nedelja, 24. februar 2019

Volker Kutscher: Der nasse Fisch

Preden začnete brati moj zapis o veliki nemški uspešnici, kriminalnem romanu Volkerja Kutscherja, Der nasse Fisch, si prosim oglejte spodnji video posnetek. Ob njegovem ogledu boste začutili vzdušje, ki preveva vsako poglavje knjige in je tisto, zaradi katerega sem roman tako zelo rada brala. Opozoriti vas želim predvsem na pevko in magično ozračje, ki ga je uspela ustvariti s svojim nastopom.


Video posnetek je eden izmed trailerjev za najdražjo nemško televizijsko serijo vseh časov z naslovom Babylon Berlin, ki so jo posneli ravno po knjigi Volkerja Kutscherja. Sama sem si dve sezoni nadaljevanke ogledala v času novoletnih praznikov, ko so jo predvajali na prvem programu nemške televizije, vi pa si jo lahko ogledate pri nekaterih od streaming ponudnikov.

Kriminalna zgodba komisarja Gereona Ratha se dogaja leta 1929 v Berlinu. To je bilo v Nemčiji obdobje t.i. Weimarske republike, ki se je začelo po koncu 1. svetovne vojne leta 1919 in se končalo leta 1933 z nastopom Hitlerjevega nacional-socializma. Tega obdobja nemške zgodovine se drži slab sloves. Večina ljudi namreč ob omembi Weimarske republike pomisli na velikansko inflacijo, ki je ljudem pobrala vse premoženje, ali pa si Weimarsko republiko predstavljajo kot tisto, ki je omogočila razbohotenje najrazličnejših ekstremizmov, vključno s tistim najgroznejšim s Hitlerjem v glavni vlogi. Drži. Weimarska republika je bila res vse to. A vendar še mnogo več.

Weimarska republika je bila tudi čas neslutenega gospodarskega in kulturnega razvoja. V tem obdobju so nastajala številna umetniška dela, ki jih cenimo še danes. V Berlinu so na veliko gradili, nakupovali in se zabavali. V številnih nočnih lokalih so ljudje plesali do jutranjih ur, pili šampanjec - in tudi uživali najraznovrstnejše droge ter se predajali prostituciji. 

Nikakor pa ne smemo pozabiti še nečesa, mogoče celo najpomembnejšega. Weimarska republika je predstavljala tudi prvo demokratično ureditev v tem koncu Evrope. Njena ustava - ravno mineva sto let od njenega nastanka, še danes velja za eno najboljših v svetovnem merilu. V Weimarski republiki so ženske imele volilno pravico in so sedele v parlamentu. V velikem številu so začele študirati in se zaposlovati v službah, ki so bile do takrat rezervirane le za moške - tudi v policiji. 

In to raznoliko, v marsičem protislovno in sporno obdobje si je Volker Kutscher izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana. Oris časa je tako avtentičen in zgodovinsko točen, da v strokovnih radijskih oddajah znani zgodovinarji razpravljajo o romanu; televizijsko nadaljevanko Babylon Berlin pa predvajajo gimnazijcem pri pouku zgodovine.
A da ne bi slučajno pomislili na to, da takšno vsesplošno strokovno zanimanje za roman (in za televizijsko nadaljevanko) ne pomeni nič dobrega! Še zdaleč ne. Kriminalna zgodba je takšna, kakršna mora biti in kakršno pričakuje povprečni bralec kriminalnih romanov: zanimiva, napeta in presenetljiva; junaki romana pa so verodostojna človeška bitja, ki z nami - sto let v prihodnost postavljenimi, delijo marsikatero podobnost; obenem pa so tudi otroci svojega časa, ki izžarevajo lastnosti, značilne le za njih.

Kriminalistični komisar Gereon Rath je fajn. Mlad in ambiciozen pride iz rodnega mesta Köln v tako zelo drugačen in divji Berlin. Spremlja ga dolga očetova senca, ki svojemu najmlajšemu sinu po neprijetnem dogodku v domačem mestu, poskuša zgladiti - ali pa na novo zgraditi uspešno poklicno kariero v policiji. Uspešen je, ker si upa tvegati, in pogumen, ker ne okleva pri pomembnih odločitvah. Včasih se privošči kokain in veliko kadi. A v tem drugem se ne razlikuje od vseh ostalih nastopajočih. V romanu namreč kadijo vsi in povsod in to v gromozanskih količinah. Na ja, takrat še niso vedeli, kako zelo škodljiva je ta razvada;)
Za politiko se v tem politično raznolikem in usodnem obdobju ne meni preveč. Ne zanimajo ga sociji - ali socialisti, ki so na oblasti; ne meni se za komuniste, ki so v hudem konfliktu s socialisti in skoraj ne opazi predstavnikov SA enot - njegova edine želja je skrbeti za red. Kako zelo nemško - ali natančneje, prusko.

Čudovito je opisan detektivsko-kriminalistični način raziskovanja, ki je bil sicer takrat nekoliko drugačen kot je danes (a vendar tudi ne tako zelo). Mislim predvsem na to, da delo kriminalnega komisarja ni vedno razburljivo in zanimivo; prav pogosto je sila dolgočasno, saj je, preden se najde prava pot do razrešitve zločina, potrebno ubrati veliko slepih ali pa povsem napačnih steza. In potem se vseeno še vedno prerado zgodi, da je potrebno dosje o nekem zločinu kljub vsemu pospraviti na polico z "vlažnimi ribami", se pravi med nerazrešene primere ali "spolzljive ribe, ki se niso pustile ujeti" - kakor namiguje tudi naslov romana, Der nasse Fisch.

Celotna zgodba romana se vrti okrog vlaka z zlatom iz Sovjetske zveze, ki ga pričakujejo v Berlinu. Vsi si ga želijo: zakonita dedinja - grofica, ki se je po oktobrski revoluciji umaknila v Berlin; trockisti, ki bi radi zrušili komunistično oblast v Sovjetski zvezi in v Nemčiji začeli svetovno delavsko revolucijo; Nemci, ki bi raje kot republiko, ponovno imeli kaiserja na oblasti; mafijsko podzemlje Berlina, ki ima roko čez trgovino z drogami in prostitucijo v mestu; pa tudi pripadniki SA enot ali t.i. "rjavosrajčniki" s kljukastim križem na rokavih svojih uniform, ki pa jih leta 1929 - samo tri leta pred tem, ko so prevzeli oblast - še nihče ni jemal resno.

Da se zlata spletka razreši, mora kar nekaj ljudi umreti, nekateri tudi na zelo boleč način, komisar Rath, ki ima, seveda, glavno vlogo pri razrešitvi primera, pa mora ostati priseben, potrpežljiv in pogoltniti marsikaj, tudi sovražne ali pa vsaj posmehljive pripombe svojih sodelavcev in nadrejenih.

Drži, da je kriminalni-plot v kriminalnem romanu zelo pomemben. A kot sem že večkrat napisala, kriminalke večinoma berem s povsem drugim namenom. Da je roman Der nasse Fisch vzbudil moje navdušenje, je bilo dovolj že to, da je zgodba postavljena v zgodovinsko verodostojno prikazano in silno zanimivo obdobje preteklosti.
A to še ni vse:) Knjigo Volkerja Kutscherja sem zelo rada brala še zaradi nečesa drugega - zaradi čudovite ljubezenske zgodbe med Gereonom Rathom in Charlotte Ritter, ki s svojo nežnostjo predstavlja zelo dobrodošlo protiutež nasilnim političnim in kriminalnim dogodkom zgodbe.

Charlotte Ritter je dekle, ki je izkoristilo prednosti, ki jih je Weimarska republika prinesla in nudila ženskam. Ambiciozna je in napredna. Na policiji dela kot stenografistka, a njeni karierni cilji so precej višji. Zaradi tega poleg rednega dela na policiji študira še pravo in upa, da bo nekoč v prihodnosti dobila neko boljše delovno mesto - da bo postala detektivka. To je bilo v času Weimarske republike že mogoče.

Charly in Gereon se zaljubita (skoraj) na prvi pogled in to do ušes, popolnoma. Gre za tisto vrsto zaljubljenosti, ko ne moreš misliti na nobeno drugo stvar kot le na svojega fanta ali dekle; ko se na jutranjih srečanjih v službi ne moreš skoncentrirati in slediti pogovoru, ker imaš v glavi vse kaj drugega; ko so ukradeni skupni trenutki v kakšni zapuščeni pisarni v službi - ker je razmerje pač potrebno skrivati - vredni zlata in kjer se telefonira svojemu ljubemu ali ljubi iz javne govorilnice, ker še ni mobilnih telefonov in SMS sporočil.

Volker Kutscher je to ljubezensko zgodbo zgradil tako prisrčno in prijetno, da se bralec lahko le dobrohotno in zadovoljno nasmiha in zaljubljencema želi samo dobro. Ljubezen se v knjigi seveda ne more izogniti nevarnim čerem, ki grozijo, da jo bodo uničile, a tudi te so nastavljene tako prijetno, da me je ljubezenska zgodba med Charly in Gereonom resnično navdušila; mladi kriminalistični komisar in študentka prava, ki se preživlja s stenografijo, pa prirasla k srcu.

V času od leta 2007, ko je Volker Kutscher napisal prvi roman o komisarju Gereonu Rathu, Der nasse Fisch, je izšlo še šest knjig; zadnja ravnokar. V tem zadnjem delu sta - morate se strinjati, da to ni nikakršen spojler, saj vsi vemo, da se bo to prej ali slej zgodilo - Gereon in Charly že poročena in imata posvojenega sina, ki je aktiven v organizaciji Hitlerjugend - v sedmem delu serije kriminalnih romanov smo namreč že v letu 1935, v času nacional-socializma.

Volker Kutscher
1962
(Foto: Monika Sandel/Kiepenhueer & Witsch)

Tole moje pisanje sem začela z videoposnetkom iz televizijske nadaljevanke Babylon Berlin in s to nadaljevanko svoj zapis tudi končujem. Čeprav je bila posneta po romanu Der nasse Fisch, je vendarle precej drugačna od knjige. Roman in televizijsko nadaljevanko pravzaprav druži edinole bleščeče noro in divje vzdušje Berlina 20-ih in 30-ih let prejšnjega stoletja, ki je v obeh delih enkratno prikazano.
Isti so tudi glavni nastopajoči, a že ti niso več povsem zamenljivi. Gereon je v nadaljevanki precej bolj travmatiziran zaradi dogodkov iz 1. svetovne vojne kot je v romanu. Charly iz nadaljevanke pa izhaja iz precej bolj revnega okolja kot tista iz knjige in za preživljanje poleg dela na policiji potrebuje še dodatno zaposlitev... 
Tudi ljubezenska zgodba med Charlotto in Gereonom v nadaljevanki ubira povsem druga pota kot v knjigi.
Pri vlaku z zlatom iz Sovjetske zveze pa so v nadaljevanki preprosto ignorirali dejstvo, da se širina nemških tračnic razlikuje od ruskih in da je zaradi tega potrebno vagone pretovarjati - zelo pomembno.
Pevka z videoposnetka zgoraj pa v knjigi nima tako vzburljive in čarobne vloge, kot jo ima v nadaljevanki. In še bi lahko naštevala.

A vsa ta ohlapna in svobodna pretopitev romana v nadaljevanko pravzaprav ni nič slabega. Namesto enega odličnega umetniškega dela smo tako dobili kar dva. Vsaj po mojem mnenju. Uživala sem pri obeh. Tako roman Der nasse Fisch kot tudi nadaljevanka Babylon Berlin sta odlična in vam ju iz srca priporočam. 
Kriminalni zgodbi (ter tudi ljubezenski zgodbi) iz knjige in iz nadaljevanke pa se razlikujeta tako zelo, da ob ogledu ali prebiranju ene od njiju ne boste izvedeli nobene ključne informacije, ki bi vam lahko pokvarila užitke ob prebiranju ali ogledu druge.

★★★★☆
(še vedno ne morem preseči predsodka in kriminalni roman oceniti s petimi zvezdicami)

Kutscher, Volker
Der nasse Fisch, Filmausgabe
KiWi 1615, Köln 2018
dodatek: intervju s pisateljem, podatki o filmski nadaljevanki Babylon Berlin
566 strani
ISBN 978 3 462 05208 4

petek, 8. februar 2019

Cixin Liu: Die drei Sonnen

Cixin Liu je bil rojen leta 1963 v rudarskem mestu Shanxi v Ljudski republiki Kitajski. Bil je čas kulturne revolucije. Starša - intelektualca, sta delala v rudniku. Da bi sina zavarovala pred nasiljem, sta ga komaj triletnega poslala k sorodnikom v več kot tisoč kilometrov oddaljeno mesto.
Tam je potem 25.4.1970 lačen, a s čevlji na nogah - kar ga je postavljalo v privilegiran položaj glede na ostale otroke, zrl v zvezdnato nebo in opazoval prelet prvega kitajskega umetnega satelita, imenovanega Dongfanghong I (ali Vzhod je rdeč I). Takrat se je začel zanimati za vesolje in kmalu za tem je vzljubil tudi znanstveno fantastiko. Bral je, kar mu je bilo dostopno - predvsem očetove knjige iz časa pred kulturno revolucijo, začenši s Potovanjem v središče zemlje, Julesa Verna. Potem pa je začel tudi pisati.
Ko je končal študij, je 20 let delal kot računalniški inženir v eni izmed elektrarn. Ni se preveč trudil za napredovanje, saj ga inženirska kariera ni zanimala. Raje je imel svoj mir in čas za pisanje znanstveno-fantastičnih del, ki so na Kitajskem dosegle izjemen uspeh.

Njegovo najbolj znano delo - brala sem ga v nemškem prevodu, kjer ima naslov Die drei Sonnen - je kot prvo dosegljivo tudi bralcem izven meja Kitajske. Leta 2015 je bilo nagrajeno z najpomembnejšo literarno nagrado za znanstveno-fantastiko, Hugo.

Kitajska leta 2005. Dogajajo se nenavadne stvari. Znanstveniki s področja naravoslovja so zmedeni. Eden za drugim delajo samomore - iz obupa, ker se zdi, da naravni zakoni ne veljajo več. Znanstveni eksperimenti izvedeni na enak način, pod enakimi pogoji in z enakimi stvarmi, namreč ne dajejo več enakih rezultatov. 
Yang Dong - mlada teoretična fizičarka iz romana, je v svojem poslovilnem pismu napisala: 
Vse, resnično vse, vodi k enakemu rezultatu: Fizika ni nikoli obstajala in tudi v prihodnosti je ne bo več.
Fizik Wang Miao, ki se ukvarja z raziskavo nanomaterialov, in je eden izmed glavnih junakov romana, na pobudo policijskega inšpektorja Shih Qianga in z njegovo pomočjo raziskuje ozadje teh smrti in pri tem naleti na številne presenetljive stvari.
Kot prvo - tudi njemu se začnejo dogajati nenavadne stvari; na vsaki fotografiji, ki jo posname, se izpisujejo številke, ki se odštevajo v sekundnih intervalih. Ta countdown se pozneje zarisuje tudi na njegovi mrežnici. Kakšno odštevanje je to in kaj se bo zgodilo ob njegovem koncu, ne ve nihče. Countdown postane nemoteč, oz. popolnoma izgine, samo v primeru, če Wang Miao več ne opravlja svojih raziskav.

Večina oseb v znanstveno - fantastičnem romanu Die drei Sonnen je fizikov, matematikov ali astronomov. Ponavadi se ukvarjajo s teoretično znanostjo. In ti znanstveniki prav pogosto igrajo računalniško igrico z imenom Three Body. Igrica je prav posebna; za običajne ljudi večinoma povsem nezanimiva, a izredno vznemirljiva za naravoslovno-matematično orientirane znanstvenike. V igrici je namreč potrebno rešiti t.i. Three Body Problem (takšen je tudi naslov angleškega prevoda romana). Gre za znan fizikalni problem, ki ga poskušajo rešiti že od časa Isaaca Newtna dalje - potrebno je opisati nepredvidljivo gibanje treh nebesnih teles, ki s svojo gravitacijo vplivajo drug na drugega.
Ta igrica ima za razvoj zgodbe velik pomen. Razvita je bila s prav posebnim namenom in za točno določene ljudi.

Poleg zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pa v knjigi sledimo tudi zgodbi iz leta 1967. To je bil na Kitajskem čas kulturne revolucije, ko je bilo ubito mnogo ljudi - predvsem izobražencev. Ko sem brala ta del romana, se nisem mogla načuditi zrelosti sodobne kitajske družbe, ki je dovolila objavo takšne knjige, kot je to roman Die drei Sonnen - četudi gre le za znanstveno-fantastično delo. V knjigi je namreč zelo natančno in tudi kritično opisano fizično in psihično maltretiranje ljudi; nasilje, ki so ga v tistem času ob spodbujanju oblasti izvajali številni ideološko zavedeni mladi ljudje. Da je Cixin Liu o grozotah kulturne revolucije lahko pisal tako brez zadržkov, in za roman dobil celo najprestižnejšo nagrado za znanstveno-fantastiko, ki jo podeljujejo na Kitajskem, Galaxy, je občudovanja vredno. Zame je to znak, da se je kitajska družba sposobna soočiti s svojo temno preteklostjo, priznati svojo zmoto in poravnati krivice, ki so se zgodile. Do sedaj sem bila v svoji nevednosti nekako prepričana, da na Kitajskem kaj takega še ni mogoče.

Roman se namreč začne z opisom zaslišanja univerzitetnega profesorja fizike, ki se mora pred svojimi študentkami - rdečegardistkami, zagovarjati zaradi tega, ker verjame v Einsteinovo teorijo relativnosti in ker je prepričan, da je vesolje nastalo z velikim pokom. Ubijejo ga pred očmi njegove hčerke Ye Wenjie.
Ye Wenjie - astrofizičarka po poklicu, in druga pomembna junakinja romana, se po smrti očeta in zato, ker je tudi sama  sumljiva, umakne na sever Kitajske, čisto na mejo z Mongolijo in Rusijo. Tam dela v nekakšni delavni brigadi, ki seka drevje v gozdu - po srečnem naključju in ker nujno potrebujejo njeno specifično fizikalno znanja, pa jo kmalu zaposlijo v bližnji vojaški bazi. 

Ta vojaška baza je ovita v gosto tančico skrivnostnosti. Kdorkoli se ji nepovabljen približa, je po drugem opozorilu stražarjev ustreljen. Zaradi ogromne radarske antene, imajo ljudje, ki živijo v okolici, glavobole in se slabo počutijo. Izpadajo jim lasje. Živali v gozdu so nemirne in sneg se, preden pade na tla, spremeni v dež. Vsi predvidevajo, da v bazi prisluškujejo "imperialističnim silam" Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, a naloga zaposlenih je širša.

Ye Wenjie se z olajšanjem naseli v tej izolirani in od sveta odrezani vojaški bazi. Vesela je, ker lahko v miru opravlja svoje delo in ji več ne grozi stalna nevarnost s strani politike. Vendar pa je zaradi svojih neprijetnih izkušenj iz preteklosti vseeno za vedno izgubila zaupanje v ljudi in je vse bolj prepričana, da so le-ti v svojem bistvu - ne dobri, kot misli večina od nas, ampak izredno slabi in pokvarjeni. Za takšno prepričanje naj bi bilo dovolj že to, da se pogleda, kaj ljudje počnemo z naravo. Zaradi tega - nad človeško družbo razočarana znanstvenica, Ye Wenjie, naredi nekaj groznega - nekaj, kar ne zaznamuje samo njenega osebnega življenja, ampak zapečati usodo celotnega človeštva in njegovo prihodnost...

Cixin Liu je s svojim romanom Die drei Sonnen kitajsko znanstveno-fantastiko predstavil bralcem celega sveta in pri tem doživel nepričakovani uspeh. Roman je dobil številne nagrade in je prodajna uspešnica širom sveta. V branje jo je priporočil tudi predsednik Barak Obama.
Tudi jaz sem uživala v branju! Knjigo je bilo zaradi napete in dobro grajene zgodbe, zanimive osnovne ideje, težko izpustiti iz rok. Več kot 500 strani dolg roman sem prebrala na dah in vesela sem, da je to šele prva knjiga trilogije Trisolaris:)

Vedno sem rada brala o možnosti življenja v drugih sončnih sistemih. Dobro se mi zdi, da roman sledi ideji, ki je v zadnjih letih precej aktualna - namreč ta, da smo ljudje izgubili vero v to, da bi bil naš stik z morebitno izvenzemeljsko civilizacijo nekaj brezpogojno dobrega. Ne, to je prav malo verjetno.
Dobra stran romana je tudi ta, da se pripoved strogo drži znanosti in njenih odkritij ter se za razvoj zgodbe ne poslužuje kakšnih sila fantastičnih prijemov. V knjigi tako tudi Nezemljani s svojimi vesoljskimi ladjami ne zmorejo potovati hitreje kot je desetinka svetlobne hitrosti.

z avtogramom :)

No, vseeno pa je treba napisati tudi to, da roman kljub vsemu ni nikakršen literarni presežek. Marsikaj bi si dalo pokritizirati, a naj omenim le osebe. Številne delujejo prisiljeno in neverodostojno. Prehitro drastično spremenijo svoje mišljenje in naredijo stvari, ki se ne skladajo z njihovim značajem. To velja še posebno za glavno junakinjo Ye Wenjie. 
Mnoge osebe so zanimivo zastavljene, a se tekom pripovedi spremenijo v preproste statiste, ki služijo le kulisi dogajanja. Škoda. A ne smem in tudi nočem biti preveč stroga. Cixin Liu je napisal še dve knjigi trilogije in mogoče se v njih določne osebe dodatno razvijejo in dajo zgodbi nov zagon.

Roman skromnega in zadržanega pisatelja, ki je v oktobru obiskal tudi Frankfurtski knjižni sejem, Cixina Liuja, Die drei Sonnen, bi priporočila vsem ljubiteljem hard sci-fi, ki želijo poskusiti nekaj kitajskega, ki pa vendar ni tako zelo eksotično (kot bi mogoče pričakovali), da bi se zaradi tega bali ugrizniti vanj. Z branjem knjige boste dobili dober vtis o tem, kako je zgledala Kitajska v času kulturne revolucije in kako zgleda v današnjem času.
Ljubitelji računalniških igric boste v romanu našli uteho, da le-te sploh niso nekaj slabega in lahko pomagajo pri marsičem. Okoljevarstveniki bodo dobili potrditev svojih prepričanj, a s tem pomislekom, da se nekaj, kar je mišljeno kot dobro, lahko prav hitro sprevrže v nekaj temnega in uničujočega. Jordan B. Peterson bi v knjigi našel potrditev svoje teze o tem, kako nevarno je stopati po poti zagrenjenosti, zamere in maščevanja. Vsi bralci pa se ob prebiranju romana spet lahko zavedamo, kako zelo ranljivo je človeštvo in kako hitro se lahko naš način življenja sesuje v (vesoljski) prah. 
To se bo skoraj gotovo zgodilo, če bomo prišli v stik z inteligentnimi zunajzemeljskimi bitji. Kajti - kot piše Cixin Lui, ti Nezemljani, pa naj se pojavijo kadarkoli, kakorkoli in od koderkoli, nam prav gotovo ne bodo naklonjeni. Za človeško civilizacijo lahko pomenijo samo nekaj izredno slabega in uničujočega.

★★★★☆
Liu Cixin (skrajno desno)
na Frankfurtskem knjižnem sejmu
(oktober 2018)
Liu, Cixin
Die drei Sonnen
Heyne, 2017
545 strani
iz kitajščine v nemščino prevedla: Martina Hasse
ISBN978 3 453 31716 1