Irène Némirovsky: Ples

Kratek roman Ples je izšel leta 1930, ko je bila Irène Némirovsky stara 27 let. Povod za njegov nastanek je bil povsem nepomemben dogodek, ki mu večina od nas, če bi mu bili priča, ne bi posvečala prav nobene pozornosti, veliki talenti pa iz takšnih življenjskih utrinkov ustvarijo umetniško delo.

Irène Némirovsky je nekoč na mostu Alexandra III. v Parizu videla deklico, ki se je nagibala preko ograje in gledala v valove Sene, ki je tekla pod njo. Ob njej je bila mlada ženska, po vsej verjetnosti njena angleška guvernanta, ki je nekoga nestrpno pričakovala. Izraz na dekličinem obrazu je bil nesrečen in trd. Ko jo je Irène Némirovsky opazovala, so si ji v mislih sestavljale najrazličnejše zgodbe in eno od njih je uporabila v romanu Ples.

Mlada ženska bi bila lahko Miss Betty, ki čaka na svojega ljubimca, in res je guvernanta deklici, ki se nagiba preko ograje mostu. Deklica je štirinajstletna  Antoinette Kampf. Izraz na njenem obrazu je nesrečen, ker živi v družini, kjer se preveč ne menijo zanjo; trd pa je zato, ker bo njeno sovraštvo zdaj zdaj  dozorelo v maščevanje. V tem trenutku tega še ne ve - nobenega maščevanja ne naklepa - a povsem nepričakovano se bo pokazala priložnost in zgodilo se bo točno tukaj, na mostu Alexandra III. v Parizu, da se bo maščevala svoji mami.

Družina Kampf so "Nouveau rich". Tako rekoč čez noč so se iz običajnih meščanov prelevili v nove bogataše. Ničesar jim ne manjka, razen tega, da bi jih francoska visoka družba sprejela medse. Da bi to dosegli, se gospa Rosine Kampf - Antoinettina mama, odloči, da bo pripravila velik ples, na katerega bodo povabili dvesto ljudi - vse, ki v Parizu kaj pomenijo; tiste, ki jih družina pozna, a tudi tiste, s katerimi se še nikoli niso srečali, a bi jih bilo imenitno gostiti.

Tudi Antoinetta bi šla rada na ples, a mama ji to hladnokrvno prepove. Ne bo namreč dopustila, da bi jo ta večer karkoli zasenčilo - tudi hčerina mladost ne, če o lepoti tako mladega dekleta mogoče še ne moremo govoriti. Madame Kampf želi biti na plesu, ki ga prireja, v središču pozornosti.

Odnos med materjo in hčerjo Kampf je sila težaven. Mati za svojo hčerko ne najde lepe besede, ves čas jo kritizira, ker menda ničesar ne naredi prav. Hči pa na materino vedenje odgovarja z najstniškim kujanjem, kar položaj še dodatno slabša. Njun odnos je zelo nazorno predstavljen v dialogih ali pa materinih monologih. V teh zadnjih je polno sebičnosti, arogance in snobizma, pa prav nobene materinske naklonjenosti in ljubezni.

Najstnica Antoinette je zelo prepričljivo prikazana - po eni strani je še otrok, z otročjim razmišljanjem in gledanjem na svet, otroško jezo in trmo; po drugi strani pa je to že mlada ženska, ki čuti, da je prihodnost na njeni strani, ki se zaveda svoje moči in zna premagati strah. Lahko bi rekli, da na koncu mamo celo razume in do nje čuti usmiljenje. To dvojnost pri Antoinetti je pisateljica čudovito upodobila.

Da bi bolje razumeli vsebino romana Ples, je dobro, če poznamo nekaj podatkov iz pisateljičine biografije. Nastanka romana namreč ni navdihnil samo dogodek na mostu, kjer je Irène Némirovsky opazila deklico z nesrečnim obrazom, ampak je pisateljica snov za svoje delo črpala tudi iz lastnega življenja. 

Ko je roman Ples izšel, je Irène Némirovsky - rojena v Kijevem, v bogati židovski bankirski družin - že več kot deset let živela v Parizu, potem ko je njena družina po Ruski revoluciji pobegnila v Francijo. V začetku obubožani so v Parizu ponovno obogateli in bili tako precej podobni družini Kampf iz romana.

Irène Némirovsky je študirala na Sorboni in študij zaključila z odliko. Poročila se je v židovsko družino in rodila dve hčerki.

Ob izidu romana Ples je bila že slavna pisateljica, znana po vsem Parizu. Leto pred tem je namreč izdala svoj prvenec z naslovom David Golder, v katerem opisuje življenje židovskega podjetnika, ki se v maniri neusmiljenega kapitalizma peha za dobičkom, ob tem pa se odtuji svoji družini. Knjiga je doživela velikanski uspeh. Vsi so jo hvalili, tudi antisemiti, saj je bila podoba pohlepnega žida v skladu z njihovim prepričanjem in ideologijo. Ko so Némirovsko zaradi tega nekateri obtožili antisemitizma, se je branila s trditvijo, da je pač o svojih rojakih pisala tako, kot jih je v življenju doživljala.

V romanu Ples židovstvo ni tako zelo izpostavljeno kot v njenem prvencu, vendar pa je tudi Alfred Kampf - Antoinettin oče, žid, spreobrnjen sicer v katolicizem, a z vsemi lastnostmi neizprosnega kapitalista, ki hlepi le po dobičku, in se popolnoma odtuji ženi in hčeri.

Irène Némirovsky je leta 1939 skupaj s hčerkama prestopila v katoliško vero, a to ni prav nič vplivalo na njeno nadaljnjo usodo. Med drugo svetovno vojno je pisala svoje monumentalno romaneskno delo Francoska suita, v kateri je tako rekoč v živo opisovala potek vojne v Franciji. Od načrtovanih petih delov romana je uspela zaključiti le dva (ki ju imamo, mimogrede, prevedena tudi v slovenski jezik; po njiju pa je bil posnet tudi film). 13. julija 1943 so jo namreč zaprli in štiri dni kasneje je v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau umrla.

Je pa Irène Némirovsky in njenemu možu - ki je bil tri mesece pozneje tudi deportiran v Auschwitz in še isti dan umorjen - uspelo poskrbeti, da sta njuni hčeri preživeli vojno in holokavst. Ko sta se dekleti po vojni zatekli po pomoč k svoji babici, Irènini materi, se je pokazala še ena podobnost romana Ples s pisateljičinim resničnim življenjem.

Težko si predstavljamo, da je kakšna mama takšna, kot je bila madame Kampf v romanu Ples, a glede na biografijo Irène Némirovsky je prav verjetno, da je bila tudi njena mama podobno brezčutna in sebična kot Rosine Kampf. Irène Némirovsky jo je sovražila. In to sovraštvo - kakorkoli obžalovanja vredno je že - je raslo iz semena, ki ga je sejala gospa Némirovsky sama. Iz kakšnega (pokvarjenega) testa je bila, se je najbolje pokazalo po drugi svetovni vojni, ko sta njeni osiroteli vnukinji pri njej iskali pomoč in zavetje, pa ju je hladno zavrnila in poslala proč od sebe.

Roman Irène Némirovsky, Ples, pripoveduje o tem, kako zmotno je lahko mišljenje, da denar rešuje vse težave - češ, samo obogateti moramo, pa bomo srečni - in kakšno sovraštvo se lahko razvije iz takega prepričanja. 

Je tudi zgodba o sladkem maščevanju. Hčerki sta se maščevali svojima brezčutnima materama - Antoinette Kampf na mostu Alexandra III. v Parizu, Irène Némirovsky s svojo knjigo. 

Ob maščevanju opisanem v romanu se bralec težko zadrži, da se ne bi privoščljivo nasmihal, saj je to, pravzaprav nedolžno najstniško dejanje, udarilo ravno tam, kjer je moralo.

★★★★☆