Dan Simmons: The Fall of Hyperion

Dan Simmons je eden mojih najljubših pisateljev in to zato, ker zna čudovito povezati dve moji veliki ljubezni, znanstveno fantastiko in literarno zgodovino. Z romanom The Fall of Hyperion, ki je druga knjiga v seriji romanov Hyperion Cantos, in se dogaja v 28. stoletju, je postavil enkraten spomenik angleškemu romantičnemu pesniku Johnu Keatsu.

John Keats je umrl zaradi posledic tuberkuloze, ko je bil star komaj 26 let. Na njegovem nagrobniku piše tisto, kar si je želel. Nobenega imena, nobenih datumov, samo naslednje: Here lies One Whose Name was writ in Water. John Keats seveda ni bil nekdo, ki bi bil pozabljen tako hitro, kot je pozabljeno vse, kar se poskuša zapisati v deročo ali pa tudi mirno vodo, saj so njegove pesmi cenjne in popularne še danes, več kot dvesto let po njihovem nastanku. Keatsovo ime je zapisano v kamen, bi lahko rekli, in to z laserskim peresom, kot se to zgodi v romanu The Fall of Hyperion. 

Dan Simmons je epitaf s pesnikovega groba spremenil v posvetilo svojega romana, ki se glasi: To John Keats. Whose Name Was Writ in Eternity.

John Keats
(1795-1821)

In res. V romanu The Fall of Hyperion je Keatsovo ime prav zares zapisano v večnost - ne samo kot prispodoba, češ njegove pesmi so nesmrtne, ampak dobesedno. Keatsove misli, spomini in razmišljanja krožijo v oblaku ogromne baze podatkov, imenovane Core, in se lahko, če je potrebno ali če se da, tudi utelesijo. Če ste brali roman Hyperion - prvo knjigo serije, potem veste, da lahko spočnejo tudi otroka. S Keatsovo DNK, se ve. 

V romanu The Fall of Hyperion lahko John Keats podoživlja tisto, kar v resničnem življenju zaradi prezgodnje smrti ni mogel. In še mnogo več. Tako je zelo zelo ganljivo, ko John Keats ponovno doživi ljubezen svojega življenja; in zelo žalostno, ker mora še enkrat umreti. To, kako je umiral v majhnem stanovanju ob Španskih stopnicah v Rimu, ko je dobesedno izkašljeval pljuča in kako nemočen je bil prijatelj, ki je bil ob njem, je po mojem mnenju najboljši odlomek knjige. Način, kako je pisatelj ta izredno tragični dogodek tako zelo prepričljivo uvrstil v znanstveno fantastiko, je nekaj najčudovitejšega, kar sem kadarkoli brala.

To je torej literarno zgodovinski vidik romana. Obstajata pa še najmanj dve drugi plati knjige.

Prva je znanstveno fantastična. Tudi ta je prava literarna poslastica. Enkratno so predstavljene gromozanske razsežnosti naše galaksije, ki pa postanejo banalno relativne, če ljudje poznajo dober način potovanja - ne samo po prostoru, včasih tudi po času. Potovanje med različnimi svetovi človeške Hegemonije je opisano izredno prepričljivo, tako, da sem se med branjem z neverjetno lahkoto in z velikim užitkom vživela v svet, tako zelo drugačen od našega. Ja, v svet tako zelo drugačen od našega... po tehnoloških dosežkih že, po miselnosti ljudi pa prav nič. 

Roman The Fall of Hyperion je namreč v prvi vrsti roman o vojni. Ta v 28. stoletju poteka drugače kot danes, vzroki in povodi zanjo pa so zelo podobni. Pogosto temeljijo na napačnih predpostavkah in na zgrešenih predvidevanjih.

V romanu imajo vojaki oblečeno skinsuit - nekakšno bojno oblačilo, ki prestreže projektile vse drugačne od naših, hladi ali segreva telo, zaustavlja krvavitve in celi opekline, injicira protibolečinska sredstva in nadomešča tekočino. Orožje, s katerimi razpolaga vojska, pa ima včasih domet, ki je večji od nekaj svetlobnih let. Toliko o bojevanju tako daleč v prihodnosti. Med seboj se bojujejo različne vrste ljudi in - kar je zelo zanimivo, med seboj se bojujejo tudi različne oblike umetne inteligence - tista, ki še naprej želi živeti v sožitju z ljudmi in tista bolj revolucionarne vrste. 

Dan Simmons v svojem romanu piše o temi, ki jo v znanstveno fantastičnih romanih opisujejo vedno znova. Piše o tem, kako nevarna lahko postane tehnologija - in skupaj z njo tudi umetna inteligenca, in kako ranljivi smo ljudje, če smo preveč odvisni od njiju. Čeprav je tema splošno znana in že neštetokrat predstavljena, jo je pisatelj vendarle prikazal enkratno in zelo zanimivo - tudi osupljivo prepričljivo in aktualno glede na to, da je roman izšel davnega leta 1990. Ko ljudem v romanu v nekem trenutku preprečijo dostop do nečesa takega, kar danes imenujemo internet in virtualna resničnost, se zmedejo do te mere, da ne znajo več uporabljati svojih čutil. V današnjem času si že lahko predstavljamo, kako je to.

Roman pa ima tudi filozofske razsežnosti. Te je v veliki meri zaslediti že v predhodnem romanu, Hyperion, in sicer v zgodbah, ki jih pripovedujejo romarji na poti k Shriku; v romanu The Fall of Hyperion pa postanejo še izrazitejše. Veliko je razpravljanja o etiki, morali in empatiji; veliko je religioznega razglabljanja. 

Osrednja in verjetno najpomembnejša tema s tega sklopa razmišljanj je naslikana kar na naslovnici romana. Tu je upodobljen oče, ki svojo novorojenko daruje Shriku - strašnemu božanstvu, ki ga imenujejo tudi Lord of  Pain. Podoba in razmišljanja v romanu namigujejo na starozavezno zgodbo o Abrahamu, ki Bogu daruje svojega sina Izaka. Žrtvovanje tistega, kar je imel najraje, naj bi bil preizkus Abrahamove vere v Boga. V romanu The Fall of Hyperion se pa oče, ki je upodobljen na naslovnici, filozof in učenjak po poklicu, na koncu prikoplje do povsem drugačnega zaključka. Prostovoljno žrtvovanje otroka božanstvu je test za to božanstvo in ne za tistega, ki daruje. Glede na to, kako se bo bog odzval na daritev, se bo namreč darujoči odločil, če je bog vreden tega, da varuje vanj.

Novorojenka na sliki boleha za Merlinovo boleznijo. Pri tej bolezni ljudje namesto, da bi se starali, postajajo vedno mlajši. Kako hudo je to in kako hudo fizično ter psihično trpljenje predstavlja staršem, je v romanu opisano, da bolje ne bi moglo biti. Bralec postane hvaležen zato, da se lahko stara, prav zares. V kakšni dilemi je bil oče deklice in kako hudo je trpel, pa nakazuje tudi dejstvo, da je svojo hčerko žrtvoval šele, ko je bila stara samo še nekaj sekund; ko ni bilo več nobene druge možnosti, da bi bolezen pozdravili.

Roman The Fall of Hyperion, Dana Simmonsa, lahko torej beremo na različnih nivojih, tako bogat in raznolik je, kar za znanstveno fantastične romane ni nekaj samoumevnega. Poleg tega so te raznovrstne plasti pripovedi še zelo slikovito zlepljene skupaj. Pri tem imajo pomembno vlogo opisi neba in pokrajine, pa tudi arhitekture na različnih planetih, ki so poseljeni z ljudmi. Najslikovitejši - lepi in elegantni, pa so Ousterji in njihova bivališča. Bili naj bi barbari, zaradi katerih se je vojna sploh začela, pa se izkaže, da so nekaj čisto drugega. A zdaj sem vam zaupala že skoraj preveč. Nočem pokvariti zadovoljstva vsem ljubiteljem znanstvene fantastike, ki prebirajo moj blog. Za njih je ta roman must-read - seveda potem, ko preberejo Hyperion. 

Jaz pa razmišljam o tem, ali naj se takoj lotim tretjega romana serije, ali pa naj še malo počakam.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Saga o Njalu

Saga o Njalu ali Brennu Njals saga (Saga o zažganem Njalu) je najveličastnejša, najbolj priljubljena in najbolj znana islandska saga. Tudi najdaljša. Dandanašnji Islandci svojih sag ne poznajo več tako dobro, kot so jih poznali njihovi predniki, a Saga o Njalu je znana prav vsem.

Pripoveduje o tem, kako nepredvidljive in tragične posledice povzročijo čustva, če prevladajo nad razumom. In tudi to, da je za normalno delovanje neke družbe nujno potrebna sprava.

Sago o Njalu je napisal neznan avtor v 13. stoletju. Dogajanje je časovno točno določeno. Dogodki se vrstijo od leta 940 do leta 1015, torej v času zgodnje naselitve Islandije.

Saga pripoveduje o dveh prijateljih in njunih družinah. Prvi od njiju je Gunnar - postaven in pogumen bojevnik, drugi je Njal - moder in učen mož. Vsebina je krvoločna; števila nasilno umrlih skoraj ni mogoče določiti. Kljub vsemu nasilju pa prijatelja nikoli ne prekrižata svojih orožij. Ostaneta si zvesta in spoštujeta drug drugega vse do njunega tragičnega konca. 

Tega pa ni mogoče trditi za člane njunih družin.

Prvi in največji "trouble-maker" je Gunnerjeva lepa žena Hallgerd. Zaradi njenega vedenja, ki je opisano v tej sagi, na Islandiji dolga stoletja nobene novorojene deklice niso poimenovali z njenim imenom. Danes verjetno že, saj ima Hallgerd kar nekaj sodobnih feminističnih lastnosti, ki pa je vendar ne opravičujejo za dejanja, ki so opisana v sagi. Zlobna, zamerljiva in maščevalna je, a tudi odločna in samosvoja. Njena drobna zlobna dejanja v začetku zgledajo nepomembna, a so v resnici kot kepa snega, ki se vali po klančini in sproži plaz - v tem primeru nepredvidljive in izredno tragične dogodke.

V Njalovi družini so šibki člen njegovi sinovi. Ti so nepremišljeni in hitre jeze, kar spet vodi k tragičnemu koncu.

Saga je napisana izredno napeto in zanimivo tudi za današnjega bralca - recimo, za tiste, ki igrajo akcijske računalniške igrice. Posamezni boji so opisani živo in natančno. Bojevniki v sagi vihtijo meče hitro, natančno in močno - tako, da lobanjo presekajo v enem zamahu, in tako, da kočniki popadejo iz čeljusti ter očesna zrkla iz svojih jamic. Bojevniki so tudi izredno hitri, saj reko prečkajo tako, da skačejo z ene na drugo ledeno ploščo, ki plavajo po deroči reki. Res, zelo slikovito.

Med branjem sem izvedela veliko o načinu življenja prvih stalnih naseljencev na Islandiji. Natančno je prikazano, kako pomembna je bilo letna skupščina v Þingvellirju. Njal in Gunnar sta bila na tem zboru vsako leto. Na enem od njih - tistem leta 975, pa sta se spoznala tudi Hallgerd in Gunnar. 

Na letnih srečanjih v Þingvelirju so med drugim reševali tudi spore, ki so jih zakuhali Njalssons (Njalovi sinovi) ali Hallgerd. Zmenili so se za odškodnino, ponavadi denarno, ali za začasno izgnanstvo. Zaradi Njalove modrosti in njegovega dobrega poznavanje zakonodaje so pogosto dosegli spravo. Če pa sprave ni bilo, je tekla kri. Nasprotja so se ob tem še poglobila, kar je vodilo k vse bolj tragičnim posledicam.

Gunnar in Hallgerd
v Þingvellirju

(v ozadju law-speaker s poslušalci)
(Snorri, avtor Edde,
je bil eden najbolj znanih law-speakerjev v islandski zgodovini)

Pripoved je napisana jasno in jedrnato, brez nepotrebnega okolišenja in okraševanja. O nazorih in razmišljanju glavnih protagonistov moramo sklepati iz opisov njihovih dejanj ne pa iz avtorjevih razlag. Veliko je pikrih pripomb in črnega humorja, ki je najbolj izrazit - kako zanimivo - v najbolj tragičnih trenutkih pripovedi. Vse te značilnosti sem zasledila tudi pri novejših islandskih literarnih besedilih in zdi se, da je to izrazito islandska posebnost, ki je zasidrana v delih večine islandskih avtorjev.

V Sagi o Njalu najdemo tudi številna namigovanja na spolnost, kakor tudi pripombe o moškosti tega ali drugega protagonista. Takšne vrste žalitve so najhujše in zahtevajo največja povračila - pa naj bo to pripomba, "da se pri Njalu ne ve, ali je moški ali ženska, saj mu brada sploh ne raste" ali pa "da je nekdo močan samo toliko, da se lahko pozibava na ženinem trebuhu, kaj več pa ne".

Drobno knjižico sem brala v angleškem prevodu - menda najboljšem - od profesorja Hannes H. Gissurarsona. Pripoved pa imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Saga o Njalu mi je bila všeč predvsem zato, ker na preprost in jasen, pa vendar zelo napet in zanimiv način, z zgodbo, ki bralcu ne pusti dihati, prikazuje trenja, ki spremljajo človeško družbo že celotno zgodovino. Ob tem pa jasno nakazuje tudi načine, kako takšne konfliktne situacije razrešiti.

Če seveda obstaja volja za to.