Stanislaw Lem: Solaris

Skromnost nam brani izreči naglas, a včasih si mislimo, kako imenitni smo. V resnici, v resnici pa nočemo osvajati vesolja, radi bi samo razširili Zemljo do njegovih mej.

(Stanislaw Lem: Solaris)

======================================================

Solaris je planet, nekaj svetlobnih let oddaljen od Zemlje. Pozornost zemeljskih znanstvenikov je pritegnil zaradi svoje orbite. Ta bi morala biti kaotična in nestabilna, saj Solaris kroži okrog dveh sonc - modrega in rdečega, ki s svojo gravitacijo nenehno vplivata na planetovo kroženje in spreminjata njegovo orbito. Ker se je Solarisova orbita izkazala za stalno, si je planet "z mesta enega izmed več sto vsako leto na novo odkritih planetov, dvignil na rang telesa, ki zasluži posebno pozornost." Proti planetu so odletele prve raziskovalne odprave in v njegovi orbiti so zgradili raziskovalno postajo Solaris. Razvila se je nova raziskovalna veda imenovana solaristika, ki je raziskovala planet in ga poskušala razumeti. A solaristi v svojem raziskovanju in preskušanju hipotez niso prišli daleč. Vse njihovo znanje o Solarisu je bilo kljub večletnemu natančnemu raziskovanju bolj ali manj omejeno le na spoznanje, da stabilnost orbite planeta ohranja ogromen ocean, ki prekriva večino planeta in da je ta ocean živo bitje. Kakor je odkritje, da je na planetu Solaris eno samo bitje in da je to ocean želatinaste mase, ki zna razmišljati, nenavadno in na prvi pogled zanimivo, je veliko navdušenje, ki ga je planet vzbudil pri zemeljskih znanstvenikih, začelo z leti plahneti. Kajti Zemljanom kljub številnim poskusom s prebivalcem Solarisa ni uspelo vzpostaviti stika in zemeljske raziskave ter razlage dogajanja so obtičale na mrtvi točki.

Dogajanje v romanu Stanislawa Lema se začne približno sto let po tistem, ko so ta nenavadni planet odkrili. Na Solaris prispe psiholog in solarist dr. Kris Kelvin. Takoj ugotovi, da se na postaji dogajajo čudne stvari. Eden izmed raziskovalcev, dr. Gibarian, je mrtev in naj bi pred kratkim naredil samomor, ostala dva, dr. Snaut in dr. Sartorius, tičita v svojih sobah in tam nekaj skrivata. Nihče od njiju Kelvinu noče povedati, kaj se dogaja. Bo menda že sam videl in do takrat nima pomena karkoli razlagati, saj tako ali tako ne bi verjel.

Kaj se dogaja, izvemo že zelo hitro.

Na postaji Solaris vsak, potem ko prespi prvo noč, dobi svojega "gosta". To je materializirana oblika njegovih najglobljih in najizrazitejših občutij, misli in doživetij ali kot piše v romanu: To niso niti osebe niti kopije določenih oseb, ampak materializirane projekcije tega, kar o določeni osebi vedo naši možgani. 

Pri Krisu je to njegova pred desetimi leti umrla žena Harey. Umrla je zaradi samomora, ki ga je naredila, ker jo je Kris želel zapustiti. "Gostja" je dvojnica Krisove žene, a ji vendar ni povsem enaka. Določene stvari se spominja, drugih ne. Ve, da je nekaj narobe in nenormalno, ter je zaradi tega zmedena. Ves čas mora biti v Krisovi bližini - če ji kdo to želi preprečiti, postane nervozna in celo nasilna.

Vsebina romana ob "gostih" zajadra v psihološke vode. Kris se mora ob "novi" Harey soočiti s svojo podzavestjo in občutki krivde ob njenem samomoru. Zdaj razume, zakaj je eden izmed članov raziskovalne skupine na postaji naredil samomor in zakaj se ostala dva prestrašeno skrivata v sobah, skupaj s svojima "gostoma", ki ju nočeta nikomur pokazati.

Krisovo soočanje in sobivanje s Harey se razvija od zanikanja njenega obstoja, trenutka, ko se jo želi na vsak način znebiti (pa to ne gre), preko tega, da se mu začne smiliti in trpi skupaj z njo, do takrat, ko se vanjo zaljubi in je noče več izgubiti.

Ob prebiranju romana izvemo, kako so "gostje" nastali. Seveda ste že uganili, da je njihov obstoj povezan z živim oceanom planeta Solaris. A ob tem se vseeno postavlja obilica dodatnih vprašanj. Ali preko "gostov" ocean komunicira z ljudmi? Zakaj raziskovalce na postaji trpinči na tako prefinjen način? Zakaj šele po toliko letih? Odgovori na ta vprašanja so skriti v znanstvenih razlagah o tem, kako bi lahko potekalo naše srečanje z izvenzemeljskimi bitji, pa tudi v teoloških razsežnostih našega razmišljanja. Zelo fajn.

Po romanu Solaris poljskega pisatelja Stanislawa Lema je leta 1972 ruski režiser Andrej Tarkowski posnel film, ki velja za klasiko. Trideset let pozneje so v Hollywoodu naredili remake z Georgem Cloonyjem v vlogi Krisa Kelvina. Pri obeh filmih je dogajanje postavljeno tudi na Zemljo - kar za knjigo ne velja, saj se tam vse dogaja le na Solarisu - s čimer sta režiserja lažje razložila okvir zgodbe, se pravi razmerje med Krisom in Harey pred njeno smrtjo na Zemlji, pa tudi vse, kar so znanstveniki v zadnjih sto letih odkrili o Solarisu in njegovem edinem prebivalcu. Hollywoodski film je bistveno krajši od ruskega - jasno, povsem po okusu sodobnih filmskih gledalcev, ki so v teku let med obema filmoma izgubili nekaj svoje potrpežljivosti in zmožnosti koncentrirati se - tako v njem ni prostora za slike oceana, njegovo spreminjajočo se gladino, meglo, ki se dviga iznad njega in se barva v hladno modri ali toplo rdeči barvi, pač odvisno od tega, katero od sonc je nad obzorjem. Tudi razvoj odnosa med Krisom in Harey, ki sem ga omenila, je v starejšem filmu po mojem mnenju precej bolje prikazan kot v sodobni različici, pa čeprav George Clooney igra prepričljivo in zelo zelo gledljivo. Zanimivo je tudi to, da film iz leta 1972 -  iz časa, v katerem filmskim ustvarjalcem še ni bilo na voljo toliko možnosti za ustvarjanje spektakularnih in posebnih učinkov, uspe bolje graditi suspenz in celo horor kot v filmu iz leta 2002. 

S filmoma Solaris se je tako še enkrat potrdilo dejstvo, da so remaki ponavadi slabši od filmov, ki so jim bili v navdih. Se pa oba filma trudita preseči rasizem, ki je nenamerno zašel v roman. Tako so Gibarianovo "gostjo", ki je bog vedi zakaj debela črnka, oblečena le v slamnato krilce, v obeh filmih zamenjali z otrokom, Gibarianovim sinom. V filmu iz leta 2002 pa so naredili še korak naprej v boju proti rasizmu ter šovinizmu in dr. Sartoriusa nadomestili s temnopolto znanstvenico.

Stanislaw Lem (1921-2006) je doživel premieri obeh filmov. Ali sta mu bila všeč, ne vem; vem pa - iz dokumentarnega filma o njem - da je živel zapleteno življenje, kjer je za svojo varnost in pogosto celo samo za golo preživetje moral sprejemati sporne odločitve in sklepati neprijetne kompromise. Njegovi družini - čeprav so bili židje, je med nemško okupacijo uspelo čudežno preživeti holokavst, zaradi česar so bil sumljivi. Po 2. svetovni vojni je pisal članke, ki so bili kritični do nove oblasti, a tudi socialistična propagandna besedila. Zapriseženi ateist je redno objavljal kolumno v katoliškem časniku. Ko je padla železna zavesa, je bil zelo nezaupljiv in ni verjel, da bo kaj bolje. Ob terorističnih napadih na New York v začetku 21. stoletja pa je izgubil zaupanje v človeško civilizacijo. Umrl je kot pesimist, kar je glede na to, kaj vse je v svojih delih pravilno predvidel, zaskrbljujoče.

A mi smo vseeno veseli, da imamo njegove znanstveno-fantastične romane - Solaris je samo eden izmed njih, najbolj znan. Glede na daljnje leto, v katerem je izšel - to je leto 1961, se presenetljivo lepo bere.

★★★★☆

Stanislaw Lem
v svoji knjižnici
v Krakovem