ponedeljek, 27. maj 2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Dobre zgodbe so zelo pomembne.
"There's nothing more powerful in the world than a good story. Nothing can stop it. No enemy can defeat it," je izjavil Tyrion Lannister v zadnji sezoni serije Game of Thrones. Prepričana sem, da bi se z njim prav gotovo strinjala tudi glavna junakinja romana Materinska nedelja.

Jane Fairchild je pisateljica. Piše zgodbe, povesti, štorije in fikcijo. Če ne uganete, kaj je razlika med njimi, naj vam povem, da naj bi bile zgodbe najbližje resnici, se pravi temu, kar se je resnično zgodilo; fikcija, na drugem koncu seznama, pa naj bi bila popolna izmišljotina. Vmes so različni odtenki obeh skrajnosti. Ampak to, kako so pripovedi poimenovane, pravzaprav ni važno, saj so pomembne prav vse. Z njimi se pisateljica "vedno trudi zlesti pod kožo, priti do srca, do jedra, do bistva", pripovedovati resnico.

Precejšen del romana glavna junakinja razmišlja o zgodbah in pripovedovanju, o tem kaj se sme povedati in kaj ne; kako se nekaj lahko napiše in kako se lahko bralce zavaja. Zanimivo. 
A razmišljanje o pisateljskem ustvarjanju je vendarle le čudovit literarni okvir romana. V romanu gre za nekaj več. Gre za zgodbo. Zgodbo, ki je Jane Fairchild povsem spremenila življenje in jo usmerila na čisto novo pot.

Na to, da je Jane Fairchild postala pisateljica, so vplivale tri stvari. Prva je bila ta, da je bila sirota, ki ni poznala svojih staršev, tudi tega ne, kdaj je bila rojena in niti svojega pravega imena ne. Bila je povsem nepopisan list in neobremenjena s svojo preteklostjo ter družinsko zgodovino. Tretja je bila ta, da je v dar dobila pisalni stroj. Druga pa je bila - poslušajte zdaj to! - ta, da se je gola sprehajala po prazni hiši, kjer še nikoli do sedaj ni bila in nikoli več tudi ne bo. Tu tiči tista zgodba.

Zgodilo se je na materinsko nedeljo leta 1924. Nedelja konec marca je bila vsako leto tista, ko so vse služabnice v Angliji imele prost dan, ki so ga izkoristile za obisk svojih mater. 22-letna Jane je bila tudi služabnica. Materinske nedelje ni mogla preživeti pri svoji družini, vseeno pa so ji tisti, pri katerih je delala, omogočili, da si je privoščila prosti dan. 
Preživela ga je pri svojem skrivnem ljubimcu, Paulu Sheringhamu, bogatemu dediču s sosednjega posestva. Z njim je imela ljubezensko razmerje že sedmo leto, a zdaj je vse kazalo, da bo njuno srečanje na materinsko nedeljo zadnje -  poslovilno, saj naj bi se Paul čez dva tedna poročil s sebi primernejšo mladenko. 

Ljubezenska zgodba revne sirote in bogatega mladeniča zveni izrabljeno, že ne vem kolikokrat slišano, kičasto in plehko - še posebno, če je podnaslov knjige, Romanca. A pripoved je takšna samo na površju. Ali pa še to ne. Graham Swift - in z njim Jane Fairchild, razmerje med glavnima junakoma raziskujeta globoko in temeljito, z vseh zornih kotov, s strani tega ali drugega od nastopajočih, kot nekaj, kar se je res zgodilo in kot nekaj, kar bi se lahko zgodilo. Zaradi tega in tudi zato, ker Jane Fairchild ni naivno, nevedno in neumno dekle, se banalna pripoved spremeni v zgodbo, ki spreminja življenja.
Eno od tistih zgodb, o katerih je govoril Tyrion Lannister pred kakšnim tednom.

Knjiga pa ima še eno dobro lastnost. Izredno prepričljivo je predstavljeno družbeno ozračje, ki je vladalo v 20. letih prejšnjega stoletja na Angleškem - verjetno pa tudi v drugih delih Evrope. Bil je to nekako prelomni čas, kjer je novo nadomeščalo staro še na posebej izrazit način. Jane Fairchild, Paul Sheringham in njegova zaročenka Emma Hobday so bili predstavniki nove generacije, ki ni več brezpogojno sprejemala tistega, kar se je njihovim staršem zdelo samoumevno in česar so se še vedno obupno oklepali. Na to namiguje tudi sama materinska nedelja - tradicionalen in zastarel običaj, ki je z vsakim letom, ki so ga mladi pridajali svoji starosti, vse bolj izgubljal na svoji veljavi.
In tu so še posledice, ki jih je pustila prva svetovna vojna. Njihova tragičnost prihaja do bralca neprisiljeno in od strani, a je močna in zaboli. Družini, ki nastopata v romanu, sta izgubili obe po dva sinova; moških služabnikov pa skoraj ni bilo. Moški, ki so ostali, so bili izredno dragoceni...

Čudoviti kratki roman Grahama SwiftaMaterinska nedelja lahko preberete v enem popoldnevu - tako, kot bi ga mogoče prebrala Jane Fairchild na tisto materinsko nedeljo, če bi jo preživela tako, kot jo je nameravala in je ne bi zmotil telefonski klic s sosednjega posestva. Na komaj nekaj več kot stotih straneh knjige so drobne dragocenosti odlične literature posejane na gosto in z občutkom. 
Graham Swift se je kot moški dokaj dobro vživel v žensko dušo (in telo). Škoda, da svojega truda ni vložil še v oris Paula Sheringhama. Ta mladenič je zanimiv. Njegovo zgodbo bi slišala še raje kot Janino. Njegovo počasno oblačenje - pa čeprav se mu je mudilo; na videz prazne, a še kako premišljene besede, ki jih je namenil Jane; njegova dejanja na materinsko nedeljo - vse to me je skoraj uročilo. Brez čustvenih izlivov, pragmatično in skoraj hladno je bilo, a globoko erotično, usodno in vznemirljivo.

Branje, ki se zdi, da bo kratkočasno in lahkotno, a je daleč od tega. 
Priporočam. Če posebej vsem tistim, ki bi radi prebrali nekaj tipično angleškega.

★★★★☆

Swift, Graham
Materinska nedelja, Romanca
iz angleščine prevedla: Katarina Mahnič
naslov izvirnika: Mothering Sunday. A Romance
Ljubljana, Modrijan založba, Zbirka Bralec, 2019
128 strani
ISBN 978 961 287 112 3

ponedeljek, 13. maj 2019

Jakob J. Kenda: Apalaška pot

Jakob J. Kenda je pred nekaj dnevi za svojo knjigo Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike prejel literarno nagrado krilata želva. Nagrado od leta 2017 podeljujejo v okviru Mednarodnega lirikonfesta Velenje za najboljši slovenski potopis (preteklega leta). 
Kaj lahko za začetek napišem o tej knjigi? Nič drugega kot naslednje: Potopis je vreden poti, ki jo opisuje.

In ta pot je veličastna.
Prehoditi slovensko planinsko transverzalo (v enem kosu) ni mačji kašelj, a je v primerjavi z Apalaško potjo le kapljica v morje. Tudi vse bolj popularno romanje po Jakobovi poti - pa naj bo izhodišče v katerem koli evropskem kraju, se po zahtevnosti ne more primerjati z Apalaško potjo.

Jakob J. Kenda je Apalaško pot prehodil. Vseh 3500 kilometrov! Po hribih navzgor in potem spet navzdol, gor in dol - kot bi se 16 krat povzpel na Mount Everest z nivoja morja! Kako velik podvig je to, si je težko predstavljati. Ko knjigo preberete, veste.

Apalači so 500 milijonov let staro pogorje na vzhodnem delu severnoameriškega kontinenta; pohodniška pot preko njenih vrhov in prelazov pa se vije od Springen Mountaina v zvezni državi Georgia na jugu, do gore Katahdin v državi Maine na severu. Apalaška pohodniška pot je speljana po divjini. Za pravilno predstavo o tem, kako težavna je, je potrebno navesti še en podatek. Na tej poti ni planinskih koč, ki smo jih sicer vajeni v slovenskih gorah, v katerih se planinec lahko okrepča in tudi prenoči. Največ, kar lahko pričakuje pohodnik na Apalaški poti, so zavetišča - leseni podesti s tremi stenami in streho. Zato mora vse, kar potrebuje na poti, nositi s seboj v nahrbtniku: hrano, filter za vodo, kuhalnik, spalno vrečo, šotor...
O vsem tem in še mnogočem drugem zanimivem glede pohodništva, se boste podučili, ko boste brali knjigo. Tudi o tem, da težki, visoki in nepremočljivi gojzarji kot obutev na poti - pa čeprav je treba hoditi po ostrih skalah in pogosto po mokrem terenu ter v deževnem vremenu, ne pridejo v poštev.

Knjiga pritegne že na samem začetku. Pripetljaj z divjo živaljo - to že lahko napišem, ki preseneti nič hudega slutečega, utrujenega in zaspanega pohodnika - ja, avtorja samega:), ker ji je zadišala vreča s hrano, je idealno izbran za začetno poglavje, oziroma za prolog knjige.
Uf, opis je nazoren in strašljiv - jaz sem bila pa ob njegovem prebiranju presenečena sama nad sabo; češ, kako je mogoče, da me lahko nekaj tako banalnega priklene h knjigi in mi ne pusti, da bi prenehala z branjem. Naja, je že dobro napisano, boste rekli. Kajti - res me je zanimalo, kako se bodo stvari razpletle! Še posebej potem, ko sem prebrala še nekaj naslednjih poglavij z začetka knjige in tam je bil govor tudi o tem, da 'ne, hiše pa ne bomo prodajali', če se možu in očetu, ki gre skušat srečo v gore onkraj oceana, kaj hudega pripeti in zavarovalnica ne bo hotela poplačati vseh stroškov. Saj ne, da bi dvomili, da se bo srečno vrnil v Slovenijo, pa vendar... Blazina se je zarisala kot rešitev problema in na tem mestu se prvič pokaže tudi to, da Jakob J. Kenda zna pisati hudomušno in šaljivo. Na zelo pretanjen način.

A vendar knjiga Apalaška pot še zdaleč ni "samo" zanimivo in zabavno napisan pohodniški potopis z obilo pustolovščine. Knjiga je še mnogo več. 
Naj omenim le dialoge. O, ja, na Apalaški poti se veliko pogovarjajo, saj se vedno znova sestavljajo različne popotovalne druščine - bolj ali manj naključne. Če naključja obstajajo...
Skupaj začnejo potovati pohodniki, ki so se približno ob istem času podali na pot in ki hodijo približno enako hitro. In se nekako duhovno ujamejo - to je seveda tudi potrebno napisati. V ekstremnih razmerah Apalaške poti, ko sta pomoč in podpora drug drugemu, če že ne nujno potrebna, pa vsaj zelo zelo dobrodošla, se stkejo globoka prijateljstva in medsebojno zaupanje, kar je odlična osnova za potek najrazličnejših pogovorov. 

Avtorji potopisnih knjig želijo vsebino svojih del pogosto popestriti z dialogi. Pa bi bilo ponavadi bolje, da tega ne bi počeli, saj pogovori v njihovih knjigah vedno znova potekajo prisilno in nesproščeno.
Ne, za potopis Jakoba J. Kenda to ne velja. Tako zabavnih, tekoče potekajočih, sproščenih, a tudi globoko premišljenih pogovorov v nekem literarnem delu, ki ni čista beletristika, še nisem brala - težko pa jih je najti tudi v leposlovnih delih številnih slovenskih avtorjev.
Popotniki avtorjeve popotne druščine drug drugemu pripovedujejo o svojem preteklem življenju, o vzrokih, zaradi katerih so se podali na Apalaško pot, o načrtih za prihodnost, o življenju v Ameriki, o spremembah, ki jih je le-to doživelo v zadnjih letih; nekateri pogovori pa so zasnovani tudi transcendentalno. Zelo zanimivo in prav nič dolgočasno.
Mene je od vseh pripovedi v knjigi najbolj navdušila zgodba Vodnjak spomina. Zgodovino Amerike od njenih začetkov pred približno 15 000 leti pa do danes, ni mogoče povedati na krajši, jedrnatejši in bolj jasen način, kot je to narejeno v tej zgodbi. Čudovito.

Prvo polovico Apalaške poti je pisatelj prehodil skupaj s svojo popotno druščino. Potem se je odločil za samosvoj korak in se iz no-boja - pohodnika, ki se na pot poda z juga, spremenil v flip flopperja - pohodnika, ki menja smer pohoda po Apalški poti.
Nekako na sredini poti se je namreč odločil, da si privošči počitnice in to skupaj s svojo družino, ki ga ja prišla obiskat v Ameriko. Ta odlomek njegovega pohodništva je izredno pomemben in pomenljiv. Zaradi njega celotna čezoceanska pustolovščina izgubi nekaj na svoji sebičnosti (mislim... za 6 mesecev zapustiti ženo in dva majhna otroka ter se napotiti na tvegano raziskovanje Amerike in meja svojega telesa, duše in srca...), ki sicer preko celotne knjige ždi in preži nekje v ozadju ter grozi, da bo simpatičnega in inteligentnega pohodnika spremenila v še enega od vase zagledanih egoističnih osebkov, ki jim je mar le za njih same.

Po pojedini jastogov in potem ko se družina začne odpravljati proti domu, se je avtor povzpel na severni konec poti - na impozantno, 1606 m visoko goro Katahdin, ki no-bojem predstavlja veličasten zaključek Apalaške poti, in se napotil nazaj proti jugu. 

Na tem delu poti je hodil večinoma sam, kar je razkrilo nov vidik njegovega pohoda. Bil je sam in bil je skupaj z divjo naravo. 
K še intenzivnejšemu doživetju je pripomogel prav določen odsek tega severnega dela poti, t.i. Sto milj samote. Na tem delu poti v dolžini stotih milj ni bilo računati na nikakršen stik s civilizacijo; ni bilo hostlov, kjer bi se dalo umiti in oprati obleke, ni bilo trgovin, kjer bi se dalo obnoviti zaloge hrane in popraviti opremo.
Tukaj je hodil in razmišljal, hodil in hodil, hodil in opazoval naravo. Zaradi sproščanja endorfinov, ki so po tisočih prehojenih kilometrov preplavili njegovo telo, pa je postal skoraj evforičen - vsekakor pa zaljubljen: v naravo, v Ameriko, v glasbo, ki jo je ob večerih poslušal, v knjige, ki jih je bral, v slike, ki jih je pred tem videl v National Gallery of Art in seveda v ljudi - tiste, njemu najbližje in v ljudi kar na splošno, v samega sebe. Razkrila se mu je tudi kakšna od življenjskih resnic, ki se tiče samo njega samega - na primer tista, od kod izvira njegova velika ljubezen do angleškega jezika. 

Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved, je namreč v svojem poklicnem življenju (tudi) prevajalec iz angleškega v slovenski jezik. Zdaj bom napisala nekaj, kar ste slišali že tisočkrat; pa naj bo še tisoč enkrat - namreč to, da je Jakob J. Kenda v javnosti najbolj znan po tem, da je prevedel vse dele Harryja Potterja. Na hermioninem blogu je to pač potrebno omeniti;) Zanj se je nekoč zavzela celo sama J. K. Rowling, ko so za prevajanje ene od Harryjevih knjig  v slovenščino angažirali drugega prevajalca.

J.S. Sargent
Gospodična Beatrice Townsend
(vir: NGA, Washington)

Knjiga Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike ni samo potopis - je potopisni roman in to takšen kot se šika.
Zgradba romana je skoraj dramaturško zasnovana, vsekakor pa takšna, da bralca pritegne že na samem začetku in ga ne izpusti iz svojega prijetnega objema vse do zadnjega stavka.
Osebe verodostojno in živo stopijo v ospredje.
Knjiga je tudi izredno pregledna. Za boljšo orientacijo poskrbijo shematski zemljevidi posameznih odsekov poti z oznako krajev, ki so omenjeni v knjigi. Preprosti in ravno pravšnji so. Čisto fletne pa so tudi vinjete, ki so z obilo okusa razporejene po posameznih straneh knjige. Fotografij pa v knjigi ne boste našli - in to je, po mojem mnenju, njena velika prednost.
V branju knjige sem uživala od prve do zadnje strani. In se naučila tudi marsičesa novega. Recimo o ameriških transcendentalistih. No, in zdaj končno razumem, da si je Theodor Roosevelt svojo upodobitev v gori Rushmore prav gotovo zaslužil tudi zaradi svojih okoljevarstvenih podvigov.

Bega me samo ena stvar. Na drugi strani knjige, v čisto majhnem tisku lahko preberete tisto znano: Vse v tem literarnem delu je plod avtorjeve domišljije. Še posebej, a ne zgolj, imena, liki, poslovni subjekti, kraji, dogodki, poti in dežele so izmišljeni... in tako dalje. Saj razumem, da so junaki tega potopisnega romana fikcijsko obdelani in prilagojeni, ampak že možnost, da Marnie, Hansel, Kevlar in Bullett, ne obstajajo, me straši... A bom tudi to preživela;) saj je knjiga tudi na takšen način na vseh nivojih, na katerih se razprostira, veličastna. Kot je veličastna Apalaška pot sama.

Se zgodi, da mi prava knjiga pride v roke ravno v pravem trenutku. Slučajno. Če naključja obstajajo...
V času, ko se pripravljamo na naš road- trip med tremi velikimi mesti severo-vzhodnega dela severnoameriškega kontinenta; ko berem romane, ki se dogajajo v New Yorku, Washingtonu in Torontu, je bila knjiga Jakoba J. Kenda kot nalašč, da jo vzamem v roke. 
Ne, ne bomo se podali po Apalaški poti - tej "materi vseh poti", jo pa bomo - če se bomo natančno držali načrta poti, ki ga je pripravila hči - dvakrat prečkali: enkrat na sredi poti, približno tam, kjer je avtor knjige zamenjal smer svojega pohoda, drugič pa na najnižjem delu poti, ob reki Hudson. 
Pa da vidimo, kako bo:)

Jakob J. Kenda
(foto: Jože Suhadolnik)

Kenda, Jakob J.
Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike
zemljevidi, vinjete: Nina Čelhar
Ljubljana, ISPO, 2018
360 strani
ISBN 978 961 288 707 0

sreda, 1. maj 2019

Margaret Atwood: Cat's Eye

(vir: AwwwwCats via Tweeter)

Čeprav knjiga Margaret Atwood, Cat's Eye, nima prav nič opraviti z mačkami, bi bila zgornja fotografija čisto primerna za njeno naslovnico. Zaradi mačjih oči, seveda. Te izgledajo kot velike frnikole, s katerimi so se nekoč igrali otroci. Stekleni kroglici, ki ima barvasto sredico, se pravzaprav celo reče mačje oko. Ena izmed takšnih frnikol je bila za glavno junakinjo knjige, Elaine Risley, izredno pomembna.

Da nekdo piše tako, kot je pisal Marcel Proust, so zapisali že marsikateri literarni kritiki za marsikaterega sodobnega pisatelja. In se vedno znova tudi zmotili. Težko je namreč ustvariti takšno umetnino, kot je Iskanje izgubljenega časa. Pa vendar sem ob prebiranju romana Cat's Eye prvič v življenju začutila, da v rokah mogoče držim knjigo, ki bi se lahko vsaj primerjala s Proustovim delom, če ga že doseči ne more. Pisateljica se namreč na podoben način kot Proust ukvarja z raziskovanjem spomina in njegovo nezanesljivostjo; ravno tako natančna opazovalka je in svoja razmišljanja predstavi bralcem jasno, v gladko tekočih stavkih.

Kar je prvoosebnemu pripovedovalcu v romanu Combray oz. V Swannovem svetu vonj sveže magdalenice namočene v lipov čaj, je Elaine v romanu Cat's Eye frnikola z modro sredico. Nekoč, ko je že odrasla, jo je našla v stari razpadajoči otroški torbici. I look into it, and see my life entire. Ta frnikola ji je povrnila spomine na otroštvo, ki jih je dolga leta podzavestno odrivala nekam v ozadje, ker so bili prekruti, da bi se lahko soočila z njimi in preživela.

Ko se roman začne, je Elaine stara blizu petdeset let, drugič poročena in mati dveh odraslih hčerk. Priznana slikarka je in v Toronto - mesto, kjer je odraščala, se vrne po več desetih letih, da bi se udeležila retrospektivne razstave svojih del. Prebiva v ateljeju svojega prvega moža, sprehaja se po Torontu in obuja spomine na svoje dosedanje življenje.

Oseba, h kateri se vedno znova vračajo njene misli in okoli katere se vrtijo vsa njena razmišljanja, je Cordelia - sovrstnica, s katero je preživela večino otroštva in mladosti. Išče jo med mimoidočimi Torontčani in ljudmi, ki ji naključno križajo pot; sprašuje se, če bo prišla na otvoritev njene razstave. 
Cordelia naj bi bila nekoč njena najboljša prijateljica. Vendar samo na zunaj. V resnici je ta deklica Elaine trpinčila na tako krut, a obenem prefinjen način, da si je težko zamisliti. Fantje, stari devet, deset let, se tepejo med seboj, deklice pa psihično maltretirajo druga drugo, kar je večinoma še precej huje. 

Poglavja, v katerih Cordelia zasmehuje Elaine zaradi njenega videza in vedenja, v njej vzbuja sram in nesigurnost, jo kaznuje z osamitvijo, češ da se bo le tako lahko "poboljšala"; Elaine - ki pogosto sploh ne ve, kaj je naredila narobe in kako bi lahko kaj storila bolje, pa vse to potrpežljivo prenaša - tudi na račun bolečin v želodcu in omedlevic, samo zato, da bi obdržala prijateljstvo in družbo, je bilo izredno težko brati. Če bi opisi trajali še kakšno stran ali dve več, bi z branjem prenehala in knjigo za vedno odložila. Tudi zato, ker so za trpinčenje vedeli tudi odrasli, a niso hoteli - ali pa niso znali, pomagati. 
No, pa knjige vseeno nisem zalučala v kot :), kajti Elaine nekoč le zbere moč in se upre. To je najveličastnejši trenutek knjige. Kako nama je obema odleglo! Elaine in tudi meni. Občutek svobode in moči, ki se je z Elaine stekel tudi name, je bil veličasten.

Roman Cat's Eye pa še zdaleč ni samo pripoved o medvrstniškem nasilju. Je tudi roman o umetnosti, bolj natančno o slikarstvu. Slike, ki jih ustvarja Elaine in z njimi predeluje svoja doživetja, so opisane tako natančno in jasno, da sem si jih zlahka predstavljala. Bilo je še bolje, kot da bi stala pred njimi in si jih ogledovala na kakšni od razstav. Elaine naj bi slikala v slogu "naive surrealism with twist of feminist lemon", kakor so njena dela označili ob prvi razstavi, a takšno je bilo le mnenje likovnih kritikov. V knjigi je izredno lepo in nazorno prikazano, kako večplastna so resnična umetniška dela in kako različno se jih lahko interpretira. 

Roman je tudi pripoved o povojnem Torontu in njegovem neslutenem razvoju v naslednjih letih in desetletjih. Tukaj je prav gotovo zaslediti mnogo avtobiografskega. Tudi Margaret Atwood je namreč svoje otroštvo in mladost preživela v Torontu petdesetih let prejšnjega stoletja in bila priča sprememb, ki so se zgodile v tem mestu. S to razliko, da je njej to mesto verjetno všeč, saj še vedno živi tam; Elaine pa ge je neizmerno sovražila in se je počutila varno šele tisoče kilometrov stran, za visokimi gorami, ob Tihem oceanu, na samem robu kanadske dežele.

Margaret Atwood je knjigo Cat's Eye napisala leta 1988, samo tri leta po izdaji njene velike uspešnice in verjetno njene najbolj znane in cenjene knjige Deklina zgodba. A nova knjiga Margaret Atwood je marsikoga razočarala - in to najbolj ravno občudovalce Dekline zgodbe. Knjiga Cat's Eye v primerjavi z Deklino zgodbo namreč ni prav nič feministična. Celo nasprotno: ocenjujejo jo za post-feministično (kar je pisateljica sicer odločno zavrnila) ali celo anti-feministično. Trpinčenje je v knjigi Cat's Eye usmerjeno z ženske na žensko, ne z moškega na žensko. V knjigi Elaine vedno znova silijo, da bi se opredelila proti moškim - z besedami (na primer v intervjuju ob razstavi) ali z dejanji, pa tega nikakor ne more. 
They [druge ženske] make me more nervous than ever, because they have a certain way they want me to be, and I am not that way. They want to improve me. 
- Izboljšati jo želijo, ravno tako, kot jo je nekoč v preteklosti želela izboljšati tudi Cordelia...
Elainina razmerja z moškimi so bila sicer daleč od ideala, a vendar je bil odnos z njimi enakopraven, na istem nivoju; izkoriščanje, varanje, zanemarjanje in ignoranca, a tudi ljubezen in razumevanje, pa so bili obojestranski. 

Na tem mestu je potrebno omeniti še prav posebnega moškega - tistega, ki je imel v Elainovem življenju zelo pomembno vlogo, obenem pa je tudi moja najljubša oseba romana - njenega brata Stephana. Bil je nekaj let starejši od nje in zaradi njega se je Elaine vedno dobro počutila v fantovski in pozneje moški družbi; zaradi njega je vedela, kako je potrebno ravnati z moškimi.
Bil je izredno inteligenten in je že v mladosti kazal veliko zanimanje za znanost. Že kot otrok je razmišljal o dimenzijah in sestavi vesolja, raziskoval metulje, delal kemijske poskuse in opazovala z mikroskopom; pozneje pa je postal profesor astrofizike, ki je predaval in potoval po celem svetu. Z Elaine sta imela tesen odnos predvsem v zgodnjem otroštvu, v času druge svetovne vojne, ko je njuna družina živela precej nenavadno življenje. 

Njuna družina se je namreč ves čas selila. Stalnega doma sploh niso imeli, vedno so bili na poti. Prenočevali so v kampih v kanadski divjini okrog Velikih jezer, počitniških bungalovih ali pa v motelih. V začetku se mi je zdelo, da je to zato, ker si stalnega doma niso mogli privoščiti, potem pa je prav hitro postalo jasno, da je bil takšen, nomadski način življenja, posledica očetovega poklica in zaposlitve. Elainin in Stephanov oče je bil namreč biolog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem žuželk. Zaradi njegovega raziskovalnega dela pa je morala družina pogosto potovati.
Na teh potovanjih sta si bila brat in sestra pogosto edina družba. Potepala sta se po gozdu, plavala v jezeru, ribarila in ob tem spletla gosto mrežo prijateljstva, ki ju je povezala za celo življenje. Pa čeprav sta v letih odraslega življenja živela ločeno in se sploh nista več srečala! Vendar pa - kdo bi si mislil! takšne banalnosti, kot so bile Stephanove razglednice, ki jih je, popisane samo s stavkom ali dvem, pošiljal Elaine ali pa igrače, ki jih je podaril njeni hčerki, so v svoji preprostosti še naprej izražale njuno veliko povezanost in medsebojno ljubezen. Neverjetno čudovito.

O knjigah, ki me navdušijo in globoko ganejo, vedno rada pišem. Stavki se kar kopičijo eden za drugim in s pisanjem sploh ne morem prenehati. Vendar pa s svojim izdelkom ponavadi nisem zadovoljna. Tako je tudi tokrat. O čudovitih knjigah - umetniških presežkih, ob katerih med prebiranjem tako zlahka začutim, da vsebujejo tisto več, kar v povprečnih knjigah ni in ni najti,  je težko napisati recenzijo, ki bi vsaj delno odražala njeno veličino.
Zato je najbolje, da knjigo Margaret Atwood, Cat's Eye, enostavno preberete. Jaz sem jo, potem ko sem obrnila njeno zadnjo stran, začela brati še enkrat:)

★★★★★ 

Na eni izmed naslovnic knjige je slika, ki naj bi jo naslikala Elaine Risley.  
Prikazan je odločilni trenutek, po katerem je v otroštvu našla moč za upor. 
Gospa, oblečena v črno, drži v rokah velikansko "mačje oko".

Atwood, Margaret
Cat's Eye
Virago, O.W.Toad Limited, 1988
478 strani
ISBN 978 0 7481 1329 3