Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)

Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Moj sodelavec, ki izhaja s Poljske, a že več kot dvajset let živi v Nemčiji, ve, da pišem literarni blog. Ko je preletel naslove knjig, ki so navedene v rubriki Seznam knjig, je bil presenečen, da na njem ni niti ene knjige katerega od poljskih avtorjev ali avtoric.

Mhm, poljskih pisateljev in pisateljic ne poznam prav dobro. Seveda sem pred leti brala Sienkiewiecza, pa ne bi o tem. Za nobelovko Olgo Tokarczuk čas še ni dozorel. Da tako v hermioninem blogu vsaj malo zadiši po Poljski, ostane samo še Joseph Conrad, a ta tako ali tako velja bolj za angleškega kot poljskega pisatelja.

Kaj lahko storim, da popravim slab vtis? Po kateri dobri poljski knjigi naj sežem? Odločitev je bila pravzaprav lahka. Že od nekdaj namreč vem, da so knjige, ki so izšle v legendarni zbirki Sto romanov, vedno vredne branja, če že niso tudi vrhunske ter skoz in skoz odlične.

V zbirki Sto romanov sta izšla dva poljska romana. To sta Pepel in diamant, Jerzyja Andrezejewskega ter Ferdydurke, Witolda Gombrowicza. In sem se lotila tega zadnjega - povsem na slepo, ne da bi vedela, kaj prijemam v roke.

Knjigo preberem in ne vem, zakaj je njen naslov Ferdydurke. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz sem si pod tem naslovom predstavljala skupino žensk, ki - ali se pišejo Ferdydur, ali izhajajo iz družine Ferdydur, ali živijo nekje, kjer se reče pri Ferdydur, ali pa se ukvarjajo z nečim ferdydurskim. Potem pa ugotovim, da se originalni poljski naslov glasi do črke enako kot slovenski - Ferdydurke. Da ima nemški prevod romana naslov Ferdydurke, in da se tudi prevod v francoski in španski in angleški jezik imenuje Ferdydurke. Hja. Kaj bi to lahko pomenilo? Ja, nič. Beseda Ferdydurke ne pomeni nič. Če razmišljamo v poljskem jeziku, potem mogoče namiguje na moško ime Ferdynand in ta Ferdinand naj bi bil zaradi dur ali dyd v besedi malce neumen, a vse skupaj je čista špekulacija.

Med naslovom romana in njegovo vsebino ni nobene povezave. Iskanje njegovega pomena je povsem brezpredmetno. V romanu ni nobenega Ferdinanda in nobene ženske druščine, ki bi si delila nekaj ferdydurskega. Ferdydurke je kot packa pri Rohrschachovem testu - simptom nezrelega kaosa, ki pa vendar že kaže nekaj simetrije in grozi, da bo razstrelil vse uradne forme in oblike, piše Rolf Fieguth.

Mogoče bi začela na koncu. Knjiga se konča z rimanim verzom: Konec, ho-ruk, kdor je to čital, je čuk! Ta čuk naj bi pomenil norca, neumneža ali nekaj podobnega. Kdor je to prebral, je neumen, so bolj jasno in naravnost napisali v nemškem prevodu romana.

In kakor je knjiga posebna in nenavadna, si lahko tudi jaz privoščim, da z zadnjega stavka brez posebnega razlaganja in opravičevanja, skočim na začetek romana. Tu je eden lepših prvih stavkov v literarnih delih, ki sem jih kdaj prebrala. Glasi se takole: V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični uri, ko je noč pravzaprav že mimo, svitati pa se še ni utegnilo pričeti.

Med prvim in zadnjim stavkom se zgodi to in ono, a vedno v parih, simetrično: z roko v roki gre mlado in staro, naivno in zrelo, idealistično in primitivno realno, napredno in zastarelo, aristokracija in delavski razred, sinteza in analiza - vse vedno v primerni formi, ki je najpomembnejša, pa čeprav je - neglede na to kakšna je, vedno zlagana. Kajti človek je kar najbolj odvisen od zrcalne slike v duši drugega človeka, čeprav je ta duša bebasta. 

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, pa v zgodbo sem ter tja vskočijo še tetke literarne kritičarke - kulturne tetke, četrtavtorice in prisiljene polkritičarke, ki razglašajo svoje sodbe po revijah in časopisih:)

Težko verjeti, a roman Ferdydurke ima tudi zgodbo, ki je včasih celo zanimiva. Tisti torek, ko se začne daniti, prvoosebni pripovedovalec leži v postelji ter razmišlja o odraslosti in otroštvu. Star je že trideset let, a se nekako še vedno noče obnašati kot odrasel človek. In tako nastopi čas za fantazijo. V sobo pride profesor Pimko in glavnega junaka "pomanjša" v 17-letnega gimnazijca. Odpelje ga v šolo, kjer se naš Jožko znajde med dvema skupinama fantov - eni so polni idealov, drugi grobo realistični, vsi pa v svojih prepričanjih neiskreni in zlagani. Po šoli gre k družini, ki bo skrbela zanj. To je sodobna družina, kjer imajo vsi člani - še posebno pa hči, 16-letna gimnazijka, za čas tridesetih let 20. stoletja, v katerem se roman dogaja, izredno napredne in drzne poglede na svet ter medčloveške odnose. Jožko se zaljubi v Zutko, a jo obenem poskuša uničiti in prizadeti. Potem zapusti družino in se skupaj z enim od sošolcem napoti ven iz mesta, kajti ta sošolec bi rad spoznal "hlapčiča" - neizumetničenega in nepokvarjenega predstavnika preprostih delavnih ljudi, pa se ta dogodivščina zelo klavrno konča. Pristaneta pri Jožkovih plemiških sorodnikih, kjer zgodba postaja vedno bolj zmedena in neverjetna, spontana in kakor nenačrtovana, polna posmeha in norčevanja. Pisatelj se norčuje  iz različnih ideologij, družbenih razredov, šolstva in seveda tudi bralcev.

Nekateri nastopajoči imajo imena, ki jih označujejo. Tako imamo Važiča, ki je idealist; Mečkavca, ki je realist; Kopyrda, ki je flegmatik; Lizuna, ki se prilizuje Važiču, Mladičeve, ki so sodobna družina, Žogeca, dr. Poklewskega, direktorja Pereščka itd. Da bi ugotovila, kako posrečeno so imena nastopajočih prevedena v slovenski jezik, bi morala znati in brati v poljskem jeziku, a v katero smer je tipal pisatelj, se  že vidi.

Pisateljeva ideja, da tridesetletnika prestavi v telo najstnika, je ogromno obetala. Kako bi bilo z nami, če bi bili naenkrat spet stari 17 let, a bi ob tem ohranili znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili v poznejšem življenju? Vsekakor zelo zanimivo. V romanu Ferdydurke pa ni tako. Pri Jožku se namreč zdi, da je s "pomanjšanjem" pravzaprav našel pot k svojemu pravemu jazu in še tisto nekaj malega odraslosti, ki jo je imel na začetku romana, je z njegovim nazadovanjem v pubertetnika popolnoma izhlapela. In roman Ferdydurke kar naenkrat postane nekakšen mladinski roman ali v najboljšem primeru roman o odraščanju. Kako le je dobil status kultne knjige?

Tako je to z romanom Witolda Gombrowicza, Ferdydurke - ni ne tič ne miš, ne pretirano dobra in niti ne slaba knjiga. Ko je leta 1937 izšla, je bila revolucionarna in šokantna, zdaj pa je samo bolj ali manj dolgočasna.

No, čuk neumni, zakaj si pa bral. Sam si si kriv.

★★★☆☆

Witold Gombrowicz
(1904-1969)
(vir: Wikipedija)

Jean M. Auel: Rod jamskega medveda

Ženske zgodbe navdihujejo.

Jean M. Auel se je poročila takoj po končani srednji šoli in pri petindvajsetih letih imela že pet otrok. Nato je študirala na različnih univerzah, postala članica Mensa International in opravljala različna dela od tehničnega urednika do kreditnega menedžerja. V starosti štirideset let je pridobila še naziv MBA. To je bilo leta 1976 in to leto je začela tudi s pripravami za svoj prvi zgodovinski roman.

Načrtno in natančno je začela raziskovati življenje naših prednikov v ledeni dobi. Udeležila se je tečaja preživetja in se učila kako brez sodobnih pripomočkov zanetiti ogenj, izdelati kamnito orodje, strojiti usnje in si zgraditi prebivališče. Leta 1980 je izšel njen prvi roman, Rod jamskega medveda in doživel velikanski uspeh. Do leta 2011 je izdala še 5 knjig cikla, ki ga je poimenovala Otroci zemlje, in po celem svetu prodala več kot 45 milijonov izvodov svojih knjig.

Zgodba prvega romana serije se dogaja v času pred 25 000 do 35 000 leti nedaleč stran od Črnega morja. Bil je to čas zadnje ledene dobe in v Evropi so takrat živeli tako neandertalci kot tudi moderni ljudje. Stalno naseljeni še niso bili, tako eni kot drugi so živeli kot nomadi - lovci in nabiralci.

Roman se začne dramatično - s potresom, v katerem mala deklica iz vrste modernih ljudi izgubi svoje starše in sorodnike, ostane sama, a med tavanjem po gozdu na srečo naleti na skupino neandertalcev, ki jo vzamejo za svojo in poskrbijo zanjo. Med njimi nato tudi odraste. Tekom pripovedi se pokažejo vse razlike, ki so obstajale med neandertalci in modernimi ljudmi, obenem pa je dovolj prostora, da pisateljica bralcu natančno razloži in prikaže, kako je potekalo življenje lovcev in nabiralcev v ledeni dobi. Pove nam, kaj so jedli, katera zelišča in plodove so nabirali, kako so lovili mamute, kako so pripravljali hrano in izdelovali orodje. Zelo zanimivo, če vas zanima prazgodovina.

Med odraščanjem se mora Ayla soočiti z različnimi težavami, ki jih prinese njen drugačen izgled, drugačna stopnja inteligence, pa tudi odločnost, pogum in samosvojost, ki jo predvsem moški predstavniki klana neandertalcev težko prenašajo. Roman se konča presenetljivo, a s primernim izhodiščem za naslednjo knjigo serije.

(Neanderthal Museum)

Roman sem brala že pred davnimi leti, zdaj pa sem ga še enkrat. Ob tokratnem branju sem bila zelo prijetno presenečena nad tem, kako zgodovinsko točno - ali bolje rečeno, zgodovinsko verjetno, je pisala Jean M. Auel o neandertalcih in to v času več kot štirideset let nazaj, ko o njih še nismo vedeli toliko, kot vemo danes. Poleg tega je velike vrzeli v poznavanju ledenodobnih ljudi uspešno zapolnila s svojo lastno domišljijo, ki pa nikoli ni nekaj povsem izmišljenega in se vedno lepo sklada s poznanimi zgodovinskimi dejstvi.

Naši predniki so se vsekakor srečali z neandertalci, saj Evropejci v svoji DNK nosimo do 4 odstotke neandertalskih genov. Aylin sin bi bil tako prav lahko eden izmed tistih, ki nam je priskrbel ta genski material. Vendar pa takšnih srečanj prav gotovo ni bilo veliko. Evropa je bila namreč v času ledene dobe zelo redko naseljena. Po našem kontinentu naj bi se istočasno sprehajalo le okrog 10 000 modernih ljudi in samo 1000 neandertalcev. V knjigi Rod jamskega medveda spremljamo življenje majhne skupine neandertalcev, ki se tekom pripovedi ne sreča z nobeno drugo skupino ljudi, kar je spet dokaj verodostojna predstavitev življenja pred približno 30 000 leti.

Tudi mesto dogajanja romana je pametno izbrano, saj je bilo območje ob Črnem morju in ob velikih rekah tisto, ki je v tistem času nudilo najboljše pogoje za preživetje. 

Sadove poglobljenega raziskovanje visoko inteligentne pisateljice se v knjigi zlahka začuti.

Jean M. Auel je, kot kažejo sodobne raziskave, pravilno ocenila tudi to, kako so neandertalci razmišljali, kako dobro so bili prilagojeni okolju, kjer so živeli in to, kako jim je primanjkovalo kreativnosti. Nekoliko pa se je uštela pri opisu tega, kako so se medsebojno sporazumevali. Njeni junaki namreč ne morejo preveč natančno oblikovati glasov in se zato večinoma sporazumevajo s kretnjami. No, to verjetno ne bo držalo. S kretnjami so se pogovarjali človečnjaki ala Lucy, neandertalci pa so govorili tako kakor mi - le z nekoliko višjimi glasovi in mogoče z ne tako zapleteno slovnico, kot je ta pri modernem človeku. Ampak glejte, to je malenkost. V času, ko je Jean M. Auel pisala roman Rod jamskega medveda, je bila večina ljudi prepričanih, da neandertalci - tako po izgledu kot po inteligenci - niso veliko več kot malce bolj razvite opice, pa dandanes vemo, da bi se - če bi še živeli, prav lahko pomešali med nas. Samo malo drugače bi izgledali in drugače razmišljali, pravijo znanstveniki. Umetnikov med njimi ne bi bilo, bi pa, seveda, neandertalci tudi jokali in se smejali - tisti iz knjige Rod jamskega medveda se pač ne, a zaradi takšnih netočnosti se ne gre pritoževati.

Je pa pisateljica v svojih romanih vendarle naredila veliko napako, ki jo je nemogoče spregledati. Svojim junakom je prisodila napačno barvo kože in oči. Ayla je visoka dolgonoga plavolaska z modrimi očmi, Iza, Oba, Creb in drugi iz njenega neandertalskega klana pa so nizki, krivonogi in temnopolti z rjavimi očmi. Glede višine bo držalo, glede barve kože in oči pa je bilo ravno obratno. Neandertalci, ki so v času ledene dobe že precej dalj časa živeli v Evropi kot moderni ljudje, so se bolje prilagodili na življenje z malo sonca in so zato že razvili svetlejšo polt z manj pigmenta. Moderni človek, ki je prišel iz Afrike, kjer je bilo sončne svetlobe na pretek, je bil temnopolt in je svetlo polt pridobil šele v času ob koncu ledene dobe, se pravi šele v času stalnega naseljevanja in kmetovanja, čez približno 15 000 let. 

Tako bi bilo pravilneje, če bi v filmu, ki je bil leta 1986 posnet po knjigi Rod jamskega medveda, namesto svetlolase belopolte Darryl Hannah, Aylo upodobila kakšna temnopolta igralka - takšna kot je n.pr. Jodie Turner-Smith, ki je pred kratkim upodobila "črno" Anne Boleyn - še ena zgodovinska netočnost. 

Ayla bi vsekakor morala imeti temnejšo polt in temnejšo barvo oči kot neandertalci, ki so jo vzeli medse.

recimo, da je Iza
(Neanderthal Museum)

Jean M. Auel se je po velikem uspehu, ki ga je doživel njen roman, še intenzivneje posvetila raziskovanju življenja ljudi v ledeni dobi. Srečavala se je in sodelovala s številnimi znanstveniki s tega področja in obiskala mesta v Evropi, ki so na kakršen koli način povezana z neandertalci in zgodnjimi modernimi ljudmi. Tako jo je pot prav gotovo zanesla tudi v Neandertal - dolino, po kateri so neandertalci dobili svoje ime.

V tej dolini, nedaleč od Düsseldorfa v današnji Nemčiji, so leta 1856 našli 16 fragmentov kosti, ki so jih pozneje prepoznali kot kosti pračloveka - drugačnega od nas, in ga poimenovali za neandertalca. Skelet naj bi ležal v votlini, z glavo proti vhodu, verjetno v grobu. Kako natančno je bilo, se ne ve in - pomislite! - danes ne vedo niti tega, kje točno so skelet našli. Kakšna malomarnost, bi lahko rekli; a pravzaprav je šlo samo za veliko ignoranco takratnih ljudi do takšnih najdb, kar je verjetno še hujše.

Dolina Neandertal izgleda namreč danes povsem drugače, kot je izgledala v začetku 19. stoletja. Ni več globoke soteske, ki jo je izdolbel potok Düssel, slikovitih slapov, številnih jam - pokrajine, ki so jo občudovali in v njen iskali mir in navdih številni izletniki - v 17. stoletju je bil med njimi tudi komponist koralov, pastor Joahim Neander, v čast kateremu se dolina tudi imenuje Neantertal.

V drugi polovici 19. stoletja so se na tem področju začela velika izkopavanja apnenca, ki je bil ena glavnih surovin za vse hitreje razvijajočo se industrijo mest Porurja, in slikovita dolina se je spremenila v en sam rudnik. Rudnikov danes v Neandertalu sicer ni več, a tudi prvotne pokrajine ni in tako tudi prav nobene od številnih jam, v katero sta se v davnini zatekala neandertalec in moderni človek - tudi tiste ne, kjer so našli slavno okostje. Če želite v naravi podoživeti prazgodovino in življenje v ledeni dobi, se raje podajte v Divje babe, kot pa v Neandertal.

mesto, kjer so v Neantertalu verjetno
 našli skelet neandertalca

So pa v Neandertalu zgradili sodoben muzej, ki je posvečen razvoju človeške vrste s posebnim poudarkom na neandertalcu. In ta je vreden ogleda. Tam boste lahko izvedeli vse, kar vas zanima o najdbi v Neandertalu in o neandertalcih ter njihovem načinu življenja na splošno - vendar pa, pričakovano, prav nič o neandertalski piščali iz Divjih bab. 

Poleg tega si lahko ogledate maketo neandertalke, ki bi bila prav lahko Iza, dobrodušnega neandertalca, ki bi bil prav lahko Creb in celo potomca neandertalca in moderne ženske, ki bi bil prav lahko Aylin sin Durc, potem ko je odrasel. Ayla ni upodobljena, a ena izmed maket bi lahko predstavljala Jondalarja - moškega "njene vrste", v katerega se Ayla zaljubi in z njim potuje ob reki Donavi proti severu. A zdaj sem zašla že v drugo, tretjo knjigo ciklusa zgodovinskih romanov iz pradavnine, Otroci zemlje, pisateljice Jean M. Auel... 

(Neanderthal Museum)

Če bi preživeli...