Lauren Groff: Matrix

Ne, knjiga nima prav nič skupnega z znanim sci-fi filmom. Tudi ne namiguje na matematične matrike. Pravzaprav ni povsem jasno zakaj takšen naslov. Mogoče moramo izhajati iz povsem izvirnega pomena latinske besede matrix - izraza za tisto, iz česar vse nastane; besede za trebuh, ali bolj natančno, besede za maternico. 

Maternic je v romanu Matrix veliko. Pravzaprav imajo maternico prav vse nastopajoče; tisti redki, ki je nimajo, pa skoraj niso vredni, da jih omenimo. Kajti oni samo posiljujejo ali pa kako drugače grenijo življenje junakinj romana.

Matrix je feministični roman, ki se dogaja v 12. stoletju. Je tudi utopični roman, saj pripoveduje o tem, kako skupina žensk ustvari majhno utopično skupnost, kjer živi varno in zadovoljno, izolirano od krutega in nepravičnega zunanjega sveta, za katerega se zdi - kot že mnogokrat v človeški zgodovini - da drvi proti svojemu koncu.

Glavna junakinja je Marie de France - resnična zgodovinska osebnost, o kateri pa ne vemo veliko; bolj ali manj le to, da je bila rojena v Franciji, a je živela v Angliji in da je pesnila. To pomanjkanje zgodovinsko preverljivih dejstev je Lauren Groff izkoristila za ozadje svojega romana, Marie de France pa opremila s prav posebno življenjsko zgodbo.

V romanu je Marie "royal bastard", ki jo zato, da se je elegantno znebijo, pošljejo v odročni samostan nekje v Angliji, kjer naj bi postala opatinja. No, saj bi jo lahko tudi ugodno poročili - konec koncev se v njej pretaka kraljevska kri, a za kaj takega Marie ni primerna. Prevelika je in premočna. Preveč dobro jaha in vihti meč. Preveč pametna je. Tako Marie kot 17 letno dekle pristane v revnem samostanu, kjer je vse sivo in razpada, kjer nune umirajo zaradi lakote in bolezni.

V romaneskni zgodbi, ki se vije več kot petdeset let dolgo, potem izvemo, kako je Marie v tem samostanu uspelo ustvariti zaprto, samozadostno in bogato skupnost žensk, ki živijo po pravilih, ki si jih same postavijo. Izolirajo se od zunanjega sveta - dobesedno, z labirintom, ki ga same zgradijo - in ob tem razvijejo tudi povsem svojevrsten način verovanja v Boga in uredijo tudi svoje spolno življenje. Glavna pobudnica sprememb in oseba, okoli katere se vse vrti in razvija, je Marie. Pri pomembnih odločitvah ji pomagajo vizije, v katerih se ji prikazuje Devica Marija in ji svetuje.

Prav zanimivo, nič ne rečem - če ne bi vse teklo tako zelo gladko. V takšni skupnosti žensk namreč hočeš nočeš pride do trenj. Ja, saj so v romanu opisane, ali bolj natančno, so nakazane: nevoščljivost, prevzetnost, zavist, ljubosumnost med sestrami in celo zametki upora, a vse se nekako kar samo od sebe uredi. Marie pravzaprav ni potrebno veliko postoriti. Kakor da bi bilo zato, da se težave razrešijo, dovolj že njena prisotnost. Tako maloverjeten način razreševanja problemov, mi ni bil najbolj všeč.

Najboljši del knjige je tisti, ki osvetljuje odnos med Marie in kraljico Eleanor of Aquitaine, - še eno resnično zgodovinsko osebnostjo, o kateri pa vemo precej več kot o Marie de France. Eleanor je bila francoska in pozneje angleška kraljica, mati Riharda Levjesrčnega ter ena najmočnejših in najpomembnejših žensk v srednjem veku. Ona je tista, ki v romanu Marie pošlje v samostan, in ona je tista, v katero je Marie zaljubljena in ji piše pesmi. V začetku je Eleanor za Marie skoraj kot sonce, v katerega je nemogoče zreti, z leti pa postaja kraljica vse bolj človeška.

How human the queen has become in her age; or perhaps only in intimacy to Marie. Once she was radiant as the face of the sun, impossible to see; now Marie can see through her face and into her. She had sought Eleanor that she might feel her way towerd her and find her; but Eleanor is actually not far from Marie.

Način pisanja je poetičen in spominja na valovanje. To o valovanju ni moja iznajdba - pogosto ga omenja pisateljica sama, kadar jo sprašujejo o njenem romanu Matrix. Valovanje navzgor in potem spet navzdol se v romanu zelo lepo opazi. V dolgem Marienem življenju so bila namreč obdobja zatišja, ki jih pisateljica brez slabe vesti enostavno preskoči, in bila so obdobja, ko se je lotevala velikih projektov, ob katerih se je njena duša dvigala k nebesom. Lauren Groff je nalašč pisala na takšen način in tako posnemala valovanje ženskega orgazma. V romanu ni moške zgradbe klasičnih dram z zasnovo, zapletom in vrhom, pač pa žensko valovanje. Na žalost pa je to valovanje dokaj plitko in površno.

Sem bolj tradicionalen - ali če hočete, starokopiten človek. Prepričana sem namreč, da je bil ta svet narejen tako za moške kot za ženske in da se na njem najbolje in najlepše živi, če moški in ženske medsebojno sodelujemo in si pomagamo. Tako ne verjamem, da bi kakršna koli ženska utopija kdajkoli v človeški zgodovini lahko uspela. Kakor ni in nikoli ne bo tista, ki je utemeljena samo na moških. Glede na to me roman Lauren Groff, Matrix, ni mogel ne vem kako navdušiti. 

Pa vendar sta način pisanja in tematika, ki ju je pisateljica izbrala, takšna, da omogočata, da se o ženskah in dilemah, s katerimi se srečujemo, piše na prav poseben način. Omogoča poglobljen in iskren pogled na ženskost - v vseh njenih intimnostih in posebnostih. To pa je tudi nekaj.

Je bilo pač potrebno odstraniti vse moške, da si je ta ženskost upala pogledati na plan.

★★★☆☆

Eleonora Akvitanska
(1122-1204)
nagrobnik

Ivan Cankar: Skodelica kave

O Cankarjevi Skodelici kave je bilo že vse napisano. Predvidevam, da tudi psihološke študije razmerja mati-sin, saj je znano, da v odnosu med Cankarjem in njegovo mamo ni bilo vse v najlepšem redu. Poleg črtice o pošvedranih škornjih pred šolo se ta pretirano občutljivi odnos - poln krivde tako na eni kot na drugi strani, najbolje izraža ravno v skodelici črne kave.

Črtica Skodelica kave je eden izmed prepoznavnejših kamenčkov v mozaiku iluzije, da je Ivan Cankar naš največji pisatelj. V zadnjem času si sicer tudi najbolj razgledane literarne glave dovolijo nekaj dvoma in trdijo, da bi se o tem, kdo je največji slovenski pisatelj, dalo razpravljati. A vendar je bilo še do pred kratkim jasno, kdo sta največja literata v Sloveniji: med pesniki Prešeren, med pisatelji (ali dramatiki) pa Cankar.

Ko sem tokrat poslušala črtico Skodelica kave (ja, tako je; v Odprti knjigi na programu Ars), so me obšle naslednje misli.

Ivan Cankar bi lahko s to črtico stal ob boku Virginiji Woolf ali Levu N. Tolstoju, ki sta za svoji deli Gospa Dalloway in Ana Karenina uporabila začetna stavka, ki sta se s svojo jasnostjo in preprostostjo, ki pa je vendar nenavadna in presenetljiva, zapisala v literarno zgodovino. Ivan Cankar bi moral stavek, ki ga je zapisal v sredini črtice, enostavno prenesti na začetek. Nekoč sem si zaželel črne kave, se glasi.

A tudi brez zgornjega stavka ima črtica izjemen uvod. V njem pisatelj razpravlja o krivdi in tem, kako pravičen in nezmotljiv sodnik je srce. Srce ni kazenski zakonik in tudi katekizem ni.  Srce sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli.

Če ima človek tako občutljivo ter čisto srce in mu je sposoben tudi prisluhniti, bi lahko še zapisali, kar ni nekaj samoumevnega - dandanes mogoče še manj kot v Cankarjevem času.

Črtico je vredno prebrati že zaradi tega uvodnega, globoko občutljivega razmišljanja o krivici, ki jo lahko hitro in nepremišljeno - podobno kot pisatelj, storimo ljudem, s katerimi se srečujemo.

In potem je v črtici še ta enkratna plastičnost, s katero sta predstavljena kraj dogajanja in Cankarjeva mati. Le nekaj suhoparnih besed je potrebnih, pa zvemo vse, kar je treba vedeti, da nas zadene in pretrese. Vidimo, kako pusto je bilo stanovanje in kako je izgledala mama s skodelico kave v roki ter nasmehom na obrazu. Kako zlovoljen je bil mladenič in kako hitro, če smo takšni, lahko ranimo človeka. Kako luč umira v očeh in je ni več mogoče obuditi.

Mene je črtica Skodelica kave prepričala v to, da bi bil mogoče spet čas, da preberem kaj Cankarjevega.

Če bi tudi vi ponovno radi prebrali to črtico (na straneh Arsa je tako ali tako ni več), jo lahko  brez težav poiščete na internetu. Če pa bi se radi približali bralcem, ki so prvi brali Skodelico kave - priporočam, da se napotite v digitalno knjižnico Slovenije in si ogledate izvod časopisa Ljubljanski zvon iz leta 1910. (Povezava)

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Knjigo sem prebrala že pred leti, kmalu po izidu - preden je dobila kresnika in nato še kresnika vseh kresnikov. Ker pa sem v zadnjem času tako zelo navdušena nad zvočnimi knjigami, nisem mogla izpustiti enkratne priložnosti, da roman tudi poslušam. To so mi omogočili na programu Ars, kjer so pred kratkim na svojem podkastu Odprta knjiga prebirali Jančarjevo najbolj znano literarno delo. Izkušnja je bila enkratna. Branko Jordan, ki je knjigo prebiral, ne bi mogel biti boljši. Nekaj čez 20 minut dolgi odlomki so bili idealne dolžine. Spremljevalna glasba je bila odlična. 

Vse tipi top - razen to, da moram prejšnje stavke pisati v pretekliku. Posnetki zvočnice so bili namreč na spletnih straneh Radia Slovenije dostopni le še tri dni po predvajanju v živo. Zakaj je tako, ne vem, je pa velika škoda. Kot sem pozneje ugotovila, je tako še z mnogimi drugimi posnetki Radiotelevizije Slovenije.

Zgodba romana To noč sem jo videl je dobro poznana - kot tudi način, kako je napisana. O lepi, radoživi, samosvoji in samozavestni mladi ženski Veroniki, ki se zaveda svoje moči in je zaradi tega tudi malce predrzna, egocentrična in pokroviteljska, pripoveduje pet različnih ljudi. Ona sama ne pride do besede. Zaradi tega pa njena prisotnost v knjigi ni nič manj izrazita - navzoča je še bolj intenzivno.

Usoda, ki jo doleti, je tragična, saj jo neke januarske noči leta 1944 partizani odpeljejo v gozd nad graščino, kjer živi, in jo ubijejo.

Pripoved in liki, ki v knjigi nastopajo, niso črno belo predstavljeni. V romaneskni zgodbi in značajski lastnostih protagonistov se prepleta toliko subtilnih niti, da povsem razumem, zakaj Drago Jančar ni dovolil tega, da po knjigi posnamejo tudi film. Film pač vseh teh drobnih, a za razumevanje knjige pomembnih tokov pripovedi, ne bi mogel zaobjeti tako doživeto, kot to stori roman. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi v filmu nekaterim platem pripovedi dodelili prevelik pomen, druge pa namerno zamolčali in tako roman zmaličili ter pokvarili.

Pri knjigi ne gre pozabiti tudi tega, da je roman kljub opiranju na še kako resnične dogodke, vendarle fikcijsko delo. Lahko rečemo: "Tako bi lahko bilo," ali celo, "tako je zelo verjetno res bilo," a vendar moramo ob tem vedeti tudi to, da gre kljub vsemu za umetniško delo in pisateljev oseben pogled na zgodovinske dogodke. V luči teh predvidevanj se je Drago Jančar spet modro odločil in odsvetoval, da bi se na grad Strmol postavilo obeležje z odlomkom iz njegove knjige.

Ne glede na to, kaj vse spremlja eno najbolj prepoznavnih knjig na Slovenskem, je roman Draga Jančarja, To noč sem jo videl, biser, ki mu ni para. Slog pisanja je tokrat v primerjavi z ostalimi pisateljevimi knjigami preprost in jasen, a zato presunljiv. Zgodba je pretresljiva že sama po sebi in v svoji bližini pač ne trpi še zapletenih slogovnih akrobacij.

Nastopajoči so ljudje z dušo in telesom; njihove misli in dejanja pa razumljiva. Mati se slepi in čaka hčerino vrnitev, čeprav globoko v sebi čuti, da se nikoli več ne bosta videli. Nemški zdravnik je ogorčen nad obtožbami, da je on tisti, ki je usodno pripomogel k tragičnim dogodkom tiste noči. Za tistega, ki je iz nepremišljenosti in zamere sprožil tragični potek dogajanja, pa nimamo srca, da bi ga obsojali.

Roman ima tudi najbolj tragični trenutek. Zame je to takrat, ko Veronika sedi na klopi pred lovsko kočo, kamor so ju skupaj z možem pripeljali na zaslišanje. Ob njej je partizan, ki jo objema preko ramen in nato bokov ter ji nekaj šepeta na uho - ona pa ob tem samo prikimava, prikimava, prikimava...

Bralec ob koncu romana ostane brez odrešujoče katarze, ki bi ga pomirila. Preostane mu le to, da nemo in spoštljivo povesi svojo glavo ter se sprijazni z dejstvom, da je na svetu tudi zlo, ki včasih deluje preko povsem običajnih - da ne rečem, dobrih ljudi.

Letos bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in slovenske knjige v  nemškem prevodu se bodo končno pojavile tudi na izpostavljenih mestih nemških knjigarn. Takrat bom kupila roman Die Nacht, als ich sie sah in ga podarila kakšni sodelavki ali sodelavcu. Tudi tako je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji, bom rekla. 

★★★★★ 

David Zupančič: Življenje v sivi coni

Ob viziti vprašam simpatično in vitalno gospo, katere starost se bliža stotim letom, kako se počuti.

"Odkar sem dala otroke v DSO, je lažje."

---------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko sem brala knjigo Darje Korez Korenčan, Korak za korakom, sem si bližnje srečanje z virusom covid-19 ogledala skozi oči bolnice; s knjigo Davida Zupančiča, Življenje v sivi coni, pa sem dobila še zdravniški pogled na korona epidemijo.

Knjiga opisuje doživetja mladega, zagnanega in predanega specializanta infektologije, ki - čuječ, kakor je - marsikaj opazi, to natančno premisli ter potem tudi razumljivo zapiše. Dejstvo, da so ravno v času njegovega dežurstva diagnosticirali prvi primer okužbe s korona virusom v Sloveniji, pri tem niti ni pomembno.

Knjiga je zanimiva za nemedicince, ker natančno in resnicoljubno opisuje dogajanja na bolnišničnih hodnikih (žal tudi dobesedno), na oddelkih intenzivne terapije in v preiskovalnih sobah. Tako to zgleda v resničnem svetu, v Kliničnem centru v Ljubljani; ljubitelji zdravniških nanizank in nadaljevank pa lahko to pripoved mirnega srca primerjajo s svojimi lastnimi predstavami o delu zdravnikov.

Knjiga je zanimiva tudi za medicinsko srenjo. Zakaj? Ker je tako zelo iskrena in intimna. Prepoznavna. Vse stiske, a tudi velika zadovoljstva, ki jih prinese opravljanje zdravniškega poklica, so opisani sveže in zanimivo. Ja, res je - najnapornejši dan med vikendom, kjer je treba dežurati v petek in nedeljo, je prosta sobota. Možgani znajo dobro mučiti svojega lastnika.

Ogrodje knjige Življenje v sivi coni predstavlja korona pandemija, a na ta obrabljeni in zlorabljeni skelet so simpatično vpletene še druge zdravniške dogodivščine, pa tudi čisto osebni pripetljaji, ki zaznamujejo mlade ljudi na začetku njihovega odraslega življenja. V tisto prvo skupino spada, na primer, natančen opis rektalnega pregleda; v drugo pa radosti in težave, ki jih mladim staršem prinese novorojenček.

Če gre in če ne škoduje spoštovanju bolnikov ter sodelavcev, je knjiga pisana humorno.  Na začetku vsakega od poglavij, ki bi jih lahko označili kot samostojne enote, so kratke šaljive zgodbice iz bolnic in urgentnih ambulant. Takšne zgodbe zbirajo mnogi zdravniki, a zdi se, da jih je do sedaj objavil le David Zupančič in to v prijetni pripovedi o življenju mladega slovenskega zdravnika. Regionalne značilnosti knjige so tukaj zelo pomembne, pa čeprav zgodba seže tudi k misijonarjem v Afriko in v prestižni kardiološki center v Houstonu, kjer pod pokroviteljstvom prof. Gregoriča že vrsto let gostujejo številni mladi zdravniki in študentje medicine iz Slovenije.

Če želite izvedeti, kakšno je resnično življenje slovenskega specializanta, kaj se res dogaja za vrati IPP-ja, ambulant ter bolniških sob Infekcijske klinike v Ljubljani, berite knjigo Življenje v sivi coni, Davida Zupančiča. Kot dodano vrednost boste dobili še čisto praktična navodila o tem, kako premagovati anksioznost in nespečnost. Pa tudi potrditev za to, da je (občasno) lenarjenje zelo priporočljivo.

Če pa ne verjamete znanstvenim dejstvom o virusu covid-19, se knjige raje ne dotikajte. Enostavno bi preveč bolelo. 

----------------------------------------------------------------------------------------------------

Leto 2019, zima, sezona gripe...

"Gospa, ste cepljeni proti gripi?"

"Ne."

"Zakaj ne?"

Me pogleda z zaprepadenim pogledom, medtem ko ima na obrazu masko Venturi, vanjo tečeta dve ločeni infuziji, medicinska sestra pa ji vstavlja urinski kateter: "Kaj pa jaz vem, kaj je tam notri!"