sreda, 31. december 2014

Moje knjige leta 2014

Čas je za pregled letne bere knjig:-)
V letu 2014 sem prebrala 39 knjig. Od tega je bilo 16 knjig slovenskih avtorjev, 7 knjig je bilo v angleškem jeziku, 2 v nemškem.

Če iz konkurence izključim knjige, ki so na moji večni lestvici najboljših knjig vseh časov in sem jih v letošnjem letu ponovno prebrala (Marcel Proust, V Swannovem svetu in V senci cvetočih deklet, Umberto Eco, Ime rože), je peterica mojih najboljših knjig iztekajočega se leta naslednja:
  • Donna Tartt: The Goldfinch  obsežen roman o bridkosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe in o občutku krivde, ki spremlja tiste, ki katastrofo preživijo. Primerno tudi za ljubitelje likovne umetnosti in bralce kriminalk.
  • Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin prva knjiga iz trilogije Labirint sveta, kjer pisateljica opisuje življenje svojih prednikov. Knjiga je hvalnica zgodovini in tega, kašna učiteljica nam je lahko tudi v današnjem času.
  • Polona Glavan: Kakorkoli roman, ki z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme. Dramaturško oblikovana zgodba, izrisane osebe in odličen način uporabe slovenskega jezika.
  • Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld očarljiva glavna junakinja - strasten knjižni molj, ki ima rada življenje kljub njegovi občasni krivičnosti.
  • Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu ganljiv roman o alzheimerjevi bolezni, ki pa se ne bere kot jeremijada, sentiment ali memoar. Izredno lep stil pisanja.
Vse knjige, v vrstnem redu kot sem jih prebrala:
Knjige, ki jih nisem uspela prebrati do konca:
1970-ke v ozvezdju Orion
(foto: Jimmy Walker)

Veliko dobrih knjig
in
sreče v letu 2015!

sobota, 20. december 2014

O bralni strasti in hermioninem blogu

Besedilo je nastalo na prošnjo novinarke časopisa Delo, ki je pripravljala članek o knjižnih moljih. Zaprosila me je, naj ji kaj napišem o svoji bralni strasti: o tem, kako se je vse skupaj začelo, kako izbiram knjige, zakaj pišem blog, koliko ljudi ga bere in podobno.
Tako je 16.12.2014 v Delovi prilogi Književni listi, tudi na osnovi tega besedila, izšel članek Knjižni molji, zelo kratek uvod, Valentine Plahute Simčič. Poleg mene je bilo predstavljenih še nekaj knjižnih moljic (ja, same ženske).

Vse skupaj se je začelo v tretjem razredu osnovne šole. Učiteljica nam je eno šolsko uro na teden brala iz knjige Drejček in trije Marsovčki. Še danes jo vidim, kako je sedela na robu klopi in nam brala. Za vsakega od treh Marsovčkov je uporabila drugo višino glasu in drugačen način govora. Bila sem navdušena in ta šolska ura je bila moja najljubša v vsem tednu.
Učiteljici, ki je kmalu za tem preminila v letalski nesreči nad Ajaccom, je uspelo v meni vzbuditi ljubezen (ali pa je to strast) do branja knjig. Od takrat več ali manj ves čas berem.

Bila so obdobja, ko ni bilo časa, da bi brala toliko kot bi si želela. Eno takšnih je bilo med študijem. Takrat sem brala samo strokovne knjige, za leposlovje ni bilo časa. Dobro se spomnim obdobja, ko se sem se učila za posebno težek in obsežen izpit. Naveličana celodnevnega študija sem svojo voljo in duha dvigovala z mislijo, da me zvečer čaka kakšna ura branja  - brala sem roman Thomasa Manna, Čarobna gora. To je bila moja sprostitev in Čarobna gora bo tudi zaradi tega vedno lepo zapisana v mojem spominu.

Moj bralni okus je v veliki meri oblikovala prijateljica, Gabrielle R., ki sem jo spoznala na Amazonu, kjer je bila redna recenzentka knjig. Nikoli se nisva osebno srečali, a mi je bila bližja kot marsikateri znanec ali znanka, s katerim se vsakodnevno srečujem. Med najinim dopisovanjem se je namreč izkazalo, da sva si precej podobni in da imava radi enake knjige. Knjižni molji bodo vedeli, kakšno zadovoljstvo je to, če najdeš sorodno dušo, ki ima rada iste knjige in kako prijetno se je pogovarjati oz. dopisovati z njo. Gabrielle mi je priporočila kar nekaj knjig, ki so potem postale ene mojih najljubših.

Pomemben vpliv na moje bralne navade ima tudi forum Knjižni molji na portalu MedOverNet. Na forumu se zbira odlična družba pisateljev in pisateljic, prevajalk, kritikov, knjižničark, predvsem pa ljubiteljev knjig in branja. Forum je precej drugačen od ostalih slovenskih forumov. Žaljivih komentarjev (skoraj) ni, čeprav se krešejo mnenja o tej ali oni knjigi ali literarni nagradi. Posluša in spoštuje se mnenje drugih.
S pomočjo tega foruma sem spoznala odlične slovenske pisateljice in pisatelje ter njihova dela, ki bi jih sicer z lahkoto zgrešila. Zaradi tega foruma sem začela prebirati tudi knjige v angleškem, v zadnjem času tudi v nemškem jeziku. Začela sem se zanimati za tuje literarne nagrade (hvala, Toro). Z branjem tujih knjig, se mi je odprl čisto nov knjižni svet - širši in bogatejši. A vendar kljub vsemu še vedno najraje berem knjige v slovenskem jeziku.

Knjige izbiram na različne načine. Kot vsak kolikor toliko običajen knjižni molj imam svoj seznam knjig, ki jih nameravam prebrati. Ta seznam se nenehno spreminja in dopolnjuje. Na njem so knjige, o katerih sem prebrala v tisku ali na literarnih forumih, tudi v Guardianovem bralnem klubu. Med njimi so knjige, ki so se potegovale ali pa so dobile literarne nagrade; ali pa so preprosto knjige meni ljubih pisateljev. Tudi pri klasikih vem, da se skoraj ne morem zmotiti. Pogosto pa se za knjigo, ki bo naslednja, ki jo bom prebrala, odločim povsem intuitivno ali ker jo je tisti trenutek nekdo omenil. Med njimi so vedno tudi knjige slovenskih avtorjev.

S pisanjem kratkih prispevkov o prebranih knjigah na forumu Knjižni molji, so se pojavili prvi zametki za moj literarni blog. Ko sem začela sodelovati na forumu, sem namreč ubrala tudi novo taktiko branja. Potem ko sem knjigo prebrala, je nisem več enostavno odložila in segla po novi, ampak sem o njej še nekaj dni razmišljala, svoje misli oblikovala v stavke in svoje mnenje objavila na forumu. Ta navada se je razvila do te mere, da imam zdaj pogosto občutek, da s prebrano knjigo ne morem dokončno opraviti, če o njej tudi vsaj česa ne napišem. Le ob redkih knjigah - ponavadi so to tiste, ki mi niso všeč, nimam volje do pisanja. S časom so za Knjižne molje primerne dolžine  besedil postale za moj način pisanja prekratke. Po prijateljičinem nasvetu (halo, Mateja) in z njeno pomočjo sem začela pisati literarni blog. Na njem se lahko razpišem kolikor želim.

Hermionin literarni blog mi je v veliko veselje. Seveda bi si želela, da bi bil obisk bloga večji (zdaj okrog 40 obiskov dnevno) in da bi obiskovalci več komentirali in tako pripomogli h kvalitetnejšim mnenjem o knjigah, a je tudi tako kot je v redu. Imam nekaj zvestih bralcev bloga, ugodnih mnenj ljudi, ki jih cenim in to mi zadostuje.

Sicer smo pa knjižni molji verjetno v veliki večini takšni, da se nočemo izpostavljati - smo bolj introvertirani in raje prebiramo komentarje o knjigah kot jih pišemo. Če pa že zapišemo kakšno mnenje ali se zoperstavimo mnenju drugega, prej pošteno premislimo, kaj bomo napisali.

Če mi pisanje bloga ne bi prinašalo čisto osebnega, intimnega veselja, bi z njim že prenehala. Čas in trud, ki ju vložim v nastanek in objavo enega samega prispevka, sta namreč tako velika, da bi si že s tega vidika želela vsaj nekaj utehe v večjem obisku bloga. A tako je pač pri pisanju in ustvarjanju - pozornosti ni nikoli toliko, kot bi si je želeli.
V tej luči zdaj vse bolje razumem razočaranje pisateljev, ki vlagajo enormne količine energije in časa v svoje romane, verjamejo vanje, po izidu knjige pa naletijo na ravnodušnost bralcev in kritikov.

Na koncu ne bom napisala, da brez knjig ne bi mogla živeti. Seveda bi lahko. V življenju so lepše in pomembnejše stvari od knjig. Pa vendar bi bilo življenje brez knjig manj zanimivo, bolj žalostno, manj barvito in preveč površno.

Marie Fox, Ženska
(Vir slike: http://mariefoxpaintingaday.blogspot.com/ )

ponedeljek, 15. december 2014

Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti

(285 str.) 
Moški zelo radi razpredajo o svojih doživetjih v JLA. Če ne bi služili vojaškega roka, menda sploh ne bi vedeli, o čem naj se pogovarjajo;)
Feri Lainšček je pa namesto tega naredil nekaj bolj simpatičnega - o tej temi je napisal roman.
Torej je Strah za metulje v nevihti, ki pripoveduje tudi o služenju vojaškega roka, nekakšen moški roman?
Ne, verjetno ni. Knjiga je v prvi vrsti ljubezenski roman, ali roman o veliki ljubezni, ki jo človek (če ima srečo), najde le enkrat v življenju. To naj bi bila pa bolj ženska tema.

V Beogradu se v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja srečata mlad slovenski vojak Marko in domačinka Ljiljana. Zaljubita se, a usoda, ki jo krojita vojaški bog in Ljlijanin oče, jima ni naklonjena.
Feri Lainšček zna pisati ljubezenske zgodbe. Tudi ta med Ljiljano in Markom je dovolj ganljiva, da bralca omehča in vleče. Zanimivo se razvija, pred koncem malo zasuče in ob zaključku (sicer dokaj predvidljivo) razjasni. Glavna junaka se tako kljub tragiki, v katero sta ujeta, uspeta nekako osvoboditi in pomiriti.

Presenetilo me je, ko sem izvedela, da je Strah za metulje v nevihti  zadnji roman v Lainščkovi trilogiji, ki jo sestavljata še romana Ločil bom peno od valov in Muriša. Ta zadnji namreč s prejšnjima romanoma nima veliko skupnega. Ni več predstavnikov družine Spransky, ni Panonske nižine. Rahlo vezivo, ki ta zadnji roman veže v trilogijo, je mogoče le to, da je tudi tokrat dogajanje vsaj delno postavljeno v vojni čas (poleg prve in druge svetovne vojne v prejšnjih dveh romanih, imamo zdaj še pripoved o slovenski osamosvojitveni vojni). Skupno vsem trem bi bilo lahko tudi to, da ima ljubezenska zgodba nesrečen konec. A kaj takega najdemo tudi v drugih Lainščkovih romanih, na primer v Orkestru za poljube.

Osebe v romanu so dovolj verodostojne. Od vseh mi je bil najbolj všeč zastavnik Palversa. Bil je ravno prav skrivnosten, šarmanten, ležerno ignorantski do vojske, a tudi obseden z demoni, ki jim ni bil kos ter tragičen, da mi je prirasel k srcu. Še nekaj časa po koncu knjige je buril mojo domišljijo in zaposloval misli - bolj kot glavna junaka Marko in Ljiljana.

Stil pisanja me je presenetil in se mi zdel precej nenavaden. Zatikalo se mi je pri premem govoru. Kmalu sem namreč ugotovila, da mojo pozornost bolj kot dobesedni navedki, se pravi tisto, kar so osebe govorile, pritegnejo malce čudni spremni stavki. To pa ni dobro.
Recimo, takole to zgleda: 
"Kako si bova delila delo, ve verjetno le zastavnik," sem ga zavrnil. " Sicer pa tu itak ni nobenega dela," sem se namrdnil. "To je splošno znano," sem se ga skušal otresti. "Zaradi mene se lahko tudi praskaš po jajcih."
"Zajebavaš," me je ošinil izpod čela.
"Ne zajebavam," sem mirno odvrnil.
"Dobro," je zatiščal ustnice.
Ali pa:
" Zelo dobro," je odvrnil.
"Hvala, tovariš komandant," sem bil kar nekam ganjen.
"Vidiš, da se da, " je sedel.
"Da se," sem prikimal.
"Dobro, dobro," je odmahnil. "Zdaj pa nehaj srati, " je spremenil glas in me imel že spet na muhi....
"Ne seri, sem rekel!" je jeknil. "Nisem baba, da bi se mi tu slinil," se je povsem zostril.

Pa še nekako togo zveni. A mogoče je v vojski res tako. Vendar pa je takšen način govorjenja ohranjen tudi v pogovoru med zaljubljencema.

Sicer se pa v roman tako ali tako nisem mogla popolnoma vživeti. Moji ženski možgani nikoli ne bodo razumeli vse mistike vojaške organizacije in njenega delovanja, tako da so obširni odlomki o Markovem služenju vojaškega roka nekako stekli mimo mene, ne da bi se me posebej dotaknili.

Sem se pa ob prebiranju knjige spomnila na dogodek s predavanj SLO in DS (Splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, za tiste, ki na srečo še niste slišali za ta predmet), ki smo jih obvezno morali obiskovati v začetnih letnikih fakultete.
Na našem prvem predavanju je profesor stopil pred kateder in se predstavil. Nato je navedel še svoj vojaški čin. Polkovnik. Malo je pomolčal in se razgledal po nas študentih, potem pa dodal: "Fantje boste vedeli, kaj to pomeni." In glej ga zlomka, fantje so res vedeli in osupli še nekaj časa kot uročeni gledali proti katedru. Polkovnik je namreč v vojski velika živina in spomini na pravkar končano služenje vojaškega roka so bili pri študijskih kolegih še zelo sveži.
Nasprotno pa smo se dekleta čisto sproščeno hihitale, ker je profesor, ko je govoril o čevljih, namesto besede vezalke, uporabil kar besedo vrvice.
Takrat se mi je prvič zazdelo, da moški možgani, potem ko preživijo vojaški rok, (vsaj začasno) malo drugače delujejo. Ali je to nekaj dobrega ali ni, si pa ne bi upala soditi.

Glede na vsebino in vtis, ki ga želi pustiti, je torej roman Strah za metulje v nevihti, lahko tudi bolj moško kot žensko pisanje - če si drznem in mi dovolite, da takole delim literarna dela. Verjetno bo na moške, ki so bili v JLA, naredil večji vtis kot je name.
Knjiga je seveda vredna branja in vredna nominacije za kresnika. Priporočam jo vsem - tako moškim kot ženskam :), saj gre za delo literarno izurjenega pisatelja, ki ima s pisateljevanjem že toliko izkušenj, da ne more napisati slabe knjige.

Feri Lainšček
(1959)

nedelja, 7. december 2014

Polona Glavan: Kakorkoli

Ko sem prebrala prvi dve poglavji  knjige - se pravi, eno Lilijino in eno Aljino pričevanje, sem preplavljena s čustvi na forum Knjižni molji želela poslati naslednje besedilo:

Polona Glavan: Kakorkoli
Uf, ta knjiga je fenomenalna. Saj je še sploh nisem prebrala. Šele začela sem - včeraj, pa sem čisto paf. Nobena beseda ni naključno izbrana, vsak stavek je izredno premišljeno sestavljen, drobna umetnina sama zase. Škoda bi bilo spustiti kateregakoli od njih. Pričakujem, da se bo na naslednjih straneh moje navdušenje ohladilo. Nemogoče je namreč, da bi tole trajalo vseh 460 strani.

Pa sem se zadržala in tega čustvenega izliva nisem objavila. Konec koncev, kaj pa veš, knjiga je debela in navdušenje zlahka mine. Potem bi vse skupaj izpadlo smešno.

No, recimo, tole je s tega mogočnega začetka, Aljino razmišljanje o indijanskem poletju:
"Toplota v novembru je nekaj, s čimer nimaš kaj početi. Kot da bi ti ponujali, kaj pa vem, kremšnito po tistem, ko si se nažrl nečesa strašno finega, belgijskih čokoladk ali originalne saherce ali nekaj takega. Lepa gesta, ampak ne na mestu. Enkrat drugič, bi rekla, če bi sploh imela komu, enkrat drugič, a prav, ne pa zdaj, ko ta reč sploh ničesar ne prinaša, ampak samo obuja spomine na nekaj, kar je treba itak pozabiti."

Ali  pa Lilijino razmišljanje o relativnosti časa:
"Ena minuta, koliko je ena minuta? Enkrat sem nekje slišala, da je zmeraj daljša, ko si normalen človek misli. Kar je seveda čisto okej, če si ti mudi, pa totalna jeba, če nekaj čakaš. Pa da ne bi slučajno probal kaj štet, potem si se šele zajebal. Štej do šestdeset, pa boš v štiridesetih sekundah skoz, ajd, v petdesetih maksimalno. Sem probala, hvala za vprašanje, ene stokrat, najmanj... V bistvu si lahko ziher, da je ena minuta že minila, samo če gledaš direktno na uro. Drugače lahko magari vidiš, kako gre sonce gor pa na sredo neba pa spet dol, pa vseeno ne moreš bit totalno siguren, da je tista kurčeva minuta res že mimo, če za to nimaš glih dokaza. Če milijon ljudi reče, da še ni, potem ni, jebiga.."

Naboj izbranih besed in gostota stavkov sta po začetnih poglavjih res minili (ali pa sem se navadila na pisateljičino spretnost pri rokovanju z jezikom), a navdušenje nad knjigo je ostalo. Zgodba in osebe so takšne, da nosijo močno sporočilo in na bralcu pustijo trajne sledi.

Tekom romana beremo izmenjujoči si zgodbi dveh mladih deklet - ena je srednješolka Lili, druga je študentka Alja. Po eni strani sta si obe precej podobni (ha, obe verižni kadilki in pristavljalki kave na štedilnik, če navedem najbolj banalni podobnosti), a vendar tudi precej različni. Govorita in razmišljata podobno kot to počnejo današnji mladi ljudje, obe sta romantično zaljubljeni, mladostniško vihravi, a vendar drobne razlike v govorjenju in obnašanju jasno pokažejo, da je Alja nekoliko starejša in zrelejša, mogoče tudi pametnejša, čeprav še vedno precej naivna. Da je pisateljici uspelo z načinom pisanja - izključno preko njunega govorjenja in razmišljanja, ustvariti tako fine razlike med njima, se mi zdi enkratno.
Zgodbi glavnih junakinj se bežno, a usodno križata šele ob koncu romana.

Zgradba romana je premišljena in natančno načrtovana. Prvi dogodek je pozitiven nosečniški test, zadnji je porod. Tako na začetku kot na koncu knjige Lili noče odpreti oči, ker noče videti tistega, za kar že sluti, da bo videla. Krog pripovedi se tako zelo dovršeno in inteligentno zaključi.

Pisateljica se z romanom dotakne različnih tem.
Prva je mladostniška zaljubljenost, kjer v razmerju med fantom in dekletom vse štima in je idealno in najboljše. Čustva kipijo, SMS-ji šibajo sem in tja. On je enkraten in jo ima neskončno rad. Kaže, da bo vse to trajalo in da sploh ni možnosti, da bi šlo kdaj kaj narobe.
Iz tega, kar sem napisala, bi mogoče lahko sklepali, da je odnos med Aljo in Lili ter njunima fantoma prikazan preveč idealistično in neverodostojno, pa sploh ni tako. Mogoče je vse mladostniško naivno, a to paše v zgodbo in h glavnima junakinjama.

Druga tema, ki se je loteva roman, je najstniška nosečnost. Kako se z njo spopada bodoča mami, je opisano z veliko natančnostjo in občutkom. Prikazana je tudi reakcija bodočega očeta, pa bodočih starih staršev - vse zelo dodelano in prepričljivo - tudi predvidljivo, a vendar ne dolgočasno in dolgovezno. Še celo napol dementna babica pride na svoj račun in izusti stavek, ki osupne: O, ti kurbica mala.

Največja od vseh tem, osrednja tema romana, je tista o odnosu Slovencev do tujcev, ki so se k nam priselili iz drugih delov bivše Jugoslavije. Ta tema je prikazana z dveh zornih kotov - prvi je skozi oči ksenofobov,  drugi z vidika (pre)velike družbene angažiranosti za odpravo krivic, ki jih doživljajo tujci.
Odlično je opisano, kakšen strup je lahko nacionalizem, če pade na plodna tla. Plodnih tal je pa ravno v času krize in recesije največ. Zaradi tega strupa se čisto normalen, mlad fant, ki preživlja sebe in svojo mamo ter  ga ni strah tudi v nestabilnih razmerah ustvariti družine, lahko mimogrede spremeni v zadrtega ksenofoba, ki je sposoben tudi nasilnih dejanj. 
Pravzaprav ta preobrazba ne poteka čisto mimogrede. Je počasna, a vztrajna. "Tako kot se ne zavedaš, kdaj se rodiš in kdaj umreš, se ne zavedaš tudi, kdaj začnejo stvari iti narobe..." pravi Alja.
Za Marsa ne vem, kdaj se je spremenil v skina. Poleg tega me že odkar sem prebrala knjigo mori banalno vprašanje - pa upam, da ne gre za SPOJLER - na katerega ne znam odgovoriti: Je bil Mars brez las že od samega začetka romana? Kot da je to ne vem kako pomembno, a če se boste lotili romana, bodite pozorni na to, pa mi, če se vam zdi, zaupajte odgovor:) Ker jaz si takšnega, obritega, nisem predstavljala.

Če imamo na eni strani ksenofobe in nacionaliste, imamo na drugi strani skupino idealističnih mladincev, ki so prepričani, da bodo s svojimi akcijami kar čez noč spremenili svet in odpravili krivice. Pa se morajo še veliko naučiti, saj s svojimi dejanji tudi škodujejo. Mogoče najbolj ravno tistim, ki jim želijo pomagati.
Detajli mišljenja in obnašanja ljudi na obeh straneh so razčlenjeni s proustovsko natančnostjo.

Roman ima nekaj ganljivih odlomkov, ki zvabijo solze v oči. Največji je tisti, v katerem Alja prvič pride v stanovanje Muisavljevićev, kjer naj bi nudila inštrukcije osnovnošolcu Senadu. Osupla nad razmerami, v katerih živi družina, pove : "Zrla sem v revščino, preprosto in odkrito revščino. In revščina je skozi trojico oči, ki so zdaj, v polni svetlobi, odsevale ploščato in malo votlo, odkrito zrla nazaj vame." S tema dvema stavkoma je tudi predme s silovitostjo, ki jo redko srečam, stopila vsa beda, v kateri je bila prisiljena živeti bosanska družina - z materialno prikrajšanostjo oropana tudi prihodnosti.

Težko je napisati racionalno mnenje o tako veliki knjigi kot je roman Polone Glavan. Kakorkoli je roman, ki  z veliko natančnostjo, občutljivostjo in prepričljivostjo razčlenjuje pomembne življenjske teme, a pri tem še zdaleč ni  zamorjen ali "zatežen". Napisan je tako, da se bralca globoko dotakne. Ni vsiljiv in ne moralizira. Poučen je na prijazen način.

Roman bi bil idealno maturitetno branje. Knjiga bi bila mladim blizu tako zaradi jezika kot zaradi teme. Prepričana sem, da bi bila večini maturantov tudi všeč. Poleg tega bi se pri branju vadili v potrpežljivosti in preganjali strah pred debelimi knjigami:)
Knjiga je seveda primerna tudi za odrasle bralce. Priporočam jo vsem, ki jih zanimajo pomembne življenjske teme in s prizanesljivostjo in razumevanjem gledajo na čudež odraščanja. Roman pa bo prava poslastica tudi tistim, ki imajo radi slovenski jezik. Kaj vse se da z njegovo pomočjo napisati in izraziti! Pa čeprav se v knjigi večinoma uporablja le slengovska različica.

Roman Polone Glavan Kakorkoli je  moj favorit za kresnika. To si upam trditi kljub temu, da sem do sedaj prebrala samo pet slovenskih romanov z letnico izida 2014. Nemogoče se mi namreč zdi, da bi letos v Sloveniji lahko izšel še en tako izvrsten roman.

Polona Glavan

sreda, 26. november 2014

Drago Jančar: Maj, november

(296 str.)
Roman, ki se dogaja tukaj in zdaj.
Tema je zelo podobna tisti v knjigi Andreja E. Skubica, Samo pridi domov - tajkuni, sumljivi posli, vprašljiv izvor denarja, policijske preiskave. Knjigi sta si podobni, a tudi precej različni. Roman Andreja E. Skubica je kot eksplozivna mešanica - tekočina, kjer vse brbota in vre; roman Draga Jančarja, je pa kot lena, gosta reka, ki se le počasi vali po svoji široki strugi in na svoji poti natančno in dosledno oblije vsak kamen in še kaj drugega, kar ji pride na pot. Katera je boljša? Odvisno od okusa.

V romanu Maj, november se križata življenjski poti dveh precej različnih moških. Eden je violinist, ki igra za drobiž, drugi je poslovnež, ki se ukvarja z investiranjem v gradbeništvo. Oba sta Slovenca. Srečata se na Dunaju. Eden je tam sklenil dober posel, drugi tam živi in se komaj preživlja z igranjem violine v enem od zanikrnih nočnih klubov, pa tudi na postaji podzemne železnice. Ko violinist Ciril postane "svetovalec" v firmi podjetnika Štefana, se njegovo življenje korenito spremeni.
S prepletanjem njunih zgodb dobimo enkraten vpogled v slovensko kvazipodjetništvo, kjer vse poteka po principu poznanstev, na meji kriminala, s tujim denarjem in vedno na škodo najšibkejših, zadnjih členov verige.

Fajn je, če ima človek denar. Ta prinaša svobodo in neodvisnost. A denar še zdaleč ni vse, je splošno znano dejstvo, ki ga potrjuje tudi ta roman. V življenju gre tudi za talente in to kar človek z njimi naredi. Cirilov globoko religiozen oče je povedal: "...da dobi ob rojstvu vsakdo svoj talent. In vsakdo mora iz njega nekaj narediti. Ne smeš ga zapraviti. ... Kajti za tistega, ki slabo ravna z njim, je zapisano: Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima."
Dilema med življenjem, ki ga omogoča bogastvo sumljivega porekla in življenjem v revščini, v katerem pa človek vseeno sledi svojim vrednotam in željam ter razvija talente, je osrednja tema romana.

Ciril - redki srečnež, ki pozna svoj talent, je tekom knjige na dobri poti, da talent violinskega virtuoza za vedno zapravi. Večinoma po lastni krivdi.
Tako brezvoljnega in pasivnega knjižnega junaka, ki za izpolnitev svojih želja in ciljev ni pripravljen storiti ama prav nič in živi kot mu narekujejo drugi, namreč že dolgo nisem srečala.
Bi bilo res tako težko stopiti iz blata, v katerega je zabredel? Se vsaj malo zoperstaviti delodajalcu Štefanu? Ali pa vsaj spakirati kovčke in se vrniti na Dunaj? Če tudi to ne gre, pa ajde, vsaj delodajalčevi hčerki reči ne, ko ga spolno nadleguje.
Verjamem, da je bilo s takšnim junakom v glavni vlogi težko napisati tudi zaključek romana. Konec je takšen kot je - preprost (gordijski vozel se prereže, ne pa razveže) in bolj ali manj pričakovan.

Stil pisanja je neznačilen za Jančarja - nekoliko posmehljiv ali celo sarkastičen. V redu. O trenutnem političnem in gospodarskem dogajanju v Sloveniji se verjetno najlažje in najprimerneje piše na takšen način. Opisovanje dogodkov, razmišljanj in dejanj je počasno in natančno. To imam rada. Vendar pa je v knjigi tudi veliko ponavljanja in dodatnega razlaganja, vračanja k enim in istim stvarem, kar je precej moteče. Zdelo se mi je, da je pisatelj z nenehnim ponavljanjem dejstev, za katera smo že večkrat slišali, želel, da se določena spoznanja in trditve na vsak način vtisnejo v bralčeve možgane in pri tem podcenjeval spominske sposobnosti povprečnega bralca. Da bi ponavljanje fraz služilo kot mašilo ali umetno podaljševanje besedila, se mi zdi nemogoče.

Drago Jančar je eden mojih najljubših slovenskih pisateljev. Roman Maj, november ni njegovo najboljše delo (Tisto noč sem jo videl bo težko preseči), je pa to vseeno knjiga, ki je vredna branja. Je tudi njegovo bralno najmanj zapleteno (ne bom napisala najlahkotnejše) delo. Predstavlja zanimiv pogled na slovensko sedanjost in na dileme sodobnega mladega človeka, ki je ujet med svoje želje in nezmožnost, da bi te želje tudi izpolnil. Glavni junak je nemočen in se ne znajde - precej zaradi sebe samega, nekaj pa tudi zaradi družbe, v kateri živi. Ta ni zdrava in ne deluje normalno.

Drago Jančar (1948)

četrtek, 20. november 2014

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

(268 str.) 
Zelo aktualna knjiga.
Zgodba je zapletena in je ne bi opisovala. V njej je vse, kar se v zadnjem času dogaja v Sloveniji: preprodaja zemljišč, izčrpavanje in namerno uničevanje podjetij, pranje denarja in odpiranje računov na Cipru. Nastopata tudi Ivan Štih - princ teme in predsednik Slovenske republikanske stranke ter državna sekretarka, ki ji podjetje, najeto za državni projekt, na črno obnavlja hišo.

V vsej tej godlji na pol kriminalnih dejanj se najde ugleden advokat, Leon Berden, zaposlen v znani odvetniški pisarni, ki skliče novinarsko konferenco in razkrije ozadje enega izmed "umazanih" poslov. To je storil, ker ni "mogel več prenašat teh naduvanih, malomarnih kvazitajkunskih frisov, ki nimajo osnov ene etike..." Za nagrado si - tipično slovensko, zasluži tožbo zaradi izdajanja osebnih podatkov stranke. A to je samo en vidik romana. Napeta kriminalna zgodba, tudi s presenečenji in preobrati, še zdaleč ni vse, kar ponuja roman Andreja E. Skubica.

Precej bolj kot zgodba o posledicah neuspešne slovenske tranzicije je zanimiva osebna zgodba Leona Berdena. Da bo roman tudi intimna zgodba o odnosih med moškim in žensko, o družini in ljubezni, nakazuje že naslov. Stavek "samo pridi domov" na najbolj jedrnat in ganljiv način pove, da imamo opraviti z moškim, ki do teh stvari ni brezbrižen. "Tudi če nama trenutno ne gre najbolje, samo pridi domov, pa se bo vse uredilo, " med  vrsticami knjige začutimo Leonove misli. Zaradi tega in zaradi poguma, da javno razkrije nepravilnosti - dejanje, ki ga 99% ljudi na njegovem mestu ne bi storilo, ga dela simpatičnega. To je literarni junak, ki ga bralec zlahka vzljubi.

A Leon je daleč od tega, da bi bil izključno pozitivna oseba, brez madeža v poklicnem in osebnem življenju. Izkaže se, da se v poslovnem življenju tudi sam ni mogel popolnoma izogniti nečednostim, ki se jih je sicer odločil razkriti na tiskovni konferenci.

V osebnem življenju ne postopa tako etično, kot bi mogoče pričakovali. Kljub ljubezni do žene in veliki želji, da bi za vsako ceno ohranil družino, ki mu je skoraj sveta, si privošči razmerje z ljubico. Evo, spet en takšen kot je Primož iz romana Tadeja Goloba Ali boma ye, ki je poln besed o tem, kaj vse mu pomenita žena in družina, obenem pa brez slabe vesti obiskuje ljubico. Ob svojem varanju si dovoli celo to, da je na ženo ljubosumen in vedno znova dvomi v njeno zvestobo.
No, pa sem hitro ugotovila, da je moje ogorčenje krivično in neprimerno. Leonovo razmerje z ženskami je namreč daleč od tega, da bi bilo površno ali celo banalno predstavljeno. Pisatelj poskuša razjasniti tudi bolj zapletene vidike posameznih odnosov in nekako razumemo tako Leona kot ženske, ki ga obdajajo. Tudi te niso svetnice in brez greha - na trenutke ga imajo rade, drugič pa ga spet neusmiljeno izkoristijo in prizadenejo. Sicer pa tudi Leon sam pogosto deluje samouničevalno in izrazito mazohistično - kot bi si želel, da se njegovo življenje in svet, ki ga obdaja, sesujeta in dokončno uničita. Mogoče bi potem lahko začel še enkrat od začetka.

Knjiga Andreja E. Skubica, Samo pridi domov, je roman o sodobni slovenski družbi, ki je napisan kot dobra kriminalka. Obilo besedil na temo tajkunstva je na žalost najti že v našem vsakodnevnem resnem tisku - če ne neposredno, pa med vrsticami, tako da sem precej raje od kriminalne zgodbe, brala intimne zgodbe glavnih junakov. Fajn, da je roman večplasten.
Prepričana sem, da se bo knjiga ob nominaciji za nagrado kresnik (če nagrada ne bo obtičala v transrealizmu;-) dobro odrezala.

Andrej E. Skubic (1967)

P.S. Pisatelju čisto malo zamerim šaljenje z imenom Agnes. Je čisto brez potrebe. Nisem prepričana, da je zgodba zaradi tega vznemirljivejša. Poleg tega ime Agnes ni tako pogosto, da bi ga lahko pisatelj uporabil na način kot ga je.

sobota, 15. november 2014

Patrick D. Smith: A Land Remembered

(403 str.) 
Včasih je težko verjeti, kakšne knjige vse najdejo pot do založnika, postanejo uspešnice in nato celo del učnega načrta v šolah. Tukaj je ena taka.

A Land Remembered, Patricka D. Smitha pripoveduje zgodbo treh generacij družine MacIvey. Začne se okrog leta 1830, ko se družina zaradi strahu pred ameriško državljansko vojno iz Georgije umakne na Florido. Tam je še vedno divjina in boj za preživetje neizprosen. Življenje je podobno težko kot tisto, opisano v knjigi Marjorie Kinnan Rawlings, V pomladi življenja, ki se tudi dogaja na Floridi, le da se v Smithovi knjigi junaki romana bolj kot s poljedelstvom ukvarjajo z živinorejo. Gre za nekakšno kavbojsko različico življenja na Floridi, skoraj vesteren. Družina MacIvey je bolj ambiciozna in podjetnejša od družine Baxter iz Pomladi življenja in že v drugi generaciji s pomočjo trgovanja z živino obogati. Bogastvo družine pa se občutno poveča še v tretji generaciji, ko se člani družine začnejo ukvarjati s preprodajo zemljišč.

Roman tako na precej lahkoten način preko družinske zgodbe opisuje zgodovino Floride v zadnjih dvesto letih. Verjetno je to razlog, da učitelji v floridskih šolah knjigo priporočajo svojim učencem.

Sicer pa je knjiga čisto zanič.
Osebe so klišejske in podobne druga drugi. Vsi člani družine MacIvey, pa tudi ljudje, ki delajo z njimi, imajo izključno pozitivne lastnosti. Celo hudi pijanci, potem ko začnejo sodelovati s MacIveji, čez noč in brez posebnega truda postanejo abstinenti in vzorni delavci.
Ženski liki so še posebno slabo orisani. Ženske iz družine MacIvey so si tako podobne, da jih skoraj ni mogoče ločiti med seboj. Vse so potrpežljive, razumevajoče, spretne, delavne in še kar je podobnih lastnosti.

Zgodba poskuša biti napeta in razgibana, a je dolgočasna in predvidljiva. Družina MacIevey tekom romana doživlja številne padce in vzpone. Skoraj v vsakem poglavju se zgodi kakšna katastrofa. A čeprav se MacIvejevim dogajajo hude stvari, se jih to skoraj ne dotakne. Ob vsem dogajanju ostanejo dokaj neprizadeti - in z njimi tudi bralec. Po katastrofi se namreč MacIveji že na naslednji strani knjige z izgubo, ki jih je doletela, sprijaznijo, na strani naprej pa že nadomestijo izgubljeno. Precej preprosto gre vse skupaj.
Zgodba je tudi predvidljiva. Ko eden izmed likov začne pripovedovati o tem, da bi rad imel indijanskega konja, bralec že ve, da ga bo kmalu res dobil. Ko Indijanci rečejo, da bodo nekoga mogoče naučili pripravljati moko iz ene izmed močvirskih rastlin, to čez nekaj poglavij tudi res storijo. Ko eden od osrednjih likov zatrdi, da se po morebitni smrti svoje žene, ne bi mogel še enkrat poročiti, bralec že ve, da bo ta žena kmalu umrla in da nove poroke ne bo. Zelo dolgočasno.

A kljub tem hudim slabostim sem knjigo presenetljivo rada brala. Vzrok za to bo v tem, da sem jo prebirala med potovanjem po Floridi in enkratno se mi je zdelo, da se vozim in sprehajam po istih krajih kot so se MacIveji pred več kot sto leti in da lahko primerjam današnjo pokrajino Floride in način življenja s tistim opisanim v knjigi.

Kissimmee
Ozemlje Kissimmee (prosim, nobenih asociacij na "poljubi me", ker gre za indijansko besedo:) - pokrajina številnih jezer in gozdov, kjer so živeli MacIveji, je danes večinoma urejeno turistično področje. A vendar, če se dobro pogleda, se v urejeni okolici jezer še vedno lahko začuti divjino težko prehodnih gozdov opisanih v knjigi.

močvirje Everglades
Močvirje je še vedno enako nevarno kot pred dvesto leti in v skoraj vseh vodah na Floridi še vedno plavajo aligatorji.
Indijanci, ki danes turiste z motornimi čolni vozijo po močvirju in demonstrirajo, kako se lahko ulovi aligatorja, so potomci tistih floridskih Indijancev - tudi opisanih v knjigi, ki so se pred dvesto leti uprli nasilni preselitvi v Oklahomo in so nato živeli skriti v naseljih po močvirju.
Zaradi teh stvari sem knjigi pripela dve (in ne samo eno) zvezdico.
Indijanski rezervat Miccosukee

petek, 7. november 2014

Po floridskih sledeh E.Hemingwaya in Z.N.Hurston

Zora Neale Hurston

Ernest Hemingway








Bila sta sodobnika in oba sta del svojega življenja preživela na Floridi. Ne vem, če sta se kdaj srečala. Lahko bi se. Pisatelj in pisateljica. Ona 8 let starejša, temnopolta, on belec, precej slavnejši od nje. Umrla sta drug za drugim - v obdobju dobrega leta, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Napisala sta nekaj odličnih literarnih del.
Ob pripravi na naše popotovanje po Floridi sem prebrala dve njuni knjigi, ki sta še posebno tesno povezani s tem ameriškim polotokom - Hemingwayev roman Imaš in nimaš ter roman Zore Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God.
Tukaj so trije kraji, ki smo jih obiskali. V vsakem od njih je vsaj nekaj časa živel eden od obeh pisateljev.


Key West 

Najbolj južna točka celinskega dela Združenih držav Amerike je povezana z Ernestom Hemingwayem. Key West je zadnji v vrsti otočkov (imenovanih Keys) na jugu Floride, ki so med seboj in s celino povezani preko mostov in avtoceste. Mogoče jih zaradi tega štejejo za celinski del države. So pomembna turistična destinacija. Odlikuje jih neokrnjena narava, ki je zatočišče številnim živalskim vrstam.
Otoki pa so tudi mesto zabave in užitka. Najbolj luksuzen od vseh je Key West s svojim starim mestnim jedrom, kjer so številne restavracije in lokali, iz katerih se ob večerih vedno širi živa glasba. V njih posedajo turisti, ki so vroč sončen dan preživeli na plažah s palmami.

Key Largo
Leta 1928 sta na Key Westu mladoporočenca Hemingway nekaj tednov čakala na poročno darilo nevestinega strica (bil je to avto Ford Roadster) in se med čakanjem tako navdušila nad krajem, da sta se kmalu za stalno preselila tja.
Njuna hiša stoji na prestižni lokaciji, nasproti svetilnika, skoraj na najvišji točki otoka (okrog 5 m n.m.v.), blizu Duval Street, ki se ponaša z imenom najdaljše ceste na svetu. Cesta si je takšno ime zaslužila kljub temu, da je dolga le nekaj več kot miljo. Najdaljša naj bi bila zato, ker poteka preko celega otoka in povezuje Mehiški zaliv z Atlantskim oceanom. Razdalje med posameznimi morji so pa ponavadi velike.

Pred Hemingwayevo hišo
Hemingwayeva hiša je ena največjih in najlepših na otoku. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so jo obnovili, je bila tudi najmodernejše opremljena. Imela je kopalnico s tušem in edini bazen vzidan v tla na Key Westu.

Hišo smo si ogledali le od zunaj. S svojim zunanjim izgledom in obsežnim vrtom še vedno izstopa iz okolice in je precej drugačna od ostalih, sicer zelo čednih, a bistveno preprostejših hiš.

Ernest Hemingway je na Key Westu dobro in udobno živel. Ob ribarjenju v morju med Florido in Kubo je nizal doživetja, ki so mu pomagala pri pisanju njegove najboljše knjige Starec in morje; ob pohajkovanju po ulicah Key Westa pa je spoznaval domačine in njihove značajske značilnosti uspešno uporabil pri orisih literarnih junakov v svojih romanih. Eden izmed njih je Harry Morgan iz romana Imaš in nimaš. Ta roman je Hemingway napisal v svoji hiši na Key Westu in opisuje težko življenje domačinov v času gospodarske recesije v tridesetih letih prejšnjega stoletja.


Eatonville

To je mesto, kjer je Zora Neale Hurston preživela večino svojega otroštva. Eatonville je bilo eno prvih popolnoma temnopoltih mest v Združenih državah Amerike. Nastalo je leta 1887 in dobilo ime po Josiahu C. Eatonu, belcu, ki je bil Afro-Američanom pripravljen prodati zemljo, na kateri so potem zgradili svoje mesto. Razvoj mesta in življenje v njem je Zora Hurston lepo opisala v knjigi Their Eyes Were Watching God.
Družina Hurston se je v mesto preselila iz Alabame leta 1893, ko je bilo Zori 3 leta. Oče je imel v mestu pomemben položaj - več mandatov je bil župan, sicer pa duhovnik baptistične cerkve v mestu.
Zorino otroštvo v Eatonvillu je bilo srečno. Materialno so bili dobro preskrbljeni; mesto in družina pa sta mladi Zori nudili tudi primeren duhoven razvoj. Zgodbe, ki jih je slišala od someščanov, je uspešno uporabila in dodatno razvila v svojih knjigah, pomagale pa so ji tudi pri antropološkem delu, ki se ga je lotila v poznejših letih. Bila je radoveden in radoživ otrok; ambiciozna deklica, polna energije. Njena mati je takšno vedenje odobravala. Spodbujala jo je z besedami "naj skoči do sonca", nato pa dodala, "da se do sonca sicer ne da skočiti, lahko pa se človek vsaj dvigne od tal."
Mati je umrla, ko je bilo Zori 13 let. To je bila za deklico velika tragedija in pomemben mejnik v njenem življenju. Z mačeho in očetom se ni dobro razumela. Kmalu po tem dogodku je prekinila s šolanjem in se za vedno odselila iz Eatonvilla.

Vhod v stari  del Eatonvilla
Eatonville je še danes mesto, kjer živijo (skoraj) izključno Afro-Američani. Čeprav je priključeno metropolitanskemu Orlandu, je ohranilo nekaj čara, ki ga je opisovala Hurstonova. Mesto ima svoj Historic District, kjer je 48 hiš z zgodovinsko vrednostjo. To so majhne, preprosto zgrajene hiše z vrtovi, na katerih je včasih šara, drugič pa brezhibno urejena zelenica. V njih ali v njim podobnih so živeli ljudje, ki jih opisuje Zora Hurston v svojih knjigah. Čuti se, da soseska ni bogata, a vendar je naselje daleč od tega, da bi bilo razpuščeno in neurejeno do te mere, da bi vzbujalo nelagodje in strah med obiskovalci. Sicer pa turistov - sploh belopoltih, v Eatonvillu ne boste našli.

Po svoji najbolj znani someščanki so prebivalci Eatonvilla poimenovali muzej umetnosti, v katerem razstavljajo sodobni afro-ameriški umetniki.
Pred muzejem posvečenem Z.N.Hurston


Fort Pierce

Zadnja leta svojega življenja je Zora Neale Hurston preživela v Fort Piercu - imenovanem tudi Sunrise City na vzhodni obali Floride. Mesto predstavlja protiutež San Franciscu na zahodni obali Amerike, ki je znan kot Sunset City. V Fort Piercu se menda lahko opazuje najlepše sončne vzhode v ZDA.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je Zora Neale Hurston ponovno za stalno naselila na Floridi. Ker se s pisanjem ni mogla preživljati, je delala kot sobarica in občasno pisala članke za lokalni časopis namenjen Afro-Američanom. Kratek čas je poučevala angleščino na gimnaziji za temnopolte dijake. Prav veliko denarja ni imela. Umrla je leta 1960 zaradi možganske kapi in srčnega popuščanja. Obe bolezni sta bili posledica dolgotrajne nezdravljene arterijske hipertenzije. Pokopali so jo na stroške darovalcev v neoznačeni grob na pokopališču Garden of Heavenly Rest v Fort Piercu - pokopališču, ki je bilo določeno le za pokop temnopoltih prebivalcev mesta.

Grob je leta 1971 "odkrila" mlada temnopolta pisateljica Alice Walker (avtorica knjige Nekaj vijoličastega), ki je raziskovala življenje svoje vzornice Hurstonove. Legenda pravi, da je prišla na pokopališče in med grmovjem in kačami, na povsem zapuščenem kraju, iskala mesto, kjer naj bi bila pokopana Zora Hurston. Groba seveda ni našla. Za pomoč je poprosila kar Zoro samo. Na pokopališču je glasno zaklicala: "Zora, ali si tukaj?"
Ne, ne, potem ni slišala ženskega glasu, ki bi ji povedal, kje je grob, pač pa je pogledala k tlom in opazila, da stoji na pravokotniku velikem 6 krat 3 feetov (velikost običajnega groba), kjer je bila zemlja nekoliko udrta.
In se je odločila, da je to grob Zore Neale Hurston. Pozneje je priskrbela še siv nagrobni kamen. To je zdaj uradni grob Zore Neale Hurston, "Genius of the South", kot piše na nagrobniku.
Takšna pripoved kar kliče po tem, da popotnik, ki je na Floridi, grob tudi sam poišče in si ga ogleda. 

V Fort Pierce smo prispeli šele v poznih večernih urah. Bilo je nekaj težav pri iskanju pokopališča, vožnje po temačnih ulicah in preizkušanja moževe potrpežljivosti (ki pa vendar ni bila nikoli vprašljiva:-). Ko smo parkirali pred pokopališčem, nas tema in zapuščenost kraja nista odvrnili od tega, da poiščemo tudi grob. Nismo imeli težav. Kraj ni več zanemarjen kot je bil v času, ko je bila tam Alice Walker. Potke med redko posejanimi grobovi so bile posute s peskom, grob Zore Neale Hurston pa jasno označen. Bil je preprost in brez posebnih dodatkov ter kljub dnevu Vseh svetih brez prižgane sveče (saj ne, da bi jo pričakovala).
Vrt nebeškega počitka sem zapuščala zadovoljna. Naenkrat mi je bila Zora Neale Hurston čisto blizu in neka nevidna, a trdna vez me je povezovala z njo.
Preprosta resnica se mi je prikradla v možgane. Grobovi so pomembni. Zaradi tega, ker označujemo kam smo pokopali druge in se tja vračamo, smo postali ljudje in se ločili od živali. Grobovi nam omogočajo, da se na spoštljiv način priklonimo tistim, ki nam nekaj pomenijo.

Če se dobro pogleda - nagrobnik Zore Neale Hurston


(osvetlitev omogoča Anakinov lightsaber - Star Wars)

četrtek, 23. oktober 2014

Zora Neale Hurston: Their Eyes Were Watching God

(227 str.)
To je lepa ljubezenska zgodba, ki je bila dolga leta krivično spregledana.

Zora Neale Hurston je afro-ameriška pisateljica, ki je pisala v obdobju t.i. Harlemske renesanse, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju so v Združenih državah Amerike nastajala najboljša literarna dela temnopoltih avtorjev, ki so bila cenjena tako pri bralcih kot pri kritikih. Na Zoro Neale Hurston so po prvih uspehih njenih knjig, kmalu povsem pozabili. Zadnja leta svojega življenja se je preživljala kot sobarica, pokopali pa so jo v neoznačenem grobu. Vzrok za to, da je izginila z ameriškega literararnega neba, je bilo prav gotovo to, da je pisala netipično "črnsko" literaturo.

Roman Their Eyes Were Watching God je njeno najboljše delo. Pripoveduje o življenju mlade in lepe, prav tako pa tudi odločne in samosvoje temnopolte ženske Jany Crawford ter njenih treh moških. Že kot najstnica se je na babičino željo poročila s starejšim moškim - dobro stoječim farmarjem. Babici, ki je večino svojega življenja preživela še v suženjstvu, se je takšna poroka zdela idealna. A Jany - sicer zdaj gmotno dobro preskrbljena, v zakonu brez ljubezni ni mogla živeti. Kmalu je od svojega moža pobegnila in to s čednim, izobraženim ter ambicioznim Joyem Starksom. Ta je s svojimi sposobnostmi in Janyjino pomočjo kmalu postal župan enega prvih, popolnoma temnopoltih mest v Združenih državah Amerike - Eatonvilla na Floridi. A tudi v tem zakonu Jany ni bila srečna. Motila jo je popolna podrejenost možu. Jany je bila sposobna in pametna ženska, ki bi bila lahko v drugem času podobno uspešna kot njen mož, a v prvi polovici 20. stoletja se je od nje pričakovalo predvsem to, da bo tiho in da se bo držala doma. Mož tudi ni odobraval njenega druženja z ostalimi ljudmi v mestu, saj se za županovo ženo to ni spodobilo.

Srečo je Jany našla šele s tretjim moškim, ki je vstopil v njeno življenje. To je bil Tea Cake. Ja, tako mu je bilo ime:-) A ime ni bilo tisto, kar ga je delalo posebnega in neprimernega za Jany. Nenavadna imena so imeli tudi mnogi drugi temnopolti moški - imenovali so se npr. Motor Boat, Stew Beef ali pa Sop-de-Bottom. Nenavadno je bilo to, da je bil precej mlajši od nje, bistveno temnopoltnejši in povsem brez denarja. A vendar je bil to moški - čeprav ne brez napak, ob katerem je Jany končno polno zaživela. Vsi njeni talenti in vse njene želje "so se razcveteli kot popki na hruški v zgodnji pomladi". Z njim je odšla na pot - tako fizično (iz osrednje Floride v južni, močvirni del Evergladesa) kot duhovno, na kateri se je iz zavrtega bitja spremenila v pogumno in odločno žensko, ki je vedela, kaj hoče in se je vsega tega tudi polotila. Moč za svoja dejanja je črpala iz ljubezni do Tea Cakea, njegova ljubezen pa jo je podpirala in ji pomagala preko preprek.

Slog pisanja je izredno poetičen. Navzoč je preko cele knjige in ne samo ob opisovanju velike ljubezni med Jany in Tea Cakom. Kot primer naj navedem odlomek, ki govori o tem, kako na življenje gledajo moški in kako to delajo ženske. Stoji na samem začetku romana. Rada bi ga podala v slovenščini, a ga ne znam primerno prevesti. Torej v angleščini:
"Ships at a distance have every man's wish on board. For some they come in with the tide. For others they sail forever on the horizon, never out of sight, never landing until the Watcher turns his eyes away in resignation, his dreams mocked to death by Time. Thats is the life of men. Now, women forget all those things they don't want to remember, and remember everything they don't want to forget. The dream is the truth. Then they act and do things accordingly."
Takšnemu pisanju stojijo nasproti dobesedni navedki iz dialogov med posameznimi nastopajočimi. Ti so povsem drugačni od lirične tretjeosebne pripovedi. Napisani so v pogovornem jeziku, ki so ga uporabljali temnopolti prebivalci južnih predelov Združenih držav Amerike. Težko jih je bilo brati in razumeti. Potem ko sem dobila nekaj izkušenj, je bilo sicer bolje, a še vedno sem težko dovolj natančno razumela za kaj gre. Prepričana sem, da sem zaradi svojega nerazumevanja spregledala marsikatero pomenljivo malenkost, ki knjigi dviga vrednost. Samo za okus, kakšen jezik je to:
"What dat ole forty year ole 'oman doin' wid her hair swingin' down her back lak some young gal? Where she left dat young lad of a boy she went off here wid? Betcha he off wid some gak so young she ain't even got no hairs - why she don't stay in her class?"
Ta privoščljivo obrekljiva vprašanja si zastavljajo Janyjini someščani iz Eatonvilla, ko se Jany po pobegu v Everglades vrne v svoje staro mesto. Do Afro-Američanov - predvsem moških, je pisateljica zelo kritična. Belcev in njihovega (krivičnega) vedenja do temnopoltih skoraj ne omenja; temnopolti moški so tisti, ki Jany preprečujejo, da bi polno zaživela.

Halle Berry kot Jany v filmu Their Eyes Were Watching God (2005)





Zaradi neprizanesljivega pisanja do svojih sonarodnjakov je jasno, zakaj Zore Neale Hurston niso cenili niti njeni temnopolti pisateljski kolegi. Richard Wright, priviligiran pisatelj Harlemske renesanse, je njena dela ocenil za slaba. Pozval jo je, naj preneha s pisanjem knjig, ki sprožajo smeh med belci. Namesto tega naj se raje posveti resni, socialno realistični rasni tematiki in opisuje, kako težko je življenje temnopoltih in kako nepravično se do njih vedejo belci. Takšne knjige je pisal on sam.
A Zora Neale Hurston je vedela, da za vse težave, na katere so naleteli temnopolti Američani, niso krivi belci. Prepričana je bila, da morajo Afro-Američani (in to predvsem ženske) sami nekaj storiti za spremembe na boljše in ne samo stokati in za svoje težave kriviti drugih. S tem šele bodo dokazali, da so polnokrvna človeška bitja, enakovredna belcem, ki so sposobna samostojnega življenja. Življenje temnopoltih namreč še zdaleč ni samo boj proti belcem in njihovi rasni politiki.

V knjigi je poleg osrednje teme o odnosu med žensko in moškim še marsikaj drugega, kar je vredno branja. Opisan je potek bolezni pri okužbi s steklino; zelo prepričljivo pa tudi doživetje orkana, ki je sicer dokaj pogosta naravna katastrofa na Floridi. Ko se je v romanu ozemlju okrog jezera Okeechobee približeval orkan, ki bi lahko povzročil velike poplave, so bili Indijanci tisti, ki so prvi zapustili področje in se umaknili na višje ležeče predele. A indijanskih svaril pred orkanom si ostali prebivalci niso preveč gnali k srcu. "Če bi Indijanci kaj vedeli, ne bi dopustili, da so jim zavladali belci," so se posmehovali. Za Indijanci so območje zapustile živali. Kače so množično lezle iz svojih lukenj in se začele premikati proti vzhodu. Če je bilo glede kač leta 1928, ko je področje okrog jezera Okeechobee res prizadel orkan, tako, kot je opisano v knjigi, so ljudje množično umirali od ugrizov kač, ki so jih ponevedoma pohodili.
Ko je v eni naslednjih noči orkan le prišel, so ljudje, ki so ostali, sedeli po svojih bivališčih in prisluškovali vetrovom. Spraševali so se, kaj jim bodo prinesle naslednje ure. Njihove oči niso gledale v temo, ki je bila povsod okrog njih, njihove oči so gledale Boga.

Roman Zore Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God je odličen primer afro-ameriške literature, ki je bil ob svojem izidu nekaj posebnega - malce feminističen, a ne preveč in ne skrajno. V njem ima prvič osrednjo vlogo temnopolta ženska, ki se odloči sama krojiti svoje življenje.
Takšen način pisanja je postal vzor za marsikatero drugo afro-ameriško pisateljico. Ena od njih je bila Alice Walker - avtorica romana Nekaj vijoličastega, ki je tudi tista, ki ji gre največja zahvala za to, da so po tridesetih letih pozabe ponovno začeli tiskati dela Zore Neale Hurston. Raziskovala je življenje Hurstonove in o tem napisala odmeven esej. Poskrbela je tudi za to, da je njen grob končno dobil spominsko ploščo, pisateljica pa pozornost, ki ji pripada.

Knjiga mi je bila všeč. Ljubezenski romani me težko navdušijo, saj so pogosto preveč "posladkani" in brez globine, a tale tu je bil prav v redu:-)
Prav tako sem dobila nekaj vtisa o tem, kako težavno je bilo še do pred kratkim življenje Afro-Američank  in to brez nepotrebnega moraliziranje, na katerega sicer (pre)pogosto naletimo v afro-ameriški literaturi.
Zora Neale Hurston (1891-1960)






ponedeljek, 20. oktober 2014

Marjorie Kinnan Rawlings: V pomladi življenja

(418 str.) 
Marjorie Kinnan Rawlings je pisateljica, na katero so na Floridi še posebno ponosni. Njeno najbolj znano literarno delo, ki je postalo ameriška uspešnica in je prevedeno v številne tuje jezike, je roman V pomladi življenja. Leta 1939 je zanj dobila najprestižnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer.

Med prebiranjem tega romana se nisem mogla znebiti dveh vprašanj:
- Ali bi knjiga, če bi bila napisana v današnjem času, tudi dobila Pulitzerjevo nagrado? 
- Kdo so tisti, ki dandanes še berejo to knjigo?

Dogajanje je postavljeno v čas po ameriški državljanski vojni, torej v drugo polovico 19. stoletja, na osrednji del Floride. Tričlanska družina Baxter živi v popolni divjini. Da so postavili hiško in zasejali polja, so morali posekati del gostega gozda. Medvedje se sprehajajo po gozdnih poteh in do bližnjih sosedov je dolga pot. Življenje je težko in nevarno. Samo zato, da preživijo, morajo vsi člani družine krepko poprijeti za delo. Ogrožajo jih divje živali. Mimogrede lahko človeka ugrizne kača ali pa mu divjad poje ves poljski pridelek.

Takšno življenje oblikuje posebne vrste značajev. Mama je groba, na videz neobčutljiva in ne kaže svojih čustev. Svojemu možu in edinemu (preživelemu) otroku, sinu Jodyju težko pokaže ljubezen - kot bi jo potegnil s kakšnih odmaknjenih goratih predelov Švice (ali pa kar Gorenjske) nekaj desetletij nazaj, ko svet še ni bil tako majhen. Je praktična in trpežna - ravno pravšnja za neusmiljeno življenje v divjini.
Oče in sin sta drugačna. Njun medsebojni odnos oblikuje velika ljubezen do narave. Oba imata rada divjino gozda, pohajkovanje po brezpotjih, živali in lepoto rastlinja. Tako je njuno medsebojno razmerje bolj kot odnos oče-sin, podobno tovarištvu med dvema podobno mislečima. Delujeta človeško toplo in romantično.

Osrednja zgodba je preprosta. Okrog 13-letni Jody za domačo žival posvoji srnjačka siroto in se nanj močno naveže. Skupaj preživita nekaj lepih mesecev. A ljubki mladič odraste in postane škodljiv. Zgodba se za srnjaka seveda tragično konča. V tem ključnem letu svojega življenja se Jody iz otroka spremeni v odraslega moža, ki je sposoben sprejemati pomembne življenjske odločitve.

Knjiga Marjorie Kinnan Rawlings V pomladi življenja je bila napisana za odrasle, a danes velja za mladinsko literaturo. V knjižnicah stoji na policah med ostalimi knjigami za otroke stare od 9 do 12 let. Težko si predstavljam povprečnega, akcije željnega 12-letnika, ki bi danes prostovoljno posegel po tej knjigi. Če ga že zanimajo živali in odnos glavnega junaka do njih, bi ga motilo dolgo in natančno opisovanje divje in neokrnjene narave Floride pred skoraj 150 leti in težkega življenja, v katerega so bili primorani tamkajšnji prebivalci. Poetični opisi narave, ki so glavna odlika knjige, bi bolj zanimali odrasle ljudi - še posebno tiste, ki si namesto hrupa in potrošništva polnega sodobnega načina življenja, želijo živeti v samoti neokrnjene narave - ni jih malo. A njih bi motila zgodba, ki je vendarle preveč naivna, da bi zamotila odraslo osebo.
Tako še vedno ne vem, kdo v današnjem času z velikim veseljem in zanimanjem bere to knjigo. Mogoče tisti, ki se odpravljajo na Florido:) Vsekakor pa sem prepričana, da knjiga dandanes ne bi več dobila Pulitzerjeve nagrade.

M.K.Rawlings (1896-1953)
foto:
Carl van Vechten-Library of Congress

sreda, 15. oktober 2014

Začetek oktobra je čas za nagrade

V začetku oktobra podelijo vsaj tri pomembne literarne nagrade.
Največja med njimi je Nobelova nagrada za literaturo. Pred podelitvijo nagrade se je omenjalo kar nekaj imen pisateljev in pisateljic, ki naj bi bili glavni favoriti.
Med njimi je bil spet in kot vedno zadnja leta Haruki Murakami - meni sicer ne preveč simpatičen japonski pisatelj, ki ima veliko knjig prevedenih tudi v slovenščino.
Drugi večni kandidat za nagrado je bil Philip Roth - cenjen ameriški pisatelj, pri katerem se glede Nobelove nagrade že kar malo mudi, saj jo lahko podelijo samo živečim pisateljem. Tudi Roth ni med mojimi najljubšimi pisatelji.
Zanimivo ime favoritke, ki je pricurljalo v javnost, je ime beloruske novinarke Svetlane Aleksijevič. Nobelova nagrada za neleposlovno pisateljevanje, ki bi ga lahko dobila, bi bilo malo presenečenje.
Sama sem bila prepričana, da bo nagrado dobil kenijski pisatelj Ngugi wa Thiong'o. To se mi je zdelo še posebno verjetno potem, ko sem slišala za intervju člana švedske Akademije Horaca Engdhala, ki ga je imel dan pred podelitvijo nagrade. Povedal je, da literatura zahodnega sveta ni več tako živa in barvita, kot je na primer v Afriki, in bi si tako mogoče kateri od afriških avtorjev bolj zaslužil Nobelovo nagrado kot kdo iz Evrope. Potem je podal še skoraj bogokletno izjavo, da so evropsko in ameriško literaturo uničile pisateljske štipendije in delavnice kreativnega pisanja - da zaradi njih vsi pisatelji pišejo enako (nezanimivo).
Verjetno bo v tem kar nekaj resnice. Snov, ki jo pisatelj za svoje knjige črpa iz resničnega življenja, je prav gotovo kvalitetnejša od tiste, ki jo pridobi na potovanju, ki ga krije štipendija. Znanje, ki ga pisatelj pridobi na delavnicah kreativnega pisanja pa lahko pomaga le, če preveč ne omejuje pisateljeve svobode.

Patrick Modiano
Ob razglasitvi letošnjega dobitnika za Nobelovo nagrado se je vseeno izkazalo, da je dolgočasna Evropa premagala barvito Afriko. Nobelovo nagrado je namreč dobil francoski pisatelj Patrick Modiano, ki ga pred podelitvijo ni nihče omenjal. Tudi sama ga ne poznam. Označujejo ga kot modernega Prousta, kar je zelo pogumna oznaka za katerega koli pisatelja. Težko si namreč predstavljam, da bi kdo - posebno pa v to današnjem času - pisal tako kot je pisal Proust (V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet...). Vsekakor pa bom v bližnji prihodnosti prebrala kakšno njegovo delo. Na srečo jih je kar nekaj prevedenih tudi v slovenščino.

Če je bila podelitev Nobelove nagrade za literaturo vsaj nekoliko presenetljiva, pa ni bilo velikega presenečenja pri dobitniku Deutscher Buchpreis. Dobil jo je Lutz Seiler. Ne samo žirija, tudi večina nemške strokovne javnosti se je strinjala, da je njegov roman Kruso najboljši od vseh finalistov. O romanu sem že nekaj napisala ob razglasitvi šesterice finalistov za nagrado v začetku septembra. Roman je pisateljev prozni prvenec. Odlikovala naj bi ga poetičnost jezika, kar pa ni čudno, saj je bil pisatelj do sedaj predvsem znan (in tudi nagrajevan) kot odličen pesnik.

Zadnja velika nagrada - Man Booker Prize, je bila podeljena včeraj pozno zvečer. Njeno podelitev sem spremljala na twiterju. Zanimiva izkušnja. Na domeno #ManBooker2014 so prihajali tviti z vseh koncev sveta. Bralci so držali pesti za svoje favorite in nestrpno čakali uradno razglasitev zmagovalca. Vleklo se je, a razpoloženje je bilo odlično. Čutila se je tesna povezanost ljubiteljev dobre knjige, ki smo bili razpršeni po vsem svetu! V Avstraliji so likali šolske uniforme svojim otrokom in že pripravljali zajtrke; v Evropi smo si nekateri želeli v postelje, a nismo zmogli, ker smo si pred tem preveč močno želeli izvedeti ime dobitnika nagrade.
Moja favorita sta bila Richard Flanagan in Ali Smith. O Flanaganovem romanu sem nekaj malega napisala že ob razglasitvi širših kandidatov za nagrado konec julija; o romanu Ali Smith, How To Be Both, pa ob razglasitvi finalistov za nagrado.
Richard Flanagan
Nekaj pred enajsto ponoči je postalo jasno, da je zmagal avstralski pisatelj Richard Flanagan. Nagrado je dobil za svoj roman, The Narrow Road to the Deep North, ki pripoveduje o življenju avstralskega vojaka v japonskem vojnem taborišču v Burmi med drugo svetovno vojno.
V govoru ob podelitvi nagrade se je zahvalil svoji ženi Majdi (ki je slovenskih korenin!) za vso podporo in spregovoril o romanu kot literarni zvrsti. Povedal je, da se mu roman zdi največji duhovni, estetski in intelektualni izum človeške vrste. Romani niso ogledalo življenja. Niti ne razlagajo življenja. Niso vodilo za življenje. Romani enostavno so življenje - ali pa jih ni.

Sočasno z izbiranjem dobitnika nagrade booker, časopis Guardian podeljuje zanimivo nagrado Not the Booker Prize. Nagrada naj bi pomagala k večji prepoznavnosti angleških knjig preteklega leta, ki so jih pri izbiranju dobitnika bookerjeve nagrade spregledali. Glasovanje za nagrado je izredno demokratično. Pri izbiri zmagovalca sodelujejo tako bralci časopisa kot posebna žirija.
Med letošnje finaliste za Not the Booker Prize so se uvrstili naslednji romani:
  • Simon Sylvester: The Visitors 
  • Donna Tartt: The Goldfinch 
  • Tony Black: The Last Tiger 
  • Luis Armand: Cairo 
  • Iain Maloney: First Time Solo 
  • Mahesh Rao: The Smoke Is Rising
Prepričana sem bila in želela sem si, da bi zmagala Donna Tartt, letošnja dobitnica Pulitzerjeve nagrade, a se to ni zgodilo. Da njen roman The Goldfinch bralcem in kritikom časopisa Guardian ni tako zelo všeč kot meni, je nakazovala že uničujoča kritika vodje bralnega krožka, Sama Jordisona. Skritiziral je tiste stvari v romanu, ki so se meni zdele odlične. Začeten del romana, ko glavni junak čaka na mamino vrnitev in sluti, da je ne bo, se je meni zdel enkraten, Jordisonu pa dolgovezen. Za zadnjih 30 strani romana, ki so se meni zdele odličen povzetek ideje romana, so bile zanj primer pisanja, ki si ga dober pisatelj nebi smel privoščiti. No, Lišček bo vseeno ena mojih najboljših knjig prebranih v tem letu, Donno Tartt pa tudi ne bo preveč potrlo, ker ni dobila nagrade.
Not the Booker Prize je dobil Simon Sylvester za svoj prvenec The Visitors. Zgodba se dogaja na osamljenem škotskem otoku, na katerga se nihče ne priseli, pač pa prav rad odseli in kjer mladostniki nimajo početi drugega, kot da popivajo. A ljudje se z otoka ne samo odseljujejo, ampak tudi izginjajo. Kriminalka, torej. Z dodatkom fantazije, saj v romanu nastopajo tudi selkiji. To so tjulnom podobna bitja, ki na kopnem lahko odvržejo svojo kožo in zaživijo kot normalni ljudje.

Oh, toliko zanimivih knjig in tako malo časa za branje!

moški selki

Viri slik:
Patrick Modiano: wordpress.com
Richard Flanagan: businessinsider.com
selki: deviantart.com