Thomas Mann: Mladi Jožef

V drugi knjigi tetralogije o Jožefu in njegovih bratih nastopi najusodnejši dogodek zgodbe, dogodek, ki življenje Jožefa - pa tudi njegovih bratov, zapelje na povsem nove in nepričakovane poti. 

Jožefa bratje vržejo v vodnjak in nato prodajo trgovcem, ki potujejo v Egipt.

Takole je dogajanje iz knjige opisano v Bibliji (1 Mz 37; 2-35):

Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih. Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti.

Jožef je sanjal sanje in jih je povedal svojim bratom; zato so ga še bolj sovražili. Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. Sredi polja smo vezali snope in glej, moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed.

Nato je sanjal še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Glej, spet sem sanjal sanje: in glej, sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil.

 Ko so bratje odšli past drobnico svojega očeta proti Sihemu, je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje pri Sihemu? Pojdi, pošiljam te k njim!« Jožef mu je rekel: »Tukaj sem.« In rekel mu je: »Pojdi torej, poglej, ali se dobro godi tvojim bratom in ali se dobro godi drobnici, in mi sporôči!« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in Jožef je prišel do Sihema.

 Ko je blodil po polju, ga je našel neki mož. Vprašal ga je in rekel: »Kaj iščeš?«  Rekel je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!«  Mož je rekel: »Odšli so od tod, slišal pa sem jih, ko so govorili: ›Pojdimo v Dotán!‹« Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu.

 Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!«

 Ko je to slišal Ruben, ga je hotel rešiti iz njihovih rok. Rekel je: »Ne vzemimo mu življenja!« In Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji, rok pa ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli haljo, dolgo haljo, ki jo je nosil. Nato so ga zgrabili in vrgli v vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli in jedli kruh.

Ko so povzdignili oči, so zagledali karavano Izmaelcev, ki je prihajala z Gileáda. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ládan. Potovali so, da bi to spravili v Egipt. Tedaj je Juda rekel bratom: »Kaj imamo od tega, če ubijemo brata in skrijemo njegovo kri? Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa naj se ga ne dotakne, saj je naš brat, naše meso.« Bratje so ga ubogali.

Ko so tedaj šli mimo midjánski trgovci, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem in ti so ga odpeljali v Egipt. Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in odkril, da Jožefa ni več v njem. Pretrgal je svoja oblačila, se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?« Vzeli so Jožefovo haljo, zaklali kozla in pomočili haljo v kri. Potem so poslali dolgo haljo očetu in rekli: »To smo našli. Poglej, ali je to halja tvojega sina ali ne!« Ko jo je pogledal, je rekel: »To je halja mojega sina! Divja zver ga je požrla. Raztrgan, raztrgan je Jožef!« In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom.  Vzdignili so se vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere, da bi ga tolažili, pa se ni dal potolažiti. Rekel je: »Zares, žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval.

Ta svetopisemska zgodba je ustvarjena za pripovedovanje in obrušena od tisočletne poti od ust do ust. Zgodba je zgoščena, kot le more biti, in idealizirana do te mere, da izpolni svoj glavni namen - ta namreč, da nam prikaže osnovna človeška občutja in razmišljanja na kar najpreprostejši in jasen način. Orisani so zapleteni odnosi med sorojenci ter odnosi med starši in otroci - ljubezen med brati, a tudi njihovi ljubosumnost in nevoščljivost, celo sovraštvo; očetovska ljubezen, ki je globoka in iskrena, a tudi pristranska.

Thomas Mann je s svojim romanom to zgodbo spremenil v "meso". Napisal je kar se da realistično zgodbo o Jožefu - zgodbo, kot se je (ali kot bi se lahko) res odvila. Vsak stavek biblijske zgodbe je razširjen ter po thomasmannovsko interpretiran in razložen. Čudovito delo.

Opisana je lepota sedemnajstletnega mladeniča Jožefa, njegova razgledanost, a tudi prebrisanost, vzvišenost in mogoče celo aroganca - ali pa le naivna domneva, ki jo je gojil - očetov ljubljenček pač, da ga ima vsakdo rajši kakor sebe in si zato lahko marsikaj privošči.

Opisane so Rubenove dileme, ki jih čutimo že v svetopisemski zgodbe, a so v knjigi Thomasa Manna razložene pragmatično in logično, tudi s pridihom svetosti, vedno pa v maniri, ki zgodbi daje patino tisočletij in davne preteklosti.

Razložene so Jožefove sanje in burna reakcija bratov nanje, in tista besedica prosim iz Jožefove prošnje bratom: Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. - dobi po branju romana Mladi Jožef, prav poseben pomen.

Opisana je dolga halja, ki jo je Jožef izsilil od Jakoba, - ki je pravzaprav Rahelina tančica (tančica Jožefove matere), a bi bila prav lahko tudi Lejina tančica (tančica matere Jožefovih polbratov), zaradi česar je jeza bratov še razumljivejša.

Da pa ne boste imeli občutka, da je roman samo nekako religiozno povzdignjeno literarno delo, naj napišem, da so izredno živo in razmišljanja vredno opisane tudi povsem banalne in vsakdanje stvari - recimo golota. Jakobova. V Bibliji si svete osebe, kadar so žalostne ali celo na robu obupa, vedno trgajo svoja oblačila in bralci (no, jaz sigurno) gremo preko tega več ali manj neprizadeto. Thomas Mann pa je ob opisovanju Jakobove golote in pogledu na staro ter onemoglo telo, uspel zbuditi sočutje, ki je bilo tako globoko, da ga niti približno nisem pričakovala.

Odveč je napisati, da roman izredno lepo prikaže tudi način nomadskega življenja na Bližnjem Vzhodu pred več tisoč leti, pa čeprav si je Thomas Mann pri pisanju dovolil tudi grobe, skoraj nedopustne napake. Jožefovi bratje namreč pri svojem delu uporabljajo železno orodje - le-to pa se je v resnični zgodovini pojavilo šele okrog tisoč let po času, v katerem se odvija Jožefova zgodba. A ta nedoslednost v tem primeru res ni pomembna.

Pomembna je Jožefova zgodba in zgodbe, ki se razvijejo iz nje. Thomas Mann namreč z zgodbo o Jožefu vedno znova namiguje na druge zgodbe iz človeške zgodovine ali mitologije in jih na svojevrsten način povezuje. Večkrat se obrača na ostale svetopisemske zgodbe. Tako je na primer Jožef tri dni v vodnjaku in potem tako rekoč vstane od mrtvih, kar njegovo usodo močno približuje Jezusovi. 

Poleg tega se pripoved pogosto naveže na staroegipčansko mitologijo - predvsem na boga Ozirisa, katerega telo naj bi bilo raztrgano na enak način kot Jožefovo. 

Imamo pa tudi namige na grško mitologijo, saj se Jožef in njegov brat Benjamin (ki je bil, mimogrede, rojen v bližini Betlehema) pogosto srečujeta v Adonisovem vrtu, Jakob pa v trenutkih obupa, potem ko je izvedel, da naj bi bil Jožef mrtev, želi v Orfejevi maniri v podzemni svet mrtvih, da svojo Evridiko (v Jožefovi podobi) spet pripelje med žive. 

In tako naprej. Še bi lahko naštevala, saj vsak odstavek romana Mladi Jožef prinaša nove in nove namige in povezave. Mojstrsko.

Zgodba o odločilnem trenutku v Jožefovem življenju se nam zdi na prvi trenutek tuja in oddaljena, a Thomas Mann jo je v romanu Mladi Jožef uspel predstaviti realno in vedno aktualno, saj na čudovit način opisuje stvari, ki se jih delimo z ljudmi iz preteklosti in bodo zaposlovale tudi ljudi, ki se še niti rodili niso.

Tetralogijo Jožef in njegovi bratje je Thomas Mann pisal v času vojne in nazadovanja osnovnih človeških vrednost, jaz pa jo prebiram v podobnih časih. Mogoče je zaradi tega njena vsebina še pomenljivejša.

★★★★★

A pojdimo dalje.

Midjánci pa so Jožefa prodali v Egipt Potifárju, faraonovemu dvorjanu, načelniku telesne straže. (1Mz 37; 36)

In zdaj se skupaj z Jožefom končno odpravljamo v Stari Egipt. Ta pa je bil - poleg tega, da je romane napisal Thomas Mann, pravzaprav glavni razlog, da sem se lotila branja te serije romanov.

==============================

Tetralogija Jožef in njegovi bratje je sestavljena iz naslednjih knjig:

• Jakobove zgodbe
• Mladi Jožef
• Jožef v Egiptu
• Jožef, hranitelj

Robert Harris: Drugo spanje

Dandanes smo obremenjeni s tem, kako spimo. Če ne zaspimo že nekaj minut za tem, ko ležemo v posteljo, smo nezadovoljni. Če naš spanec ne traja osem ur v kosu, se nam zdi, da smo neprespani. Če se sredi noči zbudimo, to že ocenjujemo kot motnjo spanja, ki potrebuje ukrepanje.

Pa ni bilo vedno tako. Pozabili smo, da so imeli ljudje dolga stoletja, pravzaprav celo tisočletje od antike pa vse do časa industrijske revolucije, povsem drugačne spalne navade, kot jih imamo zdaj. Pa so vseeno povsem normalno preživeli svoje življenje.

med prvim in drugim spanjem

V času, ko so bile za nočno razsvetljavo na razpolago bolj ali manj le sveče, so ljudje hodili spat dokaj zgodaj. Utrujeni od celodnevnega dela so se zvalili v posteljo in zaspali v globoko prvo spanje. Po nekaj urah - ponavadi je bilo to okrog polnoči, so se zbudili, ne da bi bil zato kriv kakšen hrup ali alarm. Vstali so, podložili nova polena na ogenj, kaj pojedli ali popili in šli na stranišče. Če so bili kmetje, so še preverili okrog hiše, če je vse v redu: če je živina še vedno na varnem, če se kje okoli ne potikajo nepridipravi, in pripravili kaj, kar bodo potrebovali naslednji dan pri delu. 

Velikokrat pa so v tem času budnosti sredi noči ostali kar v postelji. Čas so izkoristili za molitev ali seks ali pa pogovor, za katerega tekom dneva ni bilo časa. Po uri ali dveh so ponovno zaspali in to je bilo potem drugo spanje, ki je trajalo do jutranjih ur. To drugo spanje ponavadi ni bilo tako trdno kot prvo, a zato bogatejše s sanjami.

Ljudje v srednjem veku so spali v dveh kosih in tako spijo tudi junaki romana Drugo spanje, Roberta Harrisa. Zgodba je namreč postavljena v 15. stoletje - ali bolj natančno - v čas od 9. do 14. aprila 1468.

A previdno s prehitrimi zaključki! Ta srednji vek je vendarle precej drugačen od tistega, ki ga poznamo.

Že res, da ljudje v romanu razdalje med kraji premagujejo na konjskih hrbtih, za delo uporabljajo preprosta orodja in nimajo svetilk, ki bi jim razsvetljevale temne noči, a ti ljudje so vendarle že slišali za elektriko, ki je nekoč poganjala najrazličnejše stroje, in poznajo nadležno plastiko, ki jo najdejo pravzaprav kjerkoli se lotijo okopavanja zemlje. Včasih med najraznovrstnejšo šaro, ki so jo zapustili predniki, najdejo tudi ostanke majhnih, tankih napravic, ki so narejene tako, da se prilegajo roki, in imajo skoraj vedno na zadnji strani upodobljeno nagrizeno jabolko.

Tako je:) Smo v postapokaliptičnem času in katastrofa, ki je človeško civilizacijo potisnila nazaj v srednji vek, se je pripetila pred približno osemsto leti. Letnica 1468, ki označuje čas, v katerem se roman dogaja, tako bralca malo zbega. A zakaj se piše to leto in ne na primer leto 800, je v romanu hitro razloženo. 

Preživeli po apokalipsi namreč let niso začeli šteti pri ničli, ampak šele pri številki 666. Kakor vemo iz biblije, je to hudičevo število ali število zveri in preživelim se je zdelo zelo primerno, da ravno z njim označijo čas katastrofe. 

Takšen ponoven začetek štetja let pa nakazuje še eno stvar - to, da je Cerkev v tem postapokaliptičnem času (spet) prevzela vodilno vlogo v družbi. Kar je pravzaprav razumljivo. Ljudje so po katastrofi iskali varnost ter stabilnost in to jim je lahko nudila samo takšna organizacija, kot je Cerkev. Poleg tega so bile cerkve tiste, v katere so se ljudje po katastrofi zatekali in se v njih vedno znova srečavali, kajti kamnite zgradbe so tiste, ki se najbolje zoperstavljajo času, ne pa sodobne stavbe iz stekla in jekla, ki začnejo hitro propadati, če jih ne vzdržujemo. Vse to je v romanu zelo lepo in logično razloženo - kakor tudi to, kako pomenljiva je lahko podoba nagrizenega jabolka, ki bi bilo, seveda, prav lahko prepovedano jabolko spoznanja, ki ga je v raju satan ponudil Evi.

A če ima kakšna od organizacij ali političnih struj preveliko moč, se lahko njeno vladanje kaj hitro preobrazi v diktaturo. Tako je bilo tudi v tem primeru, saj je bila svoboda ljudi pod oblastjo katoliške Cerkve močno okrnjena. To se je kazalo tudi v tem, da so bili tisti, ki so raziskovali preteklost, poskušali razumeti prednike in spoznati razloge, ki so vodili do katastrofe, kaj hitro označeni za krivoverce in kaznovani.

Da pa o romanu ne bom pisala samo tako na splošno, naj povem, da knjiga vsebuje zelo napeto - skoraj trilersko zgodbo. Glavni junak je mlad duhovnik Christopher Fairfax, ki pride v zakotno mestece v Wassexu na jugozahodu Anglije, da bi poskrbel za pokop domačega župnika, ki je umrl v nejasnih okoliščinah. Ko malce raziskuje, ugotovi, da se je župnik ukvarjal s prepovedanimi stvarmi in da bi ga prav lahko označili za krivoverca. Zadevi poskuša priti do dna in ob tem naveže tesnejše stike z različnimi prebivalci mesteca: z lady Durston - samozavestno in sposobno vdovo, ki živi v razpadajoči vili, in poskrbi za ljubezensko začimbo romana; s Hancockom - ki je zametek na novo nastajajočih se kapitalistov; z dr. Shadwellom, ki umira za tuberkulozo in z njegovim tajnikom Quyckejem, ki se na skrivem ukvarjata z raziskovanjem preteklosti ter še z mnogimi drugimi.

Zgodba je včasih sicer malce prisiljena in dejanja nastopajočih nekoliko čudna ter težko razložljiva, a konec koncev je story vendarle v redu in dovolj zanimiva ter primerno napeta, da vzdržuje bralčevo pozornost. Skriva presenečenja in domiselne zasuke dogajanja.

Skoraj sem že pozabila, kako fine knjige piše Robert Harris - zdaj, ko sem prebrala Drugo spanje, pa se tega spet jasno zavedam. V preteklosti sem prebrale že marsikaterega od njegovih romanov - tistega o Ciceru ali tistega o Pompejih tik ob izbruhu vulkana, pa onega o paralelni zgodovini, ki bi stekla, če bi Hitler v drugi svetovni vojni zmagal - vsi so mi bili precej všeč in všeč mi je tudi ta njegov zadnji, Drugo spanje.

Spodbudil me je, da sem razmišljala o vsaj dveh stvareh, ki postajata vse bolj aktualni in pomembni. Prva je ta, kako zelo občutljivi in ranljivi smo z vso svojo visoko razvito tehnologijo, in kako hitro se lahko naša civilizacija poruši sama vase, kakor se je to zgodilo v romanu Drugo spanje. Dovolj bi bilo že to, da ne bi bilo več elektrike; za katastrofo pa bi mogoče zadostovalo tudi že to, da bi nam zmanjkalo plina.

Drugo, kar me je v romanu nagovorilo, je to, da tudi zaupanje v znanost in napredek ne sme biti brezpogojno, saj se le-to prav lahko razvije v slepo verovanje ali celo neko vrsto religije, kar tudi ni v redu. V romanu Roberta Harrisa, Drugo spanje, je to jasno prikazano, ko po apokalipsi krščanstvo le zamenja neko drugo vero - vero v znanost in tehnologijo.

Ljudje pa ob vsem tem ostajamo enaki - ali kot je rekel Robert Harris v enem od intervjujev - samo tehnologija in družbe, ki se razvijejo okrog te tehnologije, se tekom zgodovine spreminjajo; ljudje s svojim razmišljanjem in čustvovanjem pa smo vedno enaki.

★★★★☆

Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon...

Oton Župančič v Dumi pesni o domovini in razmišlja o tujini. Sprašuje se, ali bi bilo fajn, če bi se človek odselil. Že res, da je domovina lepa - vsa zelena in z nageljni okrašena, a velika mesta vabijo. 

Takole v pesmi moški glas odgovarja poetičnemu in romantičnemu ženskemu glasu, ki poveličuje življenje na vasi, v domovini:

Tvoji pesmi jaz zoprstavim pesem mest,

pesem obzidanih cest in korakov, po tlaku hitečih,

ritem rok in ramen, ki dvigajo kamen in hlod,

takt železnic, pod zvezdami vsemi enak,

tok velerek, ki jim tovor in breme je dika,

žic brnenje, ki vežejo sever in jug

in vodijo glas zapada k ušesom iztoka.

V velikih mestih je napredek, tam se z velikimi koraki stopa v prihodnost - doma pač ne.

Videl sem čela: kot da jim pod kožo lazijo želve,

ali to misel jih je razrila tako;

videl sem lica: v njih brazde za seme bodočnosti;

roke so stroju stregle ves dan,

ali zvečer je zablisnilo čelo to sajavo,

in oko je krožilo po svetih pokrajinah,

sanjalo smele sanje bodočnosti,

spremljalo silne kretnje govornika

in verovalo za rod, ki še rojen ni...

Čeprav je včasih hudo, se splača. Kajti zvečer se kljub celodnevnemu garanju zablisne čelo to sajavo. V tujini je optimizem, tam se smejo sanjati smele sanje prihodnosti, pa čeprav šele za naslednje rodove. Doma pač ne.

Hamburg je bil in je še vedno eno od takšnih velikih mest, o katerih je pesnil Oton Župančič v Dumi. Hamburg že stoletja vabi in obljublja lepše življenje množici ljudem, ki se zatekajo vanj.

Hamburg

Zgodba o uspehu se je začela s cesarjem Friedrichom Barbarosso. Ta je leta 1189 mesto razglasil za brezcarinsko območje, kar je bila ob iznajdljivosti ter ambicioznosti Hamburžanov velika spodbuda za hiter razvoj mesta. Vedno več ladij se je zasidralo v hamburškem pristanišču, ki je postajalo vse večje; vse več denarja se je obračalo, ker se je vse več trgovalo in mesto je postajalo vse večje in pomembnejše. 

Pesem velereke Elbe, ki teče skozi mesto in ji je tovor in breme dika, kot piše Oton Župančič, je postajala vse glasnejša, takt železnic, ki je tovor usmerjal dalje po kopnem, po vsej deželi, vedno izrazitejši. Za ritem rok in ramen v tej hamburški pesmi uspeha pa so poskrbeli delavci, ki jih je bilo vedno več in so prišli v Hamburg z vseh koncev Evrope. 

Mate je bil iz Bele krajine.

Elba

Čul sem vdovice jok:

"Moj Mate, jo, moj Mate!"

Pel je veliki zvon -

"Moj Mate, jo, moj Mate!"

Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon...

tam ji v smrt omahnil je sin,

solze nobene bilo ni za njim,

znamenja ni za grob njegov.

Mate je najverjetneje raztovarjal blago z ladij - vreče s kavo, na primer, v Speicherstadtu, mestu v mestu, kjer so bila velika skladišča najraznovrstnejše robe. Nakladače in druge skladiščne delavce so najbolj potrebovali. 

Ali pa je delal v tovarni, kjer so predelovali kavčuk, ki je bila tudi v Hamburgu. Mogoče je bil eden izmed obrtnikov, ki so jih nujno potrebovali za najrazličnejša dela. 

Prav lahko, da je bila njegova smrt, ki je bila verjetno posledica težkega dela, majhen kamenček v plazu, ki je vodil k uporu delavcev proti izkoriščanju. 

Delavci so v Hamburgu pogosto stavkali in protestirali. Hamburg je bil v 19. stoletju eno od takšnih mest, za katera sta Marx in Engels predvidevala, da bodo postala žarišča delavske revolucije in socialnega preobrata - mesto, kjer se bo rodil socializem. No, kot vemo, se to ni zgodilo, a politična usmeritev mesta je od leta 1945 dalje jasno leva in Socialdemokratska stranka je (skoraj) vedno vladajoča sila. V zadnjem času pa postaja vse močnejša tudi skrajno leva stranka Die Linke.

Tudi v Hamburgu so skvoterji.

Tile so na lastnino, ki ni njihova, napisali:

Za vsakim velikim premoženjem stoji zločin.

RWE razlastiti brez odškodnine.

Mogoče pa Mate ni bil pristaniški delavec. Mogoče je bil mornar in je umrl v pretepu v St. Pauli.

St. Pauli je še eno mesto v mestu. Tam so se - v začetku ilegalno - naselili ljudje, ki si niso mogli privoščiti življenja za obzidjem mesta. Svoja bivališča so zgradili na Hamburškem griču pred mestom. Kako varno je bilo življenje na eni ali pa na drugi strani mestnega obzidja, se je pokazalo v tridesetletni vojni v 17. stoletju. Švedi, ki so pridrveli s severa, Hamburga nikoli niso zavzeli, je pa bilo trdno v njihovih rokah vse okoli - tudi naselje St. Pauli. 

Pozneje so se v ta predel preselili ljudje, ki so opravljali kakšno umazano ali smrdljivo ali glasno delo, za katerega je bilo bolje, da je potekalo izven mesta in tako ni motilo življenja meščanov. V St. Pauliju pa so svoje zatočišče dobili tudi mornarji, ki so pripluli v Hamburg z ladjami z vseh koncev sveta. Kajti St. Pauli je z leti postajal vse bolj tudi kraj zabave in užitkov. Različni umetniki so se začeli zadrževati v tem predelu in ustvarjati. Vse več pivnic in gostiln je odpiralo vrata, tudi javnih hiš in gledališč. 

V enem izmed nočnih klubov v St. Pauliju so imeli  prve odmevne javne nastope člani skupine The Beatles, takrat še najstniki in komaj polnoletni (no, George še to ne). V St. Pauliju so pilili svoje glasbene sposobnosti, da so potem v Angliji lahko štartali na polno. Stoletje pred njimi je mladi Johann Brahms - da bi prispeval k družinskemu proračunu, v eni izmed pivnic igral na klavir in zabaval goste. Menda so ga doživetja v tej krčmi tako pretresla, da je imel v letih, ki so sledila, težave z normalnim spolnim življenjem.

Eduard Manet: Nana

To je slika, ki je navdihnila Zolaja, da je napisal roman Nana.

Ali pa je roman Nana navdihnil Maneta, da je naslikal to sliko.

Strokovnjaki si niso enotni.

V obeh primerih pa je Nana - čeprav Parižanka - zelo primerna poosebitev

hamburškega mestnega predela St. Pauli.

Tako je tudi zelo primerno, da to nekoč zelo škandalozno sliko, 

hranijo v Hamburger Kunsthalle.

Mornarji, ki so pripluli v hamburško pristanišče in potem čakali, da njihovo ladjo raztovorijo in spet natovorijo, so se v nočnih urah zabavali v St. Pauliju, popivali v krčmah in obiskovali bordele. Kakor so takšna mesta zabavna in navdihujoča, pa so pogosto tudi leglo kriminala. To je veljalo tudi za St. Pauli in Mate-mornar bi se prav lahko zapletel v kakšen prepir - recimo z zvodnikom ali lastnikom krčme, ali pa samo kakšnim mornarjem z druge ladje, se stepel, vročekrven, kot je bil;) in obležal na eni izmed stranskih ulic predela.

Še v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja je bil St. Pauli izredno nevarno območje, v katerem so vladali različni mafijski bosi, ki so nadzirali celotno prostitucijo. Alex (ali Karen Duve) iz romana Taxi, ki je takrat stranke vozila tudi po tem predelu Hamburga, se je marsikdaj znašla na robu resnih težav - in če že ni trepetala za življenje, se je pa bala, da jo bodo pretepli. Neprimernim izjavam, grozečim pogledom in nespodobnim povabilom se pa tako ali tako ni mogla izogniti.

V naslednjih letih se je stanje izboljšalo in v St. Pauliju se lahko ljudje dandanes dokaj varno zabavajo globoko v jutranje ure. Mornarjev ni veliko, saj ladje danes raztovorijo precej hitreje kot so jih včasih - hamburško pristanišče je bilo vedno znano po tem, da znajo hitro raztovarjati in natovarjati ladje - je pa zato veliko turistov. St. Pauli postaja vse bolj urejen - da ne rečem luksuzni predel mesta, kjer najemnine stanovanj skokovito rastejo. Tisti prebivalci predela, zaradi katerega je ta del mesta tako barvit in samosvoj, si življenja v St. Pauliju pogosto ne morejo več privoščiti.

Speicherstadt
(v ozadju Elbphilharmonie)

A vrnimo se k Župančičevemu Mateju-delavcu. Če je bil res pristaniški delavec, je danes predel, kjer je delal, precej drugačen, kot je bil za časa njegovega življenja. Pristanišča na tem mestu namreč ni več. V času, ko so se pojavile velike kontejnerske ladje, so doki v pristanišču postali preozki in Elba na tem mestu preplitka, da bi se ladje lahko zasidrale. Danes se te ustavljajo nižje vzdolž reke. A predel nekdanjega pristanišča v zadnjih letih vseeno postaja eden najzanimivejših predelov Hamburga. Tukaj gradijo nov predel mesta, ki so ga poimenovali HafenCity, in je trenutno največji gradbeni projekt na svetu.

Zdaj tukaj ni več sajavih čel in rok, ki bi stroju stregle ves dan, kot bi rekel Župančič, a oko vseeno kroži po svetih pokrajinah. Mogoče še bolj kot kdaj koli prej. Ljudje, ki tukaj delajo in živijo ali pa študirajo iz živahnosti mesta črpajo enako energijo, kot so jo Mate in njegovi prijatelji, in z enakim optimizmom in navdušenjem zrejo v prihodnost.

Predelu kraljuje Elbphilharmonie, ki stoji na samem rtu, s treh strani obdana z reko Elbo; v njenem zaledju pa se potem širijo moderne stavbe najrazličnejših oblik, narejena iz zidakov, ki so bili vedno značilni gradbeni material v tem delu Nemčije, pa tudi iz veliko stekla in jekla. V teh stavbah so stanovanja, pisarne različnih podjetij in organizacij, trgovine, hoteli, galerije ter kavarne in restavracije. In oddelek univerze. Med modernimi stavbami pa so arhitekti sem ter tja ohranili in obnovili kakšno od stavb iz preteklosti in jo zelo okusno vključili v celoto. 

Najpomembnejše v HafenCityju pa je to, da mesto živi. Stanovanja so zasedena, lokali na obrežju Elbe polni gostov, otroška igrišča živa. Tukaj ljudje živijo, delajo, študirajo in ustvarjajo - tukaj sta svoboda in prihodnost. Ali kakor pravi Oton Župančič v Dumi:

Tu, to se žile življenja stekajo,

pota vesoljstva tukaj se sekajo,

ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta -

skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta.

Pri navdušenju nad Hamburgom pa velja biti kljub vsemu nekoliko previden. Ljudje se razlikujemo in všeč so nam različne stvari. V Hamburgu se vse vrti okrog pristanišča in ladij. Stanovanja s pogledom na Elbo in pristanišče so bolj iskana in dražja od tistih, ki tega pogleda ne nudijo. Lokali in klopce so vedno obrnjene proti Elbi in k velikim ladjam, ki so zasidrane v reki. Ljudje s teras in razglednih točk opazujejo, kako velikanski žerjavi raztovarjajo ladje ali kako kontejnerske ladje in vlačilci plujejo po reki. 

Pa vendar. Ali je to res nekaj lepega in očem prijetnega? Voda v Elbi je kalna in izgleda umazana. Žerjavi so pogosto zarjaveli in nekatere od ladij prav nič bleščeče.

A to je potem to, o čemer že ves čas pišem in poskušam jasno predstaviti - to, kar je čutil tudi Župančič, in upesnil v Dumi.

V vsem tem - mogoče ne tako prijetnem za oči, se vendar skriva nekaj zelo človeškega. To je strmenje po napredku, po nečem boljšem, ki človeka napolnjuje in navdihuje, ki ga dviga vse višje. To je tista sila, ki je človeka iz jam dvignila med zvezde, in nad njo se vedno znova navdušujem. 

Če je ne prepoznate ali ne cenite preveč, tudi nič hudega. Ženski glas v Dumi, ki ljubi drugačen, bolj nežen in mehak način življenja - značilen za domovino, ima tudi svoj prav. Manj je včasih več. Jaz pa ostajam z Otonom Župančičem, ki ni mogel skriti navdušenja nad silo napredka in to kljub Matejevi nesrečni ter obžalovanja vredni usodi. To je energija, ki jo je v Hamburgu jasno čutiti. Že zaradi te energije, ki vse preveva, in pogledov, ki so operjeni v prihodnost, je mesto vredno obiskati. Če že ni mogoče tam živeti ;) 

Sicer pa je vreme tisto, ki zbija vrednost temu mestu. Za moj okus je v Hamburgu čisto preveč vetra in oblakov. In vlage. Kadar pa dežuje - in to je zelo pogosto - dežnik ne pomaga. Obuti je potrebno gumijaste škornje in si ogrniti pelerino. Potem pa nekako gre. Tudi za literarni sprehod po mestu.

================================================

KRATEK LITERARNI SPREHOD PO HAMBURGU:

Nikolaikirche

Kateri zvon kliče Hamburk, Hamburk in vdovi iz pesnitve Duma naznanja smrt sina Mateja, ni znano. V Hamburgu je veliko cerkva.

Mogoče je to vseeno zvon Nikolajeve cerkve, ki ima najvišji zvonik v mestu in tretjega najvišjega v Nemčiji. Ko so se mornarji vračali z morja, je bil ravno ta zvonik tisto, kar so najprej opazili, in jih je pozdravilo ob vrnitvi v domače mesto.

Danes je Nikolajeva cerkev razvalina. Pustili so jo takšno, kot je ostala po bombardiranju med drugo svetovno vojno. Postala je protivojni spomenik.

Ob razvalinah te cerkve je posedala Leja iz romana Andreja Skubica, Krasni dnevi, in razmišljala o nesmiselnosti vojne.

U-Boot 434

Med drugo svetovno vojno so naciji v hamburškem pristanišču na veliko izdelovali podmornice. Fantje iz romana Siegfrieda Lenza, Der Mann im Strom, so iz tistih, ki jih zavezniki med bombardiranjem niso popolnoma uničili, odstranjevali baterije in jih drago prodajali. A kot vemo iz romana, je bila to življenjsko nevarna dejavnost. 

A podmornica z zgornje slike ni ena izmed tistih.

To je U-434, ki je bila ena največjih ruskih nejedrskih vohunskih podmornic iz časa hladne vojne. 

Vohunila je ob vzhodni obali ZDA, zdaj pa je muzej.

Kako je podmornica  prišla v Hamburg?

  Kot nam je povedala vodička (ki je nemško govorila z nezgrešljivim ruskim akcentom), je podmornico mestu Hamburg (v času, ko sta bili Rusija in Nemčija še v dobrih medsebojnih odnosih) prodal eden od ruskih oligarhov, ki ima zaradi te geste še vedno možnost, da v primeru, če pride v Hamburg, lahko prenoči v kapitanovi kabini. Ta je zaradi tega za obiskovalce zaprta. Lahko pa si ogledate vse ostale prostore v podmornici in prav hitro ugotovite, zakaj so med posadko sprejemali le majhne mornarje. 

pokopališče Ohlsdorf v Hamburgu

Matejeva mati iz Župančičeve Dume je nesrečna, ker ne ve, kje je pokopan njen sin. 

Hamburk! - Misel ji blodi okrog,

pa ne ve, kam naj poleti,

kje se naj na grob spusti,

da potoči nanj solzo.

A vendar skoraj ni dvoma, da je pokopan - tako kot vsi ostali Hamburžani - na pokopališču Ohlsdorf. To je pokopališče v obliki parka in je največje svoje vrste na svetu.

Na pokopališču Ohlsdorf je tudi Garten der Frauen - mesto, kjer so obeležena imena najpomembnejših žensk, ki so se rodile, živele ali delale v Hamburgu. Med njimi je tudi ime Hedwig von Schlichting - ustanoviteljice sester Erika in ene pomembnejših oseb iz romana Wolfa Serna, Große Elbstraße 7.

 

obeležje v obliki polža v Vrtu žensk,
- med ostalimi je omenjena tudi
Hedwig von Schlicting

Tomo Podstenšek: Površinska napetost

Detektivi pravijo, da je pošiljatelje anonimnih pisem, ki jih včasih dobijo poročene ženske, in iz njih izvedo, da jih mož vara, prav lahko odkriti, saj jih v veliki večini napišejo kar moževe ljubice same. Naveličane čakanja in neizpolnjenih obljub o ločitvi s takim pismom poskušajo pospešiti - iz njihovega vidika - logičen potek dogodkov, ta namreč, da bo moški končno le naredil odločilni korak, zapustil svojo ženo in prišel tja, kamor sodi - v objem ženske, ki jo ljubi. Da moški potem ne postopajo vedno po takšni vrsti logike, kot so si jo zamislile njihove ljubice, pri vsem skupaj pravzaprav ni pomembno.

Tudi glavna junakinja v romanu Površinska napetost, slovenskega pisatelja Toma Podstenšeka, napiše takšno pismo.

A ji je potem žal.

Pismo ženi svojega ljubimca, v kateri jo obvešča, da ima njen mož afero z mlajšo žensko, je napisala v trenutku užaljenosti in jeze ter ga odposlala malo iz maščevanja in nekaj iz ljubosumja, vsekakor pa iz iskrenega prepričanja, da ne dela nič slabega, ampak samo pomaga dvema, ki sta nesrečna v zakonu, da se rešita svojega trpljenja. Potem pa ugotovi, da je postopala povsem napačno in začne ukrepati.

Roman se začne z enim boljših začetnih stavkov:

Stojim na križišču, skrita za časopisnim kioskom, in oprezam za moškim, od katerega je odvisna moja prihodnost.

Ta pomembni moški ni njen ljubimec, ampak poštar - ravno tisti, ki ima v torbi anonimno pismo za ljubimčevo ženo. Anja poštarja prestreže in ga želi na vsak način prepričati, da ji pismo vrne. A tako seveda ne gre. Pravila so pravila in tudi tista, ki veljajo za pošto, so zelo stroga. Poštar pisma ne vrne, privoli pa v to, da ga Anja spremlja pri raznašanju pošte in mu ob tem pripoveduje, zakaj je pismo napisala in zakaj ga zdaj hoče nazaj - češ mogoče se bo pa potem, ko bo izvedel vse podrobnosti povezane s pismom, le premislil.

Ko Anja pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, s poštarjem hodita mimo različnih hiš in blokov ter srečujeta zelo raznovrstne ljudi. Eni so ju veseli, drugi sploh ne; eni so pomilovanja vredni, zaradi drugih bi bilo potrebno poklicati na policijsko postajo. Takšen poštarski sprehod po mestu je hvaležna tema za stranske odvode glavne zgodbe, ki so s svojo tematiko včasih še pomembnejši in bolj resni kot osrednja zgodba. Med njimi sta nasilje za stenami domače hiše in težave pri vročanju priporočenih pošiljk s sodišča, če naštejem samo dve.

Glede Anjine življenjske zgodbe pa naj povem samo to, da tekom pripovedi postane jasno - kakor pravi njena prijateljica Nataša, ki je plezalka - da ima Anja pri plezanju na steni življenja premalo opornih točk, na katere bi se lahko zanesla. Če smo natančni, ima samo dve; svojo poklicno kariero in svojega ljubimca - kar pa je občutno premalo za to, da v primeru, če ena od njiju odpove, ne bi zgrmela v globino.

Ali pa - če uporabimo primero iz naslova romana: samo še površinska napetost preprečuje, da bi se tekočina iz prekomerno napolnjene skodelice, ki predstavlja življenje, prelila preko robu in povzročila katastrofo. Tako nekako.

Če vzamete v roko enega od romanov Toma Podstenšeka, veste še preden začnete, kaj boste brali. In to je v redu, kajti prepričani ste lahko, da boste prebirali nekaj simpatičnega in lahkotnega, a z dodatkom resnih tem, ki so premišljevanja vredne. Tudi zgodba nikoli ne razočara. Tokrat je to tipična zgodba klasičnega ljubezenskega trikotnika, ki je povedana na čudovit in zelo izviren način, ki junakom zgodbe daje neko novo dimenzijo, ki jo ponavadi pri takšnih vrstah zgodb ne najdemo. Priporočam.

Zakaj ta roman ni prišel med finaliste za kresnika? Nikoli mi ne bo jasno.