Ian McEwan: V imenu otroka

Najprej sem si ogledala film, nato sem prebrala še knjigo. Takšen pristop je knjigi precej škodil - pa ne zato, ker bi mi film razkril potek in (mogoče presenetljiv) konec zgodbe; vzrok majhnemu razočaranju, ki ga je prineslo branje knjige, je bila Emma Thompson. To je to, ko filmska igralka bistveno preseže svojo knjižno junakinjo. Ne zgodi se pogosto, a v tem primeru se je. Emma Thompson je v filmu čudovita, enkratna in neprekosljiva. Bolj živa in pristnejša je od sodnice Fione Maye, kakršno je v romanu V imenu otroka, ustvaril Ian McEwan in zaradi tega je knjiga takoj za nekaj odtenkov slabša, kot bi bila sicer.

Ian McEwan se v svojih romanih loteva zelo različnih tem. Tokrat se je podal v sodniške kroge. Fiona Maye je sodnica, ki razsoja v primerih družinskega prava. Cenjena je in spoštovana, saj so njene sodbe vedno dobro obrazložene, pravične. Rdeča nit njenih odločitev je ta, da brezpogojno sledi pravilu, da pri razsodbi vedno upošteva predvsem otrokove koristi. 

Kmalu bo stara šestdeset let, poročena je in brez otrok.

In potem dobi primer, ki bi moral biti eden njenih lažjih. Sedemnajstletni fant - torej še otrok - Adam po imenu, je Jehova priča in zavrača zdravljenje s transfuzijo krvi. Takšno zdravljenje zavračata tudi njegova starša. Zgodba se začne vrteti okrog vprašanja, ali bo Fiona Maye v svoji razsodbi pritrdila fantovi želji in prepovedala takšen poseg v njegovo telo ali pa bo sledila priporočilom zdravniške stroke in transfuzijo dovolila. Glede na to, da so njeno vodilo vedno otrokove koristi, odločitev ne bi smela biti težka. In tudi ni. 

A bolj kot ta sodniška zgodba so v knjigi pomembne druge stvari. To so medsebojni odnosi med posameznimi protagonisti - med Fiono in njenim možem Jackom, med Fiono in mladim Adamom. 

Za svojo poklicno kariero je Fiona žrtvovala marsikaj. Zdaj, po petintridesetih letih skupnega življenja, je v krizi tudi njen zakon z Jackom - kaže, da zaradi izgube strasti. Z njene strani. Zaradi tega se Jack odloči, da se premišljeno in jasno, s Fionino vednostjo in ne da bi to skrival, spusti v razmerje z mlajšo žensko. Kako to vpliva na Fiono in njen zakon, njena čustva in njeno vedenje, je v knjigi prav lepo prikazano. Premišljevanja vredno.

Emma Thompson kot Fiona Maye
(vir: Toledo Productions)

Nekoliko manj posrečeno - vsaj po mojem mnenju - je orisano razmerje med Fiono in Adamom. Na eni strani je to odnos med avtoriteto in tistim, ki se le-tej podreja, tudi odnos mati in sin, na drugi strani pa gre za čisto običajno ljubezensko razmerje. 

Zanimivo, a zapleteno, brez dvoma. Malce pretežko za Iana McEwana. Zdi se mi namreč, da si je s tem, ko je iz najrazličnejših zapletenih niti Adamovih in Fioninih čustev ter dejanj želel splesti kolikor toliko sprejemljiv in verodostojen življenjski vzorec, zadal pretežko nalogo. Adamova in Fionina skupna zgodba tako izpade dokaj površno in plehko, preveč dramatično in v nekaterih pogledih celo klišejsko. Škoda, da se ni bolj poglobil v ta vidik svojega romana in se mogoče zaradi tega dal manj opraviti z muziciranjem in klasično glasbo na splošno, večno stalnico v večini McEwanovih romanov.

No, roman Iana McEwana, V imenu otroka, nikakor ni slaba knjiga. Konec koncev tudi to, da je bil po njej posnet tako dober film - ki se, mimogrede, zelo natančno drži vsebine romana - nekaj pomeni. Preberete jo lahko na dušek, v enem ali dveh popoldnevih in ne bo vam pustila slabega okusa. To pa je že veliko.

Film Sodnica (The Children Act) z Emmo Thompson v glavni vlogi pa si lahko do konca novembra brezplačno ogledate v videoteki t-2.

★★★★☆

Ian McEwan
(vir: Wikipedia)

P.S.

Na koncu bi rada pokazala še na en prevajalski bombonček;) Lepo me je nasmejal. Glejte, zgodi se tudi najboljšim.

(Jack in Fiona zjutraj pri zajtrku.)

Ko je prišla v kuhinjo, je bilo pol osmih. Jack je s hrbtom proti njej stal zraven pulta in stresal fižol v mešalec. (Vau, kaj bosta pa jedla? Baked beans?)

Njen kovček je bil na hodniku in Fiona je zaskrbljeno zbirala zadnje listine. Kot navadno je ni mikalo biti z njim v utesnjenem prostoru. Z naslonila stola (naslonila stola...lepo) je pobrala ruto in odšla v dnevno sobo, da bi nadaljevala iskanje.

Čez nekaj minut se je vrnila. Iz mikrovalovke je jemal vrč mleka. (mleko in fižol?) Pri jutranji kavi sta bila izbirčna in njuna okusa sta si z leti postala podobna. Rada sta imela močno kavo v visokih, belih skodelicah s tankim robom, filtrirano iz kakovostnih kolumbijskih zrn (aah, ja, coffee beans!)... :)

Oscar Wilde: Slika Doriana Graya

Čas je neusmiljen in neizprosen. Na vsaki stvari in na vsakem človeku pušča svoje sledi. Na naših obrazih se pozna teža let in na njih se zarisujejo dogodki minulega časa. Smeh črta gube okrog oči, grehi dolbejo globoke brazde okrog ust in povešajo veke.

Dorian Gray - izredno lep mladenič, star okrog dvajset let, se je dobro zavedal uničujočih posledic minevajočega časa. Pa tudi svoje izjemne lepote. Ko je opazoval svoj portret, ki ga je naslikal njegov prijatelj Basil Hallward, je premišljeval:

"Kako žalostno! Jaz bom postal star, grozen in ostuden. Ta slika pa bo ostala večno mlada. Nikoli ne bo starejša kot ravno tega junijskega dne... Ko bi bilo vsaj obratno! Ko bi lahko ostal jaz večno mlad in bi se slika starala! Za to - za to bi bil pripravljen dati vse! Saj, ni je stvari na svetu, ki je ne bi bil pripravljen dati! Svojo dušo bi dal za to!"

Toda ne kliči hudiča! Ta lahko pride in usliši željo.

Faustova dilema se je pripetila tudi Dorianu Grayu. Atomi barve na portretu so ubogali neznano silo in tekom let spreminjali svoje mesto na sliki, tako da se je podoba mladeniča na sliki starala, Dorian Gray pa je ostajal mlad in lep, kot je bil tistega junijskega dne. 

A pri vsem skupaj ne gre samo za staranje. Gre za to, kaj v življenju naredimo, kako živimo, koga prizadenemo in kakšni grehi ležijo na naši duši. Slika Doriana Graya je z leti postajala vse bolj grozna in ostudna. Dorian Gray se ni lepo staral, kot to včasih rečemo za nekoga, ki ni več prikupen in mlad, a ostaja tudi v starih letih na določen način lep. Najprej se je pojavila le komaj opazna guba okrog ust, ki je namigovala na krutost, potem so bile spremembe portreta vse izrazitejše in ostudnejše. Slika je odslikavala njegovo vse bolj umazano dušo, njegova podla dejanja, ki jih nihče od ljudi, s katerimi se je Dorain Gray vsakodnevno srečeval, ni niti slutil. Naravnani smo namreč tako, da človeka vendarle večinoma ocenjujemo le po njegovi zunanjosti. Tudi danes - ali pa danes še toliko bolj, saj smo postali družba selfijev, ki je obsedena z lepo zunanjostjo.

Vsak je odgovoren za svoje odločitve in za svoja dejanja - tudi Dorian Gray. Pa vendar je v njegovem življenju obstajal hudič, ki ga je mamil in ga speljal na slabo pot. Ne, to ni tista temna sila, ki je spreminjala sliko, njemu pa prihranila tragiko staranja. Hudič je v Dorianovo življenje prišel v podobi lorda Hanryja Wottona. Ta je bil tisti, ki je Doriana opozoril na njegovo izjemno lepoto, vzbudil v njem narcisoidnost in sebičnost, brezbrižnost in trdosrčnost; mu razložil, da so hedonizem, mladost in lep videz edino, kar v življenju šteje.

Knjiga Slika Doriana Graya je imela na življenje Oscarja Wilda gromozanski vpliv. Ko je leta1890 izšla, je poskrbela za velik škandal - pa ne zaradi zgoraj napisanih stvari. Ljudje so se zgražali zaradi teme homoseksualnosti (slikar Basil Hallward ljubi Doriana in se boji razstaviti njegov portret, saj se boji, da bo to njegovo prepovedano čustvo preveč jasno zasijalo s slike) in zaradi kritike takratne družbe. Zadrta viktorijanska družba konca 19. stoletja je namreč naravnost klicala h kršenju pravil, hedonizmu in moralno razpuščenemu življenju.

A Oskarja Wilda to ni motilo. Pravzaprav je s knjigo zavestno kršil pravila in provociral varuhe toge in zadrte družbe ter morale. Užival je v tem, da je postal zvezda in da so vsi govorili o njem. Saj veste, kaj je nekoč rekel: "There is only one thing in the world worse than being talked about, and that is not being talken about." Tako zelo resnično. Še danes - ali pa predvsem danes. Uničujoča kritika neke knjige je še vedno boljša kot nikakršna kritika.

Oscar Wilde pa je vseeno podcenjeval moč svoje knjige. Slika Doriana Graya je namreč uničila njegovo življenje in ga pahnila v prezgodnjo smrt. 

Nič nenavadnega ni, če pisatelji v romanih popisujejo svoja doživetja in svoje življenje. Malo bolj nenavadno je, če pisatelji potem, ko so napisali nek roman, začnejo po njem tudi živeti. Nekaj takega se je zgodilo pri Oscarju Wildu. Roman Slika Doriana Graya je postal njegovo življenje. Nekaj let po izidu knjige je namreč začel razmerje z mladim fantom lordom Alfredom Douglasom, ljubkovalno imenovanem Bosie, in to razmerje je bilo zelo podobno odnosu, ki sta ga imela lord Henry in Dorian Gray v knjigi. Oscar Wilde je zaradi uspehov, ki jih je dosegel z drugimi deli, predvsem z dramskimi uprizoritvami, doživel takšen uspeh in zaslužil toliko denarja, da se je njegova samozavest povzpela v nebo in prepričan je bil, da lahko naredi, kar hoče in si privošči vse, kar si poželi - med drugim tudi to, da živi odkrito homoseksualnost, ki je bila v Angliji tistega časa kaznivo dejanje.

Oscar Wilde in Alfred Douglas
(vir: Wikipedia)

To je bila potem kaplja preko roba in prišlo je do sodnega procesa, ki ga je sprožil Bosijev oče in v katerem se je Oscar Wilde moral zagovarjati zaradi homoseksualnosti. Kot dokaz za njegovo početje je tožilec bral tudi odlomke iz romana Slika Doriana Graya, postavljal vprašanja, na katere pa  je samozavestni Oscar Wilde dvoumno, provokativno in cinično odgovarjal. Spet enkrat je postal zvezda, a obsodba, predvsem pa dvoletni zapor s prisilnim delom sta ga psihično in fizično uničila. Po prestani kazni se je zapuščen in ponižan umaknil v Pariz, kjer je kmalu umrl zaradi vnetja možgan - to je bilo posledica kroničnega vnetja ušesa, ki ga je staknil (ali pa se mu je usodno poslabšal) med prestajanjem zaporne kazni. 

Njegovima sinovoma so spremenili priimek, da ju ne bi povezovali z očetovo sramoto.

Roman Slika Doriana Graya, Oscarja Wilda, je roman o lepoti in roman o iskanju svobode; roman upora, a tudi roman o temnih straneh človeške osebnosti, ki samo prežijo na priložnost, da uničijo človekovo življenje. Pisatelju je uspelo staro zgodbo o Faustu predstaviti na zelo moderen način, ki je aktualen še 130 let po svojem nastanku. Posebej občudovanja vredno pa je to, da za to, da je ustvaril tako šokantno in izvirno zgodbo, ni potreboval ne vem kako globokih in zapleteno zgrajenih protagonistov svojega romana. Lord Henry Wotton je ciničen dandy, na dveh nogah stoječi zvočnik za Wildove epigrame. Basil Hallward je kliše umetnika, Dorian Gray pa le lahkoverni psihopat, ki svojih čustev ne zna niti malo nadzorovati in se pusti zlahka voditi. Sybil Vane - igralka, v katero se zaljubi Dorian Gray, pa je tako ali tako v knjigi samo zato, da vse skupaj le ne bi bilo preveč homoerotično. 

A to je vendarle čudovita knjiga. Zaradi osebne pisateljeve zgodbe, ki roman preveva skoz in skoz, je še toliko bolj pomenljiva. 

Knjigo bi priporočila predvsem mladim ljudem - recimo tistim med 16. in 20. letom starosti. Ravno prav drzna in impulzivna je, da bi jim bila lahko všeč. Časti mladost in čutnost. Zna biti, da bi zaradi nje kdo celo vzljubil klasično literaturo.

Knjiga pa ne bi škodila tudi tistim starejšim, ki se ne morejo sprijazniti s svojim staranjem. Prav mogoče je, da bi jim potem, ko bi knjigo prebrali, vsaj malo odleglo;)

★★★★☆

Daphne du Maurier: Rebeka

"Ena taka romantična ljubezenska zgodba, ko pametna, revna in zapostavljena mladenka uspe kar tako, mimogrede, očarati neznansko bogatega, malce starejšega in skrivnostnega moškega. Kjer ljubezen premaga vse ovire. O, koliko časa že nisem brala kaj takšnega! Na srečo to ni vse - do poroke namreč pride že v prvi tretjini knjige. Gre tudi za zelo napeto psihološko zgodbo - predvsem v drugem delu, ki je toliko atraktivna, da se je Hitchcock leta 1940 odločil po njej posneti film, ki je med zvezde izstrelil mlado Joan Fontaine. Sicer pa se vse vrti okoli Rebeke, ki v knjigi sploh ne nastopa - živi samo v pripovedovanjih ostalih, a ima na življenje vseh tudi po smrti strašanski vpliv. Čudovit je tudi kraj dogajanja - graščina Manderley s prostranimi gozdovi in vrtovi bujnega cvetja (azaleje, španski bezeg, vrtnice lahko kar vohaš) in pečinami nad morsko obalo, a tudi meglo in dežjem. To in še kar lepo izrisani značaji oseb, ki so pa vseeno kar preveč črno-beli, pripomorejo k všečnosti prve polovice knjige, ko zgodba okoli Rebekine smrti še ni tako napeta."

... sem napisala pred skoraj točno desetimi leti na Knjižne molje, ko sem knjigo prvič prebrala. Še vedno bi se podpisala pod zgoraj napisano. Vse še vedno drži. A knjiga je vendarle še mnogo več. Večplastna je in lahko jo beremo na različnih nivojih; površno ali bolj na globoko, kot kriminalko ali kot psihološki triler, kot ljubezensko zgodbo ali kot razvojni roman. Teh novih plasti pripovedi sem se začela zavedati šele pri tokratnem, drugem branju romana.

Razlog, da knjigo Daphne du Maurier, Rebeka, spet vzamem v roke, je bilo to, da so po romanu ponovno posneli film. Ki si ga je, seveda, potrebno ogledati:) Ta zadnji je bil posnet pod okriljem Netflixa, v glavni vlogi pa nastopa Lily James. Tako na prvi pogled se mi je ta igralka zdela zelo primerna za vlogo prvoosebne pripovedovalke iz romana. Še več, prav veselila sem se, da jo lahko ponovno gledam v filmski vlogi. Še vedno se je namreč spomnim, kako odlično je upodobila Natašo Rostovo v BBC-jevi seriji Vojna in mir. Nekaj podobno mladostno naivnega, kot je bila Nataša Rostova, je namreč tudi brezimna gospa de Winter iz romana Rebeka - kar bi torej predstavljalo čudovito novo vlogo za to britansko igralko. Da pa bi film lahko v polnosti uživala, znala razbrati vse njegove dobre in slabe strani, ga primerjati z romanom, se je splačalo, da ponovno sežem po romanu.

Tukaj so moji tokratni vtisi o romanu Rebeka:

Rebeka kot ljubezenski roman

Ljubezenska zgodba je pomembna in na videz takšna, da se je ne bi sramovala nobena pisateljica ljubičev. Mlado dekle, ki se preživlja kot spremljevalka (ali pa asistentka) ostarele gospe, v Monte Carlu spozna gospoda de Winterja, lastnika čudovitega posestva Manderley v Cornwallu, vdovca, ki mu je pred letom dni med jadranjem umrla žena. Zaljubita se in poročita. Medeni tedni v Italiji so čudoviti, veselje ob pričakovanju sanjskega življenja na posestvu Manderley pa velikansko. A Maxim de Winter je zelo redkobeseden in o svojem dosedanjem življenju, kakor tudi o svojih občutkih, ne govori veliko. Ni nam čisto jasno, kakšen je njegov resnični odnos do žene. Jo je poročil iz ljubezni ali le zato, ker je bilo na Manderleyu po ženini smrti tako prazno? Je to res razmerje mož-žena ali pa gre bolj za razmerje odrasli-otrok ali celo odrasli-hišni ljubljenček? A naj vam zaupam - saj ne gre za spojler - ljubezen je obojestranska. Kako globoka je, se pokaže, ko se dogajanje zaostri in postane nevarno.

Rebeka kot kriminalni roman

Imamo umor. Raziskujejo ga tako, kot smo navajeni, da ga raziskujejo v romanih Agathe Christie. Nič čudnega, saj je dogajanje postavljeno v trideseta leta 20. stoletja, tja kot tudi marsikateri od njenih romanov. Raziskuje se obzirno, pogosto povsem neuradno, z občutkom in na gentlemansko besedo ter dobro ime. Kriminalna zgodba je napeta in zlahka vzdržuje bralčevo pozornost. Ravno prav je lažnih indicev in napačnih predvidevanj, da zgodba ostaja živa in zanimiva. Kdo je morilec zvemo dokaj hitro, a to ni nekaj slabega. Zaradi tega je zgodba grajena še bolj psihološko pretanjeno, kot bi bila sicer. Veliko je pomenljivo izmenjanih pogledov, bledice obraza, hitrega utripanja srca, bolečine v želodcu in omedlevic.

Rebeka kot mistični ali gotski roman

V romanu ni nadnaravnih dogodkov ali duhov, a zdi se, kot da bi bili. Rebeka - prva gospa de Winter, je več kot duh. Lebdi nad celotno zgodbo. Navzoča je povsod, nenehno jo je čutiti, čeprav je že leto dni mrtva.

Ko se mladoporočenca po medenih tednih nastanita v Manderleyju, nova gospa de Winter to neprijetno prisotnost svoje predhodnice čuti na vsakem koraku. Zdi se, kot da bi Rebeka še vedno živela v Manderleyu. Sobane v zahodnem krilu graščine so še vedno urejene tako, kot bi čakale, da se Rebeka vrne s potovanja. Nova gospa de Winter se mora zadovoljiti s skromnejšimi sobami v vzhodnem krilu, brez pogleda na morje. Obroki hrane so pripravljeni in servirani tako, kot so bili v času Rebeke; rože v vazah so razporejene tako, kot si je to želela Rebeka, številna služinčad kot da še vedno dela po navodilih svoje prejšnje gospodarice. Nova gospa de Winter je postavljena pred nepremagljivo oviro - bojevati se mora proti svoji mrtvi predhodnici in ta boj je neenakovreden. Duhu mrtve ženske, ki naj bi bila v vseh pogledih boljša od svoje naslednice - lepša, spretnejša in bolj priljubljena - se je težko zoperstaviti.

Rebeka kot razvojni roman

To je tista plast romana, kjer se lahko odpluje na globoko. To plat zgodbe sem ob prvem prebiranju knjige povsem zgrešila, pa je mogoče celo najpomembnejša.

Na začetku romana je prvoosebna pripovedovalka mladostno naivna in do ušes zaljubljena. Z navdušenjem gleda v prihodnost in se ne boji izzivov, ki jih napoveduje nadaljnje življenje. Ne skrbi jo selitev v neznano okolje in življenje po novih pravilih. Glavno, da je ob njej človek, ki ga ljubi, pa bo že nekako, si misli. Naučila se bo vsega, kar se je potrebno naučiti, in uspela. Mladostni optimizem, ki poriva svet naprej:)

Streznitev pride ob prihodu v Manderley. Zariše se v podobi gospe Danvers, vodje služinčadi in glavne gospodinje graščine. Ta da novi gospe de Winter takoj vedeti, da ni dorasla svoji novi vlogi, da je nesposobna in nikoli ne bo mogla postati prava gospodarica Manderleya. Izkorišča svojo moč, poznavanje okoliščin in na prefinjen način maltretira svojo novo gospodarico. Točno ve, kje so njene šibke točke, z lahkoto jih razgali, poudari in vse na na videz nedolžni način obrne v svoj prid - vse z namenom, da bi se nova gospa de Winter psihično zlomila in odnehala.

Ha, zdaj bom zavila malo izven okvirov knjige. A ob gospe Danvers ne morem mimo tega, da se ne bi spomnila novih in novih generacij mladih zdravnikov, ki pridejo sveži in neizkušeni na oddelke bolnišnic ali v ambulante in (skoraj vedno, vsaj enkrat v času svojega izobraževanja) naletijo na izkušeno medicinsko sestro, ki tam dela že leta in natančno pozna vsakodnevni potek dela. Takšna sestra se včasih - recimo, da za hec in ne iz hudobije - mlade zdravnike malo privošči. Izkoristi njihovo neizkušenost in nepoznavanje terena, da jih zvabi v past in razgali njihovo (kakor) nesposobnost, ki pa je vendarle samo privajanje novim okoliščinam.

A to spada k specializaciji:) Če je specializant iz pravega testa, hitro preseže takšen način vedenja osebe, ki ima pravzaprav manj znanja, pa tudi odgovornosti kot on sam.

Iz pravega testa je tudi gospa de Winter. Po začetni zmedenosti in nesigurnosti, ko pred obiski beži v svojo sobo in se s strahom v srcu izogiba gospe Danvers, pridobi samozavest in odločnost. Pot do tega je počasna, a pravilno naravnana. Ko dozori - ali pa odraste, se spremeni tudi njeno razmerje do moža. Odnos med njima postane enakopraven; v določenih pogledih pa celo spet postane tisto znano razmerje odrasli-otrok, a zdaj na obrnjen način. 

Lily James kot gospa de Winter
v filmu Rebecca
(vir: Netflix)

Vse to in še mnogo več najdete v odličnem romanu Daphne du Maurier, Rebeka; skoraj nič od tega pa v najnovejšem Netflixovem filmu, ki je bil posnet po romanu. 

Lily James je bila že dobra igralska izbira, a kaj ko so njen lik tako zelo spremenili in poenostavili, da je hudo. Kje so njene notranje borbe in neprekosljiva domišljija ter občutljivost, s katero premleva dogajanje in osebe okrog sebe? 

Armie Hammer v vlogi Maxima de Winterja je premlad, prelep in prepostaven. Tudi govori preveč, sicer pa ostaja enako zmedena in nekako težko razumljiva ter neverodostojna oseba, kot je to tudi v knjigi. To, kako je orisan Maxim de Winter, je poleg skoraj preveč kičaste ljubezenske zgodbe, sicer ena izmed redkih slabosti knjige.

Filmske osebe rešuje Kristin Scott Thomas, ki je odlična v vlogi gospe Danvers. V njej se da jasno zaslediti tisto gospo Danvers, ki jo je ustvarila Daphne du Maurier.

Tisto, kar najbolj zamerim filmskim ustvarjalcem pa je to, kako so predstavili Manderley. Posestva Manderley na pečinah Cornwalla, obdanega z gozdovi in olepšanega z vrtovi polnimi cvetja, sem se veselila še bolj kot Lily James. Razočaranje. Nobenih cvetočih modrih hortenzij, več metrov visokih rdeče cvetočih rododendronov, dišečih grmov španskega bezga. Še vrtnice so komaj opazne. Manderley iz filma je temačna gotska graščina, ki stoji na kraju, kjer vedno dežuje ali pa je megleno. Gotsko vzdušje v romanu je ustvarjeno na precej bolj izviren in zapleten način kot v filmu.

V filmu tudi ni zaslediti, da gre za tipično angleško zgodbo. Roman Daphne du Maurier je "so british", da me je čisto potegnil vase - tako zelo, da sem ob pol petih pila čaj in zobala piškote, kot to delajo VSI v romanu; če pa sem imela prosto, sem si pred zajtrkom privoščila celo čaj v postelji - tudi ravno tako kot to delajo VSI nastopajoči iz romana, pa nihče v filmu.

Roman Rebeka, Daphne du Maurier vam toplo priporočam, saj je napisan tako, da lahko zadovolji zelo širok krog bralcev. Če berete moj blog, je prav verjetno, da spadate v to množico. Če strmite za kriminalno zgodbo in suspenzom, morate biti potrpežljivi z ljubezensko zgodbo in neskončnimi opisi prelepe narave Cornwalla. Če se veselite ljubezenske zgodbe, morate biti potrpežljivi pri več strani dolgih natančnih razmišljanjih in sanjarjenjih gospe de Winter. Če pa vas ni strah globine, boste uživali v vsakem stavku več kot 500 strani dolgega romana.

Z filmom je drugače. Tega pač ne morem hvaliti. Pa vendar. Če ste si film že ogledali in vam je bil všeč, vam bo roman še toliko bolj. Brez skrbi, tisti drobni spojlerji iz filma vam ne bodo pokvarili užitka pri branju knjige. Če pa film ni bil ravno po vaših željah, a vam je moje pisanje vzbudilo vsaj malo zanimanja, se vam kljub vsemu še vedno splača poseči po knjigi. Glejte, jaz sem jo prebrala dvakrat! In ni mi žal. Še več. Prepričana sem, da bom prav kmalu prebrala še kakšnega od številnih romanov Daphne du Maurier.

★★★★☆

Daphne du Maurier
(1907-1989)
(vir. Wikipedija)

Heinrich Heine: Lorelaj

William Turner: Loreley

Najprej je bil tam William Turner. Na svojem dvodnevnem pohodu se je 25. avgusta1817 ustavil v St.Goaru in se preko Rena ozrl na pečine, ki se strmo dvigajo iznad reke. Pogled nanje ga je tako prevzel, da je naredil skice za sedem akvarelov, ki jih je izdelal pozneje, ko se je vrnil v Anglijo. Ni se povsem držal resničnosti. Pečino je naslikal precej bolj visoko in strmo nad Renom, kot je ta v resnici. Nič hudega, saj smo v času romantike in za dosego nujno potrebne dramatičnosti ni treba, da je slikar strogo realističen. 

To je bilo njegovo prvo potovanje v Zgornjo srednjo dolino Rena. Vrnil se je še večkrat, slikal in slavo doline prenesel v Veliko Britanijo. Angleški mladeniči, ki so bili na svojih študijskih potovanjih v Italijo, so se predvsem zaradi njegovih akvarelov vedno ustavili še v dolini Porenja in se predajali svojim romantičnim občutjem.

strma pečina levo se imenuje Loreley
(fotografirano s "Turnerjevega mesta")

Pečina, ki je tako očarala Turnerja, se imenuje Loreley. Reka Ren na tem mestu naredi oster ovinek in se zoži. Njeni tokovi postanejo močni in nevarni. Da ga čolnarji in kapitani s svojimi ladjami zvozijo, je potrebna precejšnja spretnost - še danes, v preteklosti pa še toliko bolj. Nič čudnega torej ni, da so se na tem mestu pogosto pripetile nesreče in se je mnogo ladij ter čolnov razbilo na rečnih čereh. 

Ko je William Turner risal na obrežju Rena, je bil Loreley le ime za pečino. Imenu je svetovno slavo prinesel šele Heinrich Heine, ki je leta 1824 napisal naslednjo pesem, v prevodu Mile Klopčiča.

LORELAJ

Ne vem, kaj me žalost ne mine,

ki muči mi srce;

a pravljica iz davnine

iz misli več mi ne gre.

Hladnó je in že mrači se

in tiho teče Ren;

v večerni zarji blešči se

kamniti gorski greben.

Na njem sedi lepotica,

dragulji v zarji se iskré;

vsa v zlatu je kakor kraljica,

in češe si zlate lase.

Z glavnikom jih češe zlatim,

iz grla ji pesem drhti

z napevom mameče sladkim,

da ledeni ti kri.

Čolnarja v čolnu prevzame

otožnost s strašno močjo;

le v goro strmeti jame,

čeri mu ne vidi oko.

Verjetno na dno potegnilo

čolnarja je s čolnom tedaj;

to s pesmijo svojo milo

storila je Lorelaj.

Rodil se je mit o prelepem svetlolasem dekletu z imenom Lorelaj, ki je sedela na strmi pečini nad Renom in si česala svoje lase. Ob tem si je prepevala in s svojim petjem in lepoto zvabila v smrt marsikaterega od čolnarjev, ki so pluli mimo nevarne pečine.

Tako zelo romantično. Ali bolje rečeno, tako zelo značilno za romantiko.

na pečini Loreley
(tukaj naj bi sedela sirena Lorelaj
 in s svojim petjem zapeljevala čolnarje)

Zakaj je ravno ta pesem dosegla tako velik uspeh in svetovno prepoznavnost si ne znam razložiti. Dolino zgornjega srednjega Rena namreč zaradi njegove slikovitosti spremljajo najrazličnejši miti in legende, a daleč najbolj znan je ta o Lorelaj. Pa čeprav Heinejeva pesem niti ni bila prva na temo lepe in zapeljive ženske s tem imenom. 

Že dvajset let pred tem je eden najpomembnejših nemških romantičnih pesnikov Clemens Brentano pisal o čarovnici, tokrat z imenom Lore Lay, ki je bila tako lepa, da je v trenutku očarala vsakega moškega, ki ji je prišel na pot, razen, seveda, tistega, ki ga je ljubila. Zaradi nesrečne ljubezni in tudi tega, da bi se znebila svojih nevarnih čarovniških sposobnosti, ki so ogrožale moške, se je po nasvetu škofa - ki ga je, mimogrede, tudi očarala, odločila, da gre v samostan. Na poti tja je morala preplezati nevarno pečino in ko se je želela še enkrat ozreti na svojega ljubega, ki je po reki vodil svoj čoln, je zdrsnila s pečine in utonila v vodah Rena. 

Balada Clemensa Brentana je daljša in bolj zapletena kot Heinejeva. Sproža več razlogov za premišljevanje. Mogoče je to vzrok, da ni tako zelo znana. Ljudje imamo namreč raje nezapleteno jasnost in konkretnost. Ali pa je vseeno preveč klišejska? Feministično naravnan pogled na obe pesmi pa bom raje pustila ob strani, ker lahko zaidem v nevarne vode. Le to: Imamo raje žensko, ki z jasnim namenom zvablja v smrt ali pa nesrečno zaljubljeno nedolžno dekle? Loreley ali Lore Lay? Heinovo ali Brentanovo pesem?

Pesniki in slikarji  romantike so imeli bujno domišljijo, ki so jo radi vpletali v naravo, v pokrajino. Pečine so naselili z gorskimi duhovi, vilami in škrati, obrežja rek s sirenami. Ob naraščajoči industrializaciji so se vračali nazaj k naravi in k preteklosti. Hrepeneli so po starodavnih junakih, ki so živeli po gradovih in utrdbah. Dolina zgornjega srednjega Rena se je za takšna razmišljanja in občutenja izkazala kot idealna. Rodila se je Renska romantika.

Približno 60 km dolga dolina, ki se razteza od Bingena do Koblenza, je tako na gosto posajena z gradovi, utrdbami, baročnimi palačami in ruševinami kot ni nikjer drugje na svetu. Večinoma stojijo na slikovitih pečinah levo in desno nad reko, pod njimi na ozkem področju obale Rena pa se stiskajo slikovita majhna naselja. Večina prvotnih grajskih stavb je nastala v času od 12. do 14. stoletja. Najprej so služile kot utrdbe, ki so branile posestvo svojih lastnikov pred nasprotniki, pozneje so se spremenile v carinarnice, ki so pobirale pristojbine za plovbo po Renu ali njegovo prečkanje. Z izumitvijo strelnega orožja so takšne utrdbe izgubile svoj namen in začele propadati. Ob Tridesetletni vojni so jih dodatno poškodovali roparski pohodi Švedov, prav vsi pa so bili uničeni v času vojaških pohodov francoskega kralja Ludvika XIV preko Rena. V duhu romantike so v 19. stoletju nekatere od njih obnovili ali na novo zgradili; pogosto pa so ruševine le zaščitili.

spomenik Niederwald

Ren je bil v zgodovini pogosto mejna reka. V antiki je predstavljal ločnico med civiliziranimi Rimljani in barbarskimi Germani, pozneje so ob njem vedno znova potekali boji med Francozi in Nemci. Tako se ni čuditi, da sta Ren in pokrajina ob njem postala pomemben nemški simbol. To se najbolje občuti ob vznožju megalomanskega spomenika na pobočju ob Renu nedaleč od kraja Rüdesheim, na samem začetku Zgornje srednje renske doline. Spomenik v Niederwaldu slavi zmago v nemško-francoski vojni in nastanek nemškega cesarstva v letih 1870-71. Z marsičem namiguje na nemško moč in utrjuje narodno zavest, zato se današnji Nemci ob njem čutijo malce nelagodno. 

A to nelagodje lahko preženejo že s pogledom preko Rena. Ravno nasproti Niederwaldskemu spomeniku, na levem bregu Rena, namreč leži mesto Bingen, ki je dalo ime eni najpomembnejših žensk srednjega veka, ki so jo poslušali in prosili za nasvete širom celotne Evrope. To je bila Hildegard von Bingen (1098-1179), teologinja, medicinka, znanstvenica, pesnica, skladateljica in še mnogo več.

Vse to - Ren, pokrajina, miti in zgodovina - privlačijo ljudi, da vedno znova obiskujejo dolino. Masovni turizem, ki je uničil romantiko in mite spremenil v kič, se je začel že v 19. stoletju in traja še dandanes. Pred 200 leti so turiste šteli v več tisočih letno, v današnjem času v milijonih - v obeh primerih so to velikanske številke. V času Renske romantike, v 19. stoletju, je vsak želel imeti razglednico s podobo ruševin na pobočju Rena, zdaj turisti kupujejo plastične spominke z upodobitvijo sirene Lorelaj. Med njimi je veliko ameriških turistov, ki so še posebno dovzetni za njen mit. Konec koncev je Loreley dokaj pogosto ime v Združenih državah Amerike in tudi Merilyn Monroe se je v filmu Moški imajo radi plavolaske imenovala Lorelei Lee.

Doživeti Zgornjo srednjo dolino Rena brez turistične gneče in kiča - nekako tako, kot sta to doživljala Heinrich Heine in William Turner, si je bilo še lansko leto v tem času nemogoče zamisliti. Pa je korona naredila svoje.

Ob "Lockdown light"-u - kakor v Nemčiji imenujejo ukrepe, s katerimi bomo poskusili premagati drugi val epidemije, lahko potujemo in delamo izlete, a ne moremo nikjer prenočiti in obedovati, kajti hoteli in restavracije so zaprti. 

Si predstavljate izlet v najlepšo dolino Rena s sendvičem v nahrbtniku in kavo v termovki, a tudi z masko čez nos in usta ter nenehnim spraševanjem, le kje bo naslednje stranišče? No, jaz sem takšen izlet doživela. 

To je bil obisk pečine, na kateri je sedela Lorelaj, si česala lase in pela, kjer je bilo samo še pet drugih turistov in vsak je lahko zrl na Ren s svoje razgledne točke in to kolikor dolgo je želel. Ko so po Renu pod pečino plule samo tovorne ladje, o križarkah in drugih turističnih plovilih pa ni bilo sledu. Ko ob hoji po stopnicah s pečine Loreley do nasipa na Renu, kjer stoji kip Loreley nisva srečala niti enega človeka in nihče ni prišel tudi potem, ko sva že več kot pol ure sedela ob njenem vznožju, čisto na koncu nasipa in čakala, da se bo megla nad Renom razkadila in se bo razkril razgled na gradova Katz in Maus na sosednjih pečinah. Ko so tišino prekinili le mimovozeči vlaki in kakšen avtomobil. Ko so jesensko rumeni vinogradi zažareli v popoldanskem soncu. Ko je bilo nemogoče kupiti spominček z upodobitvijo Lorelaj ali steklenico Renskega rizlinga.

To je romantika v pravem pomenu besede.

Loreley
kot jo je ustvarila
Nataša Aleksandrova
princesa Jusopov