S kindlom lahko poslušamo tudi zvočne knjige! No, jaz tega do sedaj nisem vedela. Pri nakupu elektronskih knjig na Amazonu so mi sicer pogosto za nekaj dodatnih evrov ponujali še zvočno različico knjige, pa sem to vedno gladko ignorirala. Dokler si nisem zaželela prebrati romana The Stand.
Ta roman imamo tudi v slovenskem jeziku, njegov naslov je Obstati, kar je zelo primeren prevod. A v tem mojem zapisku ostajam pri naslovu The Stand. Pišem namreč o kultnem romanu Stephena Kinga, ki je postal legenda - po epidemiji covid-19 pa še pomenljivejši in pomembnejši, kot je bi leta 1975, ko je bil napisan. Ta knjiga naj bi bila tudi najbolj priljubljen roman Stephena Kinga in kot takega ga pač ne morem nasloviti drugače kot The Stand.
Knjiga ima 1700 strani in tako predstavlja konkreten bralski zalogaj, ki se ga lahko prestrašijo tudi najtrpežnejši bralci. Vrat začne boleti, oči se solzijo, pa naj bo vsebina še tako zanimiva. Zakaj torej ne bi romana poslušala? Udobno na kavču, z zaprtimi očmi in slušalkami na ušesih. In tako sem poleg elektronske različice knjige tokrat kupila še zvočno knjigo.
Odločitev se je izkazala za odlično. Kadar se mi ni dalo brati, ali pa sem bila za to preutrujena, sem poslušala. Pri takšni " hibridni knjigi" sem zlahka in brez težav prehajala od branja spet nazaj k poslušanju. Še nespečnost me ni več motila, saj sem si lahko v temi, ne da bi koga motila ali zbudila, enostavno namestila slušalke in kakšno uro ali dve poslušala, medtem ko je moje telo počivalo - skoraj tako učinkovito, kot če bi spala.
Pa še ena zanimiva stvar glede romana The Stand. Pred enim ali dvema letoma ga ne bi zmogla prebrati. Korona pandemija se me je namreč s svojim potekom in nejasnostjo tako globoko dotaknila, da se čustveno ne bi zmogla do te mere odmakniti od realnosti, da bi lahko uživala v fikcijski zgodbi s podobno tematiko. A zdaj - konec leta 2022 in v začetku leta 2023, mi je to uspelo. To je vsekakor jasen znak, da je pandemija covid-19 za nami in smo jo tudi psihično preboleli in predelali. Vsaj zame to velja.
Tudi v romanu The Stand razsaja gripi podoben virus, ki je izredno kužen. Za razliko od virusa covid-19 pa je še zelo nevaren, saj je smrtnost, ki jo povzroča, kar 99,7%. V romanu je izredno nazorno in realistično opisan izbruh in širjenje epidemije. Že zaradi tega je roman več kot vredno prebrati in vleči vzporednico z epidemijo, ki smo jo preživeli. V tej prvi tretjini knjige, ki opisuje njen potek, je predstavljenih toliko različnih ljudi, njihovih usod in načinov življenja, da se mi je včasih zdelo, da berem sodobno različico Vojne in miru. Bralci že od vsega začetka vemo, kako zelo nevaren je virus, in tako (pravilno) predvidevamo, da bo večina nastopajočih že v začetnih poglavjih romana umrla, kar me je spominjalo na še eno literarno delo - na Game of Thrones. Tudi tam drug za drugim umirajo junaki, ki so nam že prirasli k srcu.
V življenjske zgodbe nekaterih od nastopajočih sem se zaradi pisateljske briljantnosti Stephena Kinga tako zelo vživela, da se mi je skoraj začelo trgati srce (no, malo vseeno pretiravam), ko so prvič zasmrkali in začeli kašljati. Mogoče pa bodo nekateri od njih vseeno predstavljali tistih 0,3% preživelih, sem se bodrila vedno znova in brala naprej.
Ko pisatelj opravi z epidemijo in ko trupla umrlih, ki se kopičijo vsepovsod, ne zaudarjajo več tako zelo, je čas za novo plat romana. Knjiga dobi religiozne razsežnosti. Izkaže se namreč, da vsi, ki so preživeli, sanjajo enake sanje. V teh nastopata "temni mož brez obraza" in preko sto let stara "mati Abagail". Vsak od njiju vabi preživele, da pridejo k njemu. Mati Abagail je poosebitev dobrega in je nekakšna posrednica med Bogom in ljudmi - kot recimo Mojzes; črni ali temni mož pa je Hudičev namestnik na Zemlji, poosebljenje zla, ki na svojo stran zvabi tiste, ki so slabi in hudobni, pa tudi tiste, ki so šibki ali za karkoli prikrajšani in zato bolj dojemljivi za Hudičeve mamljive ponudbe. Preživeli se morajo tako tekom zgodbe truditi ne samo za to, da se ponovno organizirajo in najdejo primeren način za nadaljnje skupno življenje, ampak se morajo boriti tudi proti skušnjavam, da ne izgubijo svoje človečnosti in vsega tega, kar jih dela ljudi.
Osebe so v romanu izredno lepo predstavljene. Jasno postane, da ima vsak od njih tako temne kot svetle plati in da med tema dvema skrajnostnima poteka nenehna borba za prevlado. V človekovi moči pa je, da se odloči za eno ali drugo stran. Za katero stran so se odločili nastopajoči v knjigi, se pokaže s tem, da odidejo bodisi k materi Abagail ali pa k temnemu možu.
Nastopajoči se tekom romana tudi razvijajo - dejstvo, ki me je pri žanrski knjigi, kakršna je The Stand, zelo prijetno presenetilo. Od grozljivke pač ne pričakujemo, da bo razvojni roman. Spet enkrat pa se pokaže tudi to, da so usodni dogodki, ki življenje obrnejo na glavo, lahko lakmusov papir človeškega značaja, ki razkrije, kakšen je človek v resnici, potem ko ob katastrofi odpadejo vse njegove maske in lažne predstave.
Sicer pa se roman The Stand v marsičem razlikuje od klasičnih post-apokaliptičnih romanov. V tem romanu se preživelim namreč ni potrebno bojevati za hrano in bencin ter se skrivati pred razbojniškimi bandami, ki te mimogrede ubijejo in celo pojejo. Tudi zombiji, ki bi lahko nastali kot stranski produkt pandemije, se ne pojavijo, čeprav grozljivih trenutkov tudi brez njih ne manjka. Dogajanje poteka od 13.06.1991, ko se virus s prvim okuženim izmuzne iz skrivnega ameriškega vojaškega laboratorija, pa do 10.01.1991. To je kratko obdobje in za peščico preživelih je v tem času še dovolj hrane in oblačil, tudi primernih pribežališč, da zanje še ni potrebno tekmovati. Trgovine in skladišča so v izumrlih mestih še vedno polna, samo postreči si je treba. In imeti dober želodec, da se ta ob pogledu na trupla umrlih, ki jih je nemogoče pokopati, ne obrne.
Tudi z vozili ni težav. Ko junaki romana potujejo, lahko izberejo katerokoli prometno sredstvo želijo, za vse jih je več kot dovolj. A večinoma se odločajo za motorna kolesa. Ta so namreč najprimernejša za potovanje po cestah Združenih držav Amerike, kjer se roman dogaja, saj se z avtomobilom ponavadi ne pride prav daleč. Prej ali slej namreč tisti, ki želijo nekam priti, naletijo na zatrpane predele cest, predore, kjer so obtičali avtomobili tistih, ki so v paniki bežali iz mest ali pa so v želji po varnosti želeli priti vanje. Vsekakor kaos, ki se mu najlažje izogneš, če potuješ z mopedom.
Ker z osnovnimi dobrinami, ki so potrebne za preživetje, ni težav, lahko zgodba romana globoko zadiha in se razširi na druge nivoje. Mistične. Ko se dobro in zlo ločita med sabo - mejo med njima predstavlja Skalno gorovje - kar hitro postane jasno, da je zla stran na zahodu veliko močnejša od dobre strani na vzhodu. Tisti, ki živijo zahodno, so namreč sposobni, da kadar koli uničijo tiste, ki so na vzhodu. Bolje so opremljeni in organizirani; njihov voditelj - temni mož, pa ima še nadnaravne moči, pred katerimi so skoraj vsi povsem nemočni.
In potem se skupina tistih z vzhoda poda v povsem nerazumno pustolovščino. Preko Skalnega gorovja se peš odpravijo na zahod, proti Las Vegasu, kjer je središče zla. Zakaj gredo tja in zakaj peš? Kaj je njihova naloga? Tega ne vedo niti sami. Na nevarno pot, kjer jih skoraj gotovo čaka smrt, se odpravijo, ker zaupajo materi Abagail. Skrivna so pota Gospodova in skrivnosten je način boja dobrega proti zlu - tako nekako je to v romanu The Stand.
Knjiga The Stand, Stephena Kinga je najboljši post-apokaliptični roman, kar sem jih kdaj koli prebrala. Cesta, Cormaca McCarthyja se lahko skrije pred njim in celo tisti del Atlasa Oblakov, ki se dogaja po apokalipsi, se ne more kosati s tem romanom. Občudovanja vredno je že to, kako je pisatelju uspelo tolikšno množico najrazličnejših ljudi in njihovih usod povezati v smiselno in zanimivo celoto.
Všeč so mi bili glavni nastopajoči, ker so bili tako predani svojemu cilju, vztrajni in pogumni - ter ob tem še vedno čisto človeški, brez najmanjših lastnosti super herojev, ki jih ponavadi srečamo v takšni vrsti knjig.
V romanu skoraj ni stvari, ki bi me motila. Še najbližje temu je bil temni mož in tisto, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Njegova jeza je bila kar prehuda in ljudje, ki jih je zbral okrog sebe, so se vendarle vedli kanček neverjetno in prisiljeno. A to je Stephen King in takšno poosebljenje zla in njegovih učinkov je v romanu nekaj obveznega.
Tisto najboljše v knjigi pa je vsekakor to, kako je opisan potek epidemije, in način, kako so se preživeli spoprijeli z njenimi posledicami. Tisti, ki jim je virus prizanesel, so kar naenkrat ostali sami. Običajno niti eden od njihovih sorodnikov ali prijateljev ni preživel, kar je njihovo tragiko še povečalo. A so obstali, ker so znali najti druge, se z njimi povezati in so zbrali dovolj moči in volje, da so skupaj začeli novo življenje. Vendar pa jih je bilo malo - samo peščica od peščice. In zlo je - to nam Stephen King v svojih romanih vedno znova dopoveduje - pravzaprav nemogoče dokončno uničiti.
★★★★★
