Irena Svetek: Rdeča kapica

Konkurenca je vedno dobrodošla: v gospodarstvu, zdravstvu in v življenju na sploh. Če ne bi bilo tekmovanja in naravnega izbora, ljudje ne bi bili to, kar smo. Konkurenca je dobra tudi v žanru slovenske kriminalke. Vedno več slovenskih kriminalnih romanov je na voljo in vedno boljši so. Eden zadnjih v tej vrsti je roman Irene Svetek, Rdeča kapica.

Fajn knjiga.

Ljubljana v paralelnem vesolju leta 2020, ko ni bilo korona pandemije. Sivi odtenki novembra se prelivajo v belino snega in mešajo z rdečo barvo sveže prelite krvi. Glavno vlogo pri raziskovanju brutalnega umora v parku Kodeljevo ima tokrat državni tožilec Mio Avrelli. On je tisti, ki poskrbi, da preiskava steče in teče - ne pa kriminalisti. Kar je malo čudno... Iz prve roke vem, da tožilci nimajo časa, da bi se tako zelo posvetili samo enemu primeru, kot to lahko počne Avrelli. Tekom knjige se ne udeleži niti ene sodne obravnave in ne razreši niti enega od primerov, ki bi kot velik kup papirjev morali ležati na njegovi pisalni mizi. A pustimo to. Tako malenkostna ne smem biti, saj gre vendar za žanrsko literaturo, ki si take odklone od realnosti ne samo sme, ampak celo mora privoščiti.

Imamo osrednjo kriminalno zgodbo in nekaj pomožnih zgodb, ki pa so le variacije na osnovno oz. osrednjo temo. Vse zgodbe tako zvenijo na podoben način, kar pa ni vedno nekaj slabega ali znak neizvirnosti. Na ta način so namreč določeni detajli še posebej poudarjeni in podčrtani - patološki odnos med materjo in sinom, na primer, ali pa med partnerji. V vsaki zgodbi je vsaj en prekinjen medpartnerski odnos in en samomor. In ogromno spolnosti in krvi. 

Se dogaja.

Oseb je veliko in o vsaki od njih je veliko povedanega. O glavnem junaku pravzaprav zvemo vse, kar bi nas lahko zanimalo in med branjem sem se resno spraševala, kaj še ostane pisateljici za naslednje knjige serije.

Njihovi psihološki profili so v redu orisani, pri enem od nastopajočih pa je psihološki razvoj predstavljen naravnost idealno.

Kraj dogajanja se iz Ljubljane za kratek čas premakne še v Trst, saj je državni tožilec, kakor ste verjetno uganili že iz njegovega imena, Italijan, a da je vse še bolj razburkano, se v njem pretaka tudi ciganska kri. Zelo posrečen je tudi prenos zgodbe v Srbijo, kjer spoznamo eno izmed najbolj simpatičnih (zelo) stranskih oseb, popa Anatolije Lazarevića.

Roman Irene Svetek, Rdeča kapica, sem rada brala. Dovolj zanimiv in napet je, da sem zlahka vztrajala pri branju in čakala na razplet zgodbe. Ni to nekaj razvlečenega ali za lase povlečenega. Skoraj povsem do konca knjige sem bila prepričana, da bom na začetek tega mojega zapisa napisala: Fajn, fajn, fajn in še enkrat fajn. No, na koncu je ostalo samo pri enem fajn, kajti zaključek pa pisateljici po mojem mnenju ni najbolje uspel. Osrednja in pomožne zgodbe - tiste, ki so tu, da bralca malo zmedejo in speljejo k napačnim predvidevanjem - se že nekako ubrano povežejo, a da je to povezovanje kolikor toliko uspelo, se je morala pisateljica poslužiti malo čudnih prijemov. Nekatere od nastopajočih je kar prehitro in prelahkotno poslala v smrt in narava njenih moških likov je v duhu časa, v katerem živimo, spet enkrat nekam prekomerno poudarjeno agresivna.

Ampak, v redu, knjiga je fajn in več kot vredna, da jo preberete. Je bistveno boljša od marsikatere druge s slovenskega knjižnega trga.

Ah, ja. In hvala za Simona Le Bona;)

★★★★☆