Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Downton Abbey

Na moj najljubši roman angleške pisateljice Jane Austen sem se spomnila, ko sem gledala televizijsko nadaljevanko Downton Abbey. Mogočna serija v šestih sezonah, vsaka od njih s sedmimi do devetimi epizodami, ki trajajo okrog eno uro, je dodobra zapolnila moje letošnje dolge jesenske večere. Pripoveduje o življenju članov družine lorda Roberta, 7. grofa Crowley, in življenju nekaterih od njegovih številnih služabnikov. Nadaljevanka me je navdušila - nekaj verjetno tudi zato, ker v določeni meri spominja na roman Prevzetnost in pristranost.

Med časom dogajanja v romanu in časom, v katerem poteka serija Downton Abbey, je sicer sto let razlike - pri Jane Austen smo na začetku 19. stoletja, prva epizoda serije Downton Abbey pa se začne dan za tem, ko je potonil Titanik, aprila 1912 - a  tok časa na določene stvari na angleškem podeželju, kot kaže, ni imel velikega vpliva. Še vedno velja neumen zakon o dedovanju, po katerem posestvo in plemiški nazivi prehajajo iz roda v rod le po moški liniji. Hiša polna hčerk za starše tako še vedno predstavlja problem, ki ga je potrebno čim elegantneje rešiti - mogoče še najbolje s tem, da se ena izmed hčerk poroči z bodočim dedičem. S tem se morata ukvarjati tako gospa Bennet iz knjige kot tudi lady Crawley iz nadaljevanke, čeprav se druga - to je pač treba priznati - tega loti precej rahločutneje kot prva. 

Poleg tega bi Darcyjev Pamberley - "razsežna, lepa kamnita stavba, trdno postavljena na pobočje pred verigo visokih gozdnatih hribov", kjer so "sobe velike in snažne in pohištvo v njih primerno lastnikovemu premoženju", prav lahko služil za predlogo graščini Crawleyevih, imenovano Downton Abbey.

No, določene stvari pa je zob časa vendarle obrusil in so se v stotih let spremenile. Ena od njih je položaj žensk - ta se je vendarle nekoliko izboljšal. V času Downton Abbeya si pogumne ženske, namesto da bi se poročile, že lahko izberejo "poklic", ki jim bo prinesel (skoraj) enako spoštovanje kot poroka. V času Prevzetnosti in pristranosti pa je bilo to omogočeno le gospodom, ki so bili tako poleg veleposestnikov in gentelmanov lahko tudi spoštovani advokati in zdravniki. 

Knjiga in nadaljevanka sta si podobni tudi v krasnih in duhovitih dialogih, polnih humorja in ironije, ki potekajo v značilni britanski angleščini. Ta bi morala zadovoljiti vsakega ljubitelja angleškega jezika. 

Nadaljevanko Downton Abbey z veseljem gledajo zelo raznoliki gledalci - ne samo člani britanske kraljevske družine in rojalisti, ampak tudi zapriseženi demokrati, ki sicer že iz principa zavračajo takšna dela - in celo takšni anarhisti kot je Mick Jagger.

A zdaj k romanu Prevzetnost in pristranost.

Kot vsa velika umetniška dela se tudi ta roman lahko bere na različne načine.

Lahko ga berete kot eno izmed najlepših in najbolj romantičnih ljubezenskih zgodb ever. Razvije se med Elisabeth Bennet in Fitzwillamom Darcyjem - dvema, na prvi pogled zelo različnima mladima človekoma. Ona izhaja iz bolj skromnih razmer, on je izredno bogat. Ona je družabna in nasmejana, on redkobeseden in zadržan. Njuna ljubezen mora premagati marsikatero oviro, preden se lahko uresniči. Vsak od njiju se mora najprej zavedati svojih napak in slabosti, jih nato premagati in se truditi naprej, da postopoma in čisto počasi nastane prostor za nekaj lepega - ljubezen in veliko srečo. 

Ta vidik romana je najbolj znan in večina bralk knjigo bere zaradi ljubezenske zgodbe. Ta je zaradi potrebne napetosti začinjena še z dramatičnim zasukom, ob katerem pozitivne lastnosti glavnih junakov pridejo še bolj do izraza. Zelo lepo izpeljano.

Knjigo lahko berete tudi kot dokument časa. Lahko se čudite zakonu o dedovanju, ki sem ga omenila v uvodu, in lahko se zgražate nad gospo Bennet, ki svojim hčerkam tako nesramno in neobzirno išče ženine, da vsi zardevajo. Na ta vidik romana nakazuje že prvi stavek, ki je eden slavnejših prvih stavkov vseh literarnih del. Takole se glasi:

Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.

Takoj postane jasno, da se bo v romanu vse vrtelo okrog možitev in ženitev. In da bo zelo hudomušno in zbadljivo zastavljeno. Drži. A vendar se iz tega ne gre preveč šaliti. Ne smemo namreč pozabiti, da je bila v tistem času dobra poroka za ženske vendarle izredno pomembna stvar. Takole pisateljica razmišlja o Elisabethini prijateljici:

Nikoli ni imela dobrega mnenja ne o moških ne o zakonu, a že od nekdaj se je hotela poročiti; za temeljito izobražene mlade ženske z majhnim imetjem je bil to edini časten korak, in čeprav je bilo še tako dvomljivo, da jih bo osrečil, jih je pač še najbolj prijetno zavaroval pred pomanjkanjem. To zavarovanje si je zdaj pridobila; in pri sedemindvajsetih letih in pri tem, da nikdar ni bila lepa, se je dobro zavedala, kakšna sreča je to.

Za ženske iz višjega srednjega razreda - če niso imele premoženja in s tem svobode, ali pa niso dobro izgledale, da bi očarale kakšnega bogatega moškega - je bilo v Angliji v začetku 19. stoletja težko. Ostale so na grbi svojih sorodnikov, kar je bilo neprijetno tako za ene kot za druge. Da bi delale - kot so delala ženske iz nižjega sloja, in same poskrbele za svoje dohodke, pa se tudi ni spodobilo.

Obstaja še tretji način branja. Roman lahko berete tudi tako, kot sem ga tokrat brala tudi jaz - kot atlas najrazličnejših človeških značajev in lastnosti. Mogoče je ta vidik romana celo tisti, zaradi katerega je knjigo Prevzetnost in pristranost vredno brati še dandanes, še posebno v primeru, če po knjigi ne segamo samo zaradi kratkočasja in romantike. Jane Austen je bila natančna opazovalka in inteligentna poznavalka, ki je iz tega kar je opazila in slišala na plesih, večerjah, sprehodih in vseh ostalih druženjih, ki se jih je udeleževala in vedno znova opisovala v svojih romanih, znala pravilno sklepati o človeškem značaju. Iz izraza na obrazu, pogleda in načina govorjenja je zlahka ugotoviti, s kakšnim človekom ima opravka. Ker je bila nadarjena pisateljica, pa je te svoje izkušnje uspela tudi zelo lepo preliti na papir. Tako je nastala svojevrstna zbirka najrazličnejših literarnih junakov z najraznovrstnejšimi značajskimi lastnostmi.

V romanu sta najbolj jasno predstavljeni naslovni dve človeški slabosti. Označujeta naša glavna junaka. On je prevzeten in ona je pristranska. A to je samo najbolj groba oznaka njunih najbolj usodnih lastnosti. Prevzetnost je namreč lahko tudi drugo ime za ponos, ki pa pri tako imenitnem mladeniču, kot je gospod Darcy, ne more biti nekaj slabega. Hudo je, če se prevzetnost razvije v nečimrnost - se pravi, da nekdo ne želi biti nekaj več samo v svojih očeh, ampak želi, da ga tako imenitnega vidijo tudi drugi. Pristranost pri Elisabeth pa nima svojega podaljška samo v predsodkih, kar je že dovolj hudo, ampak se lahko razvije tudi v nesramnost in slabo govorjenje, oz. obrekovanje. O takšnih in podobnih niansah človeških značajev piše Jane Austen in o tem mi je bilo zelo zanimivo brati.

Seveda pa so v romanu opisane še mnoge druge človeške lastnosti, ki so značilne za ostale nastopajoče. Cela množica jih je. Značilnost, ki jo Jane Austen kar najbolj prezira, je neumnost (gospa Bennet), a natančno so orisane tudi lahkomiselnost (Lydia Bennet), brezbrižnost (gospod Bennet), domišljavost in preračunljivost (gospodična Bingley), oholost (lady de Bergh) ter klečeplazenje (gospod Collins). Da pa ne bi mislili, da je v knjigi prostor samo za slabosti, imamo tudi nastopajoče s pozitivnimi značajskimi lastnostmi, kot so ljubeznivost (gospa in gospod Gardiner), prizanesljivost ter dobrohotnost brez bahavosti in pristranskih namenov (Jane Bennet). In še bi lahko naštevala. 

Jane Austen je svoj roman Prevzetnost in pristranost napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Roman je tako mladosti primerno živahen in iskriv, poln svežine in optimizma. Ker pa je rokopis kar dolgo čakal na to, da so ga objavili, je imela pisateljica čas, da je osnovno besedilo desetletje dolgo urejala in pilila, kar se je izkazalo za zelo dobro. Vpliv zrele in izkušene ženske, ki ve, kakšno je življenje, se v romanu zlahka opazi. Knjiga Prevzetnost in pristranost tako ni samo mladostno razigrana in lahkotna, ampak je tudi zrelo literarno delo polno modrosti. Ta kompleksnost se čudovito izraža v glavni junakinji romana, Elisabeth Bennet - moji najljubši junakinji romanov Jane Austen. Elisabeth na očarljiv način združuje mladostno vihravost in preudarno odraslost, zaradi česar ona in njena ljubezenska zgodba navdihujeta še dandanes.

★★★★★

P.S. Jane Austen se je rodila na danšnji dan pred točno 246-imi leti.