nedelja, 23. februar 2020

Ödön von Horvath: Mladost brez Boga

Ne prehitro napačno sklepati! 
Bog je sicer tudi v slovenskem prevodu pisan z veliko začetnico, a knjiga je kljub temu politično zelo korektna;) 
Ob izidu je bilo drugače - takrat ni bila v skladu z aktualno politiko in je bila nemudoma uvrščena na seznam "škodljivih in nezaželenih besedil". Seznam so pripravili nacisti; mi pa imamo s tem še eno potrditev, da gre za dobro knjigo.

A vendar Bog v naslovu knjige ni tam kar tako in slučajno. Glavni junak intenzivno razmišlja o njem. Med potekom pripovedi se v njegovih očeh spremeni iz "najstrašnejše stvari na svetu" (Gott ist das Schrecklichste auf der Welt) v "resnico" (Gott ist die Wahrheit).

V osnovi pa je knjiga (mladinska) kriminalka, katere srž je umor, ki se zgodi med taborjenjem dijakov v hribih. Imamo osumljene, imamo sodni proces in tam pridejo na dan presenetljive stvari, zaradi katerih nekateri doživijo srčni napad, nekateri pa osebo, ki so jo do sedaj ljubili, začnejo sovražiti. Zelo napeto in razburljivo.

Zgodba je pisana skozi oči učitelja geografije in zgodovine, ki poučuje na eni izmed gimnazij za učence iz "boljših" družin. Da je dogajanje postavljeno v nacistično Nemčijo ni nikjer jasno napisano, a se to zlahka ugane. Represija in pomanjkanje svobode se čutita na vsakem koraku. Tisto, kar rečejo po radiju (v času nacizma je bil radijo glavno orodje propagande), je potrebno jasno ubogati in delati v skladu s tem. 
Tako učitelj že na samem začetku romana zaide v konfliktno situacijo, ker si pri popravljanju spisov z naslovnim vprašanjem: Zakaj moramo imeti kolonije?, dovoli pripombo, da so zamorci vendarle tudi ljudje in razpravljati o tem ali jim je dovoljeno živeti ali ne - kar je počel eden od dijakov v svojem spisu - ni ravno okusno. Zaradi te pripombe se mora pozneje zagovarjati pred očetom dijaka in tudi pred ravnateljem gimnazije, kajti radijska navodila so glede tega jasna. Toliko za ozadje romana. 

Sicer pa se dijaki skupaj s svojim učiteljem za velikonočne počitnice odpravijo na taborjenje. To je obvezno in od oblasti predpisano taborjenje, ki je pravzaprav predvojaška vzgoja - fante je namreč potrebno pripraviti na vojno; tako moralno kot tudi fizično. Dijaki pod vodstvom upokojenega oficirja in dveh pionirjev postavijo svoje šotore, hodijo na pohode, ponoči stražijo tabor in se - nad tem so najbolj navdušeni - učijo streljat. Nekoč po vrnitvi v tabor ugotovijo, da eden od dijakov manjka. Nekaj pozneje ga najdejo umorjenega v grapi. 

Kdo bi lahko bil morilec, je jasno že takoj, saj že iz predhodnega dogajanja dobro vemo, da se nekateri izmed dijakov med seboj ne razumejo dobro. Da je stvar še bolj zapletena, se v okolici tabora zadržuje skupina treh mladih lopovov, ki krade (tudi v taboru enemu izmed fantov izgine fotografski aparat) in tudi ti bi lahko morili. Slabo vest pa ima tudi učitelj, ki je vedel, da lahko pride do zločina, a se na to ni odzval.

Kakorkoli že, fantje po umoru skupaj s svojim učiteljem pospravijo šotore in se vrnejo v dolino, kjer se potem začne sodni proces proti osumljencu. Sodni proces je povod za razvoj psihološke drame, ki prizadene marsikoga - najbolj učitelja. Učitelj bi lahko molčal. Lahko bi samo pasivno opazoval potek sodnega procesa, ki je obiral predvidljive in pričakovane poti. Ali pa tudi ne. V veliki dilemi je in se sprašuje, ali naj za resnico - za katero ve, da je tisto, kar edino lahko prepreči nadaljevanje krivic - žrtvuje svoj ogled. Ve, da če pove po resnici, ne bo več mogel opravljati svojega poklica. In s čim se bo potem preživljal?

Učitelj je izredno posrečeno predstavljena glavna oseba romana. Precej duhovit je. Zlahka ugotovi ali pa celo samo začuti, kaj se v razredu dogaja. Z učenci zna delati in jih ukrotiti tudi kadar se le-ti poskušajo norčevati iz njega, mu nagajati ali celo uničiti njegovo kariero. Včasih se napije in včasih pristane v postelji neznane ženske - Kajti noben svetnik nisem, izjavi nekje v knjigi, in tudi ženske niso nobene svetnice.
A od vsega so mi bili najbolj všeč njegovi kratki in ostri komentarji ob različnih malih pripetljajih. Ali pa samo retorična vprašanja. Vsebujejo nekaj ironije in sarkazma, a ne preveč, ob katerih sem se morala nasmehniti in mu prikimavati. Tako človeški in zdravorazumski so bili. Z njimi se je učitelj lažje prebijal skozi težke mrzle čase, ko v deželi vladajo "bogati plebejci" (nacistični povzpetniki in njihovi podporniki) in je nastopilo - kot je to v knjigi slikovito rečeno, Obdobje ribe; ko je človeška duša tako negibna, kot je negibno obličje ribe.

Ödön von Horvath se je rodil leta 1901 v Sušaku v bližini Rijeke v madžarski diplomatski družini. Čeprav je nekaj časa živel tudi v Beogradu, je vsa šolanja zaključil v Nemčiji. O vzponu nacizma je lahko pisal iz prve roke. Njegov roman Mladost brez Boga je izšel v letu 1937 in bil takoj preveden v številne tuje jezike; nacisti pa so knjigo skupaj z mnogimi drugimi v Münchnu javno zažgali. 
Ödön von Horvath je tragično preminil že leto po izidu romana, v azilu, in sicer med sprehodom po Champs-Élysées, kjer ga je med nevihto smrtno ranila ena izmed odlomljenih drevesnih vej.

Kratki roman, Mladost brez Boga, meni do sedaj popolnoma neznanega pisatelja, je tako čudovito delo, da budi željo po tem, da bi prebrala še kakšno od von Horvathovih knjig. Roman pa je vedno znova zanimiv tudi za filmske in dramske ustvarjalce, saj je bilo delo že večkrat predelano v dramsko besedilo, po njem pa je bil posnet tudi film - nekoliko sodobnejša različica. 

Glavna vrednost knjige je v tem, da preko zanimive in napete kriminalne zgodbe na jasen način kritizira in obsodi fašizem, a pri tem z duhovitostjo glavnega junaka, ki se mora med drugim spopasti tudi s svojimi filozofsko-religioznimi dilemami in s svojim poklicem učitelja, poskrbi, da vzdušje v knjigi ni preveč temačno, temveč da budi upanje v boljše čase in je konec koncev celo optimistično. Pametne in pozitivnim vrednotam zavezane ljudi namreč najdemo tudi v tako mrzlih obdobjih človeške zgodovine, kot je Obdobje ribe (ali fašizma). Ödön von Horvath je bil že eden izmed njih.

★★★★★


Ödön von Horvath
(1901-1938)
(vir: Wikipedia)
von Horvath, Ödön
Jugend ohne Gott
112 strani
ISBN 978 3 87291 229 9

slovenski prevod: Mladost brez Boga
Inter-Kulturo, Maribor 1996

ponedeljek, 17. februar 2020

Franjo H. Naji: Križišče

Mogoče bi pričakovali, da zdravnik, kardiolog in predstojnik kliničnega oddelka, napiše drugačne kratke zgodbe, kot so te, zbrane v knjigi Križišče. Mogoče podobne tistim iz knjige Adama Kaya, Tole bo bolelo. Ampak ne. Zakaj le? Lahko so tudi resne, temačne in družbeno angažirane.
Ko sem brala kratke zgodbe Franja H. Najija se mi je na trenutke zdelo, da berem Georgea Saundersa in njegove zgodbe iz zbirke Deseti december. Ravno tako futuristične in surrealistične so. Včasih. Ravno tako močno zadenejo in odsevajo brezbrižnost današnje družbe do tistih najšibkejših in najbolj odrinjenih. Včasih.

Slog pisanja je globoko premišljen. Ko sem brala posamezne stavke kratkih zgodb, sem ob vsaki napisani besedi čutila, koliko truda je bilo vloženo v njihov nastanek, kako pogosto so bili napisani, obrnjeni, prečrtani, dopisani in spet na novo napisani. A so vredni truda, ki je bil vložen vanje, saj tečejo gladko in kljub na vseh koncih buhtečega se besedišča še vedno kristalno jasno. 
Kakor so odlični tudi dialogi! Za prvenec nekaj težko verjetnega in predstavljivega, posebej na slovenskem knjižnem polju. Knjiga vsekakor ni bila slučajno med ožjimi kandidati za nagrado Prvenec leta 2019.

K moči zgodb poleg odličnih dialogov pripomoreta tudi zaplet in gradnja večine od njih, ki sta takšna, da vzdržujeta bralčevo pozornost in burita njegovo radovednost. Zaradi pisateljeve spretnosti pri tem sem bila ob koncu vsake od zgodb skoraj pripravljena odpustiti nerodnost pri zaključku. Ob koncu večine od zgodb sem bila namreč vedno vsaj malo razočarana. Glede na zasnovo in potek - ki sta vedno res odlična - sem pričakovala več kot le hiter in nekam čuden zaključek, ki mi ni prinesel veliko. Priznam, mogoče bi morala brati bolj pozorno in zavzeto. A mi je primanjkovalo veselja za to:(

Pa dovolj o tem. Potencialnega bralca ponavadi zanima, za kaj se v zgodbah gre. Naj povem, da je dogajanje postavljeno v današnji čas ali pa v zelo bližnjo prihodnost. Če vas zanimajo trenutne razmere v družbi - boj proti bogatim elitam, migracije, uradni in neuradni kriminal, rejništvo - vse skupaj začinjeno z nekaj malega nadnaravnim, sanjami ali pa trilerju podobnega, boste zelo zadovoljni. Poleg tega pa boste lahko uživali še v gladko tekoči in bogati slovenski besedi. 

Naji, H. Franjo
Križišče: zbirka kratkih zgodb
Maribor, Založba Litera, 2019, Knjižna zbirka Piramida
186 strani
ISBN 978 961 7056 16 7

sreda, 12. februar 2020

Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Knjigo Cristopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, sem prebrala, da bi mi čas do začetka predvajanja nove sezone nepričakovano uspešne kriminalne serije Babilon Berlin hitreje minil in da bi mi Weimarska republika z vsemi svojimi protislovji ostala blizu. Bila je to dobra izbira:)

Knjiga pripoveduje o življenju v Berlinu v zadnjih letih pred vzponom Hitlerja in nacistov na oblast; v zadnjih letih Weimarske republike. Je v precejšnji meri avtobiografska, saj je pisatelj v letih 1929 do 1933 res živel v Berlinu, tam srečeval različne ljudi, pisal dnevnik in kratke zgodbe. Avtobiografskih značilnosti pisatelj ne skriva - nasprotno, celo poudarja jih, saj je glavni junak kar on sam, jasno poimenovan kot Chris ali Cristopher ali gospod Isherwood, čeprav se vse, kar je napisano v knjigi, seveda, ni pripetilo ravno tako, kot je opisano. Vsaka avtobiografija vedno vsebuje tudi nekaj fikcije. 

Pri knjigi Slovo od Berlina pa je dobro vedeti še nekaj. Izšla je leta 1939. Takrat avtor še ni mogel vedeti do kakšnih tragičnih razsežnosti se bo razvil nacizem, kakšna vojna se bo razbohotila in kako temeljito se bodo nacisti lotili reševanja judovskega vprašanja, a je kljub temu pravilno predvideval, v katero smer se obrača Nemčija in kje tiči nevarnost. Tukaj ne mislim samo na nacizem, ampak tudi na čisto običajne ljudi - v tem primeru prebivalce Berlina, ki so se prilagodili novi situaciji - Sie müssen ja weiter in dieser Stadt leben, ganz gleich welche Regierung an der Macht ist (Živeti morajo vendar dalje, ne glede na to, kdo je na oblasti) - gledali stran in dopustili, da se je vse skupaj tako strašno zapletlo.

Knjigo bi težko označili za roman. Bolj primerno je, če rečemo, da gre za skupek šestih kratkih zgodb, ki so med seboj le ohlapno povezane. V vsaki od od njih se avtor posveti eni ali dvema osebama ali pa eni družini, s katerimi se je srečal med svojim bivanjem v Berlinu. A vez med zgodbami je kljub svoji ohlapnosti, vendarle zelo trdna. In bralec se tega jasno zaveda. Osebe, ki nastopajo v eni zgodbi, so omenjene tudi v drugih; iz odnosov med njimi pa si zlahka predstavljamo tudi časovni potek dogajanja. Dogajanje je fragmentirano, a vendar tudi tesno povezano. Mi je bilo všeč.

Podobnost z Babilonom Berlinom oz. s knjigo, po kateri je bila serija posneta, Der nasse Fisch, je bila največja v odlomkih, kjer je opisano podnajemniško življenje v Berlinu. Ovdovele ali neporočene ženske, ki so imele nepremičnine, a nobenih dohodkov, da bi te vzdrževale, so se pogosto preživljale s tem, da so v svoje stanovanje ali hišo sprejele podnajemnike - vsak je dobil svojo sobo; kuhinja, dnevna soba in kopalnica pa so bile skupne. Za  svoje podnajemnike pa so tudi kuhale, jim prale perilo in jim pospravljale sobo - vse je bilo vračunano v najemnino. Tiste ženske, ki so bile družabne, včasih skoraj materinske, so se v takšni vlogi zelo dobro znašle. Takšna je bila gospodična Schroeder, pri kateri je živel avtor knjige. Predstavljena je tako živo in simpatično, da je bilo knjigo veselje brati. V tej prvi zgodbi knjige pa spoznamo še druge osebe - druge podnajemnike gospodične Schroeder. Vsak po svoje se prebijajo skozi življenje - eden je natakar v nočnem baru, druga pleše, tretja jodla v berlinskih lokalih itd. Njihove zgodbe so vedno zanimive.

Podnajemnike pa niso sprejemale samo ženske z za njihove razmere prevelikimi stanovanji, ampak tudi obubožane družine. Ko tudi Christopherju v nekem obdobju njegovega bivanja v Berlinu finančno ne gre preveč dobro, se naseli pri eni izmed takšnih družin - pri Nowakovih. Tako sem poleg bohemskega berlinskega življenja, ki je bil značilen za podnajemnike gospodične Schroeder, dobila še vpogled v življenje revežev - slabo plačanih delavcev, nezaposlenih in bolnih. Kritična, a prav nič moralistična in zagrenjena slika Berlina v zadnjih letih Weimarske republike je to. 

Vse to, kar sem napisala do sedaj, pa vendar še ne pomeni tiste osrednje teme knjige. Glavna zgodba knjige je tista, ki so jo leta 1972 uporabili za nastanek mega uspešnega filma z Lizo Minelli v glavni vlogi, Kabaret. V njem je Liza Minelli (s precej filmske svobode) upodobila Sally Bowles - mlado Angležinjo, ki poje v enem od berlinskih lokalov in si želi postati uspešna igralka. Ni preveč nadarjena, a za dosego svojih ciljev se ne obotavlja pred ničemer in uporabi vse, kar ji pride pod roke. Mislili bi si, da je preračunljiva, brezobzirna in kruta ženska, pa to vendar ni tako. Za odrezavim govorjenjem in nesramnim vedenjem se skriva občutljivo in pravzaprav celo dobrosrčno dekle. Zelo me je spominjala na Holly Golightly iz Capotovega Zajtrka pri Tiffanyju. No, kaj me ne bi! Kot sem prebrala v Wikipediji, je Truman Capote Christopherja Isherwooda visoko cenil in pri Sally Bowles našel navdih za svojo romaneskno junakinjo.

Christopher Isherwood se je v Berlinu preživljal s poučevanjem angleščine. Privatne ure angleške konverzacije so pri njem naročali premožni možje za svoje žene in hčerke. Na takšen način je avtor knjige spoznal Landaurje - bogato judovsko družino, ki je imela trgovine po vsej Nemčiji; eno najbolje založenih in luksuznih tudi v Berlinu. Angleščino je poučeval Natalio - samozavestno in inteligentno mlado dekle, ki je zaradi očetovega bogastva, vedno dobilo vse najboljše. Malce razvajena je bila, otročja in včasih tudi zoprna - kot je pri takšni mladenki, ki dobi vse, še preden si to sploh zaželi, tudi pričakovati - a vendar tudi iskrena in dobronamerna. 
Ko sem brala o Landaurjevih so mi misli hočeš nočeš uhajale v prihodnost. Temu se ni dalo izogniti. V glavi mi je ves čas branja kljuvalo vprašanje, le kaj se bo s to družino zgodilo v naslednjih letih. Življenje se jim bo obrnilo na glavo. Zgodile se jim bodo stvari, katere si v času dogajanja romana še sploh ni bilo mogoče zamisliti in predstavljati. 

Počasen, a vztrajen vzpon nacizma, ki pripomore k nekoliko mračnemu in pesimističnemu vzdušju, je v knjigi jasno prikazan, pa čeprav politično dogajanje služi le za ozadje romana. Bralec lahko ugane, katere od oseb bodo s prihodom Hitlerja na oblast pridobile in katere bodo trepetale za svoje življenje; katere so ga vesele in katere se ga bojijo. Mojstrsko prikazano.

Knjiga Christopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, je dokument o času in načinu življenja, ki je bil nenadoma in kruto prekinjen. Le kako in v katero smer bi se lahko družba Weimarske republike razvila, če bi ji bilo to dovoljeno! Strašno me zanima in velika škoda je, da tega nikoli ne bomo izvedeli.
V knjigi nastopa množica oseb, ki so vse po vrsti zanimive in čudovito predstavljene. Glavni junak - pisatelj knjige, je bolj ali manj le opazovalec pestrega dogajanja v svoji okolici, saj se ne vmešava in večinoma le pasivno sledi poti, po kateri gredo ostali nastopajoči. A takšna je ponavadi usoda pisateljev. 
Chrisa tudi spolno življenje v sicer razvratnem Berlinu kot da ne zanima. Ali pa te epizode iz svojega berlinskega življenja ni želel deliti s svojimi bralci, pa čeprav je bil ravno Berlin tisto mesto, v katerem se je lahko osvobodil vseh družbenih spon in zaživel kot gay.
Moški liki so mu bolj pri srcu kot ženski in to, da sta si Sally Bowles in Natalia Landauer v marsičem kar preveč podobni in na trenutke celo plehki, je edina stvar, ki bi mu jo lahko očitala. A to je vendar le vprašanje okusa. 
Slovo od Berlina je literarno delo na visokem umetniškem nivoju, ki je aktualno še danes - ali pa je danes še posebno aktualno.

★★★★★

Christopher Isherwood
(1904 -1986)
(vir: Wikipedia)

Isherwood, Christopher
Goodbye to Berlin
The Hogarth Press, London 1939

nemški prevod: Leb wohl, Berlin
iz angleščine v nemščino prevedla: Kathrin Passig in Gerhard Henschel
Hoffmann und Campe, 2014
ISBN 978 3 455 81270 1

slovenski prevod: Slovo od Berlina
Cankarjeva založba, Moderni klasiki št.76
prevod: Irena Duša Draž
201 str.

sobota, 1. februar 2020

Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche

It is difficult to imagine a less helpful art book than this. Supposedly an exploration of the art of Edvard Munch, it is predominantly a ramble through the many aesthetic confusions of its notorious author. If you are interested in him, you might find things in here to savour. If you are interested in Munch, look him up on Wikipedia. It will be much more useful.
Zgornje stavke je napisal Waldemar Januszczak - britanski umetnostni kritik, ki je zaradi svojih izredno zanimivih in zabavnih televizijskih oddaj o umetnosti (na kanalu Viasat History so pred časom vrteli njegove uspešne serije o impresionizmu,  baroku, pa tudi o "mračnem" srednjemu veku), dobro znan tudi laični javnosti. 

Januszczak ima prav. Res si je težko predstavljati bolj neuporabno knjigo o umetnosti, kot je knjiga Karla Oveja Knausgårda, v angleškem prevodu z naslovom So much longing in so little space (v nemškem pa So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche ). Če želite kaj izvedeti o najslavnejšem norveškem slikarju Edvardu Munchu, je resnično bolje, da preberete tisto, kar o njem piše v Wikipediji, kot pa da vzamete v roke to knjigo.

A Waldemar Januszczak je Knausgårdovo knjigo bral čisto narobe. Svojim umetniško kritičnim očem se je pustil zapeljati, da so opazovale strogo strokovno, in svoji likovno-umetnostni izobrazbi je dovolil, da mu je zasenčila tisto dobro, kar je v knjigi izvirnega in dragocenega. Prava vrednost knjige mu je ostala skrita.

Tisto, zaradi česar je Knausgårdova knjiga o Munchu tako enkratna in zanimiva, je pogled umetnika na življenje in delo drugega umetnika; njegovo raziskovanje, opazovanje, primerjanje in občudovanje - želja po tem, da bi ga razumel. Knausgårdu so pisateljske izkušnje pomagale, da je Muncha lažje razumel. Verjetno je že mnogo drugih umetnikov pisalo o Munchu, a verjetno nihče tako zelo osebno, skoraj intimno, kot je to storil Knausgård.

O tem kako in zakaj je knjiga nastala, sem že pisala v mojem poročilu z lanskega Frankfurtskega knjižnega sejma. Karla Oveja Knausgårda so namreč pred časom  zaprosili, da v Munchovem muzeju v Oslu postavi razstavo del svojega slavnega sonarodnjaka. Skupaj z razstavo pa je nastala še pričujoča knjiga.

Knjiga je razdeljena v tri dele.
Prvi del je tisti, ki je za umetnostne navdušence in ljubitelje Edvarda Muncha verjetno najbolj zanimiv. Pisatelj opisuje različne Munchove slike in ob tem piše tudi o svojih občutkih in razmišljanjih, ki so jih slike vzbudile. Slike, ki jih je izbral, so Munchova malo- ali celo neznana dela. Nekatera so slabše, druga boljše kvalitete. Nekatera so samo skice, druga dovršena dela, za spet tretja pa se sploh ne ve, ali so samo osnutki ali pa dokončana dela. Nekatera od njih še nikoli niso bila razstavljena, vsem pa je skupno to, da so se Karla Oveja Knausgårda dotaknila in ga na kakršenkoli že način vznemirila.
Opisi slik - vedno natančni in nazorni, so predstavljeni tako zanimivo in so tako čudovito dodatno obogateni s pisateljevimi razmišljanji, da sem si jih na vsak način želela tudi sama ogledati. Na srečo obstaja internet in digitalne različice opisanih slik sem prav lahko našla. Reprodukcije slik so sicer tudi v knjigi, a ne vse, in tiste, ki so, niso poimenovane, tako da bralec nikoli ni povsem prepričan, da opazuje pravo sliko - tisto, o kateri je bral v besedilu knjige. A tako je namenoma, saj naj bi na takšen način opazovalec lažje razvil pristnejši odnos z umetniškim delom.

V drugem delu pisatelj opisuje, kako je prišlo do tega, da je postal kurator razstave Munchovih del, kako je slike izbiral, jih povezoval po temah in razporejal po prostorih, ki so mu bili na voljo. Razstavo je razdelil v štiri dele: slike, ki izražajo harmonijo med ljudmi; slike brez ljudi, se pravi večinoma pokrajine; v tretjem delu so bile nedokončane in fragmentirane slike; v četrtem pa portreti. Na takšen način in ne da bi v razstavno zbirko uvrstil kakšno od znanih Munchovih del, je poskušal podobo slikarja osvoboditi vseh mitov, ki ga spremljajo že od kar je nastal njegov slavni Krik.

Tretji del knjige mi je bil posebno ljub. V njem je prikazano pisateljevo potovanje po Munchovih sledeh. Skupaj s filmsko ekipo, ki je posnela dokumentarni film o Knausgårdovi razstavi, je obiskal kraje, kjer je Munch živel in ustvarjal. Obiskal je mesta, kjer je slikal in kotičke v naravi - gozd, obalo, skale, ki so služili za navdih. Ob tem se se počutila čisto domače in prav dobro sem razumela pisateljeve občutke, ki so bili navdušenja polni in skoraj vzhičeni. Tudi sama namreč - kakor bralci hermioninega bloga že vedo;) - izredno rada obiskujem kraje, ki so prepleteni z usodami ljudi iz nekega drugega zgodovinskega obdobja in so s svojim delovanjem ali pa osebnostjo posebno močno vplivali name. Hoditi tam, kjer so hodli oni; gledati in se dotikati stvari, ki so se jih tudi oni, je nekaj, kar me vedno znova navdušuje in navdihuje.

Knjigo Karla Oveja Knausgårda, So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche (Tako veliko hrepenenja na tako majhni površini) sem brala večinoma zvečer pred spanjem, ali pa kadar sem si želela nekaj pomirjajočega, a obenem globoko navdihujočega. Bilo je bolje in mi je prineslo več zadovoljstva ter dodatnega bogastva, kot bi mi ga le obisk razstave.

Knjiga je tipično Knausgårdovo delo. Če vam je bil všeč njegov Moj boj, vam bo všeč tudi ta knjiga. Mogoče še bolj - kakor je bilo to pri meni. Všeč mi je bil način pisanja, ki je bil v tem primeru nekako bolj dobrodošel, kot pri njegovih avtobiografskih delih. 
Upam, da bo Karl Ove Knausgård - zdaj, ko je o sebi napisal že vse - izbral še kakšnega umetnika, ki mu nekaj pomeni, raziskal njegovo življenje in razmišljal o njegovih umetninah. Tako bo lahko nastala še kakšna zanimiva knjiga, ki bo spet več kot samo - prosto po Januszczku - "art book". Jaz že stojim v vrsti, da jo kupim:)

Knausgård, Karl Ove
So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche, Edvard Munch und seine Bilder
iz norveščine v nemščino prevedel: Paul Berf
originalni naslov: Så mye lengsel på så liten flate
Luchterhand Literaturverlag, München 2019
285 strani
ISBN 978 3 630 87589 7

Edvard Munch 
(1863-1944)
selfi
(vir: Wikipedija)



Karl Ove Knausgård je tudi v Nemčiji postavil razstavo Munchovih del. Odprli so jo v času Frankfurtskega knjižnega sejma in bo na ogled še do 1. marca 2020. 
Tukaj je nekaj slik z razstave.

Edvard Munch, gesehen von Karl Ove Knausgård 
(Edvard Munch, kot ga vidi Karl Ove Knausgård)
Düsseldorf, galerija K20


Sonce, 1912
Ena prepoznavnejših Munchovih del, ki jo je naslikal potem, ko si je opomogel od živčnega zloma. Predstavljala naj bi nov začetek.


Ena izmed slik z razstave, za katero kurator ne ve, ali mu zbuja prijetne, ohrabrujoče občutke (predstavljala naj bi jih topla svetloba nad hišami) ali pa le neprijetne in žalostne. 


Gozd, drevesa in nenavadna debla so priljubljen Munchov motiv. 
Ta slika je tudi na naslovnici Knausgårdove knjige


Polje z zeljem, 1915
Ena najpomembnejših slik tako na razstavi v Oslu kot tudi na tisti v Düsseldorfu, 
z njo pa se začne tudi knjiga.
Knausgård na tej sliki vidi smrt,
(Januszczak pa nič, razen slabo naslikanega zelja).

Če sem že začela z Waldemarom Januszczakom naj z njim tudi končam. Takole piše o "cabbage field":  
I looked at it as Knausgaadedly as I could manage, with every fibre of my being hoping for flashes of Scandinavian angst, but nothing happened. It´s a poor painting, and everything that Knausgaard says he sees in it comes from him.
No, smrti tudi jaz na tej sliki ne vidim. In tiste "zeljnate črte" desno na polju bi lahko kazale na slabo kakovost slike. Ampak barve so pa lepe;)