Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Moj sodelavec, ki izhaja s Poljske, a že več kot dvajset let živi v Nemčiji, ve, da pišem literarni blog. Ko je preletel naslove knjig, ki so navedene v rubriki Seznam knjig, je bil presenečen, da na njem ni niti ene knjige katerega od poljskih avtorjev ali avtoric.

Mhm, poljskih pisateljev in pisateljic ne poznam prav dobro. Seveda sem pred leti brala Sienkiewiecza, pa ne bi o tem. Za nobelovko Olgo Tokarczuk čas še ni dozorel. Da tako v hermioninem blogu vsaj malo zadiši po Poljski, ostane samo še Joseph Conrad, a ta tako ali tako velja bolj za angleškega kot poljskega pisatelja.

Kaj lahko storim, da popravim slab vtis? Po kateri dobri poljski knjigi naj sežem? Odločitev je bila pravzaprav lahka. Že od nekdaj namreč vem, da so knjige, ki so izšle v legendarni zbirki Sto romanov, vedno vredne branja, če že niso tudi vrhunske ter skoz in skoz odlične.

V zbirki Sto romanov sta izšla dva poljska romana. To sta Pepel in diamant, Jerzyja Andrezejewskega ter Ferdydurke, Witolda Gombrowicza. In sem se lotila tega zadnjega - povsem na slepo, ne da bi vedela, kaj prijemam v roke.

Knjigo preberem in ne vem, zakaj je njen naslov Ferdydurke. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz sem si pod tem naslovom predstavljala skupino žensk, ki - ali se pišejo Ferdydur, ali izhajajo iz družine Ferdydur, ali živijo nekje, kjer se reče pri Ferdydur, ali pa se ukvarjajo z nečim ferdydurskim. Potem pa ugotovim, da se originalni poljski naslov glasi do črke enako kot slovenski - Ferdydurke. Da ima nemški prevod romana naslov Ferdydurke, in da se tudi prevod v francoski in španski in angleški jezik imenuje Ferdydurke. Hja. Kaj bi to lahko pomenilo? Ja, nič. Beseda Ferdydurke ne pomeni nič. Če razmišljamo v poljskem jeziku, potem mogoče namiguje na moško ime Ferdynand in ta Ferdinand naj bi bil zaradi dur ali dyd v besedi malce neumen, a vse skupaj je čista špekulacija.

Med naslovom romana in njegovo vsebino ni nobene povezave. Iskanje njegovega pomena je povsem brezpredmetno. V romanu ni nobenega Ferdinanda in nobene ženske druščine, ki bi si delila nekaj ferdydurskega. Ferdydurke je kot packa pri Rohrschachovem testu - simptom nezrelega kaosa, ki pa vendar že kaže nekaj simetrije in grozi, da bo razstrelil vse uradne forme in oblike, piše Rolf Fieguth.

Mogoče bi začela na koncu. Knjiga se konča z rimanim verzom: Konec, ho-ruk, kdor je to čital, je čuk! Ta čuk naj bi pomenil norca, neumneža ali nekaj podobnega. Kdor je to prebral, je neumen, so bolj jasno in naravnost napisali v nemškem prevodu romana.

In kakor je knjiga posebna in nenavadna, si lahko tudi jaz privoščim, da z zadnjega stavka brez posebnega razlaganja in opravičevanja, skočim na začetek romana. Tu je eden lepših prvih stavkov v literarnih delih, ki sem jih kdaj prebrala. Glasi se takole: V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični uri, ko je noč pravzaprav že mimo, svitati pa se še ni utegnilo pričeti.

Med prvim in zadnjim stavkom se zgodi to in ono, a vedno v parih, simetrično: z roko v roki gre mlado in staro, naivno in zrelo, idealistično in primitivno realno, napredno in zastarelo, aristokracija in delavski razred, sinteza in analiza - vse vedno v primerni formi, ki je najpomembnejša, pa čeprav je - neglede na to kakšna je, vedno zlagana. Kajti človek je kar najbolj odvisen od zrcalne slike v duši drugega človeka, čeprav je ta duša bebasta. 

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, pa v zgodbo sem ter tja vskočijo še tetke literarne kritičarke - kulturne tetke, četrtavtorice in prisiljene polkritičarke, ki razglašajo svoje sodbe po revijah in časopisih:)

Težko verjeti, a roman Ferdydurke ima tudi zgodbo, ki je včasih celo zanimiva. Tisti torek, ko se začne daniti, prvoosebni pripovedovalec leži v postelji ter razmišlja o odraslosti in otroštvu. Star je že trideset let, a se nekako še vedno noče obnašati kot odrasel človek. In tako nastopi čas za fantazijo. V sobo pride profesor Pimko in glavnega junaka "pomanjša" v 17-letnega gimnazijca. Odpelje ga v šolo, kjer se naš Jožko znajde med dvema skupinama fantov - eni so polni idealov, drugi grobo realistični, vsi pa v svojih prepričanjih neiskreni in zlagani. Po šoli gre k družini, ki bo skrbela zanj. To je sodobna družina, kjer imajo vsi člani - še posebno pa hči, 16-letna gimnazijka, za čas tridesetih let 20. stoletja, v katerem se roman dogaja, izredno napredne in drzne poglede na svet ter medčloveške odnose. Jožko se zaljubi v Zutko, a jo obenem poskuša uničiti in prizadeti. Potem zapusti družino in se skupaj z enim od sošolcem napoti ven iz mesta, kajti ta sošolec bi rad spoznal "hlapčiča" - neizumetničenega in nepokvarjenega predstavnika preprostih delavnih ljudi, pa se ta dogodivščina zelo klavrno konča. Pristaneta pri Jožkovih plemiških sorodnikih, kjer zgodba postaja vedno bolj zmedena in neverjetna, spontana in kakor nenačrtovana, polna posmeha in norčevanja. Pisatelj se norčuje  iz različnih ideologij, družbenih razredov, šolstva in seveda tudi bralcev.

Nekateri nastopajoči imajo imena, ki jih označujejo. Tako imamo Važiča, ki je idealist; Mečkavca, ki je realist; Kopyrda, ki je flegmatik; Lizuna, ki se prilizuje Važiču, Mladičeve, ki so sodobna družina, Žogeca, dr. Poklewskega, direktorja Pereščka itd. Da bi ugotovila, kako posrečeno so imena nastopajočih prevedena v slovenski jezik, bi morala znati in brati v poljskem jeziku, a v katero smer je tipal pisatelj, se  že vidi.

Pisateljeva ideja, da tridesetletnika prestavi v telo najstnika, je ogromno obetala. Kako bi bilo z nami, če bi bili naenkrat spet stari 17 let, a bi ob tem ohranili znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili v poznejšem življenju? Vsekakor zelo zanimivo. V romanu Ferdydurke pa ni tako. Pri Jožku se namreč zdi, da je s "pomanjšanjem" pravzaprav našel pot k svojemu pravemu jazu in še tisto nekaj malega odraslosti, ki jo je imel na začetku romana, je z njegovim nazadovanjem v pubertetnika popolnoma izhlapela. In roman Ferdydurke kar naenkrat postane nekakšen mladinski roman ali v najboljšem primeru roman o odraščanju. Kako le je dobil status kultne knjige?

Tako je to z romanom Witolda Gombrowicza, Ferdydurke - ni ne tič ne miš, ne pretirano dobra in niti ne slaba knjiga. Ko je leta 1937 izšla, je bila revolucionarna in šokantna, zdaj pa je samo bolj ali manj dolgočasna.

No, čuk neumni, zakaj si pa bral. Sam si si kriv.

★★★☆☆

Witold Gombrowicz
(1904-1969)
(vir: Wikipedija)