplivamo na potek kakšne medzvezdne bitke. Vendar to ne pomeni, da ljudje v sagi ne nastopajo.

Saga Vojna zvezd se začne s IV. epizodo.
Kako je to mogoče? Takšna zgodba se ne more začeti nekje na sredini, bi mogoče rekli. Pa se lahko. Odločitev Georgea Lucasa, da z zgodbo ne začne na začetku in to še posebej poudari z oštevilčenjem epizod, je zanimiva in izvirna. Napetost in vznemirjenje pričakovanja razjasnitve skrivnostnega sta s tem zagotovljena. Vendar pa, čeprav gre za četrti del, je ta epizoda zelo pomembna. V njej pride do pomembnega preobrata v galaktični zgodovini - bitke za Yavin, ki je tako pomembna, da se leta v standardnem galaktičnem koledarju, ki ga uporabljajo v Galaksiji, začnejo šteti kot tista pred in tista po tej bitki.

V Galaksiji živijo predstavniki najrazličnejših ras.
Zelo raznoliki so. S človeškega vidika so mnogi precej čudnega izgleda. Njihove navade in običaji, način življenja, oblačenja in prehranjevanja, so skoraj nepredstavljivo različni. Kar me je ob tem najbolj navdušilo je bilo to, da kljub temu nikjer ni čutiti predsodkov ali rasnega razlikovanja. Ljudje se pogovarjajo z bitji podobnimi velikanskem črvu ali večroki žuželki, pa se sploh ne počutijo večvredne. Enakopravnost vlada med mladimi in starimi, moškimi in ženskami. Kraljica je lahko 14-letno dekle. Pomembno je le to, da dela v prid svojega ljudstva. Poskrbljeno je, da se sliši mnenje predstavnikov vsakega planeta - osnova vodenja Galaksije je demokracija. Edino, kar velja, je pomembnost ločevanja dobrega od zla. K temu težijo prebivalci Galaksije in na tem temeljijo vse bitke prikazane v sagi.

Yoda

Mojster Yoda je enkraten primer tega, kako napačno je lahko, če osebe sodimo samo po videzu, ne pa po mišljenju in dejanjih. Yoda je majhen zelen možic, ki izhaja z neznanega planeta. Smešno zgleda in hecno govori, a vendar je to eden najmodrejših in najmočnejših Jedijev.
Jediji so pogumni in spretni bojevniki, varuhi demokracije, ki za vojskovanje uporabljajo lasarske meče in moč posebne Sile, ki je razpršena povsod po Galaksiji. Yoda s svojo spretnostjo bojevanja in uporabe Sile (The Force is strong with him!), rešuje izide pomembnih bitk. K njemu prihajajo po nasvet najpomembnejši politiki in bojevniki. Vidi v prihodnost, ki pa je vseeno ne more zanesljivo napovedovati. (Yoda: Always in motion is the future.) Preko njegovega urjenja gredo vsi Jediji. Mnoge njegove izjave so citirane.
Yoda: Fear is a path to the dark side. Fear leads to anger. Anger leads to hate. Hate leads to suffering...
Luke: I'm looking for a great warrior!
Yoda: Ohh, a great warrior. Hmm, ha, wars not make one great.
V Galaksiji ga ni, ki bi se Yodi smejal zaradi njegovega videza in govorjenja; v Galaksiji Yodo spoštujejo tudi sovražniki. To se mi zdi imenitno. Na Zemlji kaj takega (še) ni mogoče. Kaže, da smo Zemljani na nižji moralno-etični stopnji kot so prebivalci Galaksije;-)

V četrti, peti in šesti epizodi - delih, ki so najprej prišli v kino, spoznamo Luka, Leio in Han Sola - člane uporniškega gibanja, ki se bojuje proti Imperiju, ki ga vodi diktator Darth Sidious s pomočjo svojega učenca Darth Vaderja. Na koncu šestega dela dobro uspe premagati slabo, a veliko stvari ostane nerazjasnjenih.
Ne ve se, zakaj sta v času okrog leta 0 v Galaksiji ostala samo še dva Jedija. Tudi ni jasno, zakaj je republiko nadomestila diktatura. Največja nerazjasnjena skrivnost pa je ta, kako je mogoče, da je Darth Vader oče Leii in Luku (mislim, da ta podatek že dolgo ni več spojler)?

Obi-Wan Kenobi

Odgovori na ta vprašanja so v prvi, drugi in tretji epizodi sage, ki so bile posnete ob prelomu tisočletja, ko je tehnika snemanja filmov omogočala spektakularnejše prizore. Prvi dve epizodi imam rada. V njih nastopa nekaj meni ljubih oseb, precej dogajanje pa poteka v čudovitem okolju planeta Naboo. V tretji epizodi vse kaže, da je zlo premagalo dobro in če se gledalec preveč vživi v zgodbo, je film težko gledati. Je pa res, da so v tretji epizodi najboljša bojevanja z laserskimi meči v celi Vojni zvezd.

Jedi, ki nastopa v vseh šestih delih sage - če ne drugače pa kot duh, je Obi-Wan Kenobi. To je lik, ki ga ima večina oboževalcev Vojne zvezd najraje in je tisti, v katerega se otroci najraje oblačijo, če hočejo (vsaj v domišljiji) postati Jediji. Poleg tega, da je odličen bojevnik, je tudi preudaren, pameten in predan demokraciji, republiki in skupnosti Jedijem. Njegov padawan (učenec) je najbolj kontroverzna oseba v sagi, Anakin Skywalker oz. Darth Vader - Jedi, ki je obetal, da bo prinesel ravnovesje v Silo, a je prestopil na njeno temno stran.

Qui-Gon Jinn in Anakin Skywalker

Mojster Qui-Gon Jinn je bil Obi-Wanov učitelj in je moj najljubši Jedi (poleg Yode, seveda, ta ne šteje). Jedi kot se šika, pa vendar nekoliko manj spreten v mečevanju kot bi si želeli, saj ga že v prvem delu uspe premagati najbolj levi Sith Darth Maul. Hudo se tudi zmoti pri oceni Anakina Skyalkerja, za katerega je prepričan, da je " the chosen one", tisti, ki ga napoveduje prerokba, a se izkaže za vse kaj drugega. Mogoče mi je všeč ravno zaradi teh svojih pomanjkljivosti. Tudi Qui-Gon zna povedati kaj pametnega:
Qui-Gon Jinn: The ability to speak does not make you intelligent.
There's always a bigger fish. 
I can only protect you, I cannot fight a war for you. Keep your concentration here and now, where it belongs.
In na koncu iznajde celo način, kako je po smrti, ko se živa bitja že združijo s Silo, možno ohraniti svojo osebnost. Qui-Gonu gre zahvala, da Obi-Wan in Yoda še po smrti lahko dajeta nasvete Luku Skywalkerju.

Filmi Vojna zvezd so zanimiv in atraktiven skok ali umik iz realnega sveta, ki pa ni škodljiv. Resno jih seveda ni jemati. Vseeno pa poleg užitkov ob opazovanju spektakularnih potovanj po vesolju, obiskovanja najrazličnejših planetov, spremljanja legendarnih bitk, burjenja domišljije, nudijo tudi nekaj izhodišč za razmišljanje. Konec koncev zagovarjajo prepričanje, da se splača ravnati dobro in da je demokracija še vedno najboljša oblika vladanja, pa čeprav ima svoje pomanjkljivosti. To je fajn. Leposlovnih knjig pa k takšnim filmom vseeno ni potrebno mešati.

Trenutno snemajo VII. epizodo sage Vojna zvezd, ki bo v kino dvorane prišla v decembru 2015.
Do takrat pa: May the Force be with you! Ha.

Uničevalec zvezd

Karen Joy Fowler: We are all completely beside ourselves

(310 str.) 

Nekateri romani imajo v svoji zgodbi enega ali več preobratov (ali zasukov; ali twistov, kot temu rečejo v angleščini), ko se zgodba naenkrat nepričakovano in korenito preobrne ter krene na pot, ki jo bralec ne pričakuje.

Knjigo Karen Joy Fowler We are all completely beside ourselves si bom zapomnila po tem, da ima najpresenetljivejši preobrat, kar sem jih kdaj koli zasledila v kakšnem romanu. Vse detektivske ali kriminalne zgodbe, ki jih poznam, se lahko skrijejo pred to knjigo.
Imela sem veliko srečo, da v recenzijah romana, ki sem jih brala po različnih časopisih, ni bilo pomembnih namigov ali celo razkritij tega preobrata. Če bi ga kateri od kritikov samo nakazal - in kako zelo lahko bi to storil! - bi bila ob ves (in na žalost edini) užitek, ki mi ga je nudil ta roman.

Zasuk v zgodbi, ki je pravzaprav razkritje nečesa, je prišel kot strela z jasnega in me našel popolnoma nepripravljeno. Ostala sem brez besed. In začela občudovati pisateljico. Dogodki, opisani do tokrat, so dobili povsem drugačen sijaj. Navidezne nenavadnosti, ki so se mi zdele nedoslednosti ali posledica slabega pisateljevanja, so postale dobro premišljene poteze odlične pisateljice. Sijajno.

A na žalost do tega zasuka v zgodbi pride že v prvi tretjini romana, kar je čisto prezgodaj. Zgodba namreč po tem razkritju popolnoma zvodeni in postane - vsaj kar se mene tiče - nezanimiva. Filozofska in psihološka razpravljanja, ki sledijo, so dolgočasna. Najhujše pri vsem skupaj pa je bilo to, da se je od tega dogodka dalje spremenil tudi moj odnos do nastopajočih oseb v romanu. Z nobenim od njih se nisem več mogla poistovetiti, kljub temu, da sem se trudila, da bi jih razumela in bila sočutna z njimi. Kot da bi bili iz drugega vesolja.

Poleg tega mi tudi način pisanja ni bil preveč všeč. Pisateljica je želela biti duhovita, a sama sem njeno pisanje doživljala kot posmehljivo in zoprno. Branje mi je bilo tako zaradi sloga pisanja precej neprijetno - še posebej zato, ker se vsebina romana konec koncev vrti okrog resnih stvari. Govori o odnosih v družini, spopadanju z izgubo ljubljene osebe, trpinčenju, kesanju in odpuščanju.

Naj o zgodbi romana podam le nekaj podatkov. Brez spojlerjev, seveda:)
Nastopa družina, ki jo sestavljajo oče, mama, starejši brat in dve mlajši sestri. Ena od sester v starosti petih let "skrivnostno izgine", kar ima za družino usodne posledice. Oče prične piti, mati zapade v depresijo, sin pobegne z doma, sestra, ki ostane (prvoosebna pripovedovalka) pa se iz klepetavega otroka spremeni v deklico in potem odraslo žensko, ki komaj kdaj odpre usta. In tako naprej. Na koncu se vse (in še preveč) natančno razjasni. Zaključek je mogoče ganljiv in prinese pomiritev, a vendar ne prežene medlega vtisa, ki ga pusti roman kot celota. Vsaj pri meni. Mogoče sem krivična. Bralce, ki so veliki ljubitelji živali in imajo te še posebno radi (bolj kot ljudi:o), bi roman prav lahko tudi navdušil. V vsakem primeru pa se knjigo splača prebrati vsaj tja do približno 70. strani...

Roman Karen Joy Fowler, We are all completely beside ourselves, je trenutno med širšimi kandidati za letošnjo nagrado booker.

Karen Joy Fowler

Pauline Reage: Zgodba o O

(288 str.)

O je lahko okrajšava za ime Odile; ali pa za "objekt"; ali enostavno za "odprtino".

Zgodba o O je erotični roman. Tale zapis bi zato mogoče moral nositi oznako 16+ ali celo 18+, če bi se šli cenzuro. Roman sem prebrala pred okrog 20-imi leti - po odlomkih, ki so izhajali v tedenskih razmikih v reviji Teleks.

Na zgodbo sem se spomnila potem, ko sem že napisala članek Ideja za poletno branje? in sem še naprej razmišljala o knjigah, ki so jih napisale pisateljice in so imele vpliv name.

Še dva romana pisateljic bi morala omeniti.
Prvi je roman Pesem ptic trnovk, avstralske pisateljice Colleen McCollough, ki smo ga pred leti brale mlade in stare, si roman posojale med sabo, ker se ga v knjižnici zaradi velikega povpraševanja ni dobilo, gledale televizijsko nadaljevanko in bile enostavno navdušene nad prepovedano, a zelo romantično ljubeznijo. Zdaj se mi to zdi malo smešno in knjige nikakor ne bi želela še enkrat prebrati. Bojim se, da bi ob ponovnem branju zgodba izgubila sijaj, ki sem jih ga prisodila pred leti, za kar bi mi bilo žal.

Nekoliko drugače je z drugo knjigo. Zgodbo o O, ki jo je tudi napisala pisateljica, bi bilo verjetno zanimivo še enkrat prebrati, a vendar se mi je že pri prvem in edinem branju toliko let nazaj, vsebina romana tako močno in za vedno vtisnila v spomin, da ne vem, če bi ob ponovnem branju pridobila še kaj izvirno novega.

Zgodba o O govori o popolni (ampak res popolni) podrejenosti ženske moškemu. Glavna junakinja romana, imenovana O,  fotografinja in lepotica, postane na željo svojega ljubimca spolna sužnja, ki je članom neke elitne družbene skupine v vsakem trenutku na voljo za vaginalni, oralni ali analni seks. Zaradi tega ne nosi perila ali hlačnih nogavic (tudi pozimi ne:), pač pa vedno samo krila. Ko sedi, nima nog nikoli prekrižanih, kolen ne stiska skupaj, usta pa so vedno nekoliko odprta. Člani elite jo prepoznajo po posebnem prstanu. Da svoj položaj razvije do popolnosti, mora preko različnih stopenj usposabljanja. V tem času se zaljubi v svojega gospodarja in je pripravljena, da za vedno ostane njegova sužnja. To ovekoveči tudi na zunaj, tako da pusti, da ji na ritnico vtisnejo gospodarjevo ime. Gospodar z njo dela kot s spolnim objektom, jo ima vklenjeno, privezano, jo da bičati, jo prepušča drugim in se je na koncu naveliča. Zgodba se zaključi s tem, da O gospodarja prosi, če lahko naredi samomor in on ji to dovoli...

Knjigo je leta 1954 napisala francoska pisateljica Pauline Réage. Ime je psevdonim. Pisateljica je šele 40 let po objavi romana razkrila svojo pravo identiteto in ime, Anne Desclos. Knjigo je v pisala v obliki pisem svojemu ljubimcu, francoskemu akademiku, Jean Paulihanu, ki je bil prepričan, da ženska ne zmore napisati nekaj takega, kar je podobno pisanju Markiza de Sadeja. Roman je bi nagrajen s pomembno francosko literarno nagrado Prix des Deux Magots, a založnik je bil vseeno obtožen objavljanja obscenosti. Roman so napadla tudi različna feministična gibanja.
Po knjigi so posneli film, ki pa ni doživel takšnega uspeha kot knjiga.

Romana v slovenščini nimamo (če izvzamemo prevod, ki je izhajal v Teleksu). Po Cobissu naj bi bila knjiga sicer v tisku, vendar je tako že od leta 1996. Lahko jo preberete v originalu - Histoire d'O, ali pa v angleškem prevodu, Story of O, ki jo imajo tudi v elektronski obliki za Kindle.
Knjiga je nekaj povsem drugega, kot tisti odtenki sivega;)

Pauline Reage oz. Anne Desclos

Umberto Eco: Ime rože

(459 str.)

"Hočem videti drugo knjigo Aristotelove Poetike, o kateri so vsi mislili, da je izgubljena ali da ni bila napisana, tisto, katere najbrž edini primerek hraniš ti,"  reče Viljam iz Baskervilla v romanu Umberta Eca, Ime rože, enemu od menihov v benediktinski opatiji nekje v goratih predelih Italije. Aristotelova knjiga je namreč osrednja - sicer malo prikrita, tema tega znanega zgodovinskega romana.

Aristotel je v 4. stoletju pr.n.št. res napisal filozofsko delo Poetika, s katerim je razložil umetnost dramatike. V prvem delu je pisal o tragediji, v drugi menda o komediji. Ne vemo zagotovo, kajti ohranjeno imamo samo prvo knjigo, Tragedijo. Druga knjiga je izgubljena - če je bila kdaj res napisana. Tako literarna zgodovina.
Umberto Eco pa se v svojem romanu poigrava z mislijo, da je bila druga knjiga Poetike ne samo napisana, pač pa tudi dolga stoletja strogo varovana skrivnost največje krščanske knjižnice.

Roman Ime rože spada v deseterico, ali pa celo v peterico meni najljubših (ali pa najboljših) knjig vseh časov. Tako visoko mesto med knjigami, ki sem jih kdaj koli prebrala, si je zaslužila tudi zato, ker govori o knjigah. Je knjiga o knjigah. In knjiga o ljubezni do knjig. Tudi knjiga o ljubezni do znanja. Vsekakor pa ena od knjig, ki jih je vredno večkrat prebrati.

Ko sem jo prvič prijela v roke, sem jo brala kot zelo zanimivo detektivsko kriminalno zgodbo. Frančiškanski frater Vilijem iz Baskervilla konec novembra 1327 skupaj z novicem Adsonom pride v slovečo benediktinsko opatijo na severu Italije. Sodeloval naj bi pri pomembnem sestanku med delegacijo frančiškanov in papeško delegacijo. A še pred sestankom ga opat naprosi, da razišče nasilno smrt enega od menihov v opatiji. Kot bivši inkvizitor se zdi za nalogo ravno pravšnji. Začne zasliševati menihe, ki so si med seboj zelo različni, polni skrivnosti; raziskuje opatijo - različne stavbe, od katerih je daleč najbolj zanimiva t.i. Zgradba, v kateri je skrivnostna knjižnica, ki naj bi bila največja v celotnem tedanjem krščanskem svetu. A njegovo detektivsko delo se zdi neuspešno. Pojavljajo se nove skrivnostne smrti menihov in vse kaže, da so povezane z eno od knjig knjižnice, do katere pa imajo dostop le redki menihi.

Gre za pravo detektivsko zgodbo v stilu Sherlocka Holmesa in že zaradi te zgodbe knjiga zasluži odlično oceno. A v romanu se skriva še toliko drugih izvrstnih stvari. Te pridejo do izraza ob naslednjih branjih knjige, ko ni več hlastanja po dejstvih, ki so potrebni za  razjasnitev umorov in tako tudi ne površnega branja drugih, po mojem mnenju, še sijajnejših delov romana.

V romanu zažari raznolikost visokega srednjega veka, ki ga vse prelahkotno označujemo kot temačnega in zaostalega. Lepo je prikazano, kako pomembna središča znanja so bili samostani in kako zelo izobraženi so bili menihi. Opisane so diskusije med posameznimi učenjaki, ki so poznali in znali navajati citate iz krščanskih, grških in arabskih knjig. V tistem času so v samostanih nastajale najlepše iluminirane knjige na pergamentu. Iz zelišč so znali izdelovati zdravila in strupe. Očala in kompas še nista imela imena, a nekateri so jih že poznali. Šilasti arhitekturni loki, ki se še niso imenovali gotski, pa so veljali za najnovejšo modo. O vsem tem sem z veseljem brala.

Kot opisuje Umberto Eco so bili to za Cerkev hudi in na določen način prelomni časi. Pravi čudež je bil, da se je Cerkev nekako izvlekla iz vsega, kar se je takrat pletlo okrog nje, še bolj pa znotraj nje. Papež Janez XXII je vodil krščanski svet iz Avignona in ne iz Rima. Cesarju Svetega rimskega cesarstva Ludviku Bavarskemu to ni bilo všeč, saj je bil papež tako pod prevelikim vplivom francoskih kraljev. Mnogi so se upravičeno zgražali nad potratnostjo in bogastvom papeškega dvora v Avignonu. Kot odgovor tudi na to so nastali beraški redovi menihov, med katerimi so bili najpomembnejši frančiškani. S svojim revolucionarnim zagovarjanjem uboštva so bili trn v peti mnogim klerikom - tudi papežu in tako vedno na meji krivoverstva.
Meja med pravovernostjo in herezijo je bila takrat tanka in nejasna. Prihajalo je do protislovij - srednjeveški učenjak Joahim iz Fiore, ki je zagovarjal bolj svobodno vero v Boga (v duhu Svetega Duha) brez pretiranega vpliva cerkvene inštitucije in hierarhije, je bil npr. priznan za svetnika; predstavniki nekaterih beraških redov, ki so le sledili njegovim naukom, pa so bil razglašeni za krivoverce in sežgani na grmadi.

To je bil tudi čas, ko je novo menjalo staro. Benediktinski meniški red, ki je bil stoletja najslavnejši, najpomembnejši in najbogatejši med vsemi, je začel izgubljati veljavo in je moral počasi prepuščati svoje mesto mlajšim in naprednejšim meniškim redovom. V knjigi je vse to lepo prikazano. Prava učna ura srednjeveške zgodovine.

Frater Viljem iz Baskervilla, fikcijski glavni junak romana, frančiškan, je bil izredno napreden in daljnoviden. V preteklosti je deloval kot inkvizitor, a se je temu poklicu odrekel, ker ni več znal ločiti dobrega od zla oz. je bil mnenja, da hudič deluje tako med osumljenci krivoverstva, ki so bili zaslišani pred inkvizicijo, kot med sodniki samimi.
Upal si je napovedati parlamentarno demokracijo; povsem jasno pa se je zavzel tudi za ločitev cerkve od države. Problemov se je loteval na znanstveni način in ni mu bilo pod častjo kakšno stvar preveriti z znanstvenim poskusom. Avtoritetam ni brezpogojno verjel, pogosto je dvomil in mislil je z lastno glavo.

Zaradi vsega tega deluje izredno moderno - mogoče bi kdo rekel, premoderno in zato neverodostojno. Sama pa sem prepričana, da je bilo v srednjem veku kar nekaj podobnih ljudi (recimo Roger Bacon ali pa Viljem iz Ockama - tudi omenjena v knjigi), ki so delovali iz "ljubezni do resnice", kot piše v knjigi.

Sean Connery in Christian Slater

A vendar ta ljubezen do resnice, ki jo zagovarja Viljem, ne sme biti skrajna ali fanatična. Viljem svojemu učencu tako pravi: "Adson, boj se prerokov in tistih, ki so pripravljeni umreti za resnico (beri, verskih in političnih fanatikov), zakaj ponavadi potegnejo s sabo v smrt brezštevilne druge, dostikrat pred sabo, včasih namesto sebe."
Frater Viljem se mi je med branjem izredno prikupil. Zelo dobro sem razumela mladega Adsona, ki se je na svojega učitelja močno navezal; njegovi nauki in modrosti pa so ga spremljali vse življenje.
Malce neprijetno mi je bilo samo to, da mi je ob njegovem imenu pred oči vedno znova prihajala podoba Seana Conneryja, ki je zaigral v vlogi Viljema v filmski adaptaciji romana. Sean Connery je namreč po zunanjosti precej drugačen od Viljema iz knjige. No, pa me to ni preveč motilo:-) Sean Connery je bil v filmu odličen.

V romanu nastopa samo ena ženska - nekaj jih je pa še bežno omenjenih, a že to je dovolj, da bralec dobi nekaj malega vpogleda v položaj ženske v tistem času. Ni mogoče preprosto reči, da so bile zapostavljene in nič vredne. Njihova pomembnost je bila bolj kot od spola samega, odvisna od njihovega družbenega položaja in bogastva. Plemkinje so bile pogosto izredno vplivne in so sodelovale pri odločitvah svojih mož ali celo same sprejemale pomembne državne odločitve. Redovnice so bile izobražene in so imele pogosto pomemben vpliv v cerkveni hierarhiji. Čisto nekaj drugega pa je bilo z revnimi, kmečkimi ženskami. Te niso štele nič in so bile popolnoma nepomembne. Kot takšne so bile lahko mimogrede - kot je prikazano v romanu - obtožene čarovništva, pa se sodniki niso trudili niti s tem, da bi jih zaslišali. Samo zgorele so. V poduk drugim. Zelo podobna teza, a še nekoliko bolj kruto in brezčutno prikazana, kot v romanu Oliverja Pötzcha, Rabljeva hči.

Preden končam - spet bom predolga, a o velikih knjigah, kar ne znam nehati pisati - moram nujno omeniti še mladega Adsona in njegovo ljubezensko razmerje, ki je bilo bežno, a silovito. Gre za enega najlepših opisov ljubezenskega doživetja v leposlovju, ki mladega novica (in z njim tudi bralca) pretrese do kosti. Adson vse svoje občutke zmore strniti v edino, kar je poznal podobnega in bi lahko vsaj približno odsevalo njegovo doživetje - v deklamiranje verzov iz Visoke pesmi. Nobenih telesnih podrobnosti, samo Visoka pesem, pa natančno vemo, kaj se dogaja z mladeničem. Sijajno.

Roman Ime rože, italijanskega pisatelja Umberta Eca je verjetno najboljši, vsekakor pa najslavnejši prvenec katerega koli še živečega pisatelja. Knjiga je v trenutku postala svetovna uspešnica in se bo - v to sem prepričana, za vedno usidrala v literarno zgodovino. Mojstrovina.
Roman lahko beremo bolj površno in spremljamo samo detektivsko zgodbo, lahko pa ga beremo globlje in smo pripuščeni k neizmernemu bogastvu srednjega veka - tako obsežnemu in verodostojnemu, da ga težko najdemo v katerem koli drugem sodobnem zgodovinskem romanu.

Umberto Eco (1932)