Borut Kraševec: Agni

Roman Boruta Kraševca, Agni, je dokaz, da so pisatelji (pisatelji moškega spola, da bo jasno) v zadnjih stopetdesetih letih le naredili korak naprej v razumevanju in opisovanju ženske narave. Knjiga bi bila lahko tako prelomni roman v slovenski književnosti, saj čepi na (ruralni) tradiciji, a se pogumno in odločno ozira v prihodnost. V njem najdete  feminizem - in woke!, v njunem najžlahtnejšem bistvu.

V romanu sta večkrat omenjeni Emma Bovary in Ana Karenina. Jasno je, kakšno usodo sta jima namenila Flaubert in Tolstoj. Ni šlo drugače. Tako je bilo zacementirano v (moških) možganih 19. stoletja in nič se ni dalo spremeniti. Samo smrt je lahko nekako častno zaokrožila njuni življenjski zgodbi in razrešila ljubezenski trikotnik.

O ljubezenskem trikotniku piše tudi Borut Kraševec. O mnogih ljubezenskih trikotnikih! - takšnih in drugačnih in o razumevanju le teh. Preberite si naslednji dialog iz romana:

"In kaj narediš, če se znajdeš v trikotniku?"

"Lahko izstopiš, lahko ostaneš in skušaš izrinit tretjega, lahko se pa seveda sprijazniš in živiš v trikotniku. Tudi take imaš. Sploh če sta v trikotniku dve pametni ženski in če so vsi bolj ali manj zadovoljni."

"A če sta dva moška, pa ne gre?"

"Moški so preveč petelinasti in se takoj zravsajo. Taki trikotniki ne trajajo."

Vsi trikotniki, ki so omenjeni v citatu, in reakcije njihovih oglišč so v romanu natančno predstavljeni.

Emma in Ana sta bili v tistih z dvema moškima in taki trikotniki ne trajajo. Sto petdeset let pozneje se je marsikaj spremenilo. A vendar tudi ne tako veliko, kot bi mogoče pričakovali ali si želeli. O tem se gre v romanu Agni. Trikotnik z dvema moškima in žensko je v romanu sicer osrednji, a nikakor ne edini. Imamo celo morje trikotnikov z enim moškim in dvema ženskama in ti trikotniki so stabilnejši. Ali pa ne razpadajo tako dramatično kot tisti drugi, kajti ženske so pametnejše. Ali pa bolje nadzorujejo svoje čute in niso tako nasilne.

Dogajanje je postavljeno v neko tradicionalno slovensko vas. Ivan in Katja živita na kmetiji in imata dve hčerki, petnajstletno Mašo in štiriletno Klarico. Družina živi v hiši, kjer je lastnica enega od nadstropij tudi Katjina sestra dvojčica Brina. Brina je igralka v ljubljanski Drami, a se vrne v svojo domačo vas, potem ko je izstopila iz trikotnika in posledično izgubila vlogo v pomembni dramski uprizoritvi. Osrednji trikotnik se tako že nakazuje. Potencialna oglišča starih in novih pa se pojavljajo na vsakih nekaj poglavij. To so poleg Ivana, Katje in Brine še učitelj telovadbe na Mašini osnovni šoli Dušan, ki je bil nekoč fant tako Katje kot Brine, novopečeni umetniški direktor mariborske Drame Lojze, Brinina lezbična prijateljica Karin in še in še.

Trikotniki pa se oblikujejo tudi v naslednji generaciji. Tukaj ima pomembno vlogo Maša. Dialog, ki sem ga zgoraj citirala je med njo in teto Brino. Maša riše svoj lastni trikotnik, spoznava trikotni svet okrog sebe in na koncu knjige vemo, da je odrasla, kajti na dogodke reagira tako, kot naj bi nanje reagirala pametna odrasla ženska.

No, v knjigi pravzaprav sploh ni nespametnih žensk, kar pa je z ozirom na resnični svet precejšnje pretiravanje - poudarjanje te pravljice pa ena redkih slabosti ali pomanjkljivosti knjige.

Roman Agni bi bil lahko prelomni ne samo zaradi žlahtnega in neprisiljenega feminizma, ampak tudi zaradi nekonvencionalnega pogleda na svet. Včasih smo bil ljudje prepričani, da smo v središču vesolja. Potem smo si priznali, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. V romanu Agni Zemljo naseljujejo najrazličnejša živa bitja - med katerimi so tudi ljudje. Tako že na samem začetku knjige opazujemo osrednji prizor patriarhalne organizacije sveta skozi oči naključnega živalskega opazovalca; živali pa imajo pomembno aktivno ali pasivno vlogo tudi v nadaljevanju romana. Tudi v živalskem svetu se rišejo trikotniki - pomenljiv je tisti z raco in dvema racmanoma, ki podpira osrednji človeški trikotnik v romanu. S pomočjo živali - v tem primeru kuncev, pa se razčiščujejo še druga medčloveška razmerja ali trikotniki - tudi takšni, na katerih sta dve oglišči zasedeni z očetom in hčerko.

Živalske in človeške zgodbe so v knjigi zelo lepo povezane. Pri tem ima velik pomen tudi simbolika. Ta je že v naslovu. Mašina zajklja se imenuje Agnes, ali Agni; Agni pa je v indijski mitologiji bog ognja. Ogenj srečamo že na začetku romana, ko ta žari skoz oči, kot da bi v glavi gorelo sonce. Moški protagonist romana na teh začetnih straneh romana ogenj celo izbruha, a ga to ne ohladi. Ko roman beremo, vemo da je to tisti ogenj, ki ga (moški!) ne more obvladati in ga sili v početje, ki si ga pravzaprav ne želi, a se mu obenem ne more upreti in odreči.

Roman Boruta Kraševca, Agni, je odličen prvenec, ki po mojem mnenju nakazuje smer, v katero bo šlo sodobno literarno ustvarjanje - ampak ne katerokoli, samo tisto, ki ga bomo čez leta, ko čas pospravi s smetmi, imenovali kvalitetno. Vsebuje nove poglede na svet in nove poglede na medčloveške oz. medvrstne odnose, a se ob tem ne ujame v past cenenega aktivizma za vsako ceno.

★★★★★