9 x Beethoven - 1. del

🔷️Pa pojdimo. Po uvodu v panevropski dan posvečen Beethovnu, se glasbeno potovanje lahko začne. Veliko užitka.🔷️

Bonn. Beethoven: Simfonija št.1 in Uvertura št. 3 "Leonora"

Mahler Chamber Orchestra, dirigent: Daniel Harding

Čeprav je Ludwig van Beethoven vse svoje simfonije napisal na Dunaju, kjer so bile prav vse tudi krstno izvedene, je vendar povsem logično, da so na glasbenem potovanju po Evropi prvo od njih zaigrali ravno v Bonnu. Bonn je namreč Beethovnovo rojstno mesto in tukaj je preživel prvih 22 let svojega življenja. Njegov stari oče in oče sta bila oba glasbenika, mladi Ludwig pa je veljal za čudežnega otroka - glasbeno izredno nadarjenega, skoraj takega, kot je bil Mozart. Pozneje je bil organist in violinist na knežjem dvoru v mestu. Želel si je na Dunaj, da bi tam srečal svojega velikega vzornika Mozarta in mogoče postal celo njegov učenec. No, ta želja se mu ni izpolnila. A leta 1792 je v Bonn prišel Haydn in v trenutku spoznal, kakšen genij je mladi Beethoven. Povabil ga je, da postane njegov učenec, kar je Beethoven z veseljem sprejel. Odšel je na Dunaj - bilo je to leto dni po Mozartovi smrti.

Beethoven se je na Dunaju dobro počutil. Prav hitro si je prislužil sloves izredno spretnega pianista, ki so ga vabili na najrazličnejše prireditve tako po koncertnih dvoranah kot tudi po privatnih domovih. Mecenov, ki so se zavzeli zanj, ni manjkalo. Beethoven je imel kot glasbeni umetnik povsem drugačen položaj kot skladatelji pred njim - Bach ali Mozart, na primer. Ti so bili do takrat nekakšni uslužbenci, ki so za preživnino, ki so jo dobili, imeli točno določene in večinoma zelo obsežne obveznosti. Pri Beethovnu se je to spremenilo. Kot je sam nekje napisal - lahko je skladal, kar je želel, in za svoje skladbe je dobil takšno plačilo, kot ga je zahteval.

Simfonija št. 1, ki jo je Beethoven napisal leta 1800, je zelo klasična in kaže, kako velik vpliv je imel nanj njegov učitelj Joseph Haydn. Ta simfonija je za amaterskega poslušalca čudovit primer, na katerem se lahko uvede v to vrsto glasbene umetnosti - spozna klasično zgradbo simfonije. Ta je zgrajena iz štirih stavkov, ki se med seboj bistveno razlikujejo, a so vseeno povezani v ubrano celoto. Zame je poenostavljena zgradba simfonije naslednja: pomembno - počasi - živahno - zaključek. Pri poslušanju prvega stavka sem vedno zelo pozorna, kajti ta stavek je vedno zelo pomemben, saj so v njem ponavadi predstavljene vse pomembne melodije simfonija. V tej Beethovnovi prvi simfoniji so predstavljene v obliki sonate allegro, ki so jo radi uporabljali v klasičnem obdobju. Drugi stavek je praviloma umirjen in liričen. Zelo rada ga imam! pri vseh simfonijah. Tretji stavek je potem spet živahnejši in poslušalca vodi k zadnjemu, četrtemu stavku, ki je veliki finale in razkošno zaokroži celotno simfonijo. Tako je v klasičnih simfonijah 18. stoletja in takšna je tudi Beethovnova prva simfonija.

Dublin. Beethoven: Simfonija št. 2 in Uvertura Coriolan

Irski nacionalni simfonični orkester, dirigent: Jaime Martin

Tudi Beethovnova druga simfonija je zelo klasična. Profesor Wright je v svojem tečaju o klasični glasbi zatrdil, da bi jo prav lahko zamenjali za eno od Haydnovih. Beethoven v tem delu še ni izkoristil vseh možnosti, ki jih ponuja orkester pri ustvarjanju mogočnega zvoka (počakajte na zadnjo, deveto simfonijo:). Tako je lahko na Artovem potovanju po Evropi, na postaji v Dublinu,  to simfonijo zaigral razmeroma majhen orkester, sestavljen le iz nekaj godal in pihal ter para drugih inštrumentov.

Simfonija izžareva veselje in je polna upanja ter optimizma. Kar je izredno nenavadno... Leto 1802 - leto, v katerem je nastala ta simfonija, je bilo namreč za Ludwiga van Beethovna izredno težko leto. To je bilo leto velike osebne stiske, čas, ko je njegov sluh začel pospešeno pešati in se je - star komaj 32 let zavedel, da z njegovim sluhom ne bo nikoli bolje in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo popolnoma oglušel. O občutkih, kako težko mu je, ker več ne sliši, ko kdo igra na flavto ali poje, je pisal v pismu svojima bratoma. Ta Beethovnova izpoved je znana kot Heiligenstadski testament in je resnični testament, a tudi prošnja, da bi ga pravilno razumeli. V njem je priznal, da je zaradi svoje bolezni razmišljal celo o samomoru. Takole pravi: "es fehlte wenig, und ich endigte selbst mein Leben - nur sie die Kunst, sie hielt mich zurück." - ni veliko manjkalo, da bi si vzel življenje - samo ona, umetnost, ona ga je odvrnila od tega. S tako malo besedami, a vendar tako zelo pretresljivo in obenem ganljivo napisano... 

Zaradi naglušnosti Beethoven ni več nastopal kot pianist, saj ni mogel več oceniti, kako močno mora pritiskati na tipke klavirja, da je glasnost prava. Posvetil se je samo še skladanju. S tem ni imel težav, saj mu je zadostovalo, da je glasbo slišal v svojih možganih. Je pa prenehal hoditi v družbo in bil vedno bolj asocialen.

Helsinki. Beethoven: Simfonija št. 3, "Eroica"

Finski radijski simfonični orkester, dirigent: Nicholas Collon

Beethoven je vztrajal zaradi umetnosti. Skladal je dalje, a vendar od leta 1802 nič ni bilo več tako, kot je bilo do sedaj. V njegovem življenju je nastopilo novo obdobje, ki so ga poimenovali herojsko. Ime je zelo na mestu. Njegova dela so postala grandiozna, mogočna in slavnostna - napisana v herojskem stilu. Heroj pa je bil tudi Beethoven sam. V času od leta 1802 je njegov sluh pospešeno pešal, dokler leta 1815 ni popolnoma oglušel. Njegovo osebno spopadanje s to katastrofo je močno vplivalo na njegovo glasbo. V svojem herojskem obdobju je zložil šest simfonij, prva med njimi je bila Eroica.

Svojo tretjo simfonijo je Ludwig van Beethoven skladal z mislijo na Napoleona Bonaparta. To je bilo v letih od 1802 do 1804, ko si je Napoleon nezadržno pokoroval evropske narode, enega za drugim. Čeprav je Beethoven izhajal iz nemško govorečega okolja in tako Napoleonu sovražnega tabora, je vendar velikega francoskega konzula globoko občudoval. Napoleon je bil zanj heroj, ki bo moto francoske revolucije liberté, egalité, fraternité ponesel do vseh Evropejcev. 

Beethovnova tretja simfonija je revolucionarna. Ob krstni izvedbi je presenetila celo Beethovnov najožji krog prijateljev in znancev. S to simfonijo se zaključi klasično obdobje v glasbeni zgodovini - dokončno se poslovimo od Mozarta in 18. stoletja - začne se romantično obdobje. Beethoven postane vzor množici prihajajočih skladateljev 19. stoletja, ki so se napotili po njegovi poti.

Ko so pred kratkim okrog dvesto dirigentov s celega sveta povprašali, katera je njihova najljubša simfonija, je večina od njih odgovorila, da je to ravno Eroica.

Kaj je pri tej simfoniji tako revolucionarnega?

Vsekakor je to njen herojski stil, ki ga je Beethoven poustvaril z glasnostjo orkestra, s tem, da so se orkestru pridružila tudi trobila, z uporabo durovske tonske lestvice in triade tonov. Simfonija je bistveno daljša in kompleksnejša, kot so bile simfonije v času klasike. Ni programska glasba, a vendar v njej zlahka razberemo utrinke, ki nas želijo popeljati na bojna polja, kjer se odvijajo Napoleonove bitke. Drugi stavek simfonije - tisti, ta počasni, pa je napisan kot pogrebni marš; v spomin in poklon žrtvam francoske revolucije. 

Ludwig van Beethoven je svojo tretjo simfonijo želel posvetiti Napoleonu in jo je že podnaslovil z intitolata Bonaparte, ko je izvedel, da se je Napoleon okronal za cesarja. To je bilo za skladatelja veliko razočaranje. Menda je izjavil nekaj takega kot: "Zdaj bo tudi on tako kot mnogi drugi pred njim poteptal človekove pravice, poskrbel samo za svoje ambicije. Postal bo tiran." V roke je zgrabil nož in s posvetila spraskal Napoleonovo ime, simfonijo pa poimenoval enostavno Eroica ali Herojska. Srečni smo lahko, ker jezni in razočarani Beethoven, ki se je počutil izdanega, svoje simfonije ni predelal ali celo zavrgel. Izgubili bi eno najpomembnejših in prelomnih glasbenih del.

Ob Artejevem potovanju z Beethovnom so njegovo tretjo simfonijo zaigrali v Helsinkih in sicer na prav posebnem mestu - v cerkvi Temppeliakio. Ta evangeličanska cerkev je znana po svoji izredni akustičnosti in je ena glavnih turističnih znamenitosti v finskem glavnem mestu. Zanimivo je, da jo lahko opazimo samo iz zraka, se pravi iz ptičje perspektive. Tako lahko vidimo njeno streho, ki je kot oko, ki zre proti nebu, ostalih delov zgradbe pa ne moremo opaziti, saj je cerkev vklesana v granitno skalo. Notranje stene cerkvene dvorane so tako kar iz grobo obdelanega kamna. S pomočjo drona, ki je preletaval Helsinke, smo si to oko, ki zre v nebo, lahko lepo ogledali. 

Med koncertom se je nad Helsinki razdivjala nevihta, zaradi česar so morali prireditev za kratek čas prekiniti. Čisto v skladu s silovitostjo simfonije in njenega komponista. 

Temppeliakio

Luksemburg. Beethoven: Simfonija št. 4

Luksemburški filharmonični orkester, dirigent: Gustavo Gimeno

Robert Schumann (ja, tisti, ki je v Leipzigu iskal Bachov grob) je za četrto Beethovnovo simfonijo rekel, da je kot "vitka grška mladenka med dvema velikanoma s severa". Z "Nordlandriesen" je mislil Beethovnovo tretjo in peto simfonijo, ki sta obe v primerjavi s četrto precej bolj znani in veliki. Simfonija št. 4 ni tako "težka" in ne tako "usodna", kot sta simfoniji napisani pred in po njej, a to ne pomeni, da je "lahkotna". Je spet nekoliko bolj "klasična", je rekel prof. Wright na svojem tečaju o poslušanju zahodne glasbe.

Na glasbo Beethovnove četrte simfonije se lahko tudi pleše. To so dokazali med šesto junijskim potovanjem z Beethovnom po Evropi, na postaji v Luksemburgu. Sylvia Camarda je sestavila prav zanimivo koreografijo in tudi zaplesala. Prav posrečeno so jo spremljali tudi mladi, ki imajo migracijske korenine - nikakršni profi plesalci, ki pa so vendar zaplesali lepše in bolj ubrano kot plesalke na državni proslavi ob 30-letnici samostojne Slovenije. 

Praga. Beethoven: Simfonija št. 5 in Uvertura k operi Fidelio

Češki nacionalni simfonični orkester, dirigent: Steven Mercurio

Beethovnovo "Peto" so ob petih popoldne zaigrali v centru starega dela mesta Praga. 6. junij 2021 je bil v češkem glavnem mestu sončen in topel dan. Oder z orkestrom so postavili na Staromĕstské náměsti pred zahodno pročelje znamenite cerkve Marija pred Tynom. Ves čas izvajanja simfonije smo lahko opazovali njena za praško veduto tako zelo značilna zvonika. Če pa se je režiser odločil, da bi bilo dobro, da našo pozornost usmerimo na dirigenta, smo za njim lahko vedno opazili še drugo praško znamenitost - več kot 600 let staro astronomsko uro. Čudovito okolje za čudovito simfonijo, katere znamenite "tri kratke in en dolg ton" vsi dobro poznamo.

Ludwig van Beethoven je bil v Pragi vsaj dvakrat. Nastanjen je bil v hotelu, kjer je pred njim bival tudi Mozart. Mogoče sta spala celo v isti postelji, je ugibal moderator prireditve v Pragi. Beethoven je bil večkrat tudi v bližnjem zdraviliškem kraju Teplitz. Tam se je srečal z Goethejem, ki ga je kot literata visoko cenil; glede na to, kako zelo pomembno je bilo Goetheju druženje z ljudmi iz visoke družbe, pa ne tako zelo.

V Teplitzu je Beethoven napisal tudi znamenito ljubezensko pismo, ki že dve stoletji buri domišljijo njegovih oboževalcev. Namenjeno je bilo ženski, ki jo nagovarja kot "unsterbliche Geliebte" ali "nesmrtna ljubezen", vendar pa pisma nikoli ni odposlal.  Komu je bilo pismo namenjeno, se ne ve. Beethoven je bil v ljubezenskem razmerju s številnimi ženskami, nikoli pa se ni poročil.

Beethovnov peta simfonija je bila prvič izvedena 22.12.1808 na Dunaju. Takrat je skladatelj v enem samem večeru predstavil kar osem novih del in koncert je trajal cele štiri ure, od 18:30 do 22:30. Glasbeniki so morali igranje večkrat prekiniti, kajti izvajanje teh Beethovnovih novih del je bilo tehnično zelo zapleteno.

V peti simfoniji potujemo iz teme v svetlobo.

V prvem stavku temačne sile usode poskušajo prevladati nad človeškim bitjem, ga mučijo in ga ne pustijo pri miru. "Usoda trka na vrata," je Beethoven sam označil dogajanje v tem stavku svoje simfonije. Izredno preprost motiv treh kratkih in enega dolgega tona je skladatelj razvil do nepredstavljivih širin. Nikoli v zgodovini ni bilo spisano tako obsežno glasbeno delo, ki bi temeljilo na tako drobni in preprosti ideji, ki jo zaradi kratkosti ne moremo imenovati niti melodija, kot je Beethovnu uspelo v njegovi peti simfoniji. Čustveno doživetje je ob tem globoko in ganljivo. Ni ga poslušalca, ki bi ob tem ostal neprizadet.

A to je šele začetek. Sledi drugi stavek, ki je eden tistih, zaradi katerega sem na začetku tega zapisa napisala, da sem pravzaprav velika ljubiteljica drugih stavkov simfonij - zaradi njihove umirjenosti in počasnosti. V drugem stavku Beethovnove pete simfonije je čas, da se človek, ki ga mučijo temne sile, poglobi sam vase in potiho poišče odgovor na dogodke, ki mu jih je pripravila usoda. V tem stavku je Beethoven mojstrsko - bolje kot to pač ne gre - povezal dve glasbeni temi. Ena je mirna in lirična, igrajo jo večinoma godala, druga je mogočna in glasna, izvajajo jo trobila. Čustveno doživetje ob tem stavku ni nič manjše kot ob sicer precej bolj znanem prvem stavku simfonije.

V tretjem stavku se boj med človeško naravo in temačnimi silami nadaljuje. Presledka med tretjim in četrtim stavkom v tej simfoniji ni. Beethoven je med zadnjima dvema stavkoma ustvaril svojevrsten glasbeni most, ki je še ena od genialnih potez pri tem resnično izjemnem delu.

V četrtem stavku je skladatelj nekako moral sprostiti vso napetost, ki se je gradila tekom simfonije. Težko delo. To mu je uspelo s "herojičnim" pristopom - mogočnostjo in še izrazitejšim zvokom, ki ga je dosegel s tem, da je v orkester vključil dodatne instrumente, ki jih do tedaj v simfoničnih orkestrih še ni bilo - pikolo, pozavne in kontrafagot.

Če hočete spoznati Beethovna, kakršen je bil, oz, kakršne so bile njegove skladbe v herojskem obdobju, poslušajte njegovo peto simfonijo. To je to. 

🔷️Naslednjič pa naprej, vse do Devete in do himne Evropske skupnosti!🔷️