To poletje vsi pišemo o Homerju. Vemo, zakaj je tako.
Žiga Turk je na Iksu napisal – pišem po spominu: »Naši dedje
so brali Homerja v originalu, očetje v prevodu, mi v knjigi Starogrške bajke;
naši otroci in vnuki pa bodo o njem izvedeli prek holivudskih izdelkov.« To
sicer prav verjetno drži – ampak ne pomeni nečesa, kar bi bilo nujno slabo. Če
bo kdo zaradi Nolanovega filma (spet) segel po Odiseji (ali pa Iliadi),
je bil dobri namen filma dosežen; pa je povsem vseeno, ali je lepa Helena
svetlolasa ali ne.
Sylvain Tesson je eno od svojih poletij preživel skupaj s
Homerjem. Iliado in Odisejo je prebiral v Grčiji, da so veter,
skale in morje še močneje zavibrirali Homerjeve besede. Nastala je pričajoča
knjiga, ki opisuje intimno doživetje tega velikega besedila, ki je zelo
pomembno za razumevanje naše zahodne civilizacije. Knjigo je napisal človek, ki
se je v besedilo potopil globoko, s spoštovanjem in veliko željo vse, kar se
da, dobro razumeti. Knjiga je skupek kratkih refleksij, ki se berejo zelo
prijetno – kot bi jedli kanapeje; majhne, a okusne. Že res, da so bili nekateri
od teh drobnih prigrizkov boljši od drugih – nekaterim, redkim, bi se rada tudi
izognila, a na splošno je bila jed okusna.
Refleksije so združene v ohlapne skupine. Najprej beremo
tiste, ki se nanašajo na vsebino obeh epov, potem pa se poglobimo še v druge
vidike obeh pesnitev. Ti drugi odlomki knjige so bili vsekakor najzanimivejši.
Pisatelj razmišlja o temeljnih sporočilih obeh epov: o napetosti med kaosom in
redom ter tem, kako je za človeka najprimerneje, da hodi po tanki črti med
njima (kot je pisal tudi Jordan B. Peterson), o tem, kako je človek obenem
svoboden, a tudi zaznamovan z usodo, ki ji ne more pobegniti.
Osebno pa mi je bilo daleč najzanimivejše razglabljanje o
hybrisu. Hybris označuje odsotnost mere oziroma pretiravanje. Grški in
trojanski junaki so vedno znova podlegali hybrisu – najbolj Ahil, in to se
nikoli ni končalo srečno.
Za razjasnitev določenih vidikov obeh pesnitev pisatelj
pogosto uporablja primere iz sodobnega sveta, odkriva povezave med starogrškim
in modernim človekom, kakor tudi podobnosti ali različnosti starogrške
mitologije z monoteističnimi religijami.
Sylvainu Tessonu je s knjigo Poletje s Homerjem
uspelo na simpatičen, inteligenten in za bralca ne preveč zahteven način
predstaviti glavni Homerjevi deli in s tem vzbuditi zanimanje za obe antični
deli pri širokem krogu potencialnih bralcev. Kajti Homerjevi pesnitvi sta še
vedno aktualni. Tudi mi bolehamo za hybrisom, saj pogosto nimamo prave mere –
pri čem vse? In tudi mi vedno znova tehtamo, kaj je v življenju pomembno, in se
odločamo med »negovanjem domačega vrta« ali »skokom v brezno pustolovščin«.
Knjiga Sylvaina Tessona nam olajša pot k odgovorom na
nekatera od temeljnih vprašanj, ki si jih ljudje zastavljamo že od nekdaj.
Dovolite, da se zdaj proti koncu mojega zapisa spet vrnem k
Žigu Turku. Glede na njegov izrek o tem, kako so in kako danes beremo Homerja,
bi knjigo Poletje s Homerjem glede na njeno kakovost uvrstila nekam med
prevod Iliade ali Odiseje v slovenski jezik in Najlepše
antične pripovedke Gustava Schwaba. Kar ni slabo.
Čisto na koncu pa naj izpišem še moj najljubši odlomek iz
knjige. Je kruto realen – a takšna je pač resnica. Govori o vojni in miru.
"Vojne solze se ne bodo posušile. Tečejo čez obzorje. Tega bi se morali zavedati in se čim prej razveseliti miru. Spomniti bi se morali, da Hektor ne vidi svojega otroka odrasti. Blagosloviti bi morali vsak trenutek miru, ko lahko svojega pestujemo na kolenih.
Mir ni naravni habitat človeštva. Ideja o univerzalnem miru je izmišljotina filozofov. Omogoča nam, da zidamo gradove v oblakih.
Berimo Homerja in se veselimo sadov miru: bežnih poljubov, namenjenih nekaj srečnežem v tuzemskem desetletju."
