Gledam in poslušam - pomladi 2022

Poletni solsticij je za nami in z njim tudi pomlad. Tudi kresnik je že podeljen.

Tukaj so filmi in serije, ki sem jih gledala to pomlad. 

Mogoče med njimi najdete kaj, kar vam bo všeč.

Filmi:

• (T)Raumschiff Surprise Periode 1 (Nemčija, 2004): Parodija na najrazličnejše, predvsem znanstveno-fantastične filme, med njimi Star Wars in Star Trek.
• Vojna svetov (ZDA, 2005): Znanstvena fantastika, Tom Cruise, Steven Spielberg - predvsem pa to, da je bil film posnet po klasiki svetovne literature, bi moralo zadostovati, da bi uživala. Pa ni.
• Caché ali Versteckt ali Skrito (Francija, Avstrija, 2005): Kako odrasel človek prenaša zavest o krivdi, ki jo je povzročil v otroštvu. V luči masakra nad Alžirci leta 1961 v Parizu. Zanimivo je to, da gledalec občasno ne ve, ali gleda video posnetek, ki so ga poslali glavnemu junaku, ali pa resnično dogajanje. Igrata Daniel Auteuil in Juliette Binoche. 
• The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford (ZDA, 2007): Vestern. Menda najboljša vloga Brada Pitta. Ma, dolgčas.
• Grease ali Briljantina (ZDA, 1978): Pred mnogimi leti sem imela LP s skladbami, pred kakšnimi dvajsetimi leti sem si ogledala musical, no, zdaj pa končno še film. Kul neumno:)
• Hiša duhov (Danska, 1993): po istoimenskem romanu Isabel Allende. Zvezdniška zasedba, saj nastopajo Jeremy Irons, Meryl Streep, Glen Close, Winona Ryder, Venessa Redgrave in Antonio Banderas. Zelo v redu. Glavni poudarki iz knjige so primerno prikazani.
• Zgodbe iz Zemljomorja (Studio Ghlibli, 2006): Japonska anima narejena po istoimenski knjigi Ursule K. Le Guin. "Če si želiš umreti, je to tako, kot bi si želel večno živeti." In seveda: "Življenje ima vrednost samo zato, ker se bo nekoč končalo." No, to.
• 👍Downton Abbey: A New Era (Velika Britanija, ZDA, 2022) Druščina se razdeli v dve skupini: ena gra na jug Francije, da si ogleda vilo, ki jo je podedovala grofica Grantham, druga ostane v Downton Abbeyu, kjer gosti filmsko ekipo z dvema velikima filmskima zvezdama, ki bo v graščini posnela film. Filmska industrija se nahaja v prelomnem trenutku, ko zvočni filmi zamenjujejo neme filme in so stare filmske zvezde prisiljene svoje mesto prepustiti novim igralcem ali pa svoj način igranja temeljito spremeniti. Zabavno, z vsemi značilnostmi dosedanjih downtoabbeyevskih dogodivščin. Na trenutke pa se je bilo treba bojevati tudi s solzami😢.
• 👍Snowpiercer (ZDA, 2013): Ne Netflixova brezvezna serija, ampak film s Tildo Swinton v eni od vlog in v režiji korejskega režiserja Bong Joan Ho-ja. Po klimatski katastrofi se vsi preživeli vkrcajo v vlak tehnološkega mogotca in se kot zaprt ekosistem vozijo po zaledenelem svetu. Obstajajo potniki s sprednjega konca vlaka, ki so privilegirani, in tisti z zadnjega, ki skrbijo za pravo ravnotežje. Zanimivo.
• Bosonogi vladar (Belgija, 2019): Komedija. Ko belgijski kralj postane cesar Nove Evrope. Film so posneli na Brionih in dodobra izkoristili Titovo dediščino, ki jo je pustil na teh otokih. Sekvela leta 2016 posnetega filma Kralj Belgije.
• Ballon (Nemčija, 2018): Ko dve vzhodnonemški družini konec sedemdesetih let s pomočjo zračnega balona poskušata prebegniti v Zahodno Nemčijo.

Serije:

• 👍En therapie (Francija, 2021) 1.sezona:  Pariz, november 2015. Dr. Philippe Dayen vodi uspešno psihološko oz. psihiatrično ambulanto. Njegovi bolniki so: mlada kirurginja, ki je zaljubljena vanj, policist posebnih enot, talentirana mlada plavalka in zakonski par, ki se je zaradi nosečnosti znašel v krizi. Težave pa ima tudi terapevt sam, ki si zato omisli supervajzerko, s katero razpravlja o primerih. Pri vseh so težave priplavale na plan ravno v času, ko so se v Parizu zgodili teroristični napadi. 
• 2.sezona (Francija, 2021): Pariz, maj 2020. Med korona pandemijo so ravno nekoliko razrahljali ukrepe za zajezitev širjenja virusa in dr. Dayen lahko spet sprejema svoje bolnike. Zdaj ima novo peterico, ki trpi zaradi različnih psihičnih problemov, ki jih je prav lahko povzročila ali pa vsaj okrepila korona pandemija.
• 👍Thermae Romae Novae (Netflix, 2022): Anima. Arhitekt, ki v času cesarja Hadriana v Rimu zida kopališča, se naenkrat znajde na Japonskem današnjega časa. Iz japonske kopalne kulture se nauči veliko novega in zanimivega, kar lahko uporabi pri svojem delu. Komedija z veliko golimi moškimi telesi:) Delo avtorice, ki se ob koncu vsake epizode oglasi še iz kakšnega sila zanimivega in atraktivnega japonskega kopališča.
• Lucifer (ZDA, 4.,5. in 6. sezona): Tom Ellis je pa iz epizode v epizodo boljši. Smiseln konec.
• Spy x Family (Japonska, 2022): Japonska anima o vohunski družini v času hladne vojne med Ostanio in Westalis (paralelni svet po navdihu na vzhodni in zahodni del razdeljeno Nemčijo), kjer očka ne ve, da je mami, profesionalna morilka, mami pa ne ve, da je očka vohun; nobeden od njiju pa nima pojma, da njuna posvojena šestletna hči zna brati misli drugih ljudi. Zelo v redu.
• 👍Outer Range (Amazon Studios, 2022): Neo-vestern z znanstveno-fantastičnim navdihom. Potovanje skozi čas in skrajno odprt konec. Upam, da posnamejo tudi drugo sezono.
• Žena popotnika v času (ZDA, Velika Britanija, 2022, HBO): Rose Leslie in Theo James - saj vemo, kdo sta in kako sta fajn - v romantični ljubezenski zgodbi. On potuje po času, ona pa ga čaka, da se vedno znova spet vrne k njej. Po istoimenskem romanu Audrey Niffenegger.
• Wild Republic (Nemčija, 2021): Skupina mladih zapornikov je na več tedenskem pohodu po Alpah. Pohod naj bi služil njihovi prevzgoji - da se naučijo solidarnosti, timskega dela... Toda že na samem začetku nekdo umori gorskega vodnika in mladostniki - nezaupljivi do policije in sodnih organov, s katerimi so imeli do sedaj veliko neprijetnih izkušenj - pobegnejo višje v gore. Osem epizod, v vsaki je eden od mladih kaznjencev osrednja oseba. 
• 👍Night Sky (Amzon Studios, 2022): Sissy Spacek in J.K. Simmons igrata ostarel zakonski par. Na vrtu imata "vrata", ki ju lahko ponesejo na drug konec vesolja. Upam, da dobimo tudi drugo sezono.
• 👍Zakladi z Bettany Hughes (Velika Britanija, 2021), Viasat History: Dokumentarna serija priljubljene britanske zgodovinarke, ki je v času korona pandemije obiskala nekatere manj znane zgodovinske zaklade v Gibraltarju, na Malti, na Arabskem polotoku, v Istanbulu, v Grčiji in Italiji. Zelo zelo zanimivo.
• 👍Egipčanske grobnice (Francija, 2021), Viasat History: Ko najslavnejši egiptolog Zahi Hawass (75 let) išče še vedno neodkrite zaklade Starega Egipta - tokrat grobnice v Sakari.
• 👍Piramide: Reševanje skrivnosti (Francija, 2019), Viasat History:  Francoski, ameriški in egipčanski egiptolog s pomočjo fotogrametrije raziskujejo zadnje skrivnosti piramid: tistih, najbolj znanih na platoju Gize, stopničaste piramide v Sakkari, piramide v Meidumu, rdeče in "prelomljene" piramide v Dahšurju.

Poslušam:

• Carmen: Ker je bila toreadorjeva arija intro v Thremae Romae Novae in sem že skoraj pozabila, kako čudovita je.
• Aida iz dresdenske Samperoper (2022), Arte koncert: Ker je leto 2022 leto Starega Egipta. In ker je vsebina opere s svojo vojno tematiko še kako zelo aktualna.
• Brahmsov koncert v d-molu: Brahms se je zelo dolgo trudil, da bi napisal svojo prvo simfonijo. Iz prvih neuspešnih poskusov je potem nastal njegov Koncert v d-molu, ki je bil na premieri izžvigan. Preveč simfonično naj bi zvenel. V burni glasbi koncerta je Brahms izživel svoja občutja, ki so se mu porajala ob spremljanju Schumannove duševne bolezni.
• 👍Dvořak: Simfonija "Iz novega sveta" (Concerto per Milano, 2019, na trgu pred  milansko katedralo) Arte koncert: Ena mojih najljubših simfonij vseh časov. V njej je nekaj izredno prijetnih melodij - v vsakem stavku svoja. Glasba poslušalca ponese tako na divji zahod kot v mondeni New York, občutijo pa se tudi toni črnske in indijanske glasbe. Pač novi svet. Simfonija je bila napisana leta 1893 za ameriško občinstvo. 

Bettany Hughes

Zahi Hawass

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Knjiga Miriam Drev, Od dneva so in od noči, je roman v pismih. Okvirno zgodbo predstavljajo tista, ki si jih pišeta v začetku devetdesetih let rojen fant in njegova mama. Malce nenavaden način komuniciranja za današnji čas, bi lahko rekli, še posebno, če vemo, da je fant računalnikar. A mama Agata in njen sin Jakob imata svoje razloge, da se dopisujeta na tako staromodni način, kot so na roke, s črnilom na papir, napisana pisma.

Sicer pa njuno dopisovanje tako ali tako ni najpomembnejše.

Pomembna so pisma, ki so jih najrazličnejši ljudje pošiljali Agatinemu očetu, oziroma Jakobovemu dedu - Mihu. Ta pisma potem prebira njegov vnuk in se o njihovi vsebini pogovarja s svojo mamo. Napisana so bila v času od konca druge svetovne vojne pa do začetka šestdesetih let; Mihu pa so jih pošiljali različni prijatelji in kolegi, njegovo dekle in prijateljice. Ta pisma so zanimiv dokument povojnega časa na Slovenskem. To in nič več.

Glavna dragocenost romana - vsaj po mojem mnenju - tiči v drugem delu knjige. V njem so zbrana pisma, ki jih je Mihu iz Londona in Stuttgarta pošiljala njegova žena Pavlina. Pisma so kanček delikatna in spotakljiva ter zato prebiranja vredna. Prva stvar, ki malo preseneti in bralca vrže iz utečenih tirov, je ta, da je ženska tista, ki gre v tujino, da bi zaslužila nekaj več denarja in z njim omogočila svoji družini, da hitreje pride do lastne hiše in avta, ne pa moški. Druga občutljiva stvar je ta, da je doma pustila svojo dveletno hčerko, za katero sta v času njene odsotnosti skrbela - ne Miha, njen oče, ampak Pavlinina starša. To sta dve dejstvi, ki zanimivo zašpičita družinsko zgodbo in odpirata kočljivo temo, ki jo pisateljica zelo lepo predstavi in obdela.

Pavlina gre v London, kjer dela kot medicinska strežnica, in od tam pošilja pisma, ki so polna navdušenja nad življenjem v velikem mestu. Kot je razvidno iz njenih pisem, se je hitro vživela v nov način življenja; s svojo družabnostjo pa je brez težav sklepala nova znanstva in prijateljstva. Spremenila se je - vsekakor na bolje. Zaradi te njene spremembe pa se je neizogibno spremenil tudi njen odnos do moža - tudi tukaj bi vsaka ženska rekla, da na bolje. Pavlinine dileme, ki izhajajo iz sprememb, ki jih je prineslo življenje v Londonu, bralec zlahka občuti in prepozna, čeprav so predstavljene posredno, preko pisem, in so samocenzurirane. Res, lepo izvedeno.

Roman Miriam Drev, Od dneva so in od noči, je zame eden boljših slovenskih feminističnih romanov - če ocenjujem le tisti drugi del knjige. Roman se splača prebrati - če ne celega, pa samo Pavlinina pisma iz Londona. Brez skrbi, tudi če preberete le ta del knjige, boste zgodbi zlahka sledili, saj v pismih iz prvega dela na žalost ni nič takega, kar ne bi mogli pogrešati. Iz Pavlininih pisem v drugem delu knjige pa seva ženska energija, ki je tako čista in jasna ter prav nič popačena, da bi jo bilo škoda zgrešiti. Ženska je predstavljena v svojem najžlahtnejšem bistvu - pogumna je, samozavestna, sposobna in čedna. 

Marjan Žiberna: Dedič

Po prvih nekaj poglavjih romana sem se spomnila na francosko televizijsko serijo En therapie ali Na terapiji. Glavni junak romana Dedič, neimenovani prvoosebni pripovedovalec, bi bil prav lahko dr. Philippe Dayan iz serije. 

Dayan ima v Parizu svojo ordinacijo in sprejema najrazličnejše bolnike s psihičnimi težavami. Bolniki se mukoma, korak za korakom, pod psihoterapevtskim vodstvom soočajo s svojimi problemi in jih počasi rešujejo. Eni so uspešnejši od drugih. Pri spopadanju s težavami bolnikov pa tudi psihoterapevt ne more ostati neprizadet. Ob pogovoru s svojimi strankami se spopada z lastnimi težavami in dilemami, tako iz osebnega kot poklicnega življenja. 

Serija je posneta tako, da je vsakemu od bolnikov namenjena ena dvajsetminutna epizoda - za vsakega od njih ena seansa na teden, lepo v vrstnem redu eden za drugim, vsak na določen dan v tednu. V naslednjem tednu pa potem na enak način dalje, spet eden za drugim nadaljujejo s svojo zgodbo in s težavami, ki jih imajo. Zgodbe bolnikov so napete in se občasno prepletajo; seanse pa se končajo, ko je najbolj zanimivo. S časom se problemi razjasnijo in možnost, da se jih bo dalo rešiti, postaja vse bolj verjetna. Ali pa tudi ne. Potek psihološkega pogovora je nepredvidljiv in lahko vodi tudi v napačno smer.

Knjiga Marjana Žiberna, Dedič, ima to smolo, da so zaradi te serije moji standardi glede tega, kako mora izgledati takšne vrste psihološki roman - ali roman s psihologom in njegovimi klienti v glavni vlogi, postavljeni zelo visoko. Psiholog iz romana na žalost ni niti senca dr. Dayana, saj ga bolniki ali stranke pravzaprav sploh ne zanimajo. Do njih se vede vzvišeno in jih celo zaničuje. Svoj poklic opravlja brez veselja. Nekaj koncentracije zmore le pri seansi z enim samim klientom, s Stanetom Lavtižarjem, pa še pri njem bi ga lahko nadomestil kdorkoli - spovednik recimo, kajti Stane Lavtižar si želi samo to, da bi ga nekdo poslušal. O kakšnih psihoterapevtskih srečanjih tako v romanu ni niti sledu. Seanse s psihologom so le literarni okvir za to, da Stane Lavtižar pove svojo tragično življenjsko zgodbo.

Da pa knjiga vseeno ne bi bila prekratka, je pisatelj v roman vključil še številna poglavja, kjer pripoveduje o kolesarstvu. Psihoterapevt je namreč navdušen kolesar in je v mladosti obetal, da bo v tem športu še veliko dosegel. Poglavja o kolesarjenju so pravzaprav najboljši del knjige, saj je kolesarstvo predstavljeno izredno nazorno in zanimivo. Pisatelj se spozna na to - tukaj ni dvoma. So pa ta poglavja namenjena tudi temu, da spoznamo psihoterapevtovo življenjsko zgodbe in njegove težave, ki jih mora rešiti - no, to pa ni tako fino; vse preveč predvidljivo je in dolgočasno. V nasprotju z glavnimi junaki iz romana Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, ki menijo, da bi bilo dobro, da bi ljudje manj govorili, pa psiholog iz romana Dedič meni, da je treba tudi "kričati in tuliti" na ljudi, jih "obtoževati in žaliti, pa čeprav po krivici", le molčati ne. Hm...

V romanu Marjana Žiberna, Dedič, se prepletata dve življenjski zgodbi. Ena izmed njiju je izredno tragična in zasluži, da jo sliši širši krog ljudi, še posebno, ker je - kakor piše v spremni besedi - biografska. A samo zgodba, ob kateri se bralcem solzijo oči - pa naj bo še tako verjetna in resnična, ne zadostuje za dobro literarno delo. Dober vtis, ki ga je sicer povzročila, bi lahko okrepila druga zgodba - zgodba psihoterapevta, ki pa je preveč predvidljiva, da bi ji to uspelo. Pomagalo bi tudi bolj psihoterapevtsko začinjeno dogajanje, saj bi se na ta način znebili te zoprne in povsem nepotrebne melanholije, ki se vleče preko cele knjige. Tragične zgodbe pa ne zaslužijo tega, da bi bile dolgočasne.

A glejte, z romanom je pisatelj mislil le dobro - to pa je v današnjem času tudi veliko.

Frederic Pierrot kot
dr. Philippe Dayan
v seriji En therapie
(vir: Les Films du Poison)

Wolf Serno: Große Elbstraße 7, Das Schicksal einer Familie

Hamburg, konec 19. stoletja.

Roman Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, usoda neke družine, je prvi roman serije knjig o družini zur Haiden. Ta  živi v vili na Große Elbstraße v Hamburgu, njeni družinski člani pa so tesno povezani z najpomembnejšo bolnišnico v okolici - bolnišnico Eppendorf. V času dogajanja prvega od romanov, je bila to čisto nova splošna bolnica, danes je to Univerzitetna klinika Hamburg- Eppendorf. 

Tudi Große Elbstraße še vedno obstaja. Vije se ob obali Elbe in je bila tako ob koncu 19. stoletja, kot je tudi še danes, povezana z bližnjo ribjo tržnico.

Gospa zur Haiden se konec 19. stoletja zgraža nad smradom in hrupom, ki se širita od tam, dandanes pa mimoidoče to preveč ne moti, še posebno zato ne, ker se lahko ustavijo v kakšni od številnih ribjih restavracij tam okoli in se okrepčajo - če z drugim ne, pa s hamburškim ribjim kruhkom.

Ne hamburger ampak Fischbrötchen
 je značilen prigrizek iz Hamburga.
Tale se imenuje Bismarck.

Profesor Carl-Heinrich zur Heiden je kirurg in predstojnik kirurškega oddelka v Splošni bolnici Eppendorf. Toda ni on tisti, ki je glavna oseba romana. Glavna je njegova hči Viktoria ali na kratko Vicki, ki želi postati zdravnica, a je to v tistem času še nemogoče. Zato po številnih pregovarjanjih in težavah, ki jih ima zaradi svoje odločitve z očetom, postane medicinska sestra. Že na samem začetku knjige se zaljubi v mladega zdravnika, doktorja Johannesa Dreyerja ali na kratko Hannesa, ki je v nemilosti pri svojih predstojnikih in je na začetku romana ravno izgubil svojo zaposlitev v bolnišnici Eppendorf.

Malo diši po Doktor romanih, kajne? No, malo se res zdi, da bo šlo po utečenih tirnicah posladkanih ljubezenski zgodbic med zdravniki in medicinskimi sestrami, a če iščete takšne vrste roman, ta knjiga ne bo za vas. Romantične ljubezenske zgodbe med Vicki in Hannesom je namreč bore malo - samo v začetnih poglavjih romana, ko se vse razvija nepričakovano hitro, in potem na koncu, seveda, ko se vse srečno konča. Vmes je obilo prostora in številne strani knjige, ki so zapolnjene s čisto drugimi stvarmi. In te so sila zanimive.

Kolera, na primer. V letu 1892 je v Hamburgu izbruhnila kolera in ko je bila bolezen na vrhuncu, je na dan zbolelo preko tisoč ljudi, umrlo pa jih je preko štiristo. Bolnice so bile preobremenjene in niso mogle sprejeti vseh bolnikov, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo, in ponekod, predvsem v revnih predelih, so pomrle cele družine. Toliko, da lahko primerjate z našo korona pandemijo. V romanu je to, zakaj je do bolezni prišlo, kako se je širila in kako so se proti njej borili, zelo natančno in nazorno predstavljeno. Tudi zanimivo in verodostojno. V Hamburgu so malo oklevali s tem, da bi mesto razglasili za okuženo in uvedli karanteno, saj je to pomenilo, da nobena ladja ne bi smela več pripluti v hamburško pristanišče ali iz njega, kar bi pomenilo veliko izgubo zaslužka. Zaradi tega se je bolezen še hitreje širila in jo je bilo še težje nadzorovati.

Da bi pomagal zajeziti bolezen, je iz Berlina v mesto prispel sam Robert Koch. Njegovo ime smo v Nemčiji med korona pandemijo poslušali dan za dnem, saj je bil Inštitut Roberta Kocha v času pandemije osrednja ustanova, kjer so se zbirali vsi podatki o obolelih s korono, se obdelovali; iz inštituta pa so prihajale tudi vse smernice za postopanje v pandemiji in vsi certifikati o cepljenju. No, v romanu je Robert Koch odločen in spoštovan strokovnjak - povsem primeren, da se po njem nekoč poimenuje inštitut za nadzorovanje infekcijskih obolenj. Kako navdušen infektolog je bil, pa je v knjigi simpatično predstavljeno s tem, kaj reče, ko z mikroskopom opazuje povzročitelja kolere, Vibrio cholerae. Takole pravi: "Das Bild, das sich unter einem Mikroskop auftut, will mir manchmal schöner erscheinen als die ganze neumodische Malerei: Pointilismus, Post-Impressionismus, Impressionismus, Sie wissen schon, was ich meine..." Bakterije - kakor se vidijo z mikroskopom, se mu zdijo lepše kot vsa nova umetnost; pointilizem, post-impresionizem in impresionizem:)

Spomenik žrtvam kolere iz leta 1892
na pokopališču Ohlsdorf v Hamburgu

Ali pa rentgenski žarki. Takrat, v času dogajanja romana, jih še niso tako imenovali, saj so jih šele ravnokar odkrili, profesor fizike Röntgen pa še živ in še kako aktiven okrog 400 km južneje v Würzburgu. V Hamburgu pa so se že zavedali prednosti, ki jih prinaša slikanje s to vrsto žarkov. Zaradi x-žarkov se Vickijin oče lažje odloča ali bo nekoga operiral ali ne. Najdejo pa se tudi takšni, ki že sumijo, da s temi žarki ne bo vse v redu in da so lahko celo škodljivi.

V romanu poleg Roberta Kocha nastopa še nekaj resničnih oseb. Najzanimivejša je verjetno Hedwig von Schlichting, ustanoviteljica medicinskih sester Erika, ki je dodobra spremenila organizacijo nege bolnikov v bolnišnici Eppendorf. Do tedaj so za bolnice in bolnike skrbeli  izključno moški strežniki, s prihodom sester Erika, pa se je vse bistveno spremenilo.

Da pa ne bom pisala samo o medicini. Z romanom dobi bralec tudi dober vpogled v težko delavsko življenje, v to, kako je potekala stavka pristaniških delavcev in kakšno vlogo so imeli stavkokazi. Z Vickinim bratom Bennom, ki je umetnik, pa spoznamo tudi bohemsko življenje v grešnem predelu mesta Hamburg, v St. Pauli.

Knjiga Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, je prav prikupen ljubezenski roman z medicinci v glavni vlogi - ravno prav klišejski in ravno prav poglobljen, da se ga prijetno bere in uživa v njegovi vsebini. Da ne berem tipičnega chick-lita pa me je dokončno prepričala krčmarica mati Ohloff, ena od pomembnih oseb v knjigi. Vicki je od nje dobila nasvet, kakršnega takšne starejše in izkušene ženske v taki vrsti romanov ponavadi ne dajejo. 

Vicki je krčmarico vprašala ali naj se poroči z mladim, lepim, pametnim in bogatim fantom, ki jo snubi, čeprav ga ne ljubi. In mati Ohloff ji pove, da obstajajo trije pravilni odgovori na to vprašanje. Odvisni so od starosti potencialne neveste. Dvajsetletna ženska bo brez oklevanja rekla ne, saj je prepričana, da brez ljubezni ni sreče in da je ljubezen večna. Tridesetletna ženska bo odgovorila mogoče, štiridesetletnica pa bi odgovorila da. Ta zadnja je pač že toliko modra, da ve, da ljubezen z leti bledi in da jo postopoma zamenjujejo druge vrline, ki pa so za dobro zakonsko zvezo ravno tako pomembne kot ljubezen. 

No, kako se je Vicki na koncu odločila, seveda vemo;), četudi je najprej oklevala in poskušala postopati bolj modro, kot ji gre.

★★★★☆

Bivša avkcijska hiša za prodajo rib

na ulici Große Elbstraße.

Zgradili so jo v času dogajanja romana in stoji čez cesto vile družine zur Heaiden.

Stavba je primer industrijske arhitekture, ki so ji na prelomu 19. v 20. stoletje povsod po svetu posvečali veliko pozornosti.