nedelja, 23. februar 2014

William S. Burroughs: Ime je Burroughs

(125str.)
William S. Burroughs je bil neobičajen v vseh pogledih.
Svoje življenje je preživel pod vplivom drog. Preizkusil je vse znane opojne substance in ves čas iskal nove.
Obseden je bi z orožjem. Ko so se na eni od zabav igrali Wilhelma Tella, je ustrelil svojo ženo. Ni zadel kozarca na njeni glavi, pač pa je krogla priletela nekaj centimetrov nižje in jo ubila.
Odrezal si je prst na roki, da bi naredil vtis na dečka, v katerega je bil takrat zaljubljen.
Mučil je živali.
Preziral je kapitalizem, a  do 50. leta živel od rente svojih premožnih staršev.
Še umrl je neobičajno - šele pri 83-ih letih, kar je za odvisnika od drog zelo nenavadno in pozno.

Kot pisatelj in umetnik je bil vzor in navdih mnogim. Prijateljeval je z Jackom Kerouacom in Susan Sonntag, se družil z dadadisti, ustvarjal skupaj s Paulom McCartneyem in Rodom Stewartom. Kurt Cobain, vodja legendarne Nirvane, se je nekaj dni pred svojim samomorom želel srečati z njim. Bil je avantgardni guru mnogim.

Vse to se je v teh dneh dalo prebrati v številnih njemu posvečenih člankih. V začetku februarja je  namreč minilo sto let od njegovega rojstva in mnogi novinarji literarnih prilog časopisov so se spomnili nanj.

Williama S. Burroughsa do sedaj nisem poznala. Iz vsega, kar sem v zadnjem času o njem prebrala, bi lahko predvidevala, da mi njegova literarna dela ne bodo všeč. A vendar je bila radovednost, da bi izvedela, kaj je tisto v njegovih knjigah, ki navdušuje toliko sicer čisto normalnih ljudi, tolikšna, da sem se odločila, da nekaj njegovega vseeno poskusim.

V slovenskem prevodu lahko beremo njegov  prvenec z naslovom Džanki. Preveden je tudi njegov kultni in najbolj znani roman Goli obed. Odločila sem se za zbirko kratkih zgodb oz. esejev, ki jih je pisal v poznejših letih, z naslovom Ime je Burroughs.

Po prebrani zadnji strani drobne knjižice še vedno ne vem, kje se skriva briljantnost in veličastnost  njegove proze.
Njegovo pisanje ni več kot blodnja džankija, ki se prebija od enega do drugega odmerka droge - vmes pa v homoseksualnih in pedofilskih orgijah  išče perverzne užitke, ki jih ne omejujejo niti najmanjši moralni zadržki. Vse skupaj je postreženo z obilico vulgarnega govorjenja.
Kje se skriva njegova tolikokrat omenjena borba za svobodo? In kakšna svoboda je to, če ni omejena s svobodo drugih? Kje je njegov boj proti totalitarizmom?
S to knjižico je bilo dovolj Burroughsa za vse večne čase. Vsega (sr...ja) mi pa tudi ni potrebno brati.


William S. Burroughs (1914-1997)

torek, 11. februar 2014

Film Schindlerjev seznam

Ker me življenjska zgodba Jennifer Teege, opisana v knjigi Amon: Mein Großvater hätte mich erschossen, še vedno vznemirja in vedno znova razmišljam o njeni vsebini, sem si po 20-ih letih ponovno ogledala filma Stevena Spielberga, Schindlerjev seznam (Schindler's List).
Film velja za enega najboljših filmov vseh časov. Dobil je sedem oskarjav in bil za nagrado nominiran kar dvanajstkrat. Posnet je bil leta 1993 v črno-beli tehniki. V filmu je rdeče obarvan samo plašček majhne židovske deklice, ki se med praznjenjem geta v Krakovu uspe izogniti nacistom in skriti pod posteljo (ter mogoče preživeti). Vse ostalo je temačno, črno-belo ali sivo, kar je povsem v skladu s pretresljivo tematiko filma.

V središču filmske pripovedi je Oskar Schindler, nemški tovarnar, ki je ob koncu druge svetovne vojne rešil življenje preko tisoč Židom, ki jih je čakala neizbežna smrt v Auschwitzu. S podkupovanjem nemških vojakov in SS-evcev je zapornike iz taborišča Płazsow uspel pripeljati v svojo tovarno na Češkem, kjer so varno dočakali bližajoči se konec vojne.

Amon Göth, stari oče Jennifer Teege, je bil poveljnik taborišča, kjer so bili nastanjeni "Schindlerjevi Židje". Bil je psihopat in sadist, ki je užival v ubijanju ljudi. Preživeli zaporniki taborišča so po vojni pričali: Kjer je hodil Amon Göth, je hodila smrt. Amon Göth je vsak dan ubil kakega človeka: z balkona svoje vile nekoga, za katerega se mu je zdelo, da dela prepočasi, kuharja zaradi prevroče juhe, vsakega drugega v skupini, kjer so pogrešali enega od zapornikov... Amona Götha je v filmu upodobil odlični Ralph Fiennes.

Eden od najpretresljivejših odlomkov filma prikazuje "čiščenje" geta v Krakovem, ko so bolne, onemogle ali pa samo ostarele Žide postrelili, ostale pa premestili v taborišče Płaszow. Amon Göth se je na sojenju po koncu vojne branil, češ da je bilo taborišče Płaszow samo delovno taborišče, ne pa uničevalno taborišče s krematorijem, kakršno je bilo v bližnjem Auschwitzu in da njegov zločin zaradi tega ni tako velik. Trdil je, da je samo izpolnjeval navodila nadrejenih. A vendar je bila že njegova vloga pri praznenju krakovskega geta, ko je lastnoročno ubil številne ljudi, med njimi tudi veliko otrok, zrela za obsodbo. Amon Göth je bil obsojen na smrt z obešenjem. Do konca je ostal zakrknjen zločinec in njegove zadnje besede so bile Heil Hitler.

"čiščenje" krakovskega geta
Jenniferijina babica, ki je živela skupaj z Göthom v vili nad taboriščem, je v filmu navzoča le v dveh prizorih - v obeh je prikazana kot ženska, ki jo sicer moti Göthovo sadistično vedenje, a je zaradi udobja, ki ga ima, pripravljena pred tem zatisniti oči. Oči in ušesa je imela zatisnjene tudi takrat, ko so taboriščne otroke s tovornjaki odpeljali v Auschwitz, in se je iz zvočnikov razlegala glasba, ki je poskušala preglasiti krike staršev, ki so to opazovali. Otroke so kmalu po prihodu v Auschwitz usmrtili. Odhod otrok iz taborišča je eden čustveno najmočnejših prizorov v filmu.
Po vojni je Ruth Irene Göth trdila, da v taborišču nikoli ni videla nobenega otroka, kar je bila seveda laž.

Filmski prikaz Ruth Irene Göth je v skladu z orisom, ki ga je Jennifer Teege podala v svoji knjigi;  potrjujejo pa ga tudi izjave prič. Helen Rosenzweig, preživela židovska služkinja v vili Amona Götha v Płaszowu - po njej je v filmu poustvarjen lik Helen Hirsch, je pozneje povedala, da je bila Ruth lepotica, ki je ves dan mešala rumenjak s kumaricami, sestavine kot masko nanašala na obraz in poležavala. V kaj drugega pa se ni vmešavala.
Helen Rosenzweig se je več let po vojni srečala z Moniko Göth, Ruthino hčerjo ter Jeneferinino materjo, in bila osupla nad podobnostjo Monike s svojim očetom. Lika Göthove hčerke v filmu sicer ni mogoče najti. Monika se je rodila šele nekaj mesecev po koncu vojne in bila ob očetovi usmrtitvi stara deset mesecev.

Schindlerjev seznam je film, ki bi si ga moralo ogledati čim več ljudi. Da se ne bi pozabila in da se ne bi ponovila grozodejstva, ki so se dogajala v času nacizma.
Pomembno je tudi to, da se ljudje v odločilnih trenutkih zmoremo in znamo pravilno odločiti. Oskar Schindler in Amon Göth sta si bila zelo podobna. Oba sta bila člana Nacistične stranke, oba sta svoj uspeh in moč gradila na izkoriščanju Židov. Oba sta bila velika ljubitelja zabav in lepih žensk. A ko je prišlo do pomembnega trenutka v njunih življenjih, se je samo eden od njiju pravilno odločil in stopil na stran človekoljubja.

Ralph Fiennes kot Amon Göth in Liam Nesson kot Oskar Schindler

P.S.:  Ralph Fiennes je odigral tudi vlogo Mrlakensteina v filmih o Harryju Potterju - na hermioninem blogu je to pač potrebno omeniti;). V Veliki Britaniji pa so pravkar začeli predvajati film Invisible Woman. Film pripoveduje o razmerju Charlesa Dickensa z Ellen Ternnen. Fiennes je film režiral in zaigral v vlogi Dickensa.

ponedeljek, 3. februar 2014

Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu

Vse več je romanov, ki govorijo o duševnih motnjah - shizofreniji, avtizmu, alzheimerjevi bolezni, demenci, in seveda, depresiji. Tako na hitro, brez kakšne poglobljene analize, se spomnim knjige Stanke Hrastelj, Igranje, Tan Twan Engovega romana The Garden of Evening Mist, pa Haddonove knjige Skrivnostni primer ali kdo je ubil psa,  Barnesovovega  Smisla konca, pa tudi McEwanova Pokora bi lahko vsaj delno sodila v to kategorijo. Celo dobitnik nagrade Costa  za leto 2013, Nathan Filer, piše o mladeniču, ki je zbolel za shizofrenijo.
Takšna obilica knjig pravzaprav ne preseneča. Duševnih bolezni je vedno več in tako tudi pisateljev, ki se jih ta tema na takšen ali drugačen način dotakne. Velja prepričanje, da bo 21. stoletje, stoletje nevroloških in psihiatričnih bolezni. Zaradi načina življenja je vse več nevroz in depresij. Ker živimo vse dlje, je vse več možnosti, da zbolimo za kakšno počasi razvijajočo se boleznijo, npr. senilno demenco, če pa imamo smolo, se to lahko zgodi še preden se resnično postaramo.

(144 strani)
To smolo ima gospod x, glavna oseba v kratkem romanu ali noveli Aleksandre Kocmut, Čisto sam na svetu. Pri njem začne alzheimerjeva bolezen kazati svoje znake že kmalu po upokojitvi - najprej komaj opazno, redko, kratkotrajno; potem vse izraziteje in bolj uničujoče. V knjigi je razvoj bolezni izredno prepričljivo orisan. Začuti se grozljivost nepovratnosti, ko se ve, da z boleznijo nikoli ne bo bolje, da se bo stanje samo še slabšalo.

Roman je pisan skozi oči (ali bolje skozi možgane) bolnika samega. Pisateljici se je uspelo vživeti v bolno psiho gospoda x, poleg tega pa je to izkušnjo uspešno prenesla tudi na nas bralce, kar je izredno dragoceno. Tako zelo dobro občutimo strah gospoda x, ko se naenkrat znajde na neznanem kraju, v družbi neznanih ljudi. Razumemo, zakaj se vedno znova počuti ukradenega in prevaranega. Poleg tega pa sočustvujemo z njegovimi najbližjimi sorodniki, ki ob tem trpijo še bolj kot bolnik sam. Sorodniki so nekje v ozadju, na robu zgodbe, kar je po eni strani škoda, a vendar tudi razumljivo, saj je njihova vloga pomembna le toliko, kot to določi trenutno zdravstveno stanje gospoda x.

Izbira imena - gospod x, je zelo primerna. Skupaj s spomini in umskimi sposobnostmi namreč izginja tudi bolnikova osebnost. Kot temna snov vesolja - ta primera mi je bila zelo všeč - golta bleščeče zvezde in povezave med njimi, tako alzheimerjeva bolezen uničuje vse kar je človeškega. Gospod x več ne potrebuje osebnega imena. Lahko je kdorkoli. Neki x.

Roman je pisan ganljivo in poetično. Glede na to, da je Aleksandra Kocmut tudi odlična pesnica (njene najbolj intimne pesmi so zbrane v pesniški zbirki Zaskorjena) takšen stil pisanja ne preseneča. Pa vendar, pisati na takšen način o taki grozni temi in ob tem ne delovati patetično, je dosežek, ki ga zmorejo le najboljši. Knjiga ima na koncu celo nekakšno katarzo in olajšanje - pa ne zato, ker je spopadanja z boleznijo (končno) konec, ampak zato, ker gospod x vendarle ni kdor koli in je kljub vsemu še vedno mož, oče in dedek.

Edina stvar, za katero mi je bilo pri tej odlični knjigi žal, je ta, da zgodba o gospodu x ni vključena v neko širše dogajanje. Nekako preozka je. Rada bi bolj kompleksno delo. Ne me spraševati, kako bi zgodbo razširila in kam bi jo vključila. Ne vem. Sem pa prepričana, da bi takšna pisateljica kot je Aleksandra Kocmut, ki zna opazovati in svoje zaznave tudi primerno miselno obdelati, ki se zna vživeti v literarne osebe, predvsem pa zna dobro pisati, zmogla ustvariti obširnejše delo, ki bi potekalo na več nivojih.

Nominacija za kresnika? Seveda. Tako občuteno in ganljivo napisana knjiga ne sme biti spregledana. Člani komisije, ki še posebej cenijo lep jezik, pa morajo biti tudi zadovoljni:)

Aleksandra Kocmut-Kerstin