David Mitchell – avtor ene izmed mojih najljubših knjig vseh časov, je zato, da je lahko napisal primeren uvod k romanu Leva roka teme, knjigo prebral petkrat. Jaz sem zato, da sem lahko sestavila tale zapis, knjigo prebrala (ali preposlušala) dvakrat, nekatera poglavja trikrat. Že res, da mi to mogoče ne bi bilo treba, če bi roman brala v slovenskem prevodu, pa vendar. Konec koncev je roman Ursule K. Le Guin, The Left Hand of Darkness, vendarle le sci-fi roman.
Kakor pisateljica v svojem Uvodu k knjigi napiše, je večina znanstveno-fantastičnih romanov ekstrapolativnih; se pravi, da vsak na svoj način opisujejo tisto, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti. Roman Leva roka teme ne spada v to skupino. Ta roman je bolj miselni poskus.
Nekoč, med študijem medicine, je eden od profesorjev – ne spomnim se več pri katerem predmetu – rekel, da je to, da vemo ali prepoznamo, katerega spola je oseba, s katero prihajamo v stik, nekaj najpomembnejšega, kar oblikuje naš odnos do tega človeka. To mogoče dandanes ne velja več stoodstotno, pa vendar je še vedno naše prvo vprašanje, ko se rodi otrok, vprašanje, ali je punčka ali fantek.
Miselni poskus, ki se ga loteva pisateljica v romanu Leva roka teme, je vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če ljudje ne bi bili le dveh bioloških spolov, moškega ali ženskega, pač pa bi bili vsi androgine osebe – hermafroditi, tako moški kot ženske.« In ta ista oseba bi lahko imela tako potomce, ki jih je zaplodila, kot tudi potomce, ki jih je rodila. Drzno vprašanje daljnjega leta 1969, ko je bila knjiga napisana, a zato ideološko in politično manj obremenjeno in bolj čisto ter jasno, kot je to vprašanje danes.
Da bi dobili odgovor na zgornje vprašanje, je Ursula K. Le Guin ustvarila čudoviti svet planeta Gethen, imenovanega tudi Winter, in še bolj čudovita glavna protagonista romana; prvi se imenuje Gently Ai, drugi je Therem Harth rem ir Estraven.
Gently Ai je odposlanec Ekumena – nekakšne vesoljske zveze planetov, poseljenih z ljudmi, ki pride na planet Gethen, da bi prebivalce tega sveta pridobil za to, da se tudi oni pridružijo Ekumenu. Estraven pa je premier kraljestva Karhide na planetu Gethen. Estraven je kot vsi prebivalci tega planeta androgina oseba, Ai pa je človek, kot smo mi – mlad moški, star blizu 30 let. Večina prebivalcev planeta Gethen doživlja Gentlyja Aia kot precej »perverznega«, – nekaj zaradi tega, ker je samo enega spola, predvsem pa zato, ker ima lahko spolne odnose vsak dan, vse dneve v mesecu, ne pa tako kot oni, ki občutijo spolno poželenje samo 2 do 3 dni v približno enomesečnem ciklusu, ko se nahajajo v t. i. kemmer fazi.
V romanu Leva roka teme je prostor za marsikaj. Lahko ga beremo kot pustolovski roman ali roman preživetja, saj glavna junaka, ko se izogibata zasledovalcem s skromno opremo, potujeta preko zalednele negostoljubne pokrajine, kjer je njuno preživetje resnično vprašljivo. Roman bi lahko označili tudi kot politični, saj so dokaj lepo opisane politične spletke vseh vrst in različne oblike vladanja. Antropološki roman, saj so v knjigi tudi poglavja, ki navajajo legende in mitologijo ljudstev planeta Gethen. Srčika romana pa je vsekakor medsebojni odnos glavnih dveh junakov romana – ne nujno samo to, kako se razvija njuno prijateljstvo (ali ljubezen), ampak tudi njuno medsebojno komuniciranje, ki zaradi različnih kulturnih in civilizacijskih norm ne poteka samoumevno gladko, čeprav govorita isti jezik. Na primer: Estraven zaradi »shifgrethor« kode svojega ljudstva (karkoli je že to), govori v simbolih in metaforah, zaradi česar ga Ai, ki bi si želel bolj direktno komunikacijo, vedno ne razume najbolje. In nastajajo drobni nesporazumi, ki se razjasnijo šele proti koncu knjige – med njunim samotnim potovanjem preko zasneženih gora in ledenikov.
Roman je večinoma sestavljen iz poročil, ki jih Gently Ai pripravi za svoje nadrejene v Ekumenu, in iz izsekov iz Estrevanovega dnevnika. Ob prvem branju in tudi zato, ker še nisem vsega vedela, sem bila ob prebiranju dokaj zmedena. Nisem vedela, kaj naj z vsemi podatki, ki jih pisateljica navaja, prav tako mi ni bilo jasno, kaj je pomembno in kaj ne. No, na koncu se je izkazalo, da je bilo pomembno prav vse – vsak stavek, ki ga je Ursula K. Le Guin zapisala v romanu, nosi pomembno informacijo, ki pomaga razjasniti različne vidike pripovedi. Zato je bilo potrebno drugo in celo tretje branje knjige. Pa vendar je kljub tej navidezni zapletenosti roman dovolj zanimiv, da pozornega in radovednega bralca brez težav navdušuje za nadaljnje branje.
Menda roman Leva roka teme, Ursule K. Le Guin označujejo kot feministični in celo prelomni LGBTQIA+ roman. Jaz ga nikakor ne bi obremenjevala s temi oznakami, ker bi mu to samo škodovalo. Knjiga je enostavno čudovito izpeljani miselni poskus, ob katerem se bralec ustavi in premisli stvari, o katerih sicer verjetno nikoli ne bi premišljeval. Postavljen je na negostoljubni planet, kjer je vse leto bolj ali manj zima, a je poseljen z ljudmi, ki so se temu prilagodili – kot se inteligentni ljudje vedno zmorejo prilagoditi. Ti ljudje niso čisto kot mi, a so nam toliko podobni, da se z njimi zlahka poistovetimo in čutimo z njimi. Tukaj se kaže mojsterstvo Ursule K. Le Guin.
Njene knjige bom vsekakor še brala.
