Slovenska zgodovina - Karantanija

Zakaj je knežji kamen v Celovcu in ne v Ljubljani? Nam Avstrijci samo nagajajo, ko ga zadržujejo pri sebi, saj njim ta na glavo obrnjena baza jonskega stebra, na katerem so ustoličevali slovenske kneze, vendar nič ne pomeni? Kako in zakaj so nas - Slovence - pregnali s področja Karantanije na ozemlje današnje Slovenije? In še in še...

Kdor vsaj malo pozna slovensko zgodovino, bo vedel, da zgornja vprašanja odražajo veliko nevednost in nepoučenost tistega, ki sprašuje. No, meni so pogosto zaposlovala možgane. In ker neumnih vprašanj ni, poskušajmo najti odgovore nanje. Poenostavljeno, seveda.

Za začetek se moramo odreči poimenovanju Slovenci. V času od približno 6. pa do 9. stoletja, ko je bila Karantanija zgodovinsko aktualna, pač ni bilo še nobenih Slovencev. Bili so samo Slovani, pa še ti niso bili etično enotni. V vzhodno alpsko in podalpsko področje so namreč prispeli v dveh sunkih iz dveh različnih smeri, dveh različnih plemen: prvi je bil s severa, s področja zahodnoslovanske skupine, drugi z jugovzhoda, skupaj z nomadskim konjeniškim ljudstvom Avarov, katerim so bili podrejeni. Naselili so se na področju današnje Slovenije in avstrijske Koroške, kjer so že živeli prvotni romanski naseljenci, pridružil pa se jim je še kakšen Hrvat, Bolgar, German in seveda Avar. Ljudstvo Karantancev je imelo torej izrazito polietnične korenine in o kakšni slovensko etično čisti rodovni liniji ne moremo govoriti. Je pa res, da je bila večina Karantancev Slovanov in - kar je zelo pomembno! - za sporazumevanje so uporabljali slovanski jezik. 

Plemensko zvezo, ki je bila osnova Karantaniji, je ustanovil Samo, ki sploh ni bil Slovan, pač pa Frank po rodu, verjetno trgovec z orožjem. Pravilno je ocenil trenutni položaj, začutil, da se Slovani želijo osvoboditi nadvlade Avarov in izkoristil priložnost, da se je v bojih z njimi izpostavil kot poveljnik in potem postal prvi voditelj prve v zgodovini znane slovanske državne tvorbe. To je bilo leta 623 in naslednjih sto in še nekaj let so Karantanci živeli svobodno in bili sami sebi gospodar. Volili so svoje kneze, jih posedali na knežji kamen, ki je stal na Krnskem gradu, po svoje vodili politiko in gospodarstvo, v kamen vklesavali božanstva s tremi glavami, ki so verjetno odsevala goro, ki so jo opazovali v daljavi; pravni red pa niso - tako kot so to počela ljudstva, ki so jih obdajala, zapisali, pač pa so ga določali in negovali z "običaji in navadami". Tudi prav, če deluje:)

Tako je bilo do leta 740, ko je bil karantanski knez Borut. Takrat pa je pritisk Avarov na majhno svobodno slovansko skupnost Karantanijo postal nevzdržen in Borut je bil prisiljen prositi za pomoč sosednje Bavarce. Vsi zgodovinarji se strinjajo, da je bil to ključni trenutek v zgodovini Karantanije, pa tudi v zgodovini Slovanov s področja Vzhodnih Alp na sploh. Nekateri menijo, da je bil to pohvale vreden korak k zahodnemu svetu, drugi so prepričani, da je bil to obžalovanja vreden korak iz samostojnosti in svobode v ponovno podrejenost.

Kakorkoli že, prepričana sem, da je knez Borut svojo odločitev natančno premislil in se namesto tega, da bi žrtvoval številna življenja svojih ljudi ob neizogibnem porazu  v boju z barbarskimi in neciviliziranimi Avari (ki so, mimogrede, enako hitro, kot so se v zgodovini pojavili, iz nje tudi izginili), odločil, da zaprosi za bavarsko pomoč. Bavarci so se odzvali, pomagali Karantancem in premagali Avare. Na tem svetu pa nikoli ni bilo in nikoli ne bo nič zastonj in ceno za preživetje so morali plačati tudi knez Borut in njegovi Karantanci. Je bila ta mogoče previsoka, je vprašanje, na katerega si lahko odgovori vsak sam.

Pod bavarsko nadvlado so Karantanci lahko nadaljevali s svojim načinom življenja, organizacijo gospodarstva in s svojim pravom. Še vedno so volili svoje lastne kneze, ki pa jih je od sedaj naprej moral potrditi tudi bavarski, oziroma pozneje frankovski vojvoda ali kralj. Majhna, a odločilna poteza, ki je ostro zarezala v karantansko samostojnost in ponos. Najvišjo ceno za svojo odločitev pa je tako ali tako moral plačati Borut sam. Svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja - pretendenta za knežji prestol, je moral še z nekaj drugimi kot talca poslati na Bavarsko. Talca ali gosta, kakor se to vzame. Nekaj takega kot je bila Sansa na dvoru v Kingslandingu v Games of Throns - vsekakor nekaj prisiljenega in neprostovoljnega, pa naj bodo hrana, oskrba in izobraževanje v ujetništvu še tako izbrani.

Gorazd in Hotimir sta svoje bavarsko izgnanstvo preživela na otoku Herreninsel na Kimskem jezeru. Če se peljete po cesti iz Salzburga proti Münchnu, vas pot nekaj kilometrov vodi tudi ob obali tega jezera in če se takrat ozrete na desno, v daljavi zagledate Herreninsel. Danes je otok znan predvsem zaradi Ludvika II Bavarskega, ki je tisoč let pozneje na otoku zgradil palačo, ki je pomanjšana kopija palače v Versaillesu, v 8. stoletju pa je bil na otoku eden najstarejših samostanov na tem koncu in v njem sta živela Gorazd in Hotimir. Tam sta se seznanila z novo vero - ali pa: tam so jima oprali možgane - pač, odvisno od osebnega pogleda na krščanstvo in tam sta bila leta 743 krščena.

Krst na Herreninsel že stoletja buri slovensko inteligenco, med njimi tudi nekatere pisatelje, ki se v svojih fikcijskih delih radi lotijo te tematike. Naj omenim samo Alojza Rebulo, ki v svojih zgodovinskih skicah z naslovom Arhipelag opisuje tudi Gorazda in Hotimirja z njuno dilemo ob sprejemu krščanske vere, in roman Krst na Auvi, Vinka Ošlaka.

Herreninsel

Ko sta se Gorazd in Hotimir vrnila v Karantanijo - zdaj nič več pogana, ampak zgledna kristjana, se je odprla pot za nadaljnjo širjenje krščanstva med Karantanci in ostalimi Slovani. Že Hotimir je bil ob tem sila zagnan, čeprav širjenje vere verjetno večinoma ni potekalo nasilno - tako, na primer kot o tem piše France Prešeren v Krstu pri Savici, ampak na bolj umirjeni irski način. Prvi karantanski misijonar je bil Irec Sv. Modest, ki je zgradil tudi cerkev na Gosposvetskem polju, v kateri je menda tudi pokopan.

Naslednja desetletja so tako Karantanci preživeli dokaj mirno, dokaj svobodno, dokaj krščansko - na obrobju velikih dogodkov. Karlu Velikem so prepustili, da se ukvarja z Avari, izbirali so kneze, ki so bili všeč tudi njihovim gospodarjem in zatrli nekaj protikrščanskih uporov. Bili so zgledni podložniki frankovskemu kralju, ki pa so leta 819 vendarle spet pokazali nekaj poguma in upornosti in se vsaj v manjšem številu pridružili uporu Ljudevita Posavskega, ki je iz Spodnje Panonije (današnje Slavonije) vodil upor slovanskih plemen proti Frankom. Upor je bil po začetnih uspehih Slovanov zatrt, s tem pa je bilo tudi konec karantanske državnosti in politične identitete. Franki namreč Karantancem niso več zaupali in so leta 828 odstavili njihovega kneza - zadnjega karantanskega kneza, Etgarja. Karantanija je postala frankovska grofija, ki jo je vodil bavarski grof.

In to je to. Konec. Karantanije in samostojne slovanske države ni bilo več. So pa ostali ljudje, Karantanci, ki so še naprej živeli na tem področju. Počasi so se integrirali v bavarsko, oziroma frankovsko državno ureditev. Nikamor niso bežali ali se umaknili, saj onkraj Karavank - na današnjem področju Slovenije, ni bilo nič bistveno drugače.

Mi smo tako verjetno bolj kot potomci Karantancev, nasledniki tistih Slovanov, ki so prišli na področje Slovenije iz jugovzhoda skupaj z Avari. Za razliko od Karantancev se ti Slovani verjetno nikoli niso mogli povsem rešiti avarske in pozneje frankovske nadvlade. Mogoče je ob koncu 8. in na začetku 9. stoletja na področju slovenskega Posavja obstajala - vsaj za krajši čas, slovanska kneževina Karniola, ampak tudi to ni povsem sigurno, predvsem pa nikoli ni imela toliko veljave in samostojnosti, kot jo je imela Karantanija.

In zakaj je knežji kamen v Celovcu in ne v Ljubljani? Potem, ko sem prebrala poglavja na temo Karantanije v knjigi Slovenska zgodovina, Petra Štiha in sodelavcev, je odgovor skoraj na dlani.

Leta 976 je na področju Karantanije nastala vojvodina Koroška in ta je enostavno prevzela oblastne simbole bivše državne ureditve in nadaljevala tudi z nekaterimi običaji, ki so jih imeli v Karantaniji. Tako so v poznem srednjem veku na knežjem kamnu ustoličevali tudi koroške vojvode in knežji kamen je postal pomemben simbol Koroške. Ponosni nanj in na svojo zgodovino - ki pa je bila vendarle v veliki meri slovanska - ga čuvajo v Veliki grbovni dvorani Deželnega dvorca v Celovcu.