Ian McEwan: What We Can Know

Noja. Škoda. Prvi del najnovejšega romana Iana McEwana, What we can know, mi je bil zelo všeč. Drugi del pa precej manj – z vsako stranjo je bilo slabše. Tudi še kar posrečen zaključek na žalost ni uspel pregnati neprijetnega okusa - občutka, ki bo ostal še dolgo; mogoče bo tu vedno, ko bom pomislila na ta roman.

Pa poskusimo pisati samo o dobrih straneh romana.

Knjiga je mešanica postdistopičnega in who-do-it romana – rahlo začinjenega z ljubezensko zgodbo. Pisana je skozi oči profesorja literature, ki je obseden z zgodovino.
Dogajanje je postavljeno v dvajseta leta 22.stoletja, ko so ljudje že nekako preživeli klimatsko katastrofo in ukrotili narasla morja, ki so kontinente spremenili v skupine ne preveč velikih otočkov.
Ljudje živijo drugače, kot živimo mi. Mogoče slabše, saj ne jedo več tako raznoliko kot mi in tudi potujejo precej težje, kot to počnemo mi. Imajo pa čistejše okolje. Živijo skromneje in tako energetsko precej manj potratno kot mi. Prevozna sredstva so poleg preprostih plovil, ki so večinoma odvisna od vetra in plime, samo še kolesa – lahko tudi električna, in preproste žičnice, če se je bilo potrebno dvigniti višje nad morsko gladino.

No, naš profesor literature gre nekajkrat na ta višje ležeča mesta nepoplavljenega ozemlja, kajti na teh krajih je v nekakšnih knjižnicam podobnih inštitucijah shranjen ves digitalni zaklad minulega časa. Tako da, ja, po klimatski katastrofi je ljudem uspelo ohraniti znanje preteklih stoletij, in njihovo civilizacijsko nazadovanje – če sploh smem tako napisati – le ni bilo tako izrazito, kot bi mogoče pričakovali.

Področje, s katerim se ukvarja profesor Thomas Metcalfe, je literatura iz obdobja od leta 1990 do 2030. V tem času je ustvarjal tudi Francis Blundy – svetovno priznani angleški pesnik. In ta je tisti, ki zanima našega profesorja. Pravzaprav profesor raziskuje samo en delček njegovega ustvarjalnega opusa – sonetni venec, ki ga je pesnik leta 2014 napisal za svojo ženo. Ja, nekaj takega, kot je naš France Prešeren spesnil za Primičevo Julijo. Sonetni venec za Vivien so prebrali samo enkrat (na Vivienin 54.rojstni dan) v družbi redkih prijateljev in sorodnikov para, ki so se udeležili rojstnodnevne zabave. Nikoli ni bil natisnjen ter tako nikoli dostopen širši družbi.
Zanimivo, a ne? Meni zelo, še bolj pa Thomasu Metcalfu. Obseden je z iskanjem podatkov, ki bi ga pripeljali do izginulega sonetnega venca, ki še stoletje po nastanku buri domišljijo številnih. In podatkov, ki lahko osvetlijo pesnitev, je ogromno, saj so v velikih digitalnih zbirkah shranjeni vsi e-mejli in druga elektronska sporočila, ki sta se jih avtor ali njegova žena izmenjevala z ljudmi, ki so sonetni venec slišali; dostopni pa so tudi dnevniki, spomini, predavanja vpletenih..., ki bi vsa lahko pripomogla k razjasnitvi primera.
Pa vendar. Tisto najpomembnejše manjka. O pesnitvi, ki je tekom let samo pridobila na zanimanju, ki ga je sprožala tudi zaradi svoje nejasnosti in skrivnostnosti, ni duha ne sluha. Dokler, seveda, profesor vendarle ne najde nekaj pomembnega in do takrat nepoznanega.

In potem se začne nesrečni drugi del romana. Tukaj naletimo na pisateljevo moralno razglabljanje o tem ali onem – za moj okus vse krepko pretirano ali pa preveč ignorantsko poenostavljeno. Branje je bilo trpljenje, ki je spominjalo na trpljenje nekoga, ki mora skrbeti za bolnika z Alzheimerjevo boleznijo. No, ampak na evtanazijo pa vendar nisem niti pomislila 😉-  kakor tudi Vivien nikoli ni.

Takšna sem, da preberem vse knjige Iana McEwana. Njegove zgodbe in njegov način pisanja me neskončno privlačijo – pa čeprav so moja pričakovanja skoraj vedno večja od tistega, kar potem dobim. Tako sem vedno malo razočarana. A kaj bi o tem.
Naj Ian McEwan napiše še veliko romanov.

Eva Illouz: Explosive Moderne

Sociologinja Eva Illouz v svoji knjigi Explosive Moderne piše o čustvih in občutjih. Mogoče bi si kdo mislil, da le-ta v našem sodobnem in pragmatičnem svetu niso več tako zelo pomembna, kot so bila včasih, a to nikakor ne drži. Še nikoli v človeški zgodovini niso najrazličnejše ekonomske, kulturne in politične institucije poskušale tako močno vplivati na človeška čustva, kot to počnejo ravno v današnjem času. Tako pravi Eva Illouz in če preberete njeno knjigo, se boste s pisateljico strinjali tudi vi. Eva Illouz je namreč zelo prepričljiva.

Čustva in občutja so zelo pomembna. Z njimi ponotranjimo zunanji svet, v katerem živimo, in istočasno pozunanjamo (eksternaliziramo) naš notranji svet. Dobro je, da svoja čustva in občutja poznamo in jih tudi upoštevamo. Nikakor jih ne smemo tlačiti v svojo podzavest. Ne smemo jim pa tudi dovoliti, da usmerjajo potek našega življenja.

Pisateljica se v svoji knjigi loteva vseh osnovnih ali najpomembnejših človeških občutkov. Da so njena razmišljanja čim bolj razumljiva, navaja različne primere iz svetovne literature. Na primer – ko sem že omenila tlačenje človeških čustev ..., idealni primer iz literarnega sveta, ki jasno prikazuje zanikanje svojih občutij, je roman Kazua Ishigura Preostanki dneva. Butler Stevens je človek, ki je vse svoje življenje nezavedno tlačil čustva v svojo podzavest, in to se je na koncu izkazalo za nekaj izredno tragičnega.

Veliko prostora v knjigi je posvečeno upanju. Upanje skoraj vsi dojemamo kot nekaj zelo pozitivnega. Upanje nam pomaga pri tem, da ne obupamo in da vztrajamo tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. Vendar pa ... ali je upanje res nekaj, kar je samo dobro? Nikakor ne. Upanje ima tudi svojo temno plat. Zaradi upanja lahko pasivno vztrajamo v okoliščinah in razmišljanju, kjer sicer ne bi smeli obtičati. Tako bi bilo namesto tega, da pri nečem vztrajamo in čakamo, precej bolje, da bi kaj spremenili, kaj naredili drugače, kot smo do sedaj. V takšnih primerih je upanje nekaj, kar nas ovira pri nadaljnjem razvoju. Kot literarni primer dvoličnosti, ki ga zaobjema upanje, je pisateljica navedla starogrški mit o Pandorini skrinjici. Pisala sem že o tem – navdihnjena po knjigi Explosive Moderne. Boljše od upanja je zaupanje.

Primer pasivnega čakanja in praznega upanja v današnjem času je na primer Online Dating. Tam ljudje ob izjemni ponudbi potencialnih partnerjev enostavno samo čakajo, da se prikaže »ta pravi«, in to ni najboljši način iskanja pravega človeka.

Zanimivo je razmišljanje o občutku sramu in ponosa. Obe občutji sta opisani v istem poglavju knjige, saj gre – mogoče tega ne opazimo na prvi pogled – le za dva konca ene in iste palice ali, drugače povedano, za dva občutka, ki sta dokaj tesno medsebojno povezana. Tako sram kot ponos sta občutka, ki ju doživimo le zaradi tega, ker živimo skupaj z drugimi ljudmi. Skozi sram in ponos gledamo nase tako, kot si mislimo, da drugi gledajo na nas; če je to pozitivno, občutimo ponos, če je negativno, nas je sram. Literarni primer, na katerega se sklicuje pisateljica, je v tem primeru roman Škrlatno znamenje Nathaniela Hawthorna.

Pa da si ne boste slučajno mislili, da je sram nekaj preživelega, nekaj, kar najdemo samo še v več kot 100 let starih romanih, ki opisujejo dogajanje dodatnih nekaj stoletij nazaj v zgodovini. Socialna družbena omrežja so to občutje poglobila in ga v današnjem modernem času naredila še kako prisotnega. Pomislite samo na deepfake, ki dobesedno cveti pred našimi očmi, in kakšen sram lahko povzroča pri žrtvah.

Romana Madame Bovary Gustava Flauberta in Stoner Johna Williamsa pisateljica omenja, ko piše o ljubezni, ki je kompleksen čustveni, socialni in kulturni fenomen. Prva knjiga je pisana skozi oči ženske, druga moškega. Kaj si naslovna junaka predstavljata pod besedo ljubezen in po čem hrepenita, pomeni osnovo za razmišljanje o tem kontroverznem čustvu.

Pisateljica se seveda ni mogla izogniti tudi razmišljanju o ljubosumju – čustvu, s katerim si sami sebi postavljamo vislice –, kakor se slikovito izraža. Ljubosumje je najpogostejši vzrok, zaradi katerega moški ubijajo svoje partnerke. To je čustvo ljudi, ki menijo, da so partnerji njihova lastnina, in ne prenesejo misli, da so svobodna bitja.

Knjigo Eve Illouz Explosive Moderne sem brala z velikim zanimanjem. Odprla mi je oči za marsikaj. Sebe in ljudi okrog sebe s pomočjo te knjige razumem za kanček bolje. Ker pa je pisateljica za razlago svojih razmišljanj brskala tudi po literarni zgodovini in omenila velike romane klasične vrednosti, je bil užitek pri branju še toliko večji. 

Jenny Erpenbeck: Kairos

Dobro, da sem roman dobila v dar – za rojstni dan od sestrice – sicer ga nikoli ne bi vzela v roke. Mogoče se spomnite, da pred časom nad edinim romanom Jenny Erpenbeck, ki sem ga do sedaj prebrala, nisem bila preveč navdušena.
A če bi ta, ravno prebrani, zadnji roman nemške pisateljice, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji, šel neopaženo mimo mene, bi bila za marsikaj prikrajšana. Nikoli ne bi brala o precej nenavadni okoliščini, ki je spremljala ljubezensko zbližanje glavnih dveh junakov romana in je name naredila kar velik vtis.
Katharina in Hans se namreč prvič ljubita ob zvokih Mozartovega Requiema. Kar je, če mene vprašate, precej turobna  - da ne rečem mrtvaška okoliščina, ki mi nikoli ne bi prišla na misel. Bralec se ob tem mogoče celo sprašuje, če to mogoče ni slabo znamenje za nadaljevanje in razvoj njunega odnosa.
Vsekakor pa je zaradi tega začetnega prizora odpadel vsak dvom, da knjige mogoče ne bom prebrala do konca.

Roman Kairos je ljubezenski roman. Odnos med Katharino in Hansom je strasten, intenziven, globok in dramatičen. In seveda prav nič lahek. Kot je v takšnih »vročih« odnosih pogosto, ljubimca drug drugega tudi globoko ranita in celo trpinčita.
Odnos med njima se razvija od začetne zagledanosti in občudovanja, preko zorenja glavne junakinje, ko se pojavijo prve sence v njunem odnosu in postane jasno, da razmerje ni idealno. Katero pa je? Pisateljica je zgodbo oblikovala z vidika obeh glavnih junakov (istočasno izvemo, kaj si misli ona in kaj on), čeprav je poudarek pripovedi kljub vsemu pri Katharini.
Aja, tega še nisem napisala. Katharina je stara 19, Hans pa 53 let in poročen. Ampak to, kakor da ne bi bilo preveč moteče – niti za Katharinina starša ne, ki jima hčerka vse zaupa. Starša dekle obravnavata kot odraslo osebo in prav nič pokroviteljsko ali zaščitniško, nekako v smislu, »sama si odgovorna za svoje odločitve, bodi previdna.«

Zgodba se dogaja v letih od 1986 do 1992, večinoma v Vzhodnem Berlinu – torej v socialističnem delu po drugi svetovni vojni razdeljene Nemčije, nekaj predtem in nekaj zatem, ko je prišlo do padca Berlinskega zidu. To je dovolj zanimivo ozadje za zgodbo romana, ki ga lahko primerjamo z dogajanjem v Sloveniji v tistem prelomnem času. Pisateljica dokaj natančno in nepristransko opisuje življenje v Vzhodni Nemčiji, kakor tudi spremembe po združitvi Nemčij, ki so bile nemalokrat brutalne in ne vedno pozitivne, oziroma takšne, kot so jih ljudje pričakovali.
Na primer. Hans je zaposlen na RTV Vzhodne Nemčije kot »Svobodni«, kar je bilo precej udobno delovno mesto. Sem ter tja je moral napisati kakšno radijsko igro, sicer pa je lahko svoj delovni čas dokaj svobodno uporabljal za pisanje knjig po lastni želji. Po združitvi Nemčij so vzhodnonemško RTV enostavno ukinili in lahko si predstavljate kakšna kriza je bila to za 3000 zaposlenih – tudi Hansa. On je z združitvijo Nemčij veliko izgubil, Katharina, na drugi strani, pa je veliko pridobila. Tako je bilo to takrat.

Stil pisanja je nekoliko nenavaden in mi je v začetku povzročal težave. Zdelo se mi je, da je preveč ponavljanja. Tudi menjavi perspektive od enega do naslednjega stavka mi ni bilo prijetno slediti. Ker pa je bila zgodba zanimiva, me to potem ni preveč motilo. Motile so me kakšne stranske poti romana ali pretiravanja. Na primer: kakšen pomen ima čisto natančen opis hormonskega cikla ženske, ki bo zanosila, z vsemi kompliciranimi kemijskimi imeni vred? Zdi se, kakor da bi pisateljica rada izpadla pametnejša, kot je. No, zdaj sem pa že prestroga.

Roman Jenny Erpenbeck, Kairos, je v redu knjiga, ki se jo splača prebrati. Ljubezenska zgodba mi je bila všeč – mogoče celo zelo všeč. Cenim tudi pisateljičin uvid v to, kakšno zgodovinsko ozadje za roman bo pomaglo k temu, da bo knjiga deležna pozornosti tako v Nemčiji kot tudi v tujini. Razdeljen Berlin, Vzhodni blok, trenje med socializmom in kapitalizmom, nacizem in Stasi so hvaležna tema za pisanje, ki se je mediji (a tudi bralci), kot kaže, še vedno niso naveličali. Pisateljica se je zavedala tudi tega, da nikakor ne bo škodovalo, če v roman doda še nekaj homoseksualnosti. Še vedno je tako.

Jenny Erpenbeck je za roman Kairos leta 2024 prejela prestižno nagrado International Booker Prize. Menda se je komisija odločila za zmagovalko soglasno in po pičle pol ure razprave. Mogoče celo upravičeno.