Miljenko Jergović: Sarajevski marlboro

Miljenko Jergović se je rodil leta 1966 v Sarajevu. Leta 1993, med Bosansko vojno, se je preselil v Zagreb. Velja tako za bosanskega kot tudi za hrvaškega pisatelja. Z zbirko kratkih zgodb Sarajevski marlboro je v trenutku postal mednarodna pisateljska zvezda. Bil je prvi, ki je o vojni v Jugoslaviji pisal drugače, kot so nekateri mogoče pričakovali - ne tako zelo patriotsko in domoljubno.

Kratke zgodbe opisujejo življenje v okupiranem Sarajevu. Vsaka od njih se posveti enemu dogodku, enemu predmetu ali enemu človeku. Vedno gre za majhne stvari ali male običajne ljudi in njihove vsakdanje pripetljaje. Utečene življenjske poti grobo in surovo prekine vojna - streli ostrostrelcev, granate in bombe.

Zgodbe so nekaj posebnega, ker se dogajajo v Sarajevu. Ne zato, ker je mesto med vojno doživelo nekaj, kar bi ga bistveno razlikovalo od usod drugih mest (vsak kraj na vojnem področju je v letih med 1993 in 1995 doživel nekaj, kar ga je še posebno tragično zaznamovalo), pač pa zaradi Sarajevčanov samih. Ni veliko mest na svetu, kjer ljudje treh narodov in treh veroizpovedi že tako dolgo živijo skupaj, kot je to ravno v Sarajevu. Zaradi tega njihove usode izstopajo in so mogoče še posebno tragične.

So Sarajevčani do vojne živeli v sožitju in prijateljstvu? Ali pa sta bila že pred spopadi pod površino složnega sobivanja skrita sovraštvo in ledeno neprenašanje? V prvih dneh vojne so se Sarajevčani trudili dokazati, da se resnica skriva v pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje. "Na začetku smo verjeli, da se je treba od Zla na vsak način razlikovati." in  "Vsak dan je situacija vse bolj potrjevala Laž o bosanskem sovraštvu, laž o tej državi ledenega neprenašanja." 

Potem pa... 

"Ker pa ni nihče ničesar naredil za Resnico, je prenehala funkcionirati kot argument. Če boste enkrat pisali kakšno zgodovino, ne verjamem, da bo sploh omenjena. Tudi kot opomba ne. Resnica bo žaljiva, če jo bo kdo tudi izgovoril, tako za Srbe kot za Hrvate in Muslimane. Prvi so spodbudili in naredili zločin, drugi pa so v svoji muki verjeli, da imajo prav in da je treba misliti kot oni in delati kot oni. Vse, kar se bo še naprej dogajalo, bo samo refleks te katarze v zlu, vendar ne bo imelo nobene zveze s tistim, kar sta Bosna in Sarajevo bila."

V knjigi ni poročil o velikih bitkah in pogumnem bojevanju, pač pa v njej najdete zgodbo o muslimanski deklici in  hrvaškem saksofonistu, o jablani, ki raste na meji in ovenelem kaktusu, volkswagnovem hrošču. Stil pisanja je racionalen, skoraj hladen in brezčuten. Mogoče se prav zaradi tega v vsaki od malih stvari, ki so opisane v zgodbah zbirke, veliki zgodovinski dogodki zrcalijo še jasneje in bolj tragično.

Primer, kjer pa pisatelj vendarle ne more skriti svojih čustev - žalosti in razočaranja - je zadnja zgodba zbirke, ki ima svoj lastni razdelek z naslovom Who will be the witness. No, knjige že ne bodo priče dogodkov v tem mestu, saj je velika sarajevska knjižnica, slavna Vijećnica, med vojno zgorela. "Pobožaj nežno svoje knjige, tujec, in se spomni, da so prah," resignirano zaključi Miljenko Jergović svojo knjigo in ne verjame več niti tega, da bodo literatura ali umetnost ali kultura Sarajevčane rešile pred zlom.

Sicer pa takole o gorečih knjižnicah:

Nad glavo zaslišiš žvižg, mineta dve, tri sekunde napetosti, potem pa se spodaj, nekje v mestu, razpoči eksplozija. S svojega okna se to mesto vedno dobro vidi. Najprej kot visok, vitek stolp prahu, ki se spremeni v dim in ogenj. Čakaš še nekaj trenutkov, da prepoznaš, za katero stanovanje gre. Če je ogenj počasen in len, gre za zažgan dom nekega siromaka. Če plane v veliko modro kroglo, potem gori nekogaršnje lepo urejeno podstrešje, obito s polakiranim ladijskim podom. Če gori dolgo in vztrajno, je zgorel dom bogatega lastnika čaršijske trgovine, poln starinskega masivnega pohištva. Če pa se plamen dvigne iznenada, divji in razuzdan kot lasje Farrah Fawcett, in še hitreje izgine ter pusti, da veter raznaša pepelnate lističe nad mestom, potem veš, da je pravkar zgorela nekogaršnja domača knjižnica. Ker si v trinajstih mesecih bombardiranja videl veliko teh razigranih plamenic, se ti zdi, da je Sarajevo ležalo na knjigah.

Pogosto se zgodi, da me prave knjige najdejo v ravno pravem času. Za Sarajevski marlboro sem slišala že pred leti, verjetno kmalu po izidu knjige v slovenskem prevodu leta 2002. Priporočila mi jo je znana kardiologinja (cenjena po svojem znanju in prepoznavna po svoji govorici), češ, da je to izredno avtentična knjiga o medvojnem dogajanju v njenem rodnem mestu in več kot vredna branja. No, preteči je moralo še kar nekaj let, da sem knjigo končno res prebrala. Je že moralo biti tako, da mi je bilo namenjeno, da jo berem v luči še ene zgodbe, ki se je dogajala v obdobju vojn na področju Jugoslavije. Ta druga zgodba je resnična, brez najmanjših primesi fikcije, dobila pa sem jo pred kratkim - ne ravno iz prve, vendar pa iz zanesljive druge roke. Pripoveduje o dogajanju v taborišču Manjača, kjer so četniki zadrževali muslimanske in hrvaške ujetnike. Kako grozno je bilo tam, naj povzamem z enim samim stavkom, ki ga je napisal ravno Miljenko Jergović v eni od svojih poznejših knjig: "Če so bila nemška taborišča tovarne, so bile ustaška obrtne delavnice." Manjača je bila sicer četniško in ne ustaško taborišče, a stavek velja tudi zanjo.

Enega izmed nastopajočih v Sarajevskem marlboru so tudi poslali v Manjačo, potem ko so mu umorili - da ne napišem kako, ženo in otroka. Kaj se je v Manjači z njim dogajalo, v zgodbi ni zapisano, je pa iz nje prišel popolnoma spremenjen. Pomoč psihologov mu ni bistveno pomagala in o dogodkih, ki so se mu pripetili, ni mogel spregovoriti. Grozljiva podobnost z resnično zgodbo, v kateri se prav tako nekdo trudi živeti s posledicami ujetništva in mučenja v Manjači in je šele po več kot dvajsetih letih začel o tem pripovedovati osebi, s katero je leta dolgo razvijal zaupanja vreden odnos, me je resnično pretresla. Ta zgodba je Sarajevski marlboro osvetlila še z dodatnega kota. 

Zbirka kratkih zgodb Miljenka Jergovića je za bralca to, kar je za kadilce cigaret znamke marlboro, sarajevski marlboro. Srajevske cigarete marlboro so namreč drugačne od cigaret marlboro, ki so izdelane v drugih državah. Narejene so iz mešanice lokalnega tobaka in so prilagojene okusu bosanskih kadilcev. Kakšnega tujega kadilca, ki sicer kadi cigarete marlboro, lahko ta okus preseneti. A presenečenje je po prvih vdihih in začetnem začudenju vendarle pozitivno, saj gre za eno boljših tobačnih mešanic. 

Točno tako je tudi s kratkimi zgodbami Sarajevski marlboro. Zbirka je dobra mešanica kratkih zgodb, v kateri gre uživati, pa čeprav je njihov okus grob in surov. A takšno je pač Zlo, ki - če hočemo ali ne - živi med nami in je v zgodbah Miljenka Jergovića pokazalo še eno od svojih mnogoterih oblik.