Moje knjige leta 2020

Da je bilo leto 2020 tako zelo drugačno od tistega, ki smo ga pričakovali, ni potrebno posebej poudarjati. Mogoče bomo sodobno zgodovino res začeli - tako kot menijo nekateri, deliti na tisto pred in ono po koroni. Tako zelo naj bi se namreč naše življenje na eni ali drugi strani te ločnice razlikovalo. Ne, tako hudo po mojem mnenju le ne bo. Pa vendar. Da se naše življenje lahko tako hitro in brez predhodnega opozorila obrne na glavo ter nekaj povsem samoumevnega kar naenkrat postane težko dosegljivo in dragoceno, pa si le nisem mislila, da je mogoče. Še bolj presenetljivo (in občudovanja vredno) pa je to, da smo pokazali, da smo se ljudje na splošno in v večini primerov sposobni na takšne usodne spremembe hitro in učinkovito odzvati ter tudi prilagoditi.

Čeprav, seveda, obstaja tudi druga plat kovanca, ki razkriva marsikaj skrb vzbujajočega. Iztekajoče lete ni pokazalo samo tega, kako ranljiva in občutljiva je naša družba, ampak tudi to, kakšno strašansko moč je pridobila laž. Nekdo lahko nekaj reče - si nekaj enostavno izmisli - z znanstveno ali kako drugače preverljivimi dejstvi, se njegovo trditev ovrže, a njegova laž kljub vsemu nemoteno živi dalje in povzroča težko popravljivo škodo. No, to je tisto, kar me skrbi...

V luči tega tako posebnega leta 2020 sem pogledala na knjige, ki sem jih prebrala v letošnjem letu. Sem brala drugače kot bi sicer? Je covid-19 vplival na število knjig, ki sem jih prebrala? Je pandemija vplivala na njihovo izbiro? Niti ne.

Mogoče bi - če ne bi bilo korone, prebrala več knjig avstralskih pisateljev ali knjig o Avstraliji, pa se je vse skupaj končalo že pri romanu Voss, Patricka Whita, saj je že kmalu po začetku leta 2020 postalo jasno, da naše potovanje v Avstralijo ne bo mogoče.

Verjetno bi težko pričakovani tretji del trilogije o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, The Mirror & the Light prebrala že spomladi, takoj ko je izšel, tako pa me je knjiga dolge mesece potrpežljivo čakala v Sloveniji, jaz pa do nje nisem in nisem mogla priti. 

Mogoče se brez korone ne bi lotila knjige Stena, Marlen Haushofer; če pa bi jo že vzela v roko, bi jo vsekakor brala z drugačnimi mislimi in skrbmi, kot sem jo sicer in precej bolj lahkotno ter neprizadeto. 

To so pravzaprav edine drobne razlike, ki bi se pojavile kot posledice pandemije.

Sicer pa bi Založba Modrijan (na žalost) s korono ali brez nje razprodajala svoje knjige in jaz bi lahko ugodno prišla do odličnih knjig.

S hčerko in sinom bi brala s šolskim načrtom predvideni knjigi Zablode gojenca Törlesa in Mladost brez Boga - s korono ali brez nje. Ha, no mogoče... če ne bi bilo korone, mogoče nekdo v Bayreuthu ne bi ukradel maturitetnih pol za nemški jezik in bavarskim dijakom (in moji hčerki med njimi) ne bi bilo potrebno pisati nadomestne mature, ki je bila, kot se je izkazalo, na temo romana z naslovom F,  Daniela Kehlmanna (grozna knjiga, ki sem jo poskušala prebrati, a se nisem prebila do drugega poglavja) in bi se na moj spisek v letu 2020 prebranih knjig mogoče uvrstila kakšna bolj pametno izbrana in zanimivejša knjiga.

In ob koroni ali brez nje - skoraj vsako leto je treba prebrati nekaj, kar je napisal  Thomas Mann, tokrat je bil to njegov roman o Felixu Krullu. Tudi Ian McEwan je v razponu nekaj let stalnica mojega branja - letos zastopan kar z dvema knjigama, V imenu otroka in Mashines like we. 

Še bi lahko pisala in razmišljala o tej temi in primerjala, a kakšnih posebnih razlik in odstopanj v primerjavi s prejšnjimi leti ne bi našla. To me izredno veseli, kajti pokazalo se je, da knjige ne glede na okoliščine ostajajo stalnica v mojem življenju - nekaj, kar je vedno ob meni, pa naj bodo časi lepi ali pa težki in nepredvidljivi. Vedno znova poskrbijo za veselje in zadovoljstvo. Tolažijo. 

A ni to fajn?

Tukaj so moje knjige leta, kakor sem jih brala od januarja do decembra 2020:

1. Patrick White: Voss 5/5 o drznem raziskovalcu, ki ob prečkanju Avstralije potuje tudi k svojemu bistvu
2. Robert Musil: Zablode gojenca Törlesa 5/5 o odraščanju in spopadanju s tabuji
3. F. Scott Fitzgerald: Mladi bogataš  Menda najboljša Fitzgeraldova kratka zgodba. Odsev Velikega Gatsbyja. Vsebuje naslednji slavni izrek: Naj vam povem o neznansko bogatih ljudeh; drugačni so od vas in mene. Fitzgerald je bil obseden z bogataši.
4. Joyce Carol Oates: Črna voda 5/5 pretresljiv roman o zaupanju in izdaji; tudi brezglavi strasti
5. Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche Knausgård si upa pisati tudi o likovni umetnosti
6. Christopher Isherwood: Slovo od Berlina 5/5 nora dvajseta leta v Berlinu
7. Franjo H. Naji: Križišče kratke zgodbe
8. Ödön von Horwath: Mladost brez Boga 5/5 ob pričakovanju vzpona nacizma
9. Ingrid Noll: Der Mittagstisch 4/5 lahkotno, a sploh ne plehko
10. Marcel Proust: Radosti in dnevi 4/5 prvenec velikega Marcela Prousta, ko se je le-ta še vadil v pisateljevanju
11. Donna Tartt: Skrivna zgodovina 4/5 prvenec velike Donne Tartt, ki ji je prinesel svetovno slavo
12. Bernhard Schlink: Olga 3/5 no, Bralec je precej boljši
13. Yoko Ogawa: Hotel Iris 4/5 sado-mazohizem po japonsko - torej še huje kot običajno
14. William Trevor: Love and Summer 5/5 čudovita ljubezenska zgodba velikega Williama Trevorja
15. Marlen Haushofer: Stena 4/5 premalo cenjen in znan postapokaliptični roman
16. Yoko Ogawa: Darilo števil 4/5 o izgubi kratkoročnega spomina, po japonsko
17. Thomas Mann: Izpoved pustolovca Feliksa Krulla 5/5 zadnja in ob enem najbolj zabavna knjiga Thomasa Manna; ravnokar izšla v novem slovenskem prevodu
18. Thomas Bernhard: Mraz 2/5 zmrznjeno in zato težko prebavljivo;)
19. MET publikacija: John Singer Sargent (1856-1925) o ameriškem slikarju, ki je večinoma slikal za Evropejce
20. Kate Atkinson: A God in Ruins 4/5 Life after Life (link) gre dalje
21. Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017) avtobiografija fantiča, žpnika in pacifista; nekaj malega o knjigi lahko preberete tukaj
22. Paula Hawkins: Pod gladino 3/5 pod povprečjem
23. Jonathan Nolan: Memento novela, po kateri je bil posnet znani film
24. Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva  pisatelji, skladatelji, raziskovalci, revolucionarji, ki so spreminjali svet
25. Drago Jančar: Postaje 5/5 premišljevanja s potovanj - enostavno odlično
26. Ian McEwan: Machines like me 4/5 futuristično in alternativno zgodovinsko o umetni inteligenci
27. Amelie Nothomb: Eine heitere Wehmut 4/5 ko se pisateljica vrne v deželo svojega otroštva in prve ljubezni - na Japonsko
28. Arthur Schnitzler: Sanjska novela zelo erotično
29. Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else dve zgodbi pisani v obliki monologa, ki opisujeta trpljenje, ki ga sproži moralna dilema
30. Arthur Schnitzler: Pozna slava slava rada stopi v glavo - če je ta že malo ostarela, še toliko lažje
31. Niklas Natt och Dag: 1793 (Winge in Cardell I) 4/5 temačna zgodovinska kriminalka, ki se dogaja leta 1793 v Stockholmu
32. Veronika Simoniti: Ivana pred morjem 3/5 kresnik 2020
33. Sandor Marai: Sveče so dogorele 5/5 zelo avstro-ogrsko, nostalgično
34. Hilary Mantel: The Mirror & the Light 5/5 veliki finale veličastne trilogije o Thomasu Cromwellu
35. Daphne du Maurier: Rebeka 4/5 suspenz in lepa narava - to je tisto, kar me je navduševalo
36. Oscar Wilde: Slika Doriana Graya 4/5 slika se stara namesto tistega, ki je na njej upodobljen - kako originalno in premišljevanja vredno; tudi aktualno
37. Ian McEwan: V imenu otroka 4/5 kaj je tisto, kar je najbolje za otroka, je pravzaprav jasno, vse drugo pa ne tako zelo
38. Celeste Ng: Prikriti plameni 3/5 izvrstno izpeljano, a votlo
39. Jane Austen: Northangerska opatija 5/5 prvo dokončano delo Jane Austen me je enostavno očaralo
40. Peter Stamm: Marcia aus Vermont 4/5 božična zgodba
41. Paula Fox: Obupanca 4/5 ko mačji ugriz razgali marsikaj
42. Haruki Murakami: Kafka na obali 5/5 s to knjigo so dokončno pokopani vsi moji neupravičeni predsodki do Harukija Murakamija (recenzija sledi v naslednjem letu)

Srečno novo leto 2021

Ozvezdje Orion 
z zvezdo Betelgeza (rumenkasta zvezda levo zgoraj),
za katero smo v letu 2020 zaman upali,
da bo eksplodirala v supernovo
(vir: Spectrum.de;
foto: Ralf Kleppinger)

Peter Stamm: Marcia aus Vermont

Drobna knjižica švicarskega pisatelja Petra Stamma, Marcia iz Vermonta, ima podnaslov Eine Weihnachtsgeschichte. Božična zgodba? Ja, seveda, zakaj pa ne. Dogajanje je tekom pripovedi kar dvakrat postavljeno v božični čas; med enim in drugim božičem pa preteče 33 let. Tudi snega je v Vermontu (in v New Yorku) v tem času precej, kar spet pripomore k pravemu božično-novoletnemu razpoloženju. A s tem je vsega prazničnega - tistega, kar povezujemo s tem posebnim časom v letu in zgodbami, ki jih pišejo o njem, konec. V pričakovani okvir božične zgodbe spada mogoče le še stavek: božič je najbolj žalosten čas v letu.

Ta stavek izgovori Marcia na božični večer - tisti prvi. Dogajanje je postavljeno v New York, kjer prvoosebnega pripovedovalca Petra - mladega fanta, ki želi postati slikar, na ulici neznano dekle zaprosi za cigareto. S svojima rokama se tako zaupljivo in toplo oklene njegove roke, ko ji le-ta prižiga cigareto, da njuno srečanje ne ostane samo nekaj bežnega. Dekletu je ime Marcia in živi v zanikrnem stanovanju v Queensu. Je lačna in brez denarja. 

Ali že čutite v kakšno sentimentalno božično zgodbo se razvija pripoved? Ne, iz tega ne bo nič. Marcia ni ubogo revno dekle, ki za to, da preživi, po newyorških ulicah lovi moške in jim v zameno za hrano ponuja svoje telo. Ne, Marcia izhaja iz bogate družine iz Vermonta in je precej nekonvencionalna - če drugega ne, živi ljubezensko življenje v trojčku s svojim prijateljem Davidom, ki je pisatelj, in njegovo ženo. In v ta trois du plain se v tednu med božičem in novim letom zelo gladko vključi tudi Peter. To bo čas, ki se ga bo vedno spominjal kot nekaj zelo posebnega - svobodnega in lahkotnega. Tudi kratkotrajnega, saj po novem letu takoj - kakor je bilo že pred tem načrtovano, odleti nazaj v svojo domovino Švico, Marcie in njenih prijateljev pa ne sreča nikoli več.

Spomin je nezanesljiv in varljiv. Glede na potrebe napravi tako, da nekateri dogodki obledijo, drugi pa postanejo očitnejši in bolj poudarjeni. Takšna je tudi zgodba romana; pogosto nejasna in nedorečena. Včasih pisatelj na kakšno stvar samo namigne in pusti bralcu, da si po svoje razloži dogodke in predvideva. 

Po 33-ih letih, ko se Peter - zdaj že prepoznaven, če ne celo slaven slikar, vrne v New York, se več ne spominja kašne lase je imela Marcia in kakšna je bila barva njenih oči. Ne spomni se niti njenega obraza in ne ve več, ali je bila velika ali majhna, vitka ali bolj okrogla; ostal mu je samo občutek velike svobode in lahkotnosti, ki sta spremljali tisti njegov teden med božičem in novim letom pred mnogimi leti.

In tukaj potem pridemo do drugega božiča iz pripovedi. Pravzaprav ne ravno božiča, pač pa predbožičnega časa, meseca november in december.

Peter namreč dobi umetniško štipendijo fundacije, ki jo je ustanovil Marciin oče, in s tem možnost, da dva meseca živi in ustvarja v umetniški koloniji - na kraju, kjer je odraščala Marcia. Kraj je odročen, v času pred božičem zasut s snegom, družba umetnikov, ki je tam nastanjena, pa je precej drugačna od Petra in predvsem mlajša. 

Postane napeto, saj v zraku nenehno lebdi vprašanje, češ, ali bo Peter spet srečal Marcio in kakšno le bo to njuno ponovno srečanje. Kajti Marcine sledi je v koloniji in v bližnjem naselju že najti. Od vsega, kar o njej in njenem življenju izve, pa Petra najbolj preseneti rokopis, ki ga najde v predalu omare v ateljeju, kjer je nastanjen. Takoj postane jasno, da ga je napisal David - Marciin prijatelj, ki je tisti teden med božičem in novim letom pred več kot tridesetimi leti tudi igral pomembno vlogo. Pokaže se, kako različen je lahko pogled posameznih ljudi na isti dogodek. David je tisti božični teden dojemal povsem drugače, kot ga je Peter. Kje je torej resnica, ali pravilneje, spomini katerega od njiju so bližje resnici in bolje odsevajo tisto, kar se je res zgodilo? In ali je to sploh pomembno?

Zaključek zgodbe je zelo nenavaden - še posebej, ker naj bi bila zgodba Marcia aus Vermont božična zgodba. Konec je nenavaden, ker je tako zelo navaden in običajen - več ne smem napisati. Vsekakor čudovito zaobjame celotno zgodbo, ki je tudi zgodba o človekovi sámosti - nikakor ne osamljenosti, ki jo živi glavni junak zgodbe in je ob tem - ja, čisto zadovoljen, pa čeprav je preko celotne knjige čutiti eno samo melanholijo. Nekakšno otožnost je zaslediti tudi v naslednjem odlomku, ki je po mojem mnenju najbolj pomenljiv del knjige, saj vsebuje eno najizvirnejših misli ali pa originalnih spoznanj, ki sem jih zasledila v zadnjem času. Takole razmišlja Peter:

Zu bereitwillig hatte ich den Gemeinplatz geglaubt, dass eine Biographie mit zunehmender Länge immer reicher würde. Das Gegenteil war der Fall. Jede Entscheidung, die man traf, vernichtete hundert Möglichkeiten, und am Schluss gelangten wir alle an denselben Punkt und lösten uns auf im Nichts.

Kar preveč lahko je verjel, da življenje človeka, potem ko pridobiva na dolžini, postaja tudi vedno bogatejše. Pravzaprav je ravno obratno, razmišlja Peter. Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo, uniči stotine drugih možnosti, ki smo jih imeli, in na koncu vsi pridemo do iste točke, kjer se razblinimo v nič. 

Peter bi lahko živel drugačno življenje, kot ga je, možnosti je bilo veliko - čeprav, glej to! - je z življenjem, ki ga je izbral, več kot zadovoljen. Po tistem božičnem tednu bi lahko njegova življenjska zgodba stekla po povsem drugi poti. Nihče nikoli ne bo izvedel, ali bi bila mogoče lepša in boljša od te, ki jo je v resnici živel.

Pisatelj ves čas namiguje na to, da bi bila knjiga prav lahko avtobiografska. Prvoosebni pripovedovalec je Peter in tako je ime tudi pisatelju samemu. Oba sta iz Švice. Tudi Peter Stamm je v mladosti kratek čas živel v New Yorku, ravno tako kot njegov knjižni junak. Se pa oba Petra razlikujeta po svoji umetniški usmerjenosti - ta iz knjige je slikar in ne pisatelj, a tako je mogoče samo zato, da se bralca malo zmede. Kakorkoli že, ob teh tako nepomembnih stvareh se Peter Stamm lahko samo hudomušno - ali pa preračunljivo, smehlja.

★★★★☆

Peter Stamm
(vir: Wikipedia)

Paula Fox: Obupanca

Obupanca sta Otto in Sophie Bentwood, zakonca iz New Yorka, on odvetnik in ona prevajalka. Ko sem brala začetna poglavja knjige, sem bila prepričana, da sta stara že preko šestdeset let - tako zelo ostarelo sta delovala, pa sem bila potem, ob nadaljevanju branja, prisiljena svoj možganski časovni gumb zavrteti krepko nazaj, kar je bilo glede na podobo o paru, ki sem si jo že ustvarila, sila težko in neprijetno. No, Otto in Sophie sta stara šele nekaj malega preko štirideset let, petnajst let poročena in brez otrok.

Da sta materialno dobro preskrbljena, se da uganiti že ob branju prve strani romana in sicer iz izbire hrane, ki jo uživata, iz vrste posode, na kateri je obrok serviran in iz senčnika, skozi katerega sije sonce na njuno jedilno mizo. S fizične strani je torej vse v najlepšem redu, psihično pa gre marsikaj narobe. Ob vsem tem ni ravno njun zakon tisto, kar naj bi bilo najbolj obupa vredno - vsaj po mojem mnenju ne. Otta obremenjuje razhod z njegovim dolgoletnim odvetniškim družabnikom, Sophie pa je izgubila voljo do prevajanja - ker ji v prevajanje ponujajo knjige, ki ji niso všeč ali pa ker ji pravzaprav sploh ni več potrebno, prevajati - in se v brezdelju utaplja v žalostnih mislih in rahlo ponižujočih spominih.

Iz poglavja v poglavje zakonca Bentwood vse natančneje spoznavamo. Vidimo, kako utečen in umirjen (ne, ne bom napisala dolgočasen) je njun zakon, spoznamo njune prijatelje in znance ter si tako postopoma ustvarimo podobo nekega življenja, ki je na zunaj uglajeno, pod njegovo sijočo in gladko površino pa kar vre od neizživetih občutkov in skritih dvomov, ki silijo v obup.

Kakor je vse to mojstrsko orisano in pretanjeno napisano - tako, da se razvije v nekakšno temno spiralo, ki postaja vse večja in se dviga vse višje, dokler se vsaj nekoliko ne pomiri v dveh majhnih dejanjih - lučaju stekleničke črnila ob steno in nahruljenju prijateljice po telefonu - me je branje o tem kar precej dolgočasilo. Ha, občasno sem brala samo še zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo s Sophieino roko. Ja, to pa je bilo zanimivo in je burilo domišljijo! Kajti zgledalo je slabo. Skoraj za umret, dobesedno, zaradi roke namreč.

Ja, in ob tem kakšno neverjetno naključje. Tisto popoldne, ko sem brala knjigo, sva obe - Sophie in jaz, čakali na telefonski klic. Pravzaprav sva upali, da klica ne bo. Klic bi namreč pomenil, da je ona okužena s steklino, jaz pa s covidom-19:)

S poškodovano roko se začne že takoj v prvem poglavju. 

Otto in Sophie se med svojo nobel južino pričkata zaradi potepuškega mačka, ki zahaja na njuno verando. Sophie bi mu rada dala kaj za jesti, Otto pa je proti. Ko na koncu le obvelja Sophieina beseda, se zgodi nekaj, kar ima vpliv na celoten potek zgodbe, predvsem pa na to, da pod uglajeno površino potisnjeni problemi izbruhnejo na plan.

Ko Sophie nalije mleko v posodico in maček začne hlastno piti, ga poboža po kožuhu. Maček zadovoljno usloči svoj hrbet, takoj zatem pa se postavi na zadnje tace, s kremplji opraska njeno roko in zasadi zobe v njeno dlan. Sophie je presenečena in osramočena obenem - presenečena nad mačkovim dejanjem, ki ji na takšen način vrača dobroto in osramočena pred možem, ki je čista poosebitev misli "No, ljubica, kaj sem ti vendar rekel!".

Ko občutimo bolečino, ali pa se samo bojimo, da nas bo bolelo, ko nas je strah, da bomo hudo zboleli ali celo umrli, postanemo bolj občutljivi. Težje nadzorujemo svoja čustva in dejanja. Hitreje rečemo kaj takega, kar bomo pozneje obžalovali; bolj smo ranljivi in lažje ranimo druge. Vse to občuti Sophie, ko pestuje svojo ranjeno roko, ki postaja iz ure v uro bolj boleča ter otekla, Paula Fox pa o tem piše kirurško natančno, mojstrsko. 

Vzdušje v romanu je temačno - nekaj zaradi bolj ali manj praznega življenja, ki ga živijo glavni protagonisti, še bolj pa zaradi zunanjega sveta. Pisateljica se je namreč še posebej potrudila, da je New York šestdesetih let prejšnjega stoletja orisala črno in je na plan zbrskala tudi najmanjšo grdobijo, ki naj bi se tam skrivala. New York iz knjige je tako mesto smeti in umazanije, njegovi prebivalci pa so polni vulgarnosti, škodoželjnosti in agresije. V tako grdem svetu je - kako ironično - ravno zakon med Sophie in Ottom, tisto, kar v splošnem obupu budi nekaj malega upanja. Žalostno. Kajti njun odnos je daleč od tega, da bi bil vzoren.

Ena od tako obupanih, kot jih srečamo v romanu, bi bila lahko s svojo življenjsko zgodbo tudi pisateljica Paula Fox. Rodila se je zelo mladima ameriškima staršema, očetu - piscu scenarijev, in materi - igralki kubanskega porekla, ki nista bila sposobna skrbeti za svojo hčerko. Le nekaj dni staro sta prepustila eni od sirotišnic. Pet mesecev staro Paulo je nato vzel v oskrbo kongregationistični pastor. Leta, ki jih je preživela z njim, so bila za Paulin razvoj in nadaljnjo življenjsko pot zelo pomembna, saj je ob njem dobila primerne nastavke za nadaljevanje izobraževanja in za nujno potrebno samozavest. Po šestem letu starosti je živela v različnih internatih, obiskovala najraznovrstnejše šole in nekaj časa preživela tudi pri sorodnikih - s staro mamo po materini strani najprej na Kubi, pozneje v New Yorku in na Floridi. Ko je bila stara 20 let, je bil za njo že drugi zakon; iz razmerja z Marlonom Brandom, ki je bil takrat še popolnoma neznan, pa se je rodila hčerka. To je potem, ko je bila stara tri leta, dala v posvojitev in si tega v poznejših letih ni nikoli odpustila. Ko je hči že odrasla, je Paula Fox z njo ponovno navezala stike in ostali sta povezani vse do pisateljičine smrti leta 2017. Kot zanimivost: ta v posvojitev oddana hčerka je mama rockovske pevke Courtney Love, žene Kurta Cobaina. 

Tako zapleteno, neurejeno, predvsem pa nestabilno življenje v mladosti bi lahko imelo za Paulo Fox pogubne posledice, a se to ni zgodilo. Razvila se je v cenjeno pisateljico, ki je pisala knjige za otroke in odrasle, čeprav - to je tudi potrebno priznati - so mogoče ravno zaradi teh mladostnih izkušenj njene knjige bolj temačne, kot bi sicer bile in njeni junaki vsaj malo obupani.

Za roman Paule Fox, Obupanca, bi lahko rekli, da odseva temno resničnost sveta in življenja - resničnost, ki je na površini zbrušena do sijaja, a ji to ne pomaga, da v svojem jedru ne bi ostala grda in neprijetna. Njeno temo lahko preženemo le ljudje sami, pa četudi tako nerodno in okorno, kot sta to počela Sophie in Otto.

★★★★☆

Paula Fox
(1923-2017)

Jane Austen: Northangerska opatija

Tako zabavne knjige izpod peresa Jane Austen pa še nisem brala! Saj vemo, da se ta pisateljica zna pošaliti iz tega ali onega človeškega značaja, pisati humorno in zabavno, a tako prisrčno in lahkotno, kot je to počela z junaki v tem svojem romanu, svet še ni videl. Uživala sem v vsakem stavku posebej.

Začnimo z drugim delom, oziroma z drugo knjigo romana. Ta se dogaja v Northangerski opatiji. Temačni gradovi in kapele, ruševine in ostanki samostanov so glavni junakinji - komaj 17-letni gospodični Catherine Morland, zelo pri srcu. Je namreč navdušena bralka gotskih romanov - romantičnih grozljivk in strašljivk s konca 18. stoletja, in v stari opatiji, kamor jo povabita prijatelja - brat in sestra, Henry in Eleanor Tilney, si nadeja doživeti nekaj tako zelo grozljivo romantičnega, kot je navajena brati v svojih romanih. A izkaže se, da Northangerska opatija še zdaleč ni tisto, kar je Catherine pričakovala. Tilneyevi so opatijo (ki jo je verjetno eden izmed njihovih prednikov dobil kot darilo kralja Henrika VIII, ko je le-ta ob svoji verski revoluciji razpustil samostane) spremenili v prijetno bivališče z velikimi - a še vedno gotsko zašiljenimi okni in pohištvom po najnovejši modi. Nikjer ni niti sledu temačnosti in grozljivosti, ki sicer po Catherinerinem mnenju tako stari stavbi pritiče. A mlada junakinja se ne da. Svoji domišljiji pusti prosta krila, postavlja drzne hipoteze, si domišlja to in ono ter predvideva nekaj težko verjetnega - recimo, povsem konkretno: prepričana je, da se v Northangerski opatiji dogaja točno to, kar se dogaja v romanu Jane Eyre, oziroma Sirota iz Lowooda, Charlotte Brontö. Če ste roman brali, potem veste, kako je bilo z gospo in gospodom Rochester.

Pripoved je izredno zabavna. Jane Austen se malce ponorčuje iz takšne vrste romanov in iz takšnih literarnih junakinj, a ne preveč. Nekoliko pokroviteljska je, a prav nič žaljiva. Prizanesljiva je do mlade in neizkušene junakinje, ki je vendar v tej pripovedi šele prvič zavila v širni svet in zapustila domačo hišo.

Kakor je Catherina naivna in neizkušena, tudi prav nič učena, je vendarle odkrito, iskreno, neizumetničeno, nedolžno... dekle..., ki ne pozna pretvarjanja in je zaradi tega simpatična in ogreje srca bralcev (pardon, bralk:) in, seveda, tudi marsikaterega od moških junakov romana. 

Te njene osebnostne lastnosti postanejo še posebno izrazite v prvem delu romana. Ta se dogaja v zdraviliškem mestu Bath, kjer je Catherine na večtedenskem oddihu skupaj s starejšim parom iz njenega domačega okraja. Čudovito je prikazan vsakodnevni ritem življenja v mestu, ki je organizirano tako, da se ljudje lahko družijo in spoznavajo: dopoldne obisk dvorane, kjer se pije slatino in ob tem malo poseda ali pa sprehaja, opazuje ostale, zvečer obisk gledališča ali ples, da se nova poznanstva lahko utrdijo in stara poglobijo.

V ta vrtinec najrazličnejših značajev - ljudi, takšnih in drugačnih, zaide mlada Catherine s svojo naivnostjo in iskrenostjo. Zaradi neizkušenosti ne dojame, da ljudje vedno ne govorijo tistega, kar mislijo in da se za fasado prijateljstva pogosto skriva le hinavščina in - ja, kot vedno, lov za denarjem in udobnim življenjem v obliki najboljšega možnega ženina. A Catherine ima potencial in roman Northangerska opatija je tudi razvojni roman, tako da se bo neizkušena junakinja - o tem ni dvoma -  že razvila v čudovito mlado damo, ki bo razumela svet okrog sebe in se v njem tudi več kot dobro znašla.

Zakaj točno me je roman tako zelo navdušil, ne znam razložiti - še posebno zato ne, ker Northangerska opatija nikakor ni najboljši roman te pisateljice; marsikatera od drugih knjig Jane Austen je precej bolj kompleksna in večplastna. Mogoče tiči vzrok v izredni lahkotnosti pripovedi. Ali pa v tem, da so razni nesporazumi, ki ponavadi ženejo tok njenih romanov, tokrat zelo nedolžni, nimajo hudih posledic in se izredno hitro razjasnijo - kajti Catherine je tako odkrito in iskreno dekle, da s takšnimi nesporazumi v srcu pač ne more mirno živeti in jih želi takoj razrešiti.

Ali pa sem roman rada brala enostavno zato, ker so zdaj takšni časi. Korono lahko krivimo za marsikaj:)

★★★★★

Felicity Jones kot Catherine
v filmu Northanger Abbey (2007)
(vir:Jane Austen's World)

Po romanu Northangerska opatija so leta 2007 posneli tudi sila prikupen film s Felicity Jones v glavni vlogi. Jaz sem si ga ogledala kar na You Tubu, zastonj.

Celeste Ng: Prikriti plameni

Shaker Hights je mestni okraj v Clevelandu v ameriški zvezni državi Ohio. Nastanek te stanovanjske soseske je bil skrbno načrtovan že od samega začetka, se pravi od leta 1912 dalje in je bil namenjen ljudem, ki so se želeli izogniti vse bolj industrializiranemu Clevlandu. Med hišami, ki so zgrajene v angleškem, tudorskem ali francoskem slogu in imajo svojemu slogu primerno (in edino dovoljeno) barvo pročelja, je veliko parkov, zelenja in drevoredov. Trava na alejah je vedno skrbno pokošena. Smetnjaki tudi v času odvažanja smeti ne stojijo ob cesti.

Ljudje, ki danes živijo v tem okraju, so v povprečju bolj izobraženi kot drugod v državi, tudi bogatejši, redkeje brezposelni in rasno ter kulturno zelo raznoliki. Večina mladostnikov, ki obiskuje javne šole v tem okraju, nadaljuje šolanje na kolidžih in univerzah. V okraju skoraj ni kriminala.

V Shaker Hightsu je živel Paul Newman; od tod izvira Ted Mosby, glavni junak iz priljubljene serije How I met your mother - v Shaker Hightsu pa je odraščala tudi Celeste Ng. Njena starša sta se v 60-ih letih prejšnjega stoletja iz Hong Konga preselila v ZDA - on fizik, ona kemičarka, in ko je bilo njuni hčerki deset let, se je družina nastanila v Shaker Hightsu. 

Kakšen je Shaker Hights in kako se tam živi, Celeste Ng torej dobro ve - v svojem romanu Prikriti plameni je mesto in njegove prebivalce zelo natančno opisala; dokaj cinično in posmehljivo sicer, a to se za takšen okraj, kjer živijo bogate riti nekako tudi pričakuje - pa čeprav je tisti, ki piše o tem, pravzaprav eden od tipičnih prebivalcev okraja.

 

Roman se začne dramatično, s plameni. Najmlajši otrok družine Richardson namreč zažge domačo hišo - načrtno, z bencinom politem po vsaki od postelj svojih sorojencev. Zgodba potem steče po času nazaj in počasi natančneje spoznamo Richardsonove. Ti so tipična shakerhightska družina z izobraženima in dobro situiranima staršema. Njihovo življenje teče po ustaljenem redu, skrbno načrtovano in po pravilih - tistih napisanih, še bolj pa po tistih nenapisanih, ki se jih je treba še bolj pridno držati.

Kot nasprotje Richardsonovim imamo potem Mio Warren in njeno hčerko Pearl. Ti sta podnajemnici Richardsonovih in živita povsem drugačno življenje. Mia je samohranilka, ki živi svobodno, bohemsko življenje umetnice, ki zato, da lahko preživlja sebe in svojo hčerko, poleg umetniškega ustvarjanja poprime tudi za dela kot so pospravljanje in strežba.

Razlike med obema načinoma življenja so hvaležna tema romana, ki jih pisateljica dobro izkoristi in pelje po utečenih, že tolikokrat videnih tirih. Pride do konfliktov, ki jih je nekako pričakovati. Veliko prostora je namenjeno tipičnim najstniškim problemom in zaradi tega je roman Prikriti plameni bolj kot roman za odrasle knjiga za odraščajočo mladino - to trdim, čeprav se ponavadi skušam izogniti takšnim delitvam knjig.

Pomembna tema romana je tudi materinstvo, ki ga pisateljica opisuje iz različnih perspektiv. Poleg dveh različnih slogov starševstva, ki jih vodita Mia Warren in Elena Richardson, imamo tudi najstniško nosečnost in dilemo, kaj je v takšnem primeru najbolje narediti. Imamo nadomestno mamo in imamo mamo, ki je zaradi svoje revščine prisiljena pustiti svojega otroka - dobesedno - na stopnicah sosedove hiše. Poleg tega so opisane dileme posvojitve in želje biološke mame, da otroka, ki se mu je odrekla, spet dobi nazaj. 

Kar veliko velikih tem za tako drobno knjigo.

Ampak. Kaj naj napišem? Knjiga me je pustila bolj ali manj hladno. Črno-bele osebe me niso prepričale do te mere, da bi mi bilo zanje kaj prida mar. Sodni proces, kjer so odločali, kdo bo dobil skrbništvo nad otrokom, sem spremljala povsem ravnodušno. Popolnoma vseeno mi je bilo, kdo zmaga, kar je grozno. Natančno grajena zgradba pripovedi je bila s svojo sterilnostjo votla. 

Knjiga Prikriti plameni, Celeste Ng, je eden od tistih romanov, ki so napisani premišljeno in strogo načrtovano (tako natančno, kot je bila načrtovana izgradnja naselja Shaker Hights), po pravilih znanosti kreativnega pisanja (Celeste Ng je študirala creative writing), ki pa jim vseeno - ali pa ravno zaradi tega, manjka tisto nekaj več, najpomembnejše - iskra, ki bi v bralcu uspela vzbuditi prikrite plamene navdušenja ali pa vsaj voljo do branja take vrste romana.

★★★☆☆

Celeste Ng
(vir: Wikipedia)

Ian McEwan: V imenu otroka

Najprej sem si ogledala film, nato sem prebrala še knjigo. Takšen pristop je knjigi precej škodil - pa ne zato, ker bi mi film razkril potek in (mogoče presenetljiv) konec zgodbe; vzrok majhnemu razočaranju, ki ga je prineslo branje knjige, je bila Emma Thompson. To je to, ko filmska igralka bistveno preseže svojo knjižno junakinjo. Ne zgodi se pogosto, a v tem primeru se je. Emma Thompson je v filmu čudovita, enkratna in neprekosljiva. Bolj živa in pristnejša je od sodnice Fione Maye, kakršno je v romanu V imenu otroka, ustvaril Ian McEwan in zaradi tega je knjiga takoj za nekaj odtenkov slabša, kot bi bila sicer.

Ian McEwan se v svojih romanih loteva zelo različnih tem. Tokrat se je podal v sodniške kroge. Fiona Maye je sodnica, ki razsoja v primerih družinskega prava. Cenjena je in spoštovana, saj so njene sodbe vedno dobro obrazložene, pravične. Rdeča nit njenih odločitev je ta, da brezpogojno sledi pravilu, da pri razsodbi vedno upošteva predvsem otrokove koristi. 

Kmalu bo stara šestdeset let, poročena je in brez otrok.

In potem dobi primer, ki bi moral biti eden njenih lažjih. Sedemnajstletni fant - torej še otrok - Adam po imenu, je Jehova priča in zavrača zdravljenje s transfuzijo krvi. Takšno zdravljenje zavračata tudi njegova starša. Zgodba se začne vrteti okrog vprašanja, ali bo Fiona Maye v svoji razsodbi pritrdila fantovi želji in prepovedala takšen poseg v njegovo telo ali pa bo sledila priporočilom zdravniške stroke in transfuzijo dovolila. Glede na to, da so njeno vodilo vedno otrokove koristi, odločitev ne bi smela biti težka. In tudi ni. 

A bolj kot ta sodniška zgodba so v knjigi pomembne druge stvari. To so medsebojni odnosi med posameznimi protagonisti - med Fiono in njenim možem Jackom, med Fiono in mladim Adamom. 

Za svojo poklicno kariero je Fiona žrtvovala marsikaj. Zdaj, po petintridesetih letih skupnega življenja, je v krizi tudi njen zakon z Jackom - kaže, da zaradi izgube strasti. Z njene strani. Zaradi tega se Jack odloči, da se premišljeno in jasno, s Fionino vednostjo in ne da bi to skrival, spusti v razmerje z mlajšo žensko. Kako to vpliva na Fiono in njen zakon, njena čustva in njeno vedenje, je v knjigi prav lepo prikazano. Premišljevanja vredno.

Emma Thompson kot Fiona Maye
(vir: Toledo Productions)

Nekoliko manj posrečeno - vsaj po mojem mnenju - je orisano razmerje med Fiono in Adamom. Na eni strani je to odnos med avtoriteto in tistim, ki se le-tej podreja, tudi odnos mati in sin, na drugi strani pa gre za čisto običajno ljubezensko razmerje. 

Zanimivo, a zapleteno, brez dvoma. Malce pretežko za Iana McEwana. Zdi se mi namreč, da si je s tem, ko je iz najrazličnejših zapletenih niti Adamovih in Fioninih čustev ter dejanj želel splesti kolikor toliko sprejemljiv in verodostojen življenjski vzorec, zadal pretežko nalogo. Adamova in Fionina skupna zgodba tako izpade dokaj površno in plehko, preveč dramatično in v nekaterih pogledih celo klišejsko. Škoda, da se ni bolj poglobil v ta vidik svojega romana in se mogoče zaradi tega dal manj opraviti z muziciranjem in klasično glasbo na splošno, večno stalnico v večini McEwanovih romanov.

No, roman Iana McEwana, V imenu otroka, nikakor ni slaba knjiga. Konec koncev tudi to, da je bil po njej posnet tako dober film - ki se, mimogrede, zelo natančno drži vsebine romana - nekaj pomeni. Preberete jo lahko na dušek, v enem ali dveh popoldnevih in ne bo vam pustila slabega okusa. To pa je že veliko.

Film Sodnica (The Children Act) z Emmo Thompson v glavni vlogi pa si lahko do konca novembra brezplačno ogledate v videoteki t-2.

★★★★☆

Ian McEwan
(vir: Wikipedia)

P.S.

Na koncu bi rada pokazala še na en prevajalski bombonček;) Lepo me je nasmejal. Glejte, zgodi se tudi najboljšim.

(Jack in Fiona zjutraj pri zajtrku.)

Ko je prišla v kuhinjo, je bilo pol osmih. Jack je s hrbtom proti njej stal zraven pulta in stresal fižol v mešalec. (Vau, kaj bosta pa jedla? Baked beans?)

Njen kovček je bil na hodniku in Fiona je zaskrbljeno zbirala zadnje listine. Kot navadno je ni mikalo biti z njim v utesnjenem prostoru. Z naslonila stola (naslonila stola...lepo) je pobrala ruto in odšla v dnevno sobo, da bi nadaljevala iskanje.

Čez nekaj minut se je vrnila. Iz mikrovalovke je jemal vrč mleka. (mleko in fižol?) Pri jutranji kavi sta bila izbirčna in njuna okusa sta si z leti postala podobna. Rada sta imela močno kavo v visokih, belih skodelicah s tankim robom, filtrirano iz kakovostnih kolumbijskih zrn (aah, ja, coffee beans!)... :)

Oscar Wilde: Slika Doriana Graya

Čas je neusmiljen in neizprosen. Na vsaki stvari in na vsakem človeku pušča svoje sledi. Na naših obrazih se pozna teža let in na njih se zarisujejo dogodki minulega časa. Smeh črta gube okrog oči, grehi dolbejo globoke brazde okrog ust in povešajo veke.

Dorian Gray - izredno lep mladenič, star okrog dvajset let, se je dobro zavedal uničujočih posledic minevajočega časa. Pa tudi svoje izjemne lepote. Ko je opazoval svoj portret, ki ga je naslikal njegov prijatelj Basil Hallward, je premišljeval:

"Kako žalostno! Jaz bom postal star, grozen in ostuden. Ta slika pa bo ostala večno mlada. Nikoli ne bo starejša kot ravno tega junijskega dne... Ko bi bilo vsaj obratno! Ko bi lahko ostal jaz večno mlad in bi se slika starala! Za to - za to bi bil pripravljen dati vse! Saj, ni je stvari na svetu, ki je ne bi bil pripravljen dati! Svojo dušo bi dal za to!"

Toda ne kliči hudiča! Ta lahko pride in usliši željo.

Faustova dilema se je pripetila tudi Dorianu Grayu. Atomi barve na portretu so ubogali neznano silo in tekom let spreminjali svoje mesto na sliki, tako da se je podoba mladeniča na sliki starala, Dorian Gray pa je ostajal mlad in lep, kot je bil tistega junijskega dne. 

A pri vsem skupaj ne gre samo za staranje. Gre za to, kaj v življenju naredimo, kako živimo, koga prizadenemo in kakšni grehi ležijo na naši duši. Slika Doriana Graya je z leti postajala vse bolj grozna in ostudna. Dorian Gray se ni lepo staral, kot to včasih rečemo za nekoga, ki ni več prikupen in mlad, a ostaja tudi v starih letih na določen način lep. Najprej se je pojavila le komaj opazna guba okrog ust, ki je namigovala na krutost, potem so bile spremembe portreta vse izrazitejše in ostudnejše. Slika je odslikavala njegovo vse bolj umazano dušo, njegova podla dejanja, ki jih nihče od ljudi, s katerimi se je Dorain Gray vsakodnevno srečeval, ni niti slutil. Naravnani smo namreč tako, da človeka vendarle večinoma ocenjujemo le po njegovi zunanjosti. Tudi danes - ali pa danes še toliko bolj, saj smo postali družba selfijev, ki je obsedena z lepo zunanjostjo.

Vsak je odgovoren za svoje odločitve in za svoja dejanja - tudi Dorian Gray. Pa vendar je v njegovem življenju obstajal hudič, ki ga je mamil in ga speljal na slabo pot. Ne, to ni tista temna sila, ki je spreminjala sliko, njemu pa prihranila tragiko staranja. Hudič je v Dorianovo življenje prišel v podobi lorda Hanryja Wottona. Ta je bil tisti, ki je Doriana opozoril na njegovo izjemno lepoto, vzbudil v njem narcisoidnost in sebičnost, brezbrižnost in trdosrčnost; mu razložil, da so hedonizem, mladost in lep videz edino, kar v življenju šteje.

Knjiga Slika Doriana Graya je imela na življenje Oscarja Wilda gromozanski vpliv. Ko je leta1890 izšla, je poskrbela za velik škandal - pa ne zaradi zgoraj napisanih stvari. Ljudje so se zgražali zaradi teme homoseksualnosti (slikar Basil Hallward ljubi Doriana in se boji razstaviti njegov portret, saj se boji, da bo to njegovo prepovedano čustvo preveč jasno zasijalo s slike) in zaradi kritike takratne družbe. Zadrta viktorijanska družba konca 19. stoletja je namreč naravnost klicala h kršenju pravil, hedonizmu in moralno razpuščenemu življenju.

A Oskarja Wilda to ni motilo. Pravzaprav je s knjigo zavestno kršil pravila in provociral varuhe toge in zadrte družbe ter morale. Užival je v tem, da je postal zvezda in da so vsi govorili o njem. Saj veste, kaj je nekoč rekel: "There is only one thing in the world worse than being talked about, and that is not being talken about." Tako zelo resnično. Še danes - ali pa predvsem danes. Uničujoča kritika neke knjige je še vedno boljša kot nikakršna kritika.

Oscar Wilde pa je vseeno podcenjeval moč svoje knjige. Slika Doriana Graya je namreč uničila njegovo življenje in ga pahnila v prezgodnjo smrt. 

Nič nenavadnega ni, če pisatelji v romanih popisujejo svoja doživetja in svoje življenje. Malo bolj nenavadno je, če pisatelji potem, ko so napisali nek roman, začnejo po njem tudi živeti. Nekaj takega se je zgodilo pri Oscarju Wildu. Roman Slika Doriana Graya je postal njegovo življenje. Nekaj let po izidu knjige je namreč začel razmerje z mladim fantom lordom Alfredom Douglasom, ljubkovalno imenovanem Bosie, in to razmerje je bilo zelo podobno odnosu, ki sta ga imela lord Henry in Dorian Gray v knjigi. Oscar Wilde je zaradi uspehov, ki jih je dosegel z drugimi deli, predvsem z dramskimi uprizoritvami, doživel takšen uspeh in zaslužil toliko denarja, da se je njegova samozavest povzpela v nebo in prepričan je bil, da lahko naredi, kar hoče in si privošči vse, kar si poželi - med drugim tudi to, da živi odkrito homoseksualnost, ki je bila v Angliji tistega časa kaznivo dejanje.

Oscar Wilde in Alfred Douglas
(vir: Wikipedia)

To je bila potem kaplja preko roba in prišlo je do sodnega procesa, ki ga je sprožil Bosijev oče in v katerem se je Oscar Wilde moral zagovarjati zaradi homoseksualnosti. Kot dokaz za njegovo početje je tožilec bral tudi odlomke iz romana Slika Doriana Graya, postavljal vprašanja, na katere pa  je samozavestni Oscar Wilde dvoumno, provokativno in cinično odgovarjal. Spet enkrat je postal zvezda, a obsodba, predvsem pa dvoletni zapor s prisilnim delom sta ga psihično in fizično uničila. Po prestani kazni se je zapuščen in ponižan umaknil v Pariz, kjer je kmalu umrl zaradi vnetja možgan - to je bilo posledica kroničnega vnetja ušesa, ki ga je staknil (ali pa se mu je usodno poslabšal) med prestajanjem zaporne kazni. 

Njegovima sinovoma so spremenili priimek, da ju ne bi povezovali z očetovo sramoto.

Roman Slika Doriana Graya, Oscarja Wilda, je roman o lepoti in roman o iskanju svobode; roman upora, a tudi roman o temnih straneh človeške osebnosti, ki samo prežijo na priložnost, da uničijo človekovo življenje. Pisatelju je uspelo staro zgodbo o Faustu predstaviti na zelo moderen način, ki je aktualen še 130 let po svojem nastanku. Posebej občudovanja vredno pa je to, da za to, da je ustvaril tako šokantno in izvirno zgodbo, ni potreboval ne vem kako globokih in zapleteno zgrajenih protagonistov svojega romana. Lord Henry Wotton je ciničen dandy, na dveh nogah stoječi zvočnik za Wildove epigrame. Basil Hallward je kliše umetnika, Dorian Gray pa le lahkoverni psihopat, ki svojih čustev ne zna niti malo nadzorovati in se pusti zlahka voditi. Sybil Vane - igralka, v katero se zaljubi Dorian Gray, pa je tako ali tako v knjigi samo zato, da vse skupaj le ne bi bilo preveč homoerotično. 

A to je vendarle čudovita knjiga. Zaradi osebne pisateljeve zgodbe, ki roman preveva skoz in skoz, je še toliko bolj pomenljiva. 

Knjigo bi priporočila predvsem mladim ljudem - recimo tistim med 16. in 20. letom starosti. Ravno prav drzna in impulzivna je, da bi jim bila lahko všeč. Časti mladost in čutnost. Zna biti, da bi zaradi nje kdo celo vzljubil klasično literaturo.

Knjiga pa ne bi škodila tudi tistim starejšim, ki se ne morejo sprijazniti s svojim staranjem. Prav mogoče je, da bi jim potem, ko bi knjigo prebrali, vsaj malo odleglo;)

★★★★☆

Daphne du Maurier: Rebeka

"Ena taka romantična ljubezenska zgodba, ko pametna, revna in zapostavljena mladenka uspe kar tako, mimogrede, očarati neznansko bogatega, malce starejšega in skrivnostnega moškega. Kjer ljubezen premaga vse ovire. O, koliko časa že nisem brala kaj takšnega! Na srečo to ni vse - do poroke namreč pride že v prvi tretjini knjige. Gre tudi za zelo napeto psihološko zgodbo - predvsem v drugem delu, ki je toliko atraktivna, da se je Hitchcock leta 1940 odločil po njej posneti film, ki je med zvezde izstrelil mlado Joan Fontaine. Sicer pa se vse vrti okoli Rebeke, ki v knjigi sploh ne nastopa - živi samo v pripovedovanjih ostalih, a ima na življenje vseh tudi po smrti strašanski vpliv. Čudovit je tudi kraj dogajanja - graščina Manderley s prostranimi gozdovi in vrtovi bujnega cvetja (azaleje, španski bezeg, vrtnice lahko kar vohaš) in pečinami nad morsko obalo, a tudi meglo in dežjem. To in še kar lepo izrisani značaji oseb, ki so pa vseeno kar preveč črno-beli, pripomorejo k všečnosti prve polovice knjige, ko zgodba okoli Rebekine smrti še ni tako napeta."

... sem napisala pred skoraj točno desetimi leti na Knjižne molje, ko sem knjigo prvič prebrala. Še vedno bi se podpisala pod zgoraj napisano. Vse še vedno drži. A knjiga je vendarle še mnogo več. Večplastna je in lahko jo beremo na različnih nivojih; površno ali bolj na globoko, kot kriminalko ali kot psihološki triler, kot ljubezensko zgodbo ali kot razvojni roman. Teh novih plasti pripovedi sem se začela zavedati šele pri tokratnem, drugem branju romana.

Razlog, da knjigo Daphne du Maurier, Rebeka, spet vzamem v roke, je bilo to, da so po romanu ponovno posneli film. Ki si ga je, seveda, potrebno ogledati:) Ta zadnji je bil posnet pod okriljem Netflixa, v glavni vlogi pa nastopa Lily James. Tako na prvi pogled se mi je ta igralka zdela zelo primerna za vlogo prvoosebne pripovedovalke iz romana. Še več, prav veselila sem se, da jo lahko ponovno gledam v filmski vlogi. Še vedno se je namreč spomnim, kako odlično je upodobila Natašo Rostovo v BBC-jevi seriji Vojna in mir. Nekaj podobno mladostno naivnega, kot je bila Nataša Rostova, je namreč tudi brezimna gospa de Winter iz romana Rebeka - kar bi torej predstavljalo čudovito novo vlogo za to britansko igralko. Da pa bi film lahko v polnosti uživala, znala razbrati vse njegove dobre in slabe strani, ga primerjati z romanom, se je splačalo, da ponovno sežem po romanu.

Tukaj so moji tokratni vtisi o romanu Rebeka:

Rebeka kot ljubezenski roman

Ljubezenska zgodba je pomembna in na videz takšna, da se je ne bi sramovala nobena pisateljica ljubičev. Mlado dekle, ki se preživlja kot spremljevalka (ali pa asistentka) ostarele gospe, v Monte Carlu spozna gospoda de Winterja, lastnika čudovitega posestva Manderley v Cornwallu, vdovca, ki mu je pred letom dni med jadranjem umrla žena. Zaljubita se in poročita. Medeni tedni v Italiji so čudoviti, veselje ob pričakovanju sanjskega življenja na posestvu Manderley pa velikansko. A Maxim de Winter je zelo redkobeseden in o svojem dosedanjem življenju, kakor tudi o svojih občutkih, ne govori veliko. Ni nam čisto jasno, kakšen je njegov resnični odnos do žene. Jo je poročil iz ljubezni ali le zato, ker je bilo na Manderleyu po ženini smrti tako prazno? Je to res razmerje mož-žena ali pa gre bolj za razmerje odrasli-otrok ali celo odrasli-hišni ljubljenček? A naj vam zaupam - saj ne gre za spojler - ljubezen je obojestranska. Kako globoka je, se pokaže, ko se dogajanje zaostri in postane nevarno.

Rebeka kot kriminalni roman

Imamo umor. Raziskujejo ga tako, kot smo navajeni, da ga raziskujejo v romanih Agathe Christie. Nič čudnega, saj je dogajanje postavljeno v trideseta leta 20. stoletja, tja kot tudi marsikateri od njenih romanov. Raziskuje se obzirno, pogosto povsem neuradno, z občutkom in na gentlemansko besedo ter dobro ime. Kriminalna zgodba je napeta in zlahka vzdržuje bralčevo pozornost. Ravno prav je lažnih indicev in napačnih predvidevanj, da zgodba ostaja živa in zanimiva. Kdo je morilec zvemo dokaj hitro, a to ni nekaj slabega. Zaradi tega je zgodba grajena še bolj psihološko pretanjeno, kot bi bila sicer. Veliko je pomenljivo izmenjanih pogledov, bledice obraza, hitrega utripanja srca, bolečine v želodcu in omedlevic.

Rebeka kot mistični ali gotski roman

V romanu ni nadnaravnih dogodkov ali duhov, a zdi se, kot da bi bili. Rebeka - prva gospa de Winter, je več kot duh. Lebdi nad celotno zgodbo. Navzoča je povsod, nenehno jo je čutiti, čeprav je že leto dni mrtva.

Ko se mladoporočenca po medenih tednih nastanita v Manderleyju, nova gospa de Winter to neprijetno prisotnost svoje predhodnice čuti na vsakem koraku. Zdi se, kot da bi Rebeka še vedno živela v Manderleyu. Sobane v zahodnem krilu graščine so še vedno urejene tako, kot bi čakale, da se Rebeka vrne s potovanja. Nova gospa de Winter se mora zadovoljiti s skromnejšimi sobami v vzhodnem krilu, brez pogleda na morje. Obroki hrane so pripravljeni in servirani tako, kot so bili v času Rebeke; rože v vazah so razporejene tako, kot si je to želela Rebeka, številna služinčad kot da še vedno dela po navodilih svoje prejšnje gospodarice. Nova gospa de Winter je postavljena pred nepremagljivo oviro - bojevati se mora proti svoji mrtvi predhodnici in ta boj je neenakovreden. Duhu mrtve ženske, ki naj bi bila v vseh pogledih boljša od svoje naslednice - lepša, spretnejša in bolj priljubljena - se je težko zoperstaviti.

Rebeka kot razvojni roman

To je tista plast romana, kjer se lahko odpluje na globoko. To plat zgodbe sem ob prvem prebiranju knjige povsem zgrešila, pa je mogoče celo najpomembnejša.

Na začetku romana je prvoosebna pripovedovalka mladostno naivna in do ušes zaljubljena. Z navdušenjem gleda v prihodnost in se ne boji izzivov, ki jih napoveduje nadaljnje življenje. Ne skrbi jo selitev v neznano okolje in življenje po novih pravilih. Glavno, da je ob njej človek, ki ga ljubi, pa bo že nekako, si misli. Naučila se bo vsega, kar se je potrebno naučiti, in uspela. Mladostni optimizem, ki poriva svet naprej:)

Streznitev pride ob prihodu v Manderley. Zariše se v podobi gospe Danvers, vodje služinčadi in glavne gospodinje graščine. Ta da novi gospe de Winter takoj vedeti, da ni dorasla svoji novi vlogi, da je nesposobna in nikoli ne bo mogla postati prava gospodarica Manderleya. Izkorišča svojo moč, poznavanje okoliščin in na prefinjen način maltretira svojo novo gospodarico. Točno ve, kje so njene šibke točke, z lahkoto jih razgali, poudari in vse na na videz nedolžni način obrne v svoj prid - vse z namenom, da bi se nova gospa de Winter psihično zlomila in odnehala.

Ha, zdaj bom zavila malo izven okvirov knjige. A ob gospe Danvers ne morem mimo tega, da se ne bi spomnila novih in novih generacij mladih zdravnikov, ki pridejo sveži in neizkušeni na oddelke bolnišnic ali v ambulante in (skoraj vedno, vsaj enkrat v času svojega izobraževanja) naletijo na izkušeno medicinsko sestro, ki tam dela že leta in natančno pozna vsakodnevni potek dela. Takšna sestra se včasih - recimo, da za hec in ne iz hudobije - mlade zdravnike malo privošči. Izkoristi njihovo neizkušenost in nepoznavanje terena, da jih zvabi v past in razgali njihovo (kakor) nesposobnost, ki pa je vendarle samo privajanje novim okoliščinam.

A to spada k specializaciji:) Če je specializant iz pravega testa, hitro preseže takšen način vedenja osebe, ki ima pravzaprav manj znanja, pa tudi odgovornosti kot on sam.

Iz pravega testa je tudi gospa de Winter. Po začetni zmedenosti in nesigurnosti, ko pred obiski beži v svojo sobo in se s strahom v srcu izogiba gospe Danvers, pridobi samozavest in odločnost. Pot do tega je počasna, a pravilno naravnana. Ko dozori - ali pa odraste, se spremeni tudi njeno razmerje do moža. Odnos med njima postane enakopraven; v določenih pogledih pa celo spet postane tisto znano razmerje odrasli-otrok, a zdaj na obrnjen način. 

Lily James kot gospa de Winter
v filmu Rebecca
(vir: Netflix)

Vse to in še mnogo več najdete v odličnem romanu Daphne du Maurier, Rebeka; skoraj nič od tega pa v najnovejšem Netflixovem filmu, ki je bil posnet po romanu. 

Lily James je bila že dobra igralska izbira, a kaj ko so njen lik tako zelo spremenili in poenostavili, da je hudo. Kje so njene notranje borbe in neprekosljiva domišljija ter občutljivost, s katero premleva dogajanje in osebe okrog sebe? 

Armie Hammer v vlogi Maxima de Winterja je premlad, prelep in prepostaven. Tudi govori preveč, sicer pa ostaja enako zmedena in nekako težko razumljiva ter neverodostojna oseba, kot je to tudi v knjigi. To, kako je orisan Maxim de Winter, je poleg skoraj preveč kičaste ljubezenske zgodbe, sicer ena izmed redkih slabosti knjige.

Filmske osebe rešuje Kristin Scott Thomas, ki je odlična v vlogi gospe Danvers. V njej se da jasno zaslediti tisto gospo Danvers, ki jo je ustvarila Daphne du Maurier.

Tisto, kar najbolj zamerim filmskim ustvarjalcem pa je to, kako so predstavili Manderley. Posestva Manderley na pečinah Cornwalla, obdanega z gozdovi in olepšanega z vrtovi polnimi cvetja, sem se veselila še bolj kot Lily James. Razočaranje. Nobenih cvetočih modrih hortenzij, več metrov visokih rdeče cvetočih rododendronov, dišečih grmov španskega bezga. Še vrtnice so komaj opazne. Manderley iz filma je temačna gotska graščina, ki stoji na kraju, kjer vedno dežuje ali pa je megleno. Gotsko vzdušje v romanu je ustvarjeno na precej bolj izviren in zapleten način kot v filmu.

V filmu tudi ni zaslediti, da gre za tipično angleško zgodbo. Roman Daphne du Maurier je "so british", da me je čisto potegnil vase - tako zelo, da sem ob pol petih pila čaj in zobala piškote, kot to delajo VSI v romanu; če pa sem imela prosto, sem si pred zajtrkom privoščila celo čaj v postelji - tudi ravno tako kot to delajo VSI nastopajoči iz romana, pa nihče v filmu.

Roman Rebeka, Daphne du Maurier vam toplo priporočam, saj je napisan tako, da lahko zadovolji zelo širok krog bralcev. Če berete moj blog, je prav verjetno, da spadate v to množico. Če strmite za kriminalno zgodbo in suspenzom, morate biti potrpežljivi z ljubezensko zgodbo in neskončnimi opisi prelepe narave Cornwalla. Če se veselite ljubezenske zgodbe, morate biti potrpežljivi pri več strani dolgih natančnih razmišljanjih in sanjarjenjih gospe de Winter. Če pa vas ni strah globine, boste uživali v vsakem stavku več kot 500 strani dolgega romana.

Z filmom je drugače. Tega pač ne morem hvaliti. Pa vendar. Če ste si film že ogledali in vam je bil všeč, vam bo roman še toliko bolj. Brez skrbi, tisti drobni spojlerji iz filma vam ne bodo pokvarili užitka pri branju knjige. Če pa film ni bil ravno po vaših željah, a vam je moje pisanje vzbudilo vsaj malo zanimanja, se vam kljub vsemu še vedno splača poseči po knjigi. Glejte, jaz sem jo prebrala dvakrat! In ni mi žal. Še več. Prepričana sem, da bom prav kmalu prebrala še kakšnega od številnih romanov Daphne du Maurier.

★★★★☆

Daphne du Maurier
(1907-1989)
(vir. Wikipedija)

Heinrich Heine: Lorelaj

William Turner: Loreley

Najprej je bil tam William Turner. Na svojem dvodnevnem pohodu se je 25. avgusta1817 ustavil v St.Goaru in se preko Rena ozrl na pečine, ki se strmo dvigajo iznad reke. Pogled nanje ga je tako prevzel, da je naredil skice za sedem akvarelov, ki jih je izdelal pozneje, ko se je vrnil v Anglijo. Ni se povsem držal resničnosti. Pečino je naslikal precej bolj visoko in strmo nad Renom, kot je ta v resnici. Nič hudega, saj smo v času romantike in za dosego nujno potrebne dramatičnosti ni treba, da je slikar strogo realističen. 

To je bilo njegovo prvo potovanje v Zgornjo srednjo dolino Rena. Vrnil se je še večkrat, slikal in slavo doline prenesel v Veliko Britanijo. Angleški mladeniči, ki so bili na svojih študijskih potovanjih v Italijo, so se predvsem zaradi njegovih akvarelov vedno ustavili še v dolini Porenja in se predajali svojim romantičnim občutjem.

strma pečina levo se imenuje Loreley
(fotografirano s "Turnerjevega mesta")

Pečina, ki je tako očarala Turnerja, se imenuje Loreley. Reka Ren na tem mestu naredi oster ovinek in se zoži. Njeni tokovi postanejo močni in nevarni. Da ga čolnarji in kapitani s svojimi ladjami zvozijo, je potrebna precejšnja spretnost - še danes, v preteklosti pa še toliko bolj. Nič čudnega torej ni, da so se na tem mestu pogosto pripetile nesreče in se je mnogo ladij ter čolnov razbilo na rečnih čereh. 

Ko je William Turner risal na obrežju Rena, je bil Loreley le ime za pečino. Imenu je svetovno slavo prinesel šele Heinrich Heine, ki je leta 1824 napisal naslednjo pesem, v prevodu Mile Klopčiča.

LORELAJ

Ne vem, kaj me žalost ne mine,

ki muči mi srce;

a pravljica iz davnine

iz misli več mi ne gre.

Hladnó je in že mrači se

in tiho teče Ren;

v večerni zarji blešči se

kamniti gorski greben.

Na njem sedi lepotica,

dragulji v zarji se iskré;

vsa v zlatu je kakor kraljica,

in češe si zlate lase.

Z glavnikom jih češe zlatim,

iz grla ji pesem drhti

z napevom mameče sladkim,

da ledeni ti kri.

Čolnarja v čolnu prevzame

otožnost s strašno močjo;

le v goro strmeti jame,

čeri mu ne vidi oko.

Verjetno na dno potegnilo

čolnarja je s čolnom tedaj;

to s pesmijo svojo milo

storila je Lorelaj.

Rodil se je mit o prelepem svetlolasem dekletu z imenom Lorelaj, ki je sedela na strmi pečini nad Renom in si česala svoje lase. Ob tem si je prepevala in s svojim petjem in lepoto zvabila v smrt marsikaterega od čolnarjev, ki so pluli mimo nevarne pečine.

Tako zelo romantično. Ali bolje rečeno, tako zelo značilno za romantiko.

na pečini Loreley
(tukaj naj bi sedela sirena Lorelaj
 in s svojim petjem zapeljevala čolnarje)

Zakaj je ravno ta pesem dosegla tako velik uspeh in svetovno prepoznavnost si ne znam razložiti. Dolino zgornjega srednjega Rena namreč zaradi njegove slikovitosti spremljajo najrazličnejši miti in legende, a daleč najbolj znan je ta o Lorelaj. Pa čeprav Heinejeva pesem niti ni bila prva na temo lepe in zapeljive ženske s tem imenom. 

Že dvajset let pred tem je eden najpomembnejših nemških romantičnih pesnikov Clemens Brentano pisal o čarovnici, tokrat z imenom Lore Lay, ki je bila tako lepa, da je v trenutku očarala vsakega moškega, ki ji je prišel na pot, razen, seveda, tistega, ki ga je ljubila. Zaradi nesrečne ljubezni in tudi tega, da bi se znebila svojih nevarnih čarovniških sposobnosti, ki so ogrožale moške, se je po nasvetu škofa - ki ga je, mimogrede, tudi očarala, odločila, da gre v samostan. Na poti tja je morala preplezati nevarno pečino in ko se je želela še enkrat ozreti na svojega ljubega, ki je po reki vodil svoj čoln, je zdrsnila s pečine in utonila v vodah Rena. 

Balada Clemensa Brentana je daljša in bolj zapletena kot Heinejeva. Sproža več razlogov za premišljevanje. Mogoče je to vzrok, da ni tako zelo znana. Ljudje imamo namreč raje nezapleteno jasnost in konkretnost. Ali pa je vseeno preveč klišejska? Feministično naravnan pogled na obe pesmi pa bom raje pustila ob strani, ker lahko zaidem v nevarne vode. Le to: Imamo raje žensko, ki z jasnim namenom zvablja v smrt ali pa nesrečno zaljubljeno nedolžno dekle? Loreley ali Lore Lay? Heinovo ali Brentanovo pesem?

Pesniki in slikarji  romantike so imeli bujno domišljijo, ki so jo radi vpletali v naravo, v pokrajino. Pečine so naselili z gorskimi duhovi, vilami in škrati, obrežja rek s sirenami. Ob naraščajoči industrializaciji so se vračali nazaj k naravi in k preteklosti. Hrepeneli so po starodavnih junakih, ki so živeli po gradovih in utrdbah. Dolina zgornjega srednjega Rena se je za takšna razmišljanja in občutenja izkazala kot idealna. Rodila se je Renska romantika.

Približno 60 km dolga dolina, ki se razteza od Bingena do Koblenza, je tako na gosto posajena z gradovi, utrdbami, baročnimi palačami in ruševinami kot ni nikjer drugje na svetu. Večinoma stojijo na slikovitih pečinah levo in desno nad reko, pod njimi na ozkem področju obale Rena pa se stiskajo slikovita majhna naselja. Večina prvotnih grajskih stavb je nastala v času od 12. do 14. stoletja. Najprej so služile kot utrdbe, ki so branile posestvo svojih lastnikov pred nasprotniki, pozneje so se spremenile v carinarnice, ki so pobirale pristojbine za plovbo po Renu ali njegovo prečkanje. Z izumitvijo strelnega orožja so takšne utrdbe izgubile svoj namen in začele propadati. Ob Tridesetletni vojni so jih dodatno poškodovali roparski pohodi Švedov, prav vsi pa so bili uničeni v času vojaških pohodov francoskega kralja Ludvika XIV preko Rena. V duhu romantike so v 19. stoletju nekatere od njih obnovili ali na novo zgradili; pogosto pa so ruševine le zaščitili.

spomenik Niederwald

Ren je bil v zgodovini pogosto mejna reka. V antiki je predstavljal ločnico med civiliziranimi Rimljani in barbarskimi Germani, pozneje so ob njem vedno znova potekali boji med Francozi in Nemci. Tako se ni čuditi, da sta Ren in pokrajina ob njem postala pomemben nemški simbol. To se najbolje občuti ob vznožju megalomanskega spomenika na pobočju ob Renu nedaleč od kraja Rüdesheim, na samem začetku Zgornje srednje renske doline. Spomenik v Niederwaldu slavi zmago v nemško-francoski vojni in nastanek nemškega cesarstva v letih 1870-71. Z marsičem namiguje na nemško moč in utrjuje narodno zavest, zato se današnji Nemci ob njem čutijo malce nelagodno. 

A to nelagodje lahko preženejo že s pogledom preko Rena. Ravno nasproti Niederwaldskemu spomeniku, na levem bregu Rena, namreč leži mesto Bingen, ki je dalo ime eni najpomembnejših žensk srednjega veka, ki so jo poslušali in prosili za nasvete širom celotne Evrope. To je bila Hildegard von Bingen (1098-1179), teologinja, medicinka, znanstvenica, pesnica, skladateljica in še mnogo več.

Vse to - Ren, pokrajina, miti in zgodovina - privlačijo ljudi, da vedno znova obiskujejo dolino. Masovni turizem, ki je uničil romantiko in mite spremenil v kič, se je začel že v 19. stoletju in traja še dandanes. Pred 200 leti so turiste šteli v več tisočih letno, v današnjem času v milijonih - v obeh primerih so to velikanske številke. V času Renske romantike, v 19. stoletju, je vsak želel imeti razglednico s podobo ruševin na pobočju Rena, zdaj turisti kupujejo plastične spominke z upodobitvijo sirene Lorelaj. Med njimi je veliko ameriških turistov, ki so še posebno dovzetni za njen mit. Konec koncev je Loreley dokaj pogosto ime v Združenih državah Amerike in tudi Merilyn Monroe se je v filmu Moški imajo radi plavolaske imenovala Lorelei Lee.

Doživeti Zgornjo srednjo dolino Rena brez turistične gneče in kiča - nekako tako, kot sta to doživljala Heinrich Heine in William Turner, si je bilo še lansko leto v tem času nemogoče zamisliti. Pa je korona naredila svoje.

Ob "Lockdown light"-u - kakor v Nemčiji imenujejo ukrepe, s katerimi bomo poskusili premagati drugi val epidemije, lahko potujemo in delamo izlete, a ne moremo nikjer prenočiti in obedovati, kajti hoteli in restavracije so zaprti. 

Si predstavljate izlet v najlepšo dolino Rena s sendvičem v nahrbtniku in kavo v termovki, a tudi z masko čez nos in usta ter nenehnim spraševanjem, le kje bo naslednje stranišče? No, jaz sem takšen izlet doživela. 

To je bil obisk pečine, na kateri je sedela Lorelaj, si česala lase in pela, kjer je bilo samo še pet drugih turistov in vsak je lahko zrl na Ren s svoje razgledne točke in to kolikor dolgo je želel. Ko so po Renu pod pečino plule samo tovorne ladje, o križarkah in drugih turističnih plovilih pa ni bilo sledu. Ko ob hoji po stopnicah s pečine Loreley do nasipa na Renu, kjer stoji kip Loreley nisva srečala niti enega človeka in nihče ni prišel tudi potem, ko sva že več kot pol ure sedela ob njenem vznožju, čisto na koncu nasipa in čakala, da se bo megla nad Renom razkadila in se bo razkril razgled na gradova Katz in Maus na sosednjih pečinah. Ko so tišino prekinili le mimovozeči vlaki in kakšen avtomobil. Ko so jesensko rumeni vinogradi zažareli v popoldanskem soncu. Ko je bilo nemogoče kupiti spominček z upodobitvijo Lorelaj ali steklenico Renskega rizlinga.

To je romantika v pravem pomenu besede.

Loreley
kot jo je ustvarila
Nataša Aleksandrova
princesa Jusopov

Hilary Mantel: The Mirror & the Light

Trilogija o Thomasu Cromwellu, britanske pisateljice Hilary Mantel, je bila eden izmed razlogov, da sem začela pisati tale literarni blog. Moje navdušenje nad prvima dvema knjigama je bilo namreč tako veliko, da na forumu Knjižni molji, kamor sem takrat pisala svoja mnenja o prebranih knjigah, zanj ni bilo dovolj prostora. S svojimi številnimi zapisi o teh dveh knjigah in o pisateljici sem počasi postajala že vsiljiva in nadležna, do neke mere dolgočasna. A tako je to z mano, če se srečam z odličnimi knjigami, ki me nagovorijo - kar ne morem prenehati pisati o njih. 

No, na blogu za takšna pisanja ni meja. Pa naj bere kdor hoče in kdor ima veselje za to;) Upam, da vas je čim več:)

Prvi dve knjigi trilogije, Wolf Hall in Bring up the Bodies, sta bili zelo dobro sprejeti tako pri kritikih kot pri bralcih. Hilary Mantel je za oba romana prejela nagrado man booker; Wolf Hall pa je bil razglašen celo za najboljši z bookerjem nagrajeni roman prvega desetletja 21. stoletja. Zadnji del trilogije, The Mirror & the Light, je spet uspešnica številka ena. A časi so se od izida prvega dela trilogije leta 2009 drastično spremenili. Hilary Mantel za svoje ponovno čudovito delo neprekosljive kakovosti še tretjega bookerja, kot kaže, ni zaslužila. Še več. Z njim se ji letos ni uspelo uvrstiti niti med finaliste za nagrado, pa čeprav izjemni kakovosti njenega zadnjega romana nihče ne oporeka. A kot sem že napisala - zdaj so tudi glede literarnih nagrad napočili drugačni časi. Za prejem bookerja dandanes ni dovolj samo odlično napisan roman, zadoščeno mora biti tudi drugim kriterijem. Tako tema romana kot tudi avtor*ica s svojim izgledom, rasno, politično in spolno usmerjenostjo, oziroma prepričanjem, morata biti v skladu z današnjimi smernicami čim večje raznolikosti in multikulturnosti. Kakovost romanov, ki se potegujejo za nagrado, je šele drugotnega pomena. Uboga stara, bela, premožna in heteroseksualna Hilary Mantel - četudi ženska in odločna feministka, ki je izrazito anti-thatchersko usmerjena - s svojim zgodovinskim romanom z močnim moškim protagonistom v glavni vlogi, ni mogla konkurirati mladim temnopoltim oz. nebelim pisatelj*icam, ki so v svojih prvencih pisali o klimatski katastrofi, rasizmu in revoluciji ter se tako z nepredstavljivo lahkotnostjo uvrstili med najožje kandidate za prestižno nagrado.

Moje navdušenje nad literarnimi nagradami, ki je bilo pred leti enormno, je tako hočeš nočeš splahnelo. Nagrade me ne zanimajo več. Zdaj dobro literaturo iščem po drugih, ne tako aktivističnih kanalih.

"What should I want with the Emperor, were he emperor of all the world?  Your Majesty is the only prince. The mirror and the light of other kings," je rekel Thomas Cromwell pozimi 1537, ko je bil na višku svoje moči in veljave ter je užival popolno zaupanje svojega gospodarja. A to "ogledalo in luč vseh ostalih kraljev", Henrik VIII, ki mu je pripomba tako laskala, da si jo je zapomnil, bo že čez dobri dve leti ukazal Thomasa Cromwella obglaviti. To bo usmrtitev njegovega najbolj zaupanja vrednega pomočnika in svetovalca, drugega najpomembnejšega človeka v Angliji - tistega, ki je zanj opravljal najbolj umazano delo: odstranil Thomasa Moora, omogočil kralju poroko z Anne Boleyn in potem organiziral tudi njeno usmrtitev, brez vojne izpeljal razhod z rimskokatoliško cerkvijo in papežem, razpustil samostane in s tem kralju prinesel ogromno bogastvo. Henriku VIII je priskrbel  tudi tretjo ženo, Jane Saymour, ki mu je končno rodila tako zelo zaželenega in težko pričakovanega moškega naslednika. Z nenehno mislijo v glavi, da bo ta tako zelo sposoben, pameten in kralju vdan človek po ukazu svojega gospodarja prav kmalu hladnokrvno usmrčen, je bilo knjigo zelo težko brati. Kajti Thomas Cromwell, kakor ga je ustvarila Hilary Mantel (v nasprotju z n.pr. Williamom Shakespeareom), je izredno simpatična oseba. Človek, ki bi ga imela rada za prijatelja ali vsaj sodila v krog tistih ljudi, ki so mu bili blizu, tistimi, ki so z njim živeli ali delali.

Dogajanje v zadnji knjigi trilogije se začne 19. maja 1536 na Tower Green-u in konča dobra štiri leta pozneje, 28. julija 1540, nedaleč stran na Tower Hill-u v Londonu. Začnemo pri obglavljenju Anne Boleyn in končamo pri usmrtitvi Thomasa Cromwella, vmes pa na več kot 850-ih straneh sledimo vsem (ampak res vsem) dogodkom, ki so se v tem času pripetili na angleškem dvoru; zelo natančno pa je opisano tudi dogajanje drugod po Angliji, na Škotskem in tudi na Kontinentu. Natančnejše in verodostojnejše leposlovne knjige o tem obdobju angleške zgodovine ne boste našli nikjer drugje. Hilary Mantel je pri svojem pisanju upoštevala vsa znana zgodovinska dejstva o dinastiji Tudorjev, a ob tem knjiga vseeno ni nekakšen zgodovinsko politični esej ali biografija. Pred bralcem zaživi čudovit roman, ki je uspel pričarati duh tistega časa in oživiti sicer dokaj znane in prepoznavne zgodovinske osebnosti na nek čisto nov način. V tem romanu ni klišejev, ki se ponavadi držijo Henrika VIII in njegovih šestih žena.

Za vse to se je vsekakor zahvaliti pisateljičinemu slogu pisanja. Ta ostaja enak (enako sijajen!) kot v prvih dveh knjigah trilogije. Veliko je dialogov, pronicljivih misli med vrsticami, komentarjev, čudovitih opisov. Besedne zveze so izbrane globoko premišljeno. Včasih so tako prefinjene, da so že težko razumljive. Digitalni angleško - slovenski slovar je moral biti med branjem knjige vedno pri roki, pa še tako so mi mnoge besede ostale nerazumljive. Zaradi tega me je ves čas spremljal neprijeten občutek, da veliko zamujam, da meni neprepoznavni literarni biseri bežijo mimo mene, za vedno izgubljeni. Na srečo jih je v knjigi tako veliko, da se jih je kljub vsemu v moje možganske vijuge ujelo čisto dovolj.

Pri branju je bila poleg slovarja nepogrešljiv pripomoček tudi Wikipedija. Vedno znova sem preverjala to ali ono osebo iz romana (seznam nastopajočih na začetku knjige pač ni zadostoval) in jo primerjala s tisto, ki je priznana s strani zgodovinske stroke. Določeni dogodki in poteze so tako postali razumljivejši, odprla pa se je še kakšna nova, do tedaj neprepoznavna plast pripovedi.

Glavna stranska oseba romana, kralj Henrik VIII, bi bil lahko v resnici ravno takšen, kot si ga je zamislila Hilary Mantel - v času dogajanja tega romana zaradi bolečin ob kronični rani na nogi razdražljiv in nevaren. Njegova želja, da dobi moškega potomca, je bila tako velika, da je zaradi nje tvegal marsikaj; obrnil tok angleške zgodovine in tvegal vojno z vsemi ostalimi evropskimi državami. 

Te velike želje po sinu nikoli nisem popolnoma razumela. Saj se je vendar kmalu po njegovi smrti izkazalo, da je njegova hči Elizabeta ne samo čisto v redu, ampak celo izjemna vladarica, ena največjih v vsej angleški zgodovini. 

No, zdaj, ko sem prebrala knjigo The Mirror & the Light, mi je ta njegova obsesija postala bolj jasna. Henrik seveda ni mogel vedeti, da se bo Elizabeta razvila v tako močno in dobro vladarico. Poleg tega se je v začetnih letih njene vladavine zgodilo ravno to, kar se je Henrik bal, da se bo zgodilo. Domači in tuji sovražniki so predpostavljali, da je šibka in so jo zato napadali in ogrožali z vseh strani. Pri moškem vladarju si česa takega verjetno ne bi upali. Zaradi tega je morala v svoje vladanje vložiti precej več truda in biti precej bolj močna in iznajdljiva, kot bi bilo to potrebno moškemu vladarju. 

Poleg tega Tudorji v času Henrika VIII niso preveč trdno sedeli na prestolu; pretenzije na prestol so bile pri drugih starih angleških družinah mogoče celo bolj upravičene kot pri njih. Ena izmed družin, ki so želele na angleški prestol, je bila družina Courtenay - angleška veja pomembne francoske plemiške družine, iz katere je izhajala tudi Beatrix von Courtenay, žena minezengerja Otta von Botenlaubna, o katerem sem pisala v prejšnjem članku. Kako majhen je svet!

 

Hans Holbein mlajši: Henrik VIII
(1536-37)

V romanu je zelo natančno opisano, kako je nastal ta najbolj znan portret Henrika VIII. V času nastanka slike Henrik še zdaleč ni bil tako postaven, kot bi lahko sklepali s portreta. Bil je precej bolj debel in zaradi rane na nogi (ki sploh ni naslikana) ni mogel takole odločno stati. Šlo je za čisto politično propagando, vključno z valolomom - češ še vedno lahko zaplodim sina. Da Henrik takole naravnost gleda v opazovalca slike, je menda predlagal Thomas Cromwell. Dobra odločitev:)

V luči tega je tako nekako lažje razumeti Henrikov nenehni občutek ogroženosti in njegovo veliko željo po moških potomcih, ki bi utrdili položaj Tudorjev. Vse to se da sklepati in razbrati iz poteka romana, a zdaj sem že zašla izven okvirov knjige. V času dogajanja romana je Elizabeta še otrok - ob materini smrti, Anne Boleyn, stara le 3 leta in razglašena za nezakonsko. V tem času še ni nihče pomislil na to, da bi bila lahko nekoč angleška kraljica. A njena nepomembna prisotnost nekje na obrobju dogajanja je vendar pomenljiva in vedno v območju bralčevega zavedanja.

Drugače je z njeno polsestro Marijo - Henrikovo starejšo hčerko iz zakona s prvo ženo Katarino Aragonsko - njo so si v času pripovedi romana nekateri dokaj jasno predstavljali na angleškem tronu - kot zagrizena katoličanka pa naj bi predstavljala tudi grožnjo Henrikovi vladavini. Mogoče je bil med tistimi, ki so želeli, da bi Marija na prestolu zamenjala Henrika, celo Thomas Cromwell. Namigovali so namreč, da se Thomas Cromwell namerava poročiti z Marijo, se zoperstaviti Henriku in zavladati Angliji. Tudi o tej pomembni temi v knjigi The Mirror & the Light - a na način Hilary Mantel.

Thomas Cromwell se je dobro razumel z ženskami. Njegov odnos do njih je bil vedno spoštljiv in ženske so to znale ceniti. Pomagale so mu z informaciji, ki jih je potem uporabil pri svojih načrtih. Ženske - večinoma dvorne dame, a tudi tiste nižjega rodu, so v romanu predstavljene kot izredno inteligentne. Prav verjetno so takšne v resnici tudi bile, saj so v tem nevarnem času na dvoru (in v bližini kralja) lahko preživele samo najspretnejše in najbolj premetene.

Spreten in premeten je bil tudi Thomas Cromwell. Odličen politik, ki je uspešno vijugal med spletkami različnih angleških družin in muhavostjo Henrika VIII. Vedno se je odločal pragmatično, korak pred drugimi in z mislijo na prihodnost. Na koncu se mu vseeno ni izšlo, a njegove življenjske zgodbe kljub temu ne moramo ocenjevati kot neuspešne. Kot sin kovača se je povzpel iz samega dna družbene lestvice na položaj tik za kraljem in kljub svoji prezgodnji smrti in nemilosti pri kralju uspel svoji družini zagotoviti uspešno prihodnost. Cromwellovemu sinu Gregoryju in nečaku Richardu je predvsem (ali samo) zaradi njunega očeta oziroma strica uspelo preživeti nemirne čase. Odločilno je postalo to, kar sta se od njega naučila, kako sta bila vzgojena in kako sta bila drugače zavarovana pred vsemi nevarnostmi, ki so grozile z dvora muhastega kralja. Njuni potomci so v naslednjih stoletjih pomembno krojili angleško zgodovino - pomislite samo na Oliverja Cromwella. Ali lahko kaj takega trdimo za Tudorje? Po Elizabeti jih ni bilo več.

A o padcu Thomasa Cromwella je bilo vseeno težko brati. Tako sem med branjem knjige naredila nekaj, kar pri dobrih knjigah še nikoli nisem naredila. Ko sem prišla do treh četrtin (ali pa celo štirih petin) romana in še vedno ni bilo jasno, zakaj bo Cromwell že čez nekaj tednov izgubil kraljevo naklonjenost, sem preskočila kar nekaj strani romana in prebrala zadnje poglavje - poglavje, v katerem je opisana njegova usmrtitev. 

O.K. Zajela sem sapo in prebrala. 

Za mano je:) Ko sem se soočila s tem in pustila, da se mi je stavek: He thinks, other can do it and so can I. - vtisne v možgane, sem se pomirjena vrnila strani nazaj in knjigo v miru prebrala do konca.

Trilogija o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, je literarno delo, ki bo obstalo. Ko bo čez sto let kateri od inteligentih in razgledanih bralcev želel prebrati knjigo o Henriku VIII in ne bo zadovoljen s tudorskim kičem (no, ta šrot bo takrat že tako ali tako izpuhtel), pač pa bo iskal knjigo izjemne kakovosti, bo posegel po treh romanih Hilary Mantel. The Mirror & the Light je njihov vrhunec - najboljši in najbolj dodelan roman, a tudi roman, ki ga je od vseh treh najtežje brati. Nekaj zaradi vsebine, veliko pa zaradi zapletenega besedišča in kompleksne slovnice. V zadnjem romanu trilogije se povežejo ali pa razpletejo vse niti zgodbe, ki so bile začete v prejšnjih dve delih - premišljeno in jasno, zgodovinsko dosledno in verodostojno. Znane zgodovinske osebe izstopijo iz knjige žive, kot še niso bile. Čez sto let, ko bo tisti bralec bral, mogoče Thomas Cromwell ne bo več veljal za zlobnega, preračunljivega in pokvarjenega - takšnega kot ga rišejo vse knjige, drame in zgodbe do sedaj. Mogoče se bo v ljudeh oblikovala slika Thomasa Cromwella, osnovana na resničnih zgodovinskih dejstvih, takšnega, kot si ga je zamislila Hilary Mantel. Mogoče bo s tem končno poravnana krivica, ki se mu dela že skoraj pol tisočletja.

Kakorkoli že:) Čakam slovenske prevode knjig (prvi del z naslovom Volčji dvor, naj bi bil tik pred izidom), da trilogijo preberem še v slovenskem jeziku. Tiste literarne bisere, ki so zaradi mojega (ne)znanja angleščine neopazno zdrseli mimo mene, bi vendarle rada natančneje spoznala.

★★★★★