Friedrich Dürrenmatt: Fiziki

Nekatere knjige je najprimerneje prebrati v točno določenem trenutku. Tudi nekatere gledališke igre si je najbolje ogledati ob prav posebnih in neponovljivih okoliščinah. Tako sem pred kratkim prav načrtno iskala gledališče, kjer trenutno igrajo Dürrenmattove Fizike. V času, ko moj sin po maturi še zna analizirati dramska besedila in preden se zakoplje v študij fizike ter mogoče popolnoma izgubi veselje do gledaliških predstav, je pač treba izkoristiti.

Gledališče sem našla - kar pravzaprav ne bi smelo biti nekaj težkega, saj so Dürrenmattovi Fiziki klasika, ki nikoli ne zastara. V današnjem času je to gledališko delo enako pomenljivo, kot je bilo v 60-ih leti prejšnjega stoletja, ko je bilo napisano in prvič predstavljeno švicarskim gledališkim gledalcem. Igrali so jo tudi že na slovenskih odrih.

Grenko, premisleka vredno komedijo sem najprej prebrala; potem pa sem si jo še ogledala.

Kraj dogajanja je luksuzni zasebni sanatorij - ali če hočemo biti neposrednejši, psihiatrična ustanova, ali - če nočemo okolišiti, norišnica. V njej se zdravijo trije fiziki. No, pravi fizik je samo eden - znanstvenik, ki je bil na sledi velikih odkritij, potem se mu je pa zmešalo. Druga dva sta, kot kaže, običajna shizofrenika, od katerih je eden prepričan, da je Einstein, drugi pa misli, da je Newton.

Igra se začne, ko se v sanatoriju že drugič v kratkem času zgodi umor. Eden izmed fizikov je spet ubil eno od bolniških sester. Točno se ve, kdo je morilec, saj Dürrenmattova igra nikakor ni nekakšna gledališka različica who-do-it kriminalke. Je nekaj čisto drugega - globljega in pomembnejšega.

Izkaže se namreč, da trije fiziki niso to, kar se zdi, da so in za kar jih imajo ostali. Morda niti duševno bolni niso in mogoče so v norišnici zaradi prav posebnih razlogov. Kriminalna zgodba tako postane le ozadje ali pa okvir za razpravljanje o moči znanosti, ki poleg dobrih stvari človeštvu lahko prinese tudi veliko slabega in o tem, kako zlahka so znanstveni dosežki zlorabljeni, saj lahko - če pridejo v napačne roke - vodijo celo v uničenje človeštva. 

Ja, igra se dogaja in je bila napisana v 60-ih letih prejšnjega stoletja - v času hladne vojne, ko so ljudje živeli v stalnem strahu pred atomskimi bombami. In kako pomenljivo: nekaj tega strahu občutimo tudi danes. Spet.

Ob obisku gledališča sem se bala, da bo igra "moderno preurejena" - se pravi, da bo režiser namesto, da bi sledil originalnemu delu, igro preoblikoval v nekaj, kar naj bi bilo primerno za današnji čas in današnjo svetovno ideologijo. Vsaj eno temnopolto medicinsko sestro in vsaj malo homoerotičnega pridiha med fiziki, če ne še kaj bolj drznega, sem pričakovala. Mogoče to, da bi šefico sanatorija, gospodično dr. von Zahnd zamenjal moški Chefarzt.

Pa je neprijetna napetost kaj hitro popustila, saj sem že ob prvi sceni vedela, da se bomo gibali po jasnih in domišljenih Dürrenmattovih poteh in ne bomo ubirali sodobnih stranpoti, ki nikamor ne vodijo. Režiser in igralci so namreč natančno sledili dramatikovim navodilom.

V svojem dramskem delu si Dürrenmatt vzame kar nekaj strani časa, da opiše, kako naj bi prva scena zgledala. Pove celo, kaj naj bi se videlo skozi okno. Ob tem pa razloži tudi vse ostalo, kar je pomembno, da režiser in igralci (pa tudi bralec dramskega dela) ve, da pravilno razume začetek igre. Komedija ima zelo obsežen prolog, ki ni nekaj zelo običajnega.

Igra se začne kot kriminalka - dovolj zanimivo, da priklene gledalčevo pozornost in brez tveganja, da bi se igra ponesrečila, kajti Friedrich Dürrenmatt je znal pisati tudi kriminalne romane. Še bolj kot dramatik je bil namreč znan kot pisec kriminalnih zgodb. Berite eno njegovih najbolj znanih - Sodnik in njegov rabelj.

Kriminalki se potem pridružijo prvine komedije; s potekom igre pa vse bolj in vedno intenzivneje še tragika. Najprej je ta omejena na osebno življenje glavnih protagonistov, potem pa se začne razvijati proti najbolj katastrofalni možni obliki za vse človeštvo.

Dramska igra Fiziki bi se lahko končala optimistično. To bi lahko dosegli s tem, da bi enostavno črtali zadnji prizor.  A ker igro ne žene neka teza (čeprav je tudi ta zelo pomembna), ampak zgodba, je zgodbo potrebno domisliti do konca. In zgodba je napisana in dokončana šele takrat, pravi Friedrich Dürrenmatt, ko doseže svoj najslabši možni konec. Tega pa ni mogoče predvideti, ker pride po naključju. In če naključje doleti ljudi, ki svoje življenje načrtujejo do najmanjše podrobnosti, je njegov učinek še usodnejši. Vse to je v komediji Fiziki jasno prikazano.

Meni pa je ob Dürrenmattovih Fizikih postalo jasno, kar mnogi, seveda, že dolgo vedo, da je dramska dela treba gledati in ne brati. Ali pa brati kvečjemu kot pomoč za ogled v gledališču. Konec igre z veličastno sceno, ki udoben salon za elitne psihiatrične bolnike spreminja v zapor, me je pretresel do te mere, da sem se že spraševala, če nisem mogoče brala eno drugo verzijo Dürrenmattovih Fizikov, kot so jo igrali. Seveda je nisem. Sem preverila. Samo pri branju so nekatere stvari neopazno spolzele mimo mene, v gledališču pa so jih režiser in igralci znali primerno poudariti, da so se zasidrale v mojih možganih - na ravno pravih mestih, da so imele največji učinek.

Friedrich Dürrenmatt je bil genij. Ne morem sicer napisati, da bi se lahko primerjal z Newtonom ali Einsteinom, a prav daleč za njima pa tudi ni bil.

★★★★★

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Prepričana sem, da je knjiga, Ne bom se več drsal na bajerju, Ladu Kralju polepšala zadnje dni življenja in da se je zaradi nje lažje poslovil s tega sveta. Nemogoče je namreč prezreti, da imamo pred sabo memoare - četudi je knjiga pravzaprav roman. Takole ob koncu življenja še enkrat podoživeti svoje otroštvo, ga premisliti in popisati, je verjetno nekaj zelo pomirjajočega. Še posebno, če pisanje uspe.

Zgodba je fajn, a tisto, kar izstopa in roman spreminja v nekaj dobrega, je slog pisanja. Lado Kralj piše šaljivo in duhovito. Prav lahko bi zašel v posmeh in sarkazem, kar bi bilo za roman, ki opisuje dogajanje v ljubljanski Šiški v obdobju italijanske okupacije in v občutljivih prvih letih po osvoboditvi, katastrofalno. Ne, če je pisatelj vešč svojega poklica, lahko tudi o skrajno resnih temah piše hudomušno, pa ob tem tematika ne izgubi prav nič na svoji pomembnosti - in v tem primeru tudi pretresljivosti.

Italijanski okupatorji Ljubljane veljajo v ljudski zavesti in skoraj že pregovorno v primerjavi z Nemci za manj kruto in milejšo različico zatiranja slovenskih ljudi. Napačno. Ne drži. V romanu je jasno predstavljeno, kakšna strahovlada je bila takrat v Ljubljani in za kakšne malenkosti so bili ljudje ob življenje. Včasih je bilo dovolj že to, da so bili Ljubljančani ob ne pravem času na napačnem kraju, pa so jih ujeli, zaprli, deportirali ali pa celo ustrelili kot talce.

Roman se začne kot must-read za vse Ljubljančane, še posebno za tiste iz Šiške. Pisatelj namreč izredno zanimivo ter natančno - in kakopak šaljivo, opisuje, kako je nekoč izgledala Šiška. Znane stavbe, ki so preživele čas, zažarijo v novih barvah; med zgornjo in spodnjo Šiško pa se potegne ostra meja, ki ji danes ni več sledu in o kateri nisem imela pojma.

Šiška je potem prizorišče za zgodbo mladega Ivana, ki je VOS-ovski kurir, pa potem partizan in osvoboditelj Ljubljane, na koncu pa nad novo ljudsko oblastjo razočaran državljan. V besedilo so vtkani pisateljevi otroški spomini o različnih dogodkih iz okupirane Ljubljane. Ko Ivan odrašča, je vedno več fikcije in domišljije - memoari pa se spreminjajo v roman.

Pisatelj je imel z romanom veliko veselja - sem jasno občutila, in za njegove potrebe je natančno raziskal tudi ljubljansko zgodovino. Pri tem ga ni zanimalo samo dogajanje med drugo svetovno vojno, ampak je pogosto segal še globje v preteklost. Vse te zanimive zgodovinske informacije o Ljubljani bralcem posreduje glavna ženska protagonistka. To je Eva, posebno nadarjena gojenka v samostanski šoli v gradu Jama, ki rada prebira Valvasorjevo Vojvodino Kranjsko - nedvomno tudi Ladu Kralju zelo ljubo knjigo.

Eva pa je v romanu tudi zato, da roman ni samo vojni in povojni, ampak tudi ljubezenski.

Knjiga Lada Kralja, Ne bom se več drsal na bajerju, je roman spominskih utrinkov iz pisateljevega otroštva, ki so polni nostalgije in z obilico zgodovinskih dejstev skrbno povezani v celoto. Nudijo še en zanimiv pogled na medvojno Ljubljano. Odlični stil pisanja uspe bralca prepričati, da vztraja pri branju, četudi ga tematika ne zanima preveč, oziroma je prepričan, da o vojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji že dovolj - če ne vse, ve. 

Richard Flanagan: First Person

V romanu Richarda Flanagana, First person, prvoosebni pripovedovalec - sodobni avstralski pisatelj, pripoveduje o tem, kar se mu je zgodilo v 90-ih letih prejšnjega stoletja in kako so ti dogodki potem usodno vplivali na njegovo nadaljnje življenje.

Richard Flanagan mi je ljub - vse od kar sem pred leti prebrala njegov zgodnji roman Plosk ene dlani - roman, ki je bil v Avstraliji velika uspešnica in pripoveduje o slovenskem izseljencu na Tasmaniji in njegovi hčerki. Navdih za glavni osebi tega roman sta bila Flanaganova žena Majda in njen oče.

Leta 2014 - kmalu potem ko sem začela pisati tale blog - sem bila vesela, ker je Richard Flanagan dobil man booker prize za roman Ozka pot globoko do severa. Navdih zanj je dobil od svojega očeta, ki je bil med drugo svetovno vojni ujetnik v japonskem delovnem taborišču v Burmi.

Richard Flanagan vedno piše vsaj v določeni meri avtobiografsko. Kateri veliki pisatelj pa ne! Ali povedano drugače - svoja lastna doživetja ali doživetja svojih bližnjih vzame za osnovo svojega romana -  to pa potem zelo domišljeno obogati z izmišljenim, ki pa je vedno zelo verjetno. Nastanejo čudoviti romani, ki se lotevajo različnih tem in se tudi slogovno razlikujejo, a jih je vedno veselje brati. Kar nekaj jih je prevedenih tudi v slovenski jezik.

Vse to velja tudi za njegov sedmi - in do sedaj predzadnji roman, First person.

Še neuveljavljen mlad pisatelj iz romana, Kif Kehlamann, ki ga najamejo, da bi kot ghost-writer napisal spomine zloglasnega avstralskega kriminalca, tako zelo spominja na Richarda Flanagana. Tudi on je namreč nekoč pod tujim imenom pisal spomine enega najbolj znanih avstralskih zločincev in tudi ta kriminalec je - tako kot tisti v romanu, sredi pisanja in preden so ga obsodili, umrl nasilne smrti. Ne ve se, ali zaradi samomora ali umora - dvom ostaja v resničnosti in dvom se vleče preko celotnega romana First person.

Prvoosebni pripovedovalec iz romana pa je Richardu Flanaganu podoben tudi v drugih stvareh.

Star je nekaj čez dvajset let, brez stalne službe in rednih dohodkov - točno tako kot Flanagan na začetku svoje pisateljske kariere; z le 250 dolarji bančnem računu. Poročen je in ima triletno hčerko; žena pa je ponovno noseča in pričakuje dvojčke. Piše svoj prvi roman, ki pa ne napreduje najbolje.

Za roman First person bi lahko rekli, da je kriminalka ali pa celo triler. A je seveda veliko več. Mene je zaradi teme, ki jo opisuje, spominjal na Goethejevega Fausta. Tudi v tem romanu umetnik - v tem primeru pisatelj, na nek način prodaja svojo dušo, oziroma svojo pisateljsko čast hudiču.

Kif ima namreč hude pomisleke in je v veliki moralni dilemi, ali naj sprejeme nespodobno povabilo, da piše kot ghost-writer ali ne. Ali se za pisatelja, ki je vreden svojega poklica, to sploh spodobi? In kakšne posledice bo takšna knjiga imela za njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero. Vse to se mota v mladi pisateljski glavi, a premetenost založnika in hudo pomanjkanje denarja, Kifa prepričajo, da delo sprejme.

In potem se med znanim, bogatim in vplivnim človekom, za katerega vsi v Avstraliji vedo, da je kriminalec, a na svoje sojenje še čaka, in med njegovim piscem spominov začne razvijati nenavaden odnos. Ta obira nenavadne poti in pripelje do čudnih ciljev; mlademu pisatelju pa za vedno spremeni življenje. Na bolje ali na slabše? Odvisno s katere perspektive gledate in kaj vam je v življenju pomembno.

Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala, čeprav sem zlahka vlekla vzporednice tudi z dandanašnjimi gospodarskimi kriminalci velikega kalibra doma in v tujini, in to bi bilo lahko zanimivo, če ne bi bilo preveč žalostno. Žalostno zato, ker se iz knjige jasno vidi, kako smo še ob koncu prejšnjega stoletja burno reagirali na takšne zločine in obsojali takšne vrste ljudi, ter kako samoumevni so v naslednjih desetletjih postali ti zločini in kako tolerantni smo postali do te vrste zločincev.

Zanimala me je življenjska zgodba glavnega junaka, njegova pisateljska kariera in težave, ki jih imajo pisatelji preden se uveljavijo. Zanimalo me je mnenje starajočega se pisatelja o sodobnih romanih.

Potem pa, seveda, še Kifov odnos do žene in njunih treh otrok ter odnos do prijatelja, ki je bil pravzaprav tisti, ki mu je priskrbel delo pisanja memoarov. In vsega tega je bilo v romanu First person več kot dovolj. Določeni odtenki medsebojnih odnosov so prikazani tako čudovito, da sem bila h knjigi kot prikovana in razvoj pisateljske kariere z vsemi njenimi možnimi zapleti in stranpotmi je enkratno opisana. Do zadnje potankosti.

Pa vendar me je knjiga nekako razočarala. Ne vem točno zakaj. Mogoče so bila moja pričakovanja enostavna previsoka, ali pa mogoče roman First person vendarle ni ena od tistih knjig, ki bi bile vredne Richarda Flanagana. Rada imam počasno in natančno opisovanje, obsežne pasaže zapolnjene z razmišljanji in občutenji protagonistov, njihove dvome in strahove - a v tem romanu je bila hitrost, s katero so se premikali preko strani knjig le prepočasna in določena ponavljanja so bila čisto prenaporna. Tudi na koncu, ko se že vse nekako zaključi, se roman še kar nadaljuje. Vsaka oseba, ki nastopa v romanu, dobi svoje zaključno poglavje, kar sploh ne bi bilo potrebno; pisatelj pa čisto na koncu celo vpelje nove nastopajoče. Če potem dodam še kriminalno zgodbo, ki me je pustila hladno, saj me pravzaprav sploh ni zanimalo, kdo - če sploh kdo - je ubil zločinca, ki je želel izdati svoje spomine, je rezultat branja bolj klavrn. Še najbolj zanimivo je bilo iskanje vzporednic iz privatnega življenja Kifa Kehlamanna z Richardom Flanaganom.

Richard Flanagan ponavadi piše, kakor so pisali pisatelji velikih romanov iz 19. in začetka 20. stoletja. Njegove knjige imajo zgodbo, ki navduši, in protagoniste, ki bralcu zlezejo pod kožo. 

Roman First person pač ni uspel najbolje. Se zgodi tudi najboljšim. 

★★★☆☆

Carsten Henn: Sprehajalec knjig

Prevzetnost in pristranost, Effi Briest, Otok zakladov, Buddenbrookovi, Vojna in mir, Iskanje izgubljenega časa, vesterni Karla Maya, Pika Nogavička, Spomini na Afriko, Neskončna zgodba, Northangerska opatija, Ronja razbojniška hči, Emil in detektivi, Trpljenje mladega Wertherja, Bralec, Robinson Crusoe, Don Kihot...

Komu zaigra srce, ko prebere vse te naslove? Ja, tistim, ki imajo radi knjige: bralcem, a tudi knjižničarjem in knjigotržcem - vsem, ki te knjige poznajo in jim je toplo pri srcu, ko pomislijo nanje. Vsa zgoraj našteta literarna dela so v romanu Carstena Henna, Sprehajalec knjig, vsaj omenjena, če ne celo natančneje opisana in predstavljena. Pravi balzam za dušo vsakega ljubitelja knjig! 

A to še ni vse. Crkljanje bralcev - pardon bralk, gre še dalje. V romanu namreč poleg najrazličnejših knjig nastopajo tudi knjižni junaki, ki jih tisti, ki beremo ali pa prodajamo ali pa urejamo ali pa priporočamo knjige, prav dobro poznamo. Niso sicer točno taki kot v knjigah, a so svojim knjižnim vzornikom več kot samo podobni - pravzaprav naj bi bili kar njihova različica iz resničnega sveta.

V romanu Sprehajalec knjig, na primer, nastopa gospod Darcy. Kdo ga ne pozna! Takole piše o svojem Darcyju Carsten Henn:

Bil je lep temnolas moški, visokorasel, s plemenitimi ličnicami in izrazito brado - vse to pa je kot siv puder prekrivala žalost. Kot vedno je nosil temno moder dvoredni suknjič s svežim belim cvetom orhideje na zavihku in črne usnjene čevlje, zloščene do sijaja, kot da se odpravlja na operni ples....Štel je komaj sedemintrideset let. In bil je silno bogat - pravzaprav je bil najbogatejši meščan - a tega niti sam ni vedel, saj se nikdar ni primerjal z drugimi.

Ah! A kot da za uboge ženske duše, ki rade berejo, to še ne bi bilo dovolj, postane pisatelj še drznejši. Darcyju dovoli, da kar sam pove, kaj je njegova velika želja. Takole pravi gospod Darcy iz knjige Sprehajalec knjig:

"Zame ni nič lepšega... Prosim, nikar se mi ne smejte, a zame ni lepšega od ženske, ki bere. Ko se zares zatopi v knjigo in pozabi na svet okoli sebe, ker je nekje povsem drugje. Ko se ji razširijo zenice, ko ob napetih prizorih globoko zajame sapo, ob zabavnih pa se smehlja. Nadvse rad bi imel ob sebi žensko, ki bi jo ves dan opazoval pri branju."

Ah in ah - ali je kaj lepšega, kar bi lahko položili na srce romantični ženski, ki rada bere? Mislim, da ne. In zaradi tega me ne čudi niti dejstvo, da je bila knjiga v Nemčiji velika uspešnica, ki kar nekaj tednov ni zapustila seznama Spieglovih bestselerjev. To je knjiga, ki igra na čustva in čute tistih, ki radi beremo, draži in naslaja. 

A takšna knjiga je v svojem jedru na žalost bolj ali manj prazna. Je kot sladkorček, ki se raztopi na jeziku, in telo prepoji z zadovoljstvom, nima pa prav nobene hranilne vrednosti. Še tisto nekaj grenkobe, ki jo tu ali pa tam začutimo, je v bombončku samo zato, da je sladkobnost potem še izrazitejša.

A brez sladkorja človeštvo ne bi preživelo - ali pa precej težje, in zato so tudi takšne vrste knjig dobrodošle. Kajti, kakor pravi Sprehajalec knjig iz romana Sprehajalec knjig: "Raznašam tudi knjige, ki mi niso všeč. Ali pa me ne nagovorijo. Veš, knjiga ne nagovori vsakogar. Poleg tega pa se tudi ob neumni knjigi lahko porodi kakšna pametna misel. Malce neumnosti ni še nikomur škodilo. Paziti je treba le, da ne prevzame vajeti in se razmnoži."

O.K. to je pametno povedano, nič ne rečem.

O vsebini romana Carstena Henna, Sprehajalec knjig, ne bom pisala. O tem si preberite kje drugje. Ne želim pisati o klišejih, ki so z vseh možnih strani silili v moje možgane. Kajti kako v primeru, da je besedilo zanič, človeku to povedati, ne da bi ga prizadel? - še en citat iz romana.

Pozornost je vredno posvetiti drugim stvarem, ki jih najdete v romanu: toplini, ki lahko seva le iz iskrenih medsebojnih odnosov; prijateljstvu, pogumu, da začneš nekaj novega, uporu proti brezupu in seveda, ljubezni do knjig in veselju do branja.

Frankovski silvanec

Carl se je odločil, da si kupi steklenico vina in z alkoholom pomiri razrvane živce. Starodobnike podmazujejo z mazivnim oljem, njegovo mazivo pa je bilo vino, frankovski silvanec, ker ima poseben okus po hruškah in kutinah, pa tudi zato, ker prsti s takim veseljem drsijo po čudovito zaobljeni steklenici, v kakršne točijo vino skoraj samo v tej vinorodni pokrajini.

P.S.

Carsten Henn ima svoj lasten vinograd in se menda spozna na dobra vina;)