Andreja Breznik: Po poteh skozi čas

O najzgodnejši slovenski zgodovini lahko več kot iz dveh knjig, ki sem ju omenila v enem od prejšnjih zapisov,  izvemo iz dela arheologinje dr. Andreje Breznik, Po poteh skozi čas. Knjiga je vodnik po arheoloških parkih Slovenije. Štiriinštirideset jih je in v knjigi so predstavljeni v štiriintridesetih predlogih za izlete po Sloveniji.

Arheološki park je več kot ruševina gradu ali nagrobnik iz antičnega časa; je "predstavitev nepremičnih arheoloških ostalin na prostem in na mestu odkritja, z elementi pojasnjevanja in parkovno ureditvijo". Težje jih je urediti, skrbeti zanje in jih predstaviti tako, da so zanimivi za širšo publiko, kot je to pri kakšni drugi zvrsti kulturne dediščine. A mogoče so ravno zaradi tega dragocenejši, saj s svojo skromnostjo burijo domišljijo in obiskovalca spodbujajo, da s svojimi predvidevanji in predstavami zapolni manjkajoče - zida zidove rimskih hiš in prvih krščanskih cerkva, postavlja obrambne zidove, izkopava jame, v katere se je zatekal pračlovek. Tukaj ima amaterski ljubitelj zgodovine prednost pred profesionalnimi zgodovinarji in arheologi, ki se morajo pač pri svojem delu posluževati znanstvenih dejstev in znanstvenega načina dela.

Vodnik je razdeljen v pet delov, v katerih so v kronološkem vrstnem redu predstavljeni arheološki parki iz časa kamene dobe pa vse do zgodnjega srednjega veka. V uvodu k vsakemu od razdelkov je predstavljen čas, iz katerega izvirajo izkopanine, ki so opisane in parki, ki so predstavljeni - zelo nazorno in razumljivo, a tudi strokovno. Veliko je fotografij. Zemljevidi in opis poti nam pomagajo, da arheološke parke lažje najdemo. Zvemo, kje lahko parkiramo in če je park dostopen tudi za gibalno ovirane. Če želimo natančnejše informacije, pa je vsaki predstavitvi arheološkega parka dodan tudi naslov internetne strani parka in dodatna literature za tiste, ki hočejo izvedeti še več. Zelo v redu.

Da ugotovimo, kako uporabna je knjiga dr. Andreje Breznik in da raziščemo najstarejšo zgodovino na slovenskih tleh, smo se podali v prvi arheološki park, ki je predstavljen v vodniku, v Divje Babe.

Divje babe I, jamska zibelka svetovne glasbe

Arheološki park Divje babe je predstavljen v prvem razdelku knjige, ki ima podnaslov Kamen, ogenj, jame in lovci. Razumljivo, saj smo v kameni dobi, času nomadstva, lovcev in nabiralcev, ki so svoje zatočišče pred neugodnim vremenom iskali v votlinah. Tudi v Sloveniji:)

Če bi arheološka obdobja na slovenskih tleh - od časa, iz katerega izhajajo prvi znaki človeškega bivanja na naših tleh pred 250 000 leti pa do današnjega časa - časovno razvrstili v čas enega leta, bi starejša kamena doba, ki je pri nas trajala do 12 000 let p. n. št. , segala vse do 19. decembra. To najdaljše arheološko obdobje, imenovano tudi paleolitik, je bil čas poledenitve z vmesnimi manjšimi otoplitvami, čas razvoja človeške vrste in čas izumrtja nekaterih živalskih vrst, kot sta denimo, mamut in jamski medved. V tem času sta na področju Slovenije živela neandertalec in kromanjonec oz. anatomsko moderni človek. Poznala sta ogenj in poleg kamna uporabljala še kosti, roževino, lubje in les. Obadva - četudi v različnih časovnih obdobjih, sta se ustavila v votlini Divje babe in zakurila ognjišče; še prej pa preverila, če votlina ni mogoče že zasedena z jamskimi medvedi. Neandertalec pa naj bi v tej votlini celo igral na piščal, ki jo je sam izdelal.

Neandertalčeva piščal je tisto, kar je votlino Divje babe I naredilo slavno. Okrog 10 cm dolg ostanek stegnenice mladega jamskega medveda s tremi luknjami, ki so ga našli ob ostanku ognjišča, namreč resnično spominja na glasbeni inštrument. S pomočjo replike, ki so jo izdelali, lahko izvajajo najrazličnejša, tudi zahtevna glasbena dela. Najdba je enkratna, ker omogoča povsem drugačen pogled na neandertalce, kot smo ga bili vajeni.

Neandertalci sicer že nekaj časa ne veljajo več za zaostala in manj inteligentna bitja. V marsičem so nam zelo podobna, a ena razlika med njimi in nami je vendarle velika in nedvomna. Neandertalci se niso brigali za umetnost. V niti enem od mnogih nahajališč neandertalskih ostankov niso našli prav nobenih znakov, ki bi kazali na to, da se je neandertalec ukvarjal z umetnostjo - nobenega nakita, nobenih stenskih poslikav, nobenih glasbenih inštrumentov. Potem pa leta 1995 v majhni jami pod Šebrejsko planoto nad Cerknem, imenovani Divje babe I, najdejo piščal, ki jo je naredil in nanjo igral neandertalec.

Neandertalčeve piščali si v arheološkem parku Divje babe seveda ne morete ogledati, saj je predragocena in zato shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani. Lahko pa si ogledate in poprimete repliko, ki jo ima vodnik v svojem nahrbtniku ali preučite fotografije na informativnih panojih. Pa to pravzaprav ni pomembno, saj obiskovalci ne pridejo v jamo zato, da bi videli piščal. Tudi zato, da bi uživali v lepotah jame, ne, saj Divje babe izgledajo izredno borno. Jama se nikakor ne more primerjati z mnogimi drugimi slovenskimi jamami - v Divjih babah ni najmanjšega sledu čudovitih kapnikov, ki jih poznamo iz Postojnske jame. Je pa v njej skrita velika zgodovina in sicer tista najstarejša. Mene je, na primer, navdušil več metrov visok arheološki profil ali presek arheoloških plasti, kjer tisto, kar je zgoraj pomeni mlajše in tisto spodaj starejše. Jasno se je videlo, v katerih obdobjih je bilo na tem področju bolj suho ali pa bolj vlažno podnebje, ene od plasti pa so bile temnejše obarvane. To so plasti ognjišč iz časa, ko sta v votlini Divje babe kurila ogenj neandertalec ali pa kromanjonec - plast prvega je, seveda, nekaj nižje kot plast drugega, in v eni od teh plasti so našli neandertalčevo piščal. Kosti jamskega medveda, iz katerih je bila narejena piščal, so v jami Divje babe sicer nekaj zelo običajnega. Ogromno jih je. Med izkopavanji, ki so potekala na tem področju, so jih 30 ton! odpeljali v Narodni muzej v Ljubljani, pa jih je v jami še vedno precej in se jih zlahka vidi "in situ" na mestu, kjer so že deset tisoče let.

Temna plast "ognjišča"
z eno izmed kosti jamskega medveda
(Divje babe I)

Vodnik Po poteh skozi čas, Andreje Breznik, se je ob našem obisku v Divjih babah dobro obnesel. Knjiga je sprožila zanimanje in vzburila željo, da park obiščemo. To je že zelo veliko. Nudila je dovolj informacij, da smo lahko izlet prijetno in učinkovito načrtovali. Pa to še ni vse. Tudi po koncu obiska je bilo vredno še enkrat prebrati, kaj vse piše v knjigi o tem arheološkem parku. Zapis je vseboval ogromno podatkov in opažanj, ki so šele po obisku jame pridobile na svoji pomembnosti in razčistile še to ali drugo nejasnost - tudi s pomočjo dodatne literature, ki je navedena ob koncu članka.

No, nekaj pa je vseeno ostalo nerazumljivo, nejasno in prav nič logično. Vsaj zame. Kako je mogoče, da tako enkratna najdba, kot je neandertalčeva piščal, ne odmeva glasneje v svetovnem merilu? Zakaj v nobenem od številnih dokumentarnih filmih o neandertalcih ne omenjajo neandertalčeve piščali iz Divjih bab? Ne knjiga Andreje Breznik, ne vodnik, ki nas je vodil v jamo, na ta vprašanja nista mogla zadovoljivo odgovoriti. Trditev, da smo majhen narod, ki ga mednarodna arheološka znanost zaradi nepomembnosti v primerjavi z državama kot sta Francija in Nemčija, ki si lastita primat nad neandertalci, ignorira, pač ne vzdrži.

Pa sem malo pobrskala po internetu in našla strokovni članek Cajusa G. Didricha, ki je v Royal Society Open Science  (impact factor 2,924) v letu 2015 objavil trditev, ki slovenskim arheologom, ki so v najdbi iz Divjih bab prepoznali neandertalčevo piščal, ne more biti všeč. Avtor je namreč prepričan, da najdba iz Divjih bab ni delo človeških rok, saj na kosti in robovih lukenj ni videti sledov kamnitega orodja. Luknje na kosti so po mnenju avtorja sledovi živalskih zob, ki so trle kosti jamskih medvedov, potem ko so ti poginili. Pri tem je še natančnejši in trdi, da so bile te živali hijene, kar dokazuje z opisi načina žvečenja in obliko zobovja teh  živali, ki se zelo prepričljivo prilegajo odtisom na naši neandertalčevi (pseudo) piščali. Članek je strokovno argumentiran in slovenskim arheologom očita marsikaj, tudi malomarnost. Tako naj bi bilo napačno tudi datiranje. Najdba naj bi izvirala iz poznejšega časa, se pravi iz časa kromanjoncev, ne pa neandertalcev. Poleg tega neandertalčeva piščal iz Divjih bab ni nekaj posebnega in edinstvenega. V številnih madžarskih, avstrijskih in nemških jamah so našli podobne ostanke kosti jamskega medveda z odtisi zob mrhovinarjev. Je pa res, da je naša najlepša, z lepimi okroglimi in ovalnimi luknjami točno na sredini kosti:)

Je "neandertalčeva piščal" iz Divjih bab (sliki 4a in 4b)
le ena izmed številnih kosti jamskih medvedov,
ki so jih nagrizle hijene?
(vir: Cajus G. Diedrich, Royal Society Open Science)

A kakor pravi dr. Andreja Breznik v svoji knjigi - pri interpretaciji materialnih ostankov iz starejše kamene dobe velja biti zadržan. Na eni in na drugi strani, bi lahko dodali.

Kakorkoli že, precej vseeno mi je ali je del stegnenice mladega jamskega medveda z luknjicami glasbeni inštrument ali ne. Bi bilo že fajn, če bi bila to res piščal in celo neandertalčeva, vendar pa, če dokazi niso trdni in so predvidevanja preveč drzna ter samozavestna - da ne rečem prikrojena, ne gre siliti z glavo skozi zid in se smešiti. Jama Divje babe I je fascinantna že sama po sebi in vredna obiska že zato, ker so tam nekoč vedrili naši predniki. Kurili so ogenj, to je nedvomno. In ko so sedeli ob ognjišču, so si mogoče pripovedovali zgodbe. Lahko so tudi peli in po taktu ploskali z rokami. Četudi nimamo materialnih dokazov za to, je tako povsem možno, da so se ukvarjali z umetnostjo - mogoče ne samo kromanjonci, ampak tudi neandertalci.