Knjiga je zelo intimna zgodba o prebolevanju hude oblike okužbe s covidom. Med zdravljenjem je bilo potrebno umetno predihavanje in pozneje dolgotrajna rehabilitacija. Potek se je zakompliciral z jatrogenim zapletom. Pripoved je izredno iskrena in dobronamerna, polna optimizma, poguma in trdne volje, kar je občudovanja vredno.
Vsebuje tudi navodila, kako ravnati, če se znajdemo v podobnem položaju. Poglavje, ki mi je bilo najbolj všeč, je tisto, v katerem pisateljica svetuje, kako premagovati stres - po covidu sicer, a nasveti so dobri tudi za boj proti stresu, ki ga sprožijo drugi dejavniki.
Sicer pa je bilo zame osebno najmočnejše sporočilo knjige to, kako zelo so za bolnike pomembne stvari, ki se nam ostalim, ki to gledamo od strani, zdijo malenkostne in nepomembne. Kaj je namreč uspešno pozdravljena pljučnica, ki je grozila s smrtjo, proti drobnim organizacijskim zapletom - verjetno zaradi pomanjkanja osebja, zaradi česar se je, na primer, premestitev na drugi oddelek zavlekla za nekaj ur? Darja Korez Korenčan o tem veliko piše, več kot o bolezni sami. In zakaj takšno razburjenje, če je rešilec, ki naj bi jo odpeljal v Sežano prišel nekoliko pozneje, kot je bilo načrtovano? Zdravstveno stanje bolnice se zaradi tega ni prav nič poslabšalo. Z določenimi neudobnostmi je ob pomanjkanju in preobremenjenosti osebja pač potrebno računati. Tudi s tem, da ti ne morejo biti vedno stoodstotno ter skoz in skoz prijazni.
A kakor se zdi, so to vendar pomembne stvari in ena takšna majhna neprijetnost na žalost zasenči desetkrat več gladko in uspešno potekajočih posegov ter načinov zdravljenja, ki so Darji Korez Korenčan rešili življenje.
Jatrogeni zapleti so seveda nekaj drugega, vedno obžalovanja vredni. So se dogajali in se dogajajo tudi dandanes. Treba se je boriti, da jih je čim manj, pa čeprav jih nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti. Kdor dela, tudi greši. Jih je pa tam, kjer posege izvaja izkušeno osebje, precej manj kot sicer. A izkušeno osebje ni nekaj samoumevnega, kar bi si zdravstvene ustanove lahko mimogrede priskrbele in brez pretiranega napora na svojih oddelkih tudi obdržale. Tako preprosto in s pomočjo odloka ali pa z na horuk zaposlitvami to pač ne gre. Tega bi se morali zavedati vsi, ki iščejo medicinsko pomoč.
Ker si pisateljica dovoli špekulacije o tem, zakaj je prišlo do nekroze konic prstov in namiguje celo na to, da so arterijski kanal prebrizgali z napačno tekočino, si majhno špekulacijo dopuščam tudi sama. Kaj pa če je k zapletu ob oteženemu uvajanju arterijskega kanala pripomogla osnovna bolezen - okužba s covidom, saj vemo, da ta virus prizadene žile po vsem telesu, povzroča njihovo vnetje ter spazme in pospešuje nastajanje strdkov, kar bi vse lahko vodilo k odmiranju konice prstov? Tudi to bi bila lahko povsem logična razlaga neljubih dogodkov. A takšno razglabljanje na literarni blog vendarle ne sodi in presojo je potrebno prepustiti neodvisnim strokovnjakom, ki imajo vpogled v dokumentacijo in potek dogodkov.
Knjiga Darje Korez Korenčan, Korak za korakom, covid in bitka za življenje, je ena izmed mnogih resničnih osebnih zgodb iz zadnjih dveh pandemijskih let, ki kaže na to, kako zahrbten in nepredvidljiv je korona virus. Nikakor ga ne smemo primerjati z ostalimi respiratornimi virusi ali virusi, ki povzročajo gripo - precej nevarnejši je.
Od ostalih zgodb se ta zgodba razlikuje v tem, da je našla pot k širši javnosti in da jo je napisala pisateljica, ki je znala usodno srečanje z virusom in svoja razmišljanja ob tem jasno in premišljeno oblikovati ter jih zelo gladko in jasno preliti na papir. Za to ji moramo biti iz srca hvaležni.
Sicer pa sem pričakovala, da bo v knjigi nekaj več nedvoumnih stavkov o tem, kako nevarno je podcenjevati ta virus in kako pomembno je, da se v borbi z njim cepimo.
A knjiga je v vsakem primeru zelo dobrodošla in upam, da bo vsaj kdo - pa če je tudi samo eden, ob njenem prebiranju našel smisel za to, da se striktno drži ukrepov za preprečevanje širjenja virusa, nosi masko preko nosu in ust ter se gre cepit. Če bo pa zbolel, mu bo knjiga nudila uporabne napotke, kako se z boleznijo in njenimi posledicami spopasti.
Zdravstveno osebje je s knjigo dobilo opozorilo za to, kako pomemben je vsak stavek, ki ga izmenjajo s bolnikom ali pa izrečejo v njegovi bližini in kako hitro lahko nepremišljene besede - pa čeprav nikakor niso bile izgovorjene s slabim ali celo hudobnim namenom, bolnika globoko, mogoče celo trajno, ranijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)