John Preston: The Dig

Pred približno 1400 leti je v vzhodni Angliji skupina kakih stotih moških potegnila iz reke 27 metrov dolgo ladjo in jo po močvirni in z nizkimi griči posejani suffolški pokrajini povlekla slab kilometer v notranjost, da jo zakoplje. Šlo je za pogrebno slovesnost ob smrti zelo pomembne osebe, verjetno celo kralja. O tem je pričal bogat zaklad, ki so ga  pokopali skupaj z ladjo.

To se je dogajalo v kraju Sutton Hoo, na začetku dobe, ki jo slikovito označujejo kot Dark Ages. Ladjo so pokopali Anglo-Saksonci, predstavniki najbolj zahodnega plemena Germanov, ki so po odhodu Rimljanov zasedli vzhodno Anglijo.

O zgodnjih Anglo-Saksoncih ne vemo veliko, saj nam niso zapustili nobenih pisnih virov; če pa so jih, so le-te tri stoletja pozneje uničili Vikingi v svojih roparskih napadih, ki so bili ravno v tem delu Anglije zelo pogosti. Anglo-saksonska civilizacija je v primerjavi z rimsko vedno veljala za primitivno in nazadnjaško - velik korak nazaj iz cvetoče antične kulture v temačni srednji vek. 

Tako so menili do leta 1939. Potem so pa na pokopališču Sutton Hoo odkopali ladjo iz 7. stoletja in razumevanje zgodovine zgodnjega srednjega veka v Angliji je bilo postavljeno na glavo. Naziv Dark Ages je kar naenkrat začel kazati na nerazgledanost tistih, ki so neko obdobje tako poimenovali, ne pa več na tiste, ki so v tem obdobju živeli.

...For centuries, everyone thought these people could barely make a club  to beat each other over the head with. Now we find that their trading routes stretched as far as Constantinople... 

Charles Philips (iz romana)

O izkopavanju tega pomembnega groba - enega največjih arheoloških odkritij v Veliki Britaniji - piše John Preston v svojem zgodovinskem romanu The Dig; Netflix pa je pred kratkim po knjigi posnel film z zvezdniško igralsko zasedbo.

Gospa Edith Pretty ni vedela, kakšna dragocenost se nahaja na njenem posestvu v Sutton Hooju, je pa slutila, da se pod gomilami zemlje, ki so ustvarjale večje in male gričke, nekaj skriva. Leta 1939 se je odločila, da to razišče in po priporočilu bližnjega muzeja v Ipswichu  je za odkopavanje najela amaterskega freelance arheologa Basila Browna, ki se je še posebno dobro spoznal na suffolško zemljo. Bil je redkobeseden moški, predan svojemu delu, malo okoren in kar preveč skromen, vedno oblečen v nekoliko premajhen rjav jopič. 

Ralph Finnes, ki ga upodablja v filmu, je vestna podoba gospoda Browna iz knjige, čeprav določene razlike obstajajo. Basil Brown iz knjige se z gospo Pretty ne pogaja za višjo plačo, kot to naredi njegov veliko bolj samozavestni filmski junak, pač pa enostavno sprejme, kar mu je ponujeno. 

Basil Brown se tako načrtno loti izkopavanja največje gomile na posestvu Sutton Hoo in kaj kmalu ugotovi, da je v grobu ladja, večja in starejša od marsikatere druge, ki so bile kdaj koli najdene v Angliji. Veliko odkritje seveda potem prav kmalu na mesto odkopavanj privabi druge arheologe in zgodovinarje, ki prevzamejo delo in vodenje izkopavanja. 

Na tej točki se potem spet pokaže razlika med romanesknim Basilom Brownom (verjetno tudi resničnim gospodom Brownom) in filmskim protagonistom. Romaneskni junak brez oklevanja prepusti vodenje izkopavanja profesorju Philipsu iz Cambridgea, bolj samozavestni filmski junak v podobi Ralpha Fiennesa pa ima ob tem vsaj nekaj pomislekov in je za kratek čas celo malo užaljen, ker so mu - njemu, ki je pravzaprav prvi odkril veliko najdbo - s takšno lahkoto odvzeli vodenje del in ga od takrat dalje uporabljali le še za stranska dela pri izkopavanju.

Roman The Dig je v prvi vrsti posvečen Basilu Brownu - spomenik, dolga leta spregledanemu samoukemu arheologu, ki je imel zelo pomembno vlogo in velike zasluge tako pri odkritju kot tudi raziskovanju velike najdbe pri Shutton Hooju, a mu teh do predkratkim zaradi njegove pomanjkljive akademske izobrazbe niso priznali. 

A roman je še mnogo več. Je tudi zgodba o dveh izjemnih ženskah. Prvo sem že omenila, to je lastnica posestva, na katerem so odkrili zaklad, gospa Edith Pretty. V mladosti in potem skupaj z možem je veliko potovala in bila navzoča pri številnih izkopavanjih, na katerih je vzljubila arheologijo. V romanu poskrbi za pravo vzdušje, ki je bilo značilno za tisto obdobje v Veliki Britaniji. Lahko bi rekli, da deluje nekoliko aristokratsko - kar je pri lastnici tako obsežnega posestva pač pričakovati, a se obenem zaveda tudi tega, da prihajajo novi časi, kjer bo njen sloj ljudi moral začeti živeti na nekoliko drugačen način, kot je vajen. Razgledana gospa je, ki se zna pogovarjati z izbranimi besedami, ki jih povezuje v lepe in tekoče stavke, a ob tem ni prav nič izumetničena in ostaja realna, z nogami trdno na tleh, vedno prijazna in vljudna.

Carey Mulligan jo je v filmu prav dobro upodobila, problem je le v tem, da sta bili resnična in romaneskna Edith Pretty v času izkopavanja v Shutton Hooju precej starejši, kot je igralka v filmu. 

Druga pomembna predstavnica ženskega spola v romanu je Peggy Piggot - zame ženska, ki je vredna vsega občudovanja, ena tistih, ki bi jo morale spoznati tudi mnoge dandanašnje ženske, ki se štejejo za feministke. Tako bi imele nekoliko čistejšo sliko o tem, kaj ta, v zdajšnjem času tako zlorabljen naziv, v resnici pomeni.

Peggy Pigott je bila teta avtorja romana in je sodelovala pri izkopavanju v Shutton Hooju. 

Roman je pisan tako, da poglavja pripovedujejo posamezni protagonisti romana. Basilu Brownu in Edith Pretty so zaupana začetna in končna poglavja; Peggy Pigott pa opisuje čas julija 1939, ko je bilo izkopavanje na višku in so bile odkrite vse pomembne dragocenosti. Peggy Pigott je bila tista, ki je odkrila prvi zlati predmet - majhno zlato piramido. 

A v poglavju, ki je zaupano njenemu pripovedovanju, ne izvemo samo tega, kako je potekalo izkopavanje in kaj vse je bilo odkrito; pred nami zaživi tudi čudovita zgodba mlade ženske - strastne arheologinje, ki si je svojo akademsko in raziskovalno pot gradila precej težje kot njeni moški kolegi, a kljub vsemu uspela, tudi s sprejemanjem kompromisov in občasnim korakom nazaj v svoji karieri, da je potem lahko pohitela pet korakov dalje. V filmu jo je upodobila meni tako ljuba Lily James (Nataša Rostova iz BBC-jeve serije Vojna in Mir ter gospa de Winter iz Rebeke).

Poglavje gospe Pigott sem izredno rada brala tudi zaradi čudovite, komaj zaznavne, še čisto sveže in nežne ljubezenske zgodbe. 

V razvijanju izredno intimnih, nikoli izgovorjenih, a jasno čutečih ljubezenskih ali pa vsaj človeško naklonjenih odnosov med junaki romana, je pisatelj John Preston najboljši. V filmu gre pri razvijanju teh razmerij precej bolj premočrtno in naravnost, v romanu pa je vse zastavljeno bolj nežno in občutljivo - po mojem mnenju tudi bližje resnici. Kaj je bolje, ocenite sami. Meni je bilo oboje zelo všeč.

Izkopavanje v Shutton Hooju je potekalo tik pred začetkom druge svetovne vojne. Da je bilo to izredno nesigurno, tudi strah vzbujajoče obdobje, ko se ni vedelo, v katero smer se bo obrnilo politično dogajanje v Evropi, se čuti v vsakem poglavju romana. Angleška in nemška letala preletavajo pokrajino, na wirelessu oddajajo vedno bolj skrb vzbujajoče novice, v Londonu se pripravljajo na bombne napade. Pomen odkritja in naglica pri izkopavanju, a tudi odnosi med protagonisti romana tako dobijo še dodatno dimenzijo, ki bogatijo roman in film. Film se nekoliko bolj posveča odnosom med ljudmi, ki so bili prisotni pri izkopavanju, v romanu pa je dovolj prostora tudi za samo izkopavanje ladje. V filmu tako sploh ne vidimo zlatih ali srebrnih dragocenosti, ki so jih našli v Shutton Hooju; v knjigi pa so mnoge od njih natančno opisane. V obeh primerih pa je poudarjeno nekaj, kar je za bralca knjige ali gledalca filma mogoče presenetljivo.

To je dejstvo, da v grobu, ki sta ga izkopavala Basil Brown in Peggy Pigott, pravzaprav ni bilo nobene ladje. Kisla zemlja je namreč uničila vse organsko - tudi les; ostali so le kovinski predmeti - železne zakovice, ki so držale skupaj leseno ogrodje ladje in zlati, srebrni ter bronasti predmeti, ki so bili kot simboli vladanja ali osebne dragocenost pridani v grob. A znanstveniki vseeno dokaj natančno vedo, kakšna ladja je bila pokopana, saj je le-ta v pesku pustila jasen odtis, po katerem je najdbo mogoče zelo natančno rekonstruirati.

Ship burial Sutton Hoo
1939
(vir: British Museum)

Leta 1939 v grobu tako niso našli tudi nobenih ostankov trupla, ki bi bilo lahko pokopano skupaj z ladjo. Razlago za to sta ponujali dve teoriji: ali v grobu resnično nihče ni bil pokopan in je grob tako samo spomenik nekomu, ki je umrl nekje drugje - mogoče na morju; ali pa so ostanki pokopanega človeškega telesa, vključno s kostmi in zobmi, popolnoma razpadli. O tej drugi možnosti protagonisti romana in filma pogosto razmišljajo in si ob tem zastavljajo vedno aktualna vprašanja, kot so: Kdo smo pravzaprav in kaj ostane za nami? Kdo vse je že živel pred nami, pa od njega ni ostalo nič ali pa le nekaj kovinskih predmetov? 

Odgovor na to, katera od zgornjih teorij je v primeru Shutton Huuja pravilna - se pravi, ali je bil v grobu tudi pokojnik ali pa ne - nam v epilogu knjige zaupa Robert Pretty. 

Robert je še ena simpatična oseba tako v romanu kot tudi v filmu. V času, ko so potekala izkopavanja na posestvu njegove matere, je bil star 9 let in je z velikim zanimanjem spremljal dogajanje. Še posebno ljub pa mu je bil Basil Brown.

Roman in film The Dig sta ustvarjena po resničnih dogodkih, a zaradi potrebe po nekaj več dramatičnosti, sežeta tudi po fikcijskih prijemih. V mojih možganih se je vse - fikcija in resnica, roman in film, preteklost in sedanjost - zlilo v čudovito mešanico, ki je oblikovala veliko zgodbo, ki me še po tednih ne pusti pri miru. Mogoče je tako zato, ker razmišljam podobno, kot razmišljajo glavni junaki romana in filma. Enako močno kot njih me navdušujejo in navdihujejo kraji, kjer so se v preteklosti dogajali veliki dogodki. Rada stopam po poteh, po katerih je nekoč pred mnogimi leti nekdo že hodil. Zanima me, kako drugače ali pa kako nam podobno so živeli ljudje pred nami. Kajti:

From the first human handprint on a cave wall, we're part of a something continuous. 

Ralph Fiennes kot Basil Brown (v filmu).

Mogoče boste nad knjigo ali pa filmom navdušeni tudi vi.

★★★★☆

Carey Mulligan in Ralph Fiennes
kot
Edith Pretty in Basil Brown
(vir: Netflix)

Elisa Shua Dusapin: Ein Winter in Sokcho

Mestoma je roman malce nagnusen. Tudi nevaren - kakor je nevarna riba napihovalka, ki lahko s svojim strupom omrtviči žrtev, da se ta potem pri polni zavesti zaduši. Napihovalka lahko ubija tudi po smrti - tiste, ki uživajo njeno menda izredno okusno meso, a so pripravo jedi zaupali malomarni kuharici ali kuharju, ki ribe nista znala pravilno očistiti.

Elisa Shua Dusapin je spretna. Tekom romana se uspešno izogne temu, da bi nabodla jetra in razlila strup, čeprav se včasih giblje na meji še sprejemljivega. Okus romana je takšen, kot je verjetno okus fongoja: nekaj posebnega in tveganega, eksotičnega, a kakovostnega. Ena mala delikatesa za literarne gurmane.

Sokcho je letoviško mesto na vzhodni obali Južne Koreje, le nekaj deset kilometrov stran od meje s Severno Korejo. Poleti se v mestu gnetejo turisti, pozimi pa je mesto kot izumrlo. V zanikrnem hotelu, kjer se odvija zgodba romana, so nastanjeni samo trije gostje: japonski hribolazec, mlado dekle, ki okreva po lepotni operaciji obraza in francoski ustvarjalec stripov. Zanje skrbi - se pravi, jim pripravlja zajtrk in kuha večerjo, čisti sobe in pere perilo, 25-letna domačinka, ki se je pred kratkim vrnila iz Seula, kjer je končala študij korejske književnosti in francoskega jezika.

Japonskega hribolazca in operirano dekle lahko pozabimo. Nepomembna sta. V romanu sta samo zato, da lahko preberemo kakšno pikro na račun Japoncev, ki se menda do Korejcev vedejo precej vzvišeno, in spremljamo tiho kritiko dandanašnjega čaščenja lepote in mladosti.

Mlada uslužbenka hotela, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, in 48-letni ustvarjalec stripov Yan Kerrand sta tista, okrog katerih se plete zgodba romana. Razmerje, ki se razvije med njima, je daleč od vseh klišejev, ki jih ponavadi srečamo v - recimo, ljubezenskih romanih. Vleče ju drug k drugemu, a obenem je med njima velika razdalja, za katero se zdi, da ne bo nikoli presežena. V trenutku, ko začutita, da sta si preveč blizu, pobegneta drug od drugega - zbežita stran, zdaj eden zdaj drugi. Se pa občasno skupaj sprehajata in vozita ne izlete. Tukaj je potem čas za njune pogovore in medsebojno spoznavanje. 

Yan Kerrand tako kot njegov stripovski junak osamljeno potuje po svetu in išče žensko, ki bi jo uspel narisati v svojem stripu. Pripovedovalka pa je na pomembni prelomnici v svojem življenju, ko se mora odločiti, ali bo sledila nenapisanim pravilom, ki jih je pod vplivom okolja in družbe, v kateri živi, zanjo pripravila mama, ali pa se bo podala na samostojno, tvegano in samosvojo pot.

Knjiga je za evropskega bralca precej zanimiva - ne samo zato, ker so v odnos med junakoma romana zakuhane vzhodnjaške začimbe, skrivnostne in še vedno tako drugačne od teh, ki jih imamo sami, ampak tudi zato, ker lahko s pomočjo te knjige povsem konkretno in precej dobro spoznamo način življenja v današnji Južni Koreji. Preko cele knjige se vije vonj po morski hrani, od ulova različnih rib in glavonožcev, njihove prodaje na trgu in skrbne priprave za večerjo. Nekaj prostora je namenjeno opisu odnosa med materjo in hčerjo, ki se v marsičem razlikuje od našega zahodnjaškega odnosa med starši in otroci. Opisan je praznik Seollal ali praznovanje korejskega novega leta, ko se ljudje oblečejo v posebne noše, obiščejo družino in svoje prednike na pokopališčih, se zabavajo in uživajo tradicionalno pripravljene jedi. Odmeva K-pop glasba. 

In ker je mesto Sokcho nedaleč od meje s Severno Korejo, se junaka romana odpravita tudi na izlet na Nikogaršnje ozemlje - 238 km dolg in 4 km širok pas, ki teče po 38 vzporedniku in loči Severno od Južne Koreje. Tam so posebne razgledne ploščadi, s katerih se lahko s pomočjo daljnogledov opazuje Severno Korejo. No, v romanu je bila v času obiska megla in se ni dalo nič videti:)

Drobne gnusobe, o katerih sem pisala na začetku in so me ob prebiranju romana malo stresle in za trenutek vzele veselje do branja, so natrosene preko celega romana. To so napadi bulimije ali pa kri iz ureznine na roki, ki se meša z zelenjavo za večerjo, pa kapljice sline, ki kapljajo iz materinih ust na pripovedovalčin trebuh, tudi črnilo, ki na široko teče v usta stripovske junakinje in jo zaduši. Grozljiva je tudi pripoved o plavalki, ki jo je ustrelil severnokorejski vojak, ker je nevede zaplavala preko meje med državama. A takšni opisi me pravzaprav niso preveč motili. Preko romana potegnejo neko senco, ki poskrbi za to, da knjigo obravnavamo kot nekaj resnega in premisleka vrednega.

Elisa Shua Dusapin je mlada v Franciji rojena švicarska pisateljica, ki piše v francoskem jeziku. Roman - v nemškem prevodu z naslovom Ein Winter in Sokcho, je njen prvenec, ki je dosegel veliko pozornost, tako med kritiki kot tudi med bralci. 

Pisateljica in prvoosebna pripovedovalka iz knjige imata kar nekaj skupnega. Ko je roman leta 2016 izšel, sta bili obe enako stari. Obe imata tudi podobne rodbinske korenine, saj sta njuni materi Korejki, očeta pa Francoza. Yan Kerrand iz romana tako ni samo možni ljubimec, ampak tudi oče prvoosebne pripovedovalke, kar romanu daje dodatno širino.

Roman Elise Shue Dusapin, Ein Winter in Sokcho, sem brala kot na trnih - ves čas na preži, da se mi slučajno ne pripeti kaj nevarnega. Kot bi jedla fongo. A okus romana je bil dober. Kar pri mladih kuharicah ni nekaj samoumevnega;)

★★★★☆

Elisa Shua Dusapin
(vir: Wikipedia)

Peter Stamm: Sedem let

Na prvi pogled se zdi, da glavni protagonisti romana, Sonja, Iwona in Alexander, predstavljajo klasični ljubezenski trikotnik. Ljubezenski... No, to ne drži, kajti nobeno od oglišč ne premore niti malo ljubezni, ki bi jo potem širilo po eni ali drugi stranici. A nekakšen trikotnik vseeno imamo, pa čeprav je zaradi pomanjkanja čustev reven in ubog.

Sonja in Alexander sta se srečala med študijem arhitekture na univerzi v Münchnu. Po diplomi sta se poročila, odprla svoj arhitekturni biro, si zgradila hišo ob jezeru, dobila otroka in tako dalje - utečeno, pričakovano in na določen način načrtovano. Na zunaj izgleda vse več kot čudovito, celo idealno, a v resnici to seveda ni.

Čudovita je tudi Sonja: inteligentna, delovna, zanesljiva, vztrajna in skrbna; poleg tega pa še družabna, napredna in zelo lepa. A vse te pozitivne lastnosti - kakorkoli so že dobrodošle, tudi omejujejo in kratijo svobodo - nekaj malega njej sami, mnogo več pa njenemu partnerju.

Tako Alexandra nezadržno vleče še k eni ženski, ki je Sonjino popolno nasprotje. Iwona je ilegalna priseljenka s Poljske, ki se preživlja kot prodajalka v katoliški trgovini, v prostem času pa bere pogrošne ljubezenske romane. Je nerazgledana, redkobesedna, nedružabna, zadržana, okorna, religiozna in neatraktivna; poleg tega pa še trmasta in naivna, brez prave predstave o resničnem svetu. A vendar se edino ob njej Alexander počuti svobodnega in neomejenega. Lahko se kaže takšen, kot je v resnici, lahko počne tisto, kar si želi - Iwona mu je brezpogojno vdana, ničesar mu ne očita, ničesar ne zahteva. Dejstvo, da je drugega človeka mogoče tako globoko in popolno posedovati, Alexandra vzburja in mu preprečuje, da bi se ločil od nje, pa čeprav se mu njuno razmerje zdi bizarno. Odnos z Iwono ga jezi, razmerja z njo (kakor tudi nje same) pa se sramuje.

Tekom romana se gibamo od enega do drugega oglišča trikotnika, po tej ali oni stranici. Zdi se, da so povezave med glavnimi junaki trdne in nezlomljive. A tako se le zdi. Trikotnik lahko namreč prav hitro razpade in to tako temeljito, da ne ostane cela niti ena stranica. Razlog za takšno nestabilnost je na dlani - pomanjkanje ljubezni, pa naj se sliši še tako banalno. Sonja in Alexander se drug z drugim nista poročila iz ljubezni - a tudi iz preračunljivosti ne - nekako se je tako napletlo, da je bila poroka med njima tisto najbolj primerno, kar se jima lahko zgodi. 

Tudi na stranici Iwona in Alexander je zaslediti vse kaj drugega kot ljubezen. Da Alexandra k Iwoni vleče le neka primitivna podzavestna sila, ki z ljubeznijo in naklonjenostjo do drugega bitja nima veliko skupnega, je jasno. A tudi Iwonin odnos do Alexandra je daleč od prave ljubezni, kajti Iwona v svoji omejenosti in pomanjkanju izkušenj pravzaprav nima pojma, kaj pomeni nekoga resnično ljubiti. To bi nas lahko presenetilo, saj je Iwona vdana in zvesta ter sprejema moškega svojega življenja brezpogojno, vedno in povsod, kadarkoli in kakorkoli. A to ni ljubezen, ki jo človeško bitje čuti do drugega. To je vdanost psa svojemu gospodarju.

Pripoved romana je pisana v kratkih jedrnatih stavkih in je vpeta v dobro okvirno zgodbo. Alexander namreč o svoji razpetosti med dve ženski pripoveduje prijateljici Antje. Ta je ravno toliko vključena v razmerja med glavnimi protagonisti, da so ji odnosi med njimi v osnovi jasni, a vendar osebno ni tako zelo vpletena, da ne bi mogla sem ter tja podati kakšnega objektivnega komentarja ter natrositi nekaj moralnih resnic in modrih pripomb, ki potem celotno pripoved še dodatno osvetlijo. 

Roman Petra Stamma, Sedem let, je psihološka študija medčloveških odnosov - spet enkrat med moškim in dvema ženskama - ki so na skrajnih robovih normalnosti (poglejte samo, kako ekstremni sta obe ženski). Alexander, Sonja in Iwona delujejo do neke mere hladno in brezčutno, otopelo, tudi egoistično. Ujeti so v določene življenjske vzorce, za katere so se sami odločili ali pa so jih vanje vzgojili, v vseh primerih pa jih je težko preseči. 

Melanholičen roman o napačnih odločitvah in temnih silah, ki zaradi sledenja napačnim ciljem in pomanjkanju (prave) ljubezni še posebno usodno in tragično vplivajo na človeško življenje, ki tako postane ujeto in omejeno.

A še je upanje:) Svobodo je prav lahko doseči, a samo, če ima človek pogum, da se odloči zanjo.

★★★★☆

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

Konec novembra 1971 je 29-letni Peter Handke stal na pokopališču v vasi Grebinj nedaleč od Celovca in opazoval smreke, ki so na gosto rasle po pobočju, ki se je dvigalo za pokopališkim zidom.

Takole pripoveduje:

To so dejstva! Gozd je govoril sam zase. Razen neštetih drevesnih vrhov ni štelo nič; pred njim začasna gruča človeških figur, ki so vse hitreje zapuščale sliko. Zdelo se mi je, kakor da se mi nekdo posmehuje, in počutil sem se povsem nebogljenega. Nenadoma sem v svojem nemočnem besu začutil potrebo, da nekaj napišem o svoji mami.

Na pokopališču je bil zato, ker je bil mamin pogreb. Tri dni pred tem se je odločila za prostovoljno smrt, stara 51 let.

Po sedmih tednih se je lotil dela, preden se bo "potreba, da napiše nekaj o njej, ki jo je tako močno občutil med pogrebom, povrnila v otopelo nemost, s kakršno se je odzval na novico o samomoru."

Delo je bilo težko in mu ni pomagalo pri prebolevanju materine smrti. Med pisanjem je bi pogosto "naveličan vse te odprtosti in iskrenosti." A vendar je v tednih, ko je oblikoval materino zgodbo, ta zgodba oblikovala tudi njega. In iz občutkov strahu, ki so ga prevevali, je iztisnil "neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja."

V dobrem mesecu dni je tako nastala zelo osebna zgodba o mami. Napisana je poetično, kot kakšna pesem, kar pa podobi Marije Handke, kakor jo je ustvaril njen sin, nikakor ne škoduje. Podoba mame ne postane izumetničena ali idealizirana, ampak deluje izredno realno, celo običajno in neizstopajoče. Kljub temu pa - in tukaj se kaže pisateljevo mojstrstvo - knjiga Žalost onkraj sanj postane izjemen spomenik ženski, eni izmed mnogih podobnih, a vendar tudi tako enkratni, kot je lahko enkraten samo človek, ki nam je blizu in ga imamo radi.  

Bila je inteligentna, vedoželjna in značajsko močna, a zaradi vplivov okolja in splošnih značilnosti časa, v katerem je živela, svojih talentov ni uspela razviti. Tako se je s časom iz dekleta, ki se je na vseh fotografijah široko smejalo, rado plesalo in uživalo v odzivih, ki jih je imela njena lepota na druge, spremenila v malenkostno, cinično, sitno in nezadovoljno žensko.

Ko pisatelj opisuje življenje svoje matere, se ustavi še pri čem drugem, bolj abstraktnem, kar je zaznamovalo njeno življenje - pri revščini, na primer. Revščina pa abstraktna, boste pripomnili. O, pa je, Handke to zelo nazorno opiše. 

Najprej; razlikovati moramo med bedo in revščino. Takole piše:

Beseda revščina je bila lepa, nekam žlahtna beseda. Takoj je zbudila spomine na stare učbenike: reven, a snažen. Čistoča je revnim omogočila, da so bili del družbe...

In potem beda ter abstraktnost:

Ko je še obstajala prava beda, so reveži s svojim odvratnim, še kako nazornim videzom motili druge, kakor hitro pa so se prelevili v saniran, očiščen revnejši sloj, je njihovo življenje postalo abstraktno, tako težko predstavljivo, da so vsi zlahka pozabili nanje.

In tako postali še bolj pomilovanja vredni bedniki.

Tako piše Peter Handke; pretanjeno in bistroumno. Vse opazi in kar vidi zna tudi ubesediti, prikazati na njegov nekoliko grob, a vendar v jedru lep način, da bralci dobimo nov ali pa do zdaj nezaznan pogled na določeno stvar, na resnico.  

Lepota knjige Žalost onkraj sanj, Petra Handkeja me je presenetila. Nekako je nisem pričakovala - od jeznega, spornega in razvpitega Handkeja, pa že ne. In vendar je bila tu, ves čas sem jo jasno občutila. Občasno je bila skrita pod hrapavo in surovo lupino, a njen sij je vedno našel pot na prosto in zažarel pred mojimi očmi. 

Da je Peter Handke že pred svojim tridesetim letom starosti znal pisati na tako prefinjen, globok in izrazno močan način, ni drugega kot odraz velikega pisateljskega talenta. 

Očaral me je. In zdaj se lotim še ostalih njegovih knjig.

★★★★★

Peter Handke, leta 1983
(vir: Wikipedija)

P.S. Če vas zanima še kaj več o nobelovcu Petru Handkeju in njegovi slovenski materi, si preberite odlično spremno besedo Amalije Maček, prevajalke najnovejše izdaje romana.