Simone Lappert: Der Sprung

Pravzaprav ni bil skok.

Pravzaprav ni skočila, ampak je naredila korak v prazno, postavila nogo v zrak in pustila, da je padla, z odprtimi očmi; na poti navzdol je hotela vse videti in slišati in občutiti in vonjati, kajti samo enkrat bo takole padala...

Tako nekako se začne (v mojem prevodu) roman Simone Lappert, Der Sprung (ali Skok): z natančnim opisom občutkov, ki se sprožijo v človeškem telesu, ko prosto pada. Vsekakor je to eden najboljših in najpretresljivejših začetkov knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala. Brez opozorila in ostro se je zarezal v moje možgane in ni dovolil, da bi ga pozabila vse do konca knjige. In še naprej.

V enem izmed majhnih švicarskih mest neko majsko dopoldne na strehi ene izmed večstanovanjskih hiš opazijo mlado žensko. Hodi čisto po robu in zdi se, da bo zdaj zdaj skočila. Ne more biti drugega kot to, da namerava narediti samomor.

Dogodek ima na mesto in njegove prebivalce neverjeten učinek. Vsak od opazovalcev nenavadnega pripetljaja reagira na poseben način. Policija poskuša rešiti položaj po svojih najboljših močeh. Zijala posedajo po tleh pred hišo in čakajo, da se nekaj zgodi. Majhna prodajalna, ki se zaradi skromnega prometa sicer komaj še drži nad gladino vode, v tem dnevu posluje z velikim dobičkom, saj zijala na trgu potrebujejo pijačo, prigrizke in cigarete, da preživijo vroč dan. 

A dogodek se vendarle ne odvija po želji večine opazovalcev. Ženska na strehi namreč noče in noče skočiti. Noče pa tudi kako drugače zapustiti strehe. Jezna je in na množico ljudi ob vznožju hiše kriči in meče strešnike, češ naj jo pustijo pri miru in gredo stran. 

Mlada ženska na strehi povzroči, da se pri prebivalcih malega mesta odprejo stare rane, ki so jih nekoč v preteklosti že nekako in s težavo zakrpali. Poleg tega se razkrijejo skrivnosti, ki so jih do sedaj skrbno varovali. Nekatere so takšne, da so nažirale in uničevale ter človeku preprečevale, da bi normalno živel. Nekatere nastopajoče osebe ob prebiranju romana zasovražimo - recimo tiste, ki ženski na strehi kličejo, naj vendar že skoči, saj vendar nimajo časa, da bi v nedogled čakali; ali pa tiste, ki pravijo, da bi potencialno samomorilko morali kar ustreliti, saj si vendar želi končati svoje življenje - a se zgodi, da smo potem, ko zvemo osebno zgodbo teh groznih ljudi do njih precej prizanesljivejši in celo razumemo njihovo neprimerno vedenje.

Spoznamo cel kalejdoskop najrazličnejših ljudi in njihovih zgodb. Policista, ki je na zunaj samozavesten in močan, a je pravzaprav le majhen in nebogljen deček, ki ga spremlja občutek krivde zaradi nečesa, kar se je zgodilo v otroštvu. Imamo nekdanjega izdelovalca klobukov, ki je zaradi tega, ker ljudje v današnjem času kupujejo samo stvari, ki jih ne potrebujejo, moral zapreti svojo delavnico in zdaj dela ob tekočem traku v klavnici. Tukaj je mlad fant - kurir, ki s kolesom prevaža različne pošiljke z enega na drugi konec mesta, in ima veliko željo, da bi se s kolesom odpeljal proti Istanbulu ali v Nepal in še dalje v New York.

Roman Der Sprung je knjiga današnjega časa, zato v zgodbah oseb najdemo tudi bolezensko nagnjenje k zdravemu načinu življenja, ortoreksijo. Imamo vapanje z elektronskimi cigaretami, pubertetnike, ki maltretirajo drug drugega in na internetu objavljajo kočljive fotografije svojih vrstnikov. In imamo žensko, ki verjame, da se rastline med seboj pogovarjajo s koreninami in jih zato rešuje iz loncev in zabojev, v katerih so izolirane od ostalih in se počutijo tako, kot bi bile v zaporu. In še in še. 

Zgodbe so najraznovrstnejše - žalostne ali pa polne humorja. Govorijo o zvestobi in ljubezni; a tudi o varanju in brezbrižnosti; preračunljivosti in slavohlepju; prijateljstvu in opori. Kako dobro je pisateljici uspelo vse te različne vidike človeškega življenja prikazati v enem samem romanu, je nekaj enkratnega. Mojstrsko narejenega.

Pri vseh zgodbah se prej ali slej pokaže, da so nekako povezane in odvisne druga od druge. Kako jih je pisateljica nanizala eno zraven druge in jih medsebojno povezala, je spet nekaj občudovanja vrednega. Toliko različnih ljudi s tako različnimi pripetljaji pripeljati v en roman in to na tako čudovit in verodostojen način, je nekaj izrednega in težko ponovljivega. 

Zgodba, ki povezuje vse ostale osebe in njihove zgodbe, je zgodba ženske, ki je na strehi. Z njo je pisateljici uspelo zgraditi napetost in vzdrževati bralčevo radovednost ter pozornost vse do zadnje strani. Zakaj je ženska sploh na strehi? Ali bo res skočila v smrt? Čeprav vemo, da bo - saj smo vendar prebrali prvo poglavje romana, vendarle dvomimo in se sprašujemo, zakaj bi nekaj takega sploh storila?

Knjiga je sestavljena iz poglavij, ki so pisana z vidika posameznih prebivalcev mesta. Za katerega od njih gre, zvemo iz naslova poglavja. Niso pisana v prvi osebi - se pravi, oseba sama ne pripoveduje svoje zgodbe, pač pa to počne tretjeosebni pripovedovalec, kar je sila posrečena izbira načina pisanja. Pisateljici tako ni bilo potrebno iskati posebnega stila pisanja za vsakega od nastopajočih (od vsakega bi se namreč pričakovalo, da bi razmišljal po svoje in imel svoj način izražanja - pomislite, najmanj 10 različnih stilov pisanja bi bilo potrebnih, da bi osebe verodostojno zaživele pred bralcem!), tako pa je lahko pisala na način, ki ji je najbližji - na njen lastni način, in tako iz romana naredila najboljše, kar je lahko, obenem pa zaradi različne perspektive pisanja ustvarila raznolikost in razkošno bogato pripoved.

Od vseh oseb, ki nastopajo v romanu, bi omenila samo še eno. Nima svojih poglavij, ki bi bila naslovljena z njenim imenom, a vendar zaživi v skoraj vsakem od ostalih poglavij. Ne, to ni ženska, ki je na strehi, pač pa Roswita - lastnica lokala, v katerega vsi radi zahajajo in v katerem se vsi dobro počutijo. Zna poskrbeti za svoje goste - tako s hrano in pijačo kot tudi s pravo besedo; razume jih in ve, kako jih potolažiti ali jim vliti pogum. Tudi zaradi nje roman, ki je v svojem jedru vendarle globoko tragičen, vliva optimizem in budi upanje, da se vse skupaj lahko obrne na dobro.

Konec romana je zelo realističen. Čeprav prebivalcem mesta na koncu nekako uspe, da se naravnajo na pravo pot življenja, konci njihovih zgodb praviloma niso (čisto) srečni. Ostanejo dvom, strah in neiskrenost. Mnogo stvari je še naprej neizrečenih in nerazčiščenih. Točno tako kot to v življenju ponavadi tudi je.

Krasna knjiga, torej. Obstaja samo nekaj malega, kar me je pri prebiranju knjige motilo. Osebe so mogoče kljub vsemu malce preveč klišejsko orisane. Kot bi jih že poznala in že nekje srečala. Kdo namreč še ni slišal za zoprno taščo ali pa v kakšnem od kriminalnih romanov bral o policistu, ki dobro zgleda in se bori z neko travmo iz preteklosti?

Švicarski Dogodek v mestu Gogi - roman Der Sprung, je druga knjiga mlade pisateljice Simone Lappert (*1985). Letos je bila med ožjimi favoriti za švicarsko knjižno nagrado. Roman v knjižni svet pošilja pozitivno znamenje, da v poplavi komaj povprečnih - ali pa še to ne - dandanes izdanih knjig, nastajajo tudi kakovostna in več kot čudovita dela, ki odsevajo duh današnjega časa ter današnjo družbo raziskujejo in raziščejo v vsej njeni globini in pestrosti.

Knjiga bi si zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Simone Lappert
(vir: Wikipedia)

Lappert, Simone
Der Sprung
Diogenes, 2019
336 strani
ISBN 978 3257070743

Edgar Allan Poe: Konec Usherjeve hiše

Ves tisti otožni, mračni, mrtvaško tihi jesenski dan, ko so oblaki nizko viseli in pritiskali na zemljo z mračno težo, sem jezdil sam po prečudno puščobni pokrajini, ko so se že spuščale večerne sence, pa sem končno zagledal žalostno hišo Usherjeve družine. Ne vem, kaj je bilo, toda ko sem se ozrl v zidove, mi je duha prevzel občutek neznosne žalosti. Pravim neznosne, saj tega občutja ni blažilo tisto skoraj prijetno pesniško razpoloženje, s katerim duša po navadi sprejema celo najmračneješe podobe obupa ali groze. Gledal sem pred seboj tisti kraj - samotno hišo in puščobno pokrajino okoli nje, mrzle zidove, votla okna, podobna očesnim votlinam, nekaj stebel bičja, nekaj belih debel posušenih dreves - gledal sem vse to s tako potrto dušo, da tega ne morem primerjati z nobenim drugim človeškim občutkom kakor z megleno, vračajočo se zavestjo, ko se človek prebuja iz opijske pijanosti, z grenkim pogrezanjem v vsakdanje življenje, ko se prijetna tančica opoja žalostno gubi.

Takole se začne kratka zgodba Edgarja Allana Poe-ja, Konec Usherjeve hiše, iz zbirke kratkih zgodb z enakim naslovom, in predstavlja značilen način Poevega literarnega ustvarjanja, veliko pa nam pove tudi o tem, kakšen je bil pisatelj sam in v katerem času je ustvarjal. V času romantike so bili pisatelji in pesniki njegove dobe vzhičeni ob pogledu na ruševine (npr. Goethe v Heidelbergu). Tudi Poe je bil otrok svojega časa in je delil podobna občutja, a ne ob pogledu na propadajočo Usherjevo hišo. Tukaj je romantiko zamenjala neznosna žalost. 

Ko piše o prebujanju iz opijske pijanosti, piše iz lastnih izkušenj. Alkoholiku in zadrogirancu življenje ni bilo lahko.

A vendar te dve značilnosti nista tisto glavno, kar se bralca najbolj dotakne, ko bere njegove kratke zgodbe in pesmi. Tisto, kar je mene navdušilo, je to, da sem že v prvih stavkih začutila značilno atmosfero oz. vzdušje dogajanja (pravo štimungo) in se z lahkoto in popolnoma potopila vanjo. Pri Poeju je to nekaj posebnega; skoraj vedno temačnega in grozljivega, a nikoli površnega ali banalnega.

V  Koncu Usherjeve hiše se nekaj grozljivega in temačnega, tudi nadnaravnega, vije preko celotne zgodbe. Vidi se že v ribniku, kjer se odsevajo debla mrtvih dreves. Poudarja ga krvavo rdeča luna na nebu in razpihava nočni vihar. Ne vemo točno, kaj bi to lahko bilo, a jasno čutimo, da nekaj je. Živčna razrvanost in bolno izostrena čutila pripomorejo k temu. Roderick Ushar, ki živi v propadajočem dvorcu ne prenese svetlobe, lahko uživa le najneokusnejšo hrano, vonji vseh cvetlic se mu zdijo neznosni in prenese le tiste zvoke, ki jih ustvarjajo nekatera od glasbil s strunami. Mentalno propada - tako kot tudi njegova sestra, a ne vemo točno zakaj. Hudo. 

Zgodba Konec Usherjeve hiše se konča tako kot večina Poejevih kratkih zgodb - dramatično, s svojevrstnim vrhuncem, a vendar tudi nekako nejasno in nezaključeno. Ostanejo vprašanja, na katere ne dobimo jasnih odgovorov. Si jih pa lahko domislimo sami. Snovi, ki nam omogoča razmišljanje in premlevanje različnih možnosti, je v njegovih zgodbah vedno več kot dovolj.

Edgar Allan Poe

Edgar Allan Poe (1809-1849) je bil najprej časopisni urednik in literarni kritik; potem pa eden prvih Američanov, ki je pisal kratke zgodbe in živel samo od svojega pisanja. Slaven je postal s svojo pesnitvijo Krokar. Izumil je detektivsko zgodbo in položil temelje za znanstveno-fantastiko. Pisal je tudi tipične strašljivke - eno izmed njih imamo tudi v zbirki, ki sem jo brala. Njen naslov je Vodnjak in nihalo. Opisuje mučenje, ki ga nad na smrt obsojenim pripovedovalcem izvaja španska inkvizicija v Toledu. Ne izvemo, zakaj je pripovedovalec obsojen na smrt, prikazane so nam samo krute metode mučenja. Pri tem imata pomembno vlogo tako vodnjak kot tudi nihalo...

A da vas ne bom speljala na napačne poti - se pravi poti poceni grozljivk in strašljivk - naj omenim še eno kratko zgodbo zbirke. Njen naslov je Sestanek in ima v sebi nekaj shakespearskega. Diši po Romeu in Juliji. Tukaj je odlomek. Tudi takole je znal pisati Edgar Allan Poe:

Ona pa je stala sama. Njena majhna bosa noga se je bleščala in na črnem marmorju pod njo je bilo videti njene srebrne odseve. Samo polovica njenih las je bila razpletena iz pričeske, ki jo je imela na slovesnosti, bili so posuti z diamanti in obdajali so njeno klasično lepo glavo v kodrih, ki so bili podobni mladim hijacintam. Zdelo se je, da njene mehke oblike pokriva samo snežnobela tančica in da je to edina obleka, ki jo ima na sebi. Vendar pa je bil polnočni zrak sredi poletje vroč, zatohel, in tudi kipu podobna postava se ni zganila in z nobenim gibom ni premaknila gub na obleki, ki se je zdela stkana iz meglice in ki jo je ovijala kakor ovija težki marmor Niobo.

To je ena zgodnejših zgodb Edgarja Allana Poeja. Napisal jo je kot 25-letni mladenič, a jo je potem, le nekaj let pred svojo smrtjo,  predelal in izdal pod novim naslovom. In ta zadnji podatek - da je zgodbo spremenil, me napeljuje na misel, da je to storil zato, ker je zgodba na nek način ter vsaj malo tudi avtobiografska in se nanaša na njegovo ženo Virginio. Zgodba Edgarja in Virginie Poe je nenavadna, malo čudaška; predvsem pa izredno tragična in zelo zelo ganljiva.

Poročila sta se leta 1836, ko je bil on star 27, ona pa 13 let (na poročni listini so sicer napisali, da je bila stara 21 let). Bila sta bratranec in sestrična. Njun odnos že od nekdaj buri duha. Sta bila bolj brat in sestra kot pa mož in žena? Ni jasnega odgovora. Vsekakor pa je bila njuna zveza složna. 

Leta 1842 je Virginia zbolela za tuberkulozo. Spomladi 1845 se je Edgar Allan Poe skupaj s svojo ženo in taščo preselil v kraj okrog 20 km severno od New Yorka. Upal je, da bosta sveži zrak in gibanje v naravi pomagala, da bo Virginia ozdravela. Najeli so majhno hišo in delali izlete v bližnjo okolico. Sprehajali so se po travnikih in gozdovih ter posedali ob reki Bronx. To so bili najlepši in najsrečnejši trenutki Edgarjevega in Virginiinega življenja. 

Virginia Poe je januarja 1847, stara komaj 21 let, vseeno umrla; Edgarjeva življenjska pot pa se je od tistega trenutka dalje obrnila strmo navzdol. Ženo je preživel le za dve leti. Leta 1849 je umrl v Baltimoru, v sumljivih okoliščinah - verjetno zaradi alkoholnega opoja, lahko pa je bil vzrok smrti tudi kaj drugega. Star je bil le 40 let.

Čakaj me tam! Ko mine vse,

v dolini senc poiščem te.

je pogrebna pesem, ki jo je Henry King, chichestrski škof, napisal za svojo ženo. Ta dva verza najdemo na začetku Poejeve kratke zgodbe Sestanek in ta dva verza bi lahko odsevala tudi konec Edgarjeve in Virginiine življenjske ali ljubezenske zgodbe. Kdo ve, kaj je Poe čutil in slutil, ko je zgodbo leta 1845 predelal in ponovno izdal.

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Hišica, v kateri je umrla Virginia Poe in v kateri je zadnja leta svojega življenja preživel Edgar Allen Poe, še vedno stoji. V prvi polovici 19. stoletja se je okolišu, kjer jo najdete, reklo Fordham in je predstavljalo podeželje. Danes je to gosto naseljeni del New Yorka, ki se imenuje Bronx in v katerem živijo predvsem latino-ameriški Newyorčani. Hiša preseneti s svojo majhnostjo - dve sobici v pritličju in dve v prvem nadstropju. Vse je tesno, ozko in nizko, a vendar simpatično in ljubko, kot v kakšni pravljici. Zlahka si je predstavljati, da se je v tej hišici srečno živelo.   

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Zbirka kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, ki  jo je leta 2004 v okviru nakupa skupaj s časopisom Slovenske novice, izdalo Delo, je odlična priložnost, da spoznamo tega prav posebnega in zanimivega pisatelja, ki je pisal grozljive in temačne romantične zgodbe, ki niso plehke, ampak v sebi nosijo globlji pomen. Odpirajo vprašanja in dvome, ki tudi sodobnega bralca vznemirjajo in silijo v premišljevanje.

★★★★☆

Edgar Allan Poe Cottage, Bronx

Poe, Edgar Allan

Konec Usherjeve hiše

iz angleščine prevedel Jože Udovič

naslov originala: The Fall of the House of Usher

Ljubljana 2004, Delo (Vrhunci erotike in napetosti; 3)

111 strani

ISBN 961 63332 63 5

V zbirki so kratke zgodbe: William Wilson, Konec Usherjeve hiše, Žabji skok, Vodnjak in nihalo, Sestanek

P.S. Naslovnica knjige pa je - tako kot pri večini knjig zbirke, spet povsem neprimerna in z vsebino zgodb nima prav nobene - ampak res prav nobene povezave.

Thomas Mann: Smrt v Benetkah

Če smo načelni, lahko novelo Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, odločno zavrnemo še preden jo sploh začnemo brati. Kajti pedofilije ne podpiramo in zgodbe o starem pedofilu ne bomo brali.

A stvar ni tako preprosta... Prvič: nisem prepričana, da imamo v knjigi sploh opraviti s pedofilijo, saj ni nobenega nadlegovanja, kaj šele spolnih želja in perverznosti. In drugič: pred nami je umetniški izdelek, katerega veličina je tako obsežna, da jo le težko dojamemo.

Gustav von Aschenbach se sprehaja po Münchnu in ob pogledu na moškega z nahrbtnikom na ramah in pohodno palico v rokah, naenkrat spozna, kaj mu v tistem trenutku življenja manjka. Potovanje.

Aschenbach je slaven in priznan nemški pisatelj. Odlomki njegovih del so v gimnazijskih učbenikih. Zaradi izjemnega literarnega ustvarjanja je dobil plemiški naziv. Vsaka njegova knjiga sproži ugodne kritike in odobravanje, čeprav se sam dobro zaveda, da ne piše več tako dobro.
Star je nekaj čez petdeset let in že dolgo vdovec.

Potovanje, torej. Usede se na nočni vlak in odpelje v Trst. Tam se vkrca na ladjo in odpluje proti Pulju. Dopustovati začne na enem od tamkajšnjih otokov (na Brionih?), a mu kraj in družba nista preveč pri srcu. Zaradi čeri na obali ni mogel najti tistega spokojno iskrenega odnosa do morja in malosvetna, zaključeno avstrijska hotelska družba ni bila po njegovih željah. Iz Pulja zato že kmalu odpluje - Pa saj je bilo na dlani. - v Benetke.

Že na krovu ladje pa začuti, da njegovo potovanje ne bo nekaj običajnega. Močno ga vznemiri, ko med družbo, ki potuje z njim, opazi ostarelega moškega, ki se vede in oblači (tudi liči), kot bi bil mladenič.
Potem, ko prispe v Benetke, ga preseneti pošastno odločen in zelo samosvoj gondoljer. Tudi vreme ni ugodno. Pihalo je s kopnega. Pod bledo zakritim nebom je ležalo morje v topem miru, kakor zakrnelo. Čutil je gnilobni duh lagune. 

Gustava von Aschenbacha je vse opominjalo na to, da ga bo potovanje v Benetke za vedno zaznamovalo.

Ja, in potem nastopi tisto kočljivo:) V hotelu na otoku Lido, kjer je nastanjen, dopustuje tudi poljska družina - mati s svojimi tremi hčerkami in sinom. Deček je tisti, ki vzburi Aschenbachovo radovednost in občudovanje. 14-letni Tadzio je namreč božansko lep - lepota pa je tisto, kar umetnike že od nekdaj zanima in vznemirja. Tako Aschenbach dečka opazuje, kot bi opazoval lepo sliko; spremlja poteze njegovega obraza, kretnje rok, obleko, ki jo nosi; ocenjuje pa tudi njegov značaj in vedenje. A kot pravi Sokrat mlademu prijatelju Phaidrosu: Kajti vedeti moraš, da pesniki ne moremo stopati po poti lepote, ne da bi se nam pridružil Eros in se vsilil kot vodič;  pride do neizogibnega in Gustav von Aschenbach se v dečka zaljubi - globoko in do ušes. V začetku je prepaden nad to ugotovitvijo, a njegova pot je že začrtana. Življenja brez Tadzia si ne more več predstavljati. Cilj svojega občudovanja in ljubezni zasleduje na vsakem koraku; njegova občutja pa se še okrepijo, ko Tadzio to opazi in ob tem ni ravnodušen. Nekako mu prija dvorjenje in sem ter tja ostarelemu občudovalcu nakloni nasmeh ali pa vsaj pogled, kar Aschenbachovo zgodbo dodatno zaplete. Pisateljeva zaljubljenost se razvije do te mere, da se tudi sam začne lišpati, da bi zgledal lepši in mlajši - točno tako kot ostareli gizdalin na ladji iz Pulja proti Benetkam, ki ga je Aschenbach še pred nekaj tedni tako globoko zaničeval. Vse skupaj se, seveda, ne more dobro končati...

Kako je Thomas Mann opisal Aschenbachove občutke, kako je razvijal njegovo zgodbo, o čem vse je ostareli pisatelj razmišljal, je na tem mestu težko opisati. Tako enkratno je. Mojstrsko. Čudovito. 

Zanimivo pa je opisan tudi način življenja dobro situiranih meščanskih družin z začetka 20. stoletja; poleg tega pa zvemo tudi to, kako so v tistem času potovali in dopustovali. Meni je bilo sila zanimivo:)

V noveli je veliko avtobiografskega. Družina Mann je leta 1911 tako kot Gustav von Aschenbach dopustovala v Benetkah. Thomas Mann je takrat menda opazil mladega poljskega barona, 11-letnega Władisłava Moesa, ki naj bi bil navdih za Tadzia.

Ko je novela Smrt v Benetkah izšla, je bila Mannova žena Katja izredno prizadeta. Moževa homoseksualna nagnjenja so jo presenetila in kar nekaj let je potrebovala, da je vse to nekako predelala. Na zdravljenje v Davos - kjer jo je leta 1912 obiskal mož in tam našel navdih za roman Čarobna gora - naj ne bi odšla zaradi tuberkuloze, ampak zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice ugotovitve, da je poročena z gejem (in pedofilom).

A vsa ta dejstva noveli Smrt v Benetkah ne morejo odvzeti njene veličine. Saj vem, da preveč citiram in prepisujem iz knjige, a tukaj je še en odlomek - razmišljanje Gustava von Aschenbacha o samoti - da boste vedeli, kako zna Thomas Mann zadeti žebljico na glavico:

Če je človek sam in nem, so njegova opazovanja in srečavanja hkrati bolj zabrisana in bolj prodorna, kot če je v družbi; njegove misli so težje, bolj čudaške in nikoli brez nadiha žalosti. Podobe in doznave, ki bi jih zlahka odpravil s pogledom, s smehom, z izmenjavo misli, ga čez mero zaposlujejo, se v molku poglobe, postanejo pomembne, postanejo doživetje, prigoda in čustvo. Samota rodi izvirnost, drzno in vznemirljivo lepoto, rodi pesem. Samota pa rodi tudi nasprotje tega: nesomernost, absurd in pregreho.

Ste že kdaj občutili kaj podobnega? Jaz sem že.

Novela Smrt v Benetkah, Thomasa Manna, je obvezno branje za vse, ki uživajo v visoki literaturi in se ne pustijo zmesti zaradi predsodkov. Takšnih ali drugačnih.

★★★★★ 

Mann, Thomas

Smrt v Benetkah

iz nemščine prevedel: Herbert Grün

Založba Karantanija, Ljubljana, 1993

71 strani