Jean M. Auel: Rod jamskega medveda

Ženske zgodbe navdihujejo.

Jean M. Auel se je poročila takoj po končani srednji šoli in pri petindvajsetih letih imela že pet otrok. Nato je študirala na različnih univerzah, postala članica Mensa International in opravljala različna dela od tehničnega urednika do kreditnega menedžerja. V starosti štirideset let je pridobila še naziv MBA. To je bilo leta 1976 in to leto je začela tudi s pripravami za svoj prvi zgodovinski roman.

Načrtno in natančno je začela raziskovati življenje naših prednikov v ledeni dobi. Udeležila se je tečaja preživetja in se učila kako brez sodobnih pripomočkov zanetiti ogenj, izdelati kamnito orodje, strojiti usnje in si zgraditi prebivališče. Leta 1980 je izšel njen prvi roman, Rod jamskega medveda in doživel velikanski uspeh. Do leta 2011 je izdala še 5 knjig cikla, ki ga je poimenovala Otroci zemlje, in po celem svetu prodala več kot 45 milijonov izvodov svojih knjig.

Zgodba prvega romana serije se dogaja v času pred 25 000 do 35 000 leti nedaleč stran od Črnega morja. Bil je to čas zadnje ledene dobe in v Evropi so takrat živeli tako neandertalci kot tudi moderni ljudje. Stalno naseljeni še niso bili, tako eni kot drugi so živeli kot nomadi - lovci in nabiralci.

Roman se začne dramatično - s potresom, v katerem mala deklica iz vrste modernih ljudi izgubi svoje starše in sorodnike, ostane sama, a med tavanjem po gozdu na srečo naleti na skupino neandertalcev, ki jo vzamejo za svojo in poskrbijo zanjo. Med njimi nato tudi odraste. Tekom pripovedi se pokažejo vse razlike, ki so obstajale med neandertalci in modernimi ljudmi, obenem pa je dovolj prostora, da pisateljica bralcu natančno razloži in prikaže, kako je potekalo življenje lovcev in nabiralcev v ledeni dobi. Pove nam, kaj so jedli, katera zelišča in plodove so nabirali, kako so lovili mamute, kako so pripravljali hrano in izdelovali orodje. Zelo zanimivo, če vas zanima prazgodovina.

Med odraščanjem se mora Ayla soočiti z različnimi težavami, ki jih prinese njen drugačen izgled, drugačna stopnja inteligence, pa tudi odločnost, pogum in samosvojost, ki jo predvsem moški predstavniki klana neandertalcev težko prenašajo. Roman se konča presenetljivo, a s primernim izhodiščem za naslednjo knjigo serije.

(Neanderthal Museum)

Roman sem brala že pred davnimi leti, zdaj pa sem ga še enkrat. Ob tokratnem branju sem bila zelo prijetno presenečena nad tem, kako zgodovinsko točno - ali bolje rečeno, zgodovinsko verjetno, je pisala Jean M. Auel o neandertalcih in to v času več kot štirideset let nazaj, ko o njih še nismo vedeli toliko, kot vemo danes. Poleg tega je velike vrzeli v poznavanju ledenodobnih ljudi uspešno zapolnila s svojo lastno domišljijo, ki pa nikoli ni nekaj povsem izmišljenega in se vedno lepo sklada s poznanimi zgodovinskimi dejstvi.

Naši predniki so se vsekakor srečali z neandertalci, saj Evropejci v svoji DNK nosimo do 4 odstotke neandertalskih genov. Aylin sin bi bil tako prav lahko eden izmed tistih, ki nam je priskrbel ta genski material. Vendar pa takšnih srečanj prav gotovo ni bilo veliko. Evropa je bila namreč v času ledene dobe zelo redko naseljena. Po našem kontinentu naj bi se istočasno sprehajalo le okrog 10 000 modernih ljudi in samo 1000 neandertalcev. V knjigi Rod jamskega medveda spremljamo življenje majhne skupine neandertalcev, ki se tekom pripovedi ne sreča z nobeno drugo skupino ljudi, kar je spet dokaj verodostojna predstavitev življenja pred približno 30 000 leti.

Tudi mesto dogajanja romana je pametno izbrano, saj je bilo območje ob Črnem morju in ob velikih rekah tisto, ki je v tistem času nudilo najboljše pogoje za preživetje. 

Sadove poglobljenega raziskovanje visoko inteligentne pisateljice se v knjigi zlahka začuti.

Jean M. Auel je, kot kažejo sodobne raziskave, pravilno ocenila tudi to, kako so neandertalci razmišljali, kako dobro so bili prilagojeni okolju, kjer so živeli in to, kako jim je primanjkovalo kreativnosti. Nekoliko pa se je uštela pri opisu tega, kako so se medsebojno sporazumevali. Njeni junaki namreč ne morejo preveč natančno oblikovati glasov in se zato večinoma sporazumevajo s kretnjami. No, to verjetno ne bo držalo. S kretnjami so se pogovarjali človečnjaki ala Lucy, neandertalci pa so govorili tako kakor mi - le z nekoliko višjimi glasovi in mogoče z ne tako zapleteno slovnico, kot je ta pri modernem človeku. Ampak glejte, to je malenkost. V času, ko je Jean M. Auel pisala roman Rod jamskega medveda, je bila večina ljudi prepričanih, da neandertalci - tako po izgledu kot po inteligenci - niso veliko več kot malce bolj razvite opice, pa dandanes vemo, da bi se - če bi še živeli, prav lahko pomešali med nas. Samo malo drugače bi izgledali in drugače razmišljali, pravijo znanstveniki. Umetnikov med njimi ne bi bilo, bi pa, seveda, neandertalci tudi jokali in se smejali - tisti iz knjige Rod jamskega medveda se pač ne, a zaradi takšnih netočnosti se ne gre pritoževati.

Je pa pisateljica v svojih romanih vendarle naredila veliko napako, ki jo je nemogoče spregledati. Svojim junakom je prisodila napačno barvo kože in oči. Ayla je visoka dolgonoga plavolaska z modrimi očmi, Iza, Oba, Creb in drugi iz njenega neandertalskega klana pa so nizki, krivonogi in temnopolti z rjavimi očmi. Glede višine bo držalo, glede barve kože in oči pa je bilo ravno obratno. Neandertalci, ki so v času ledene dobe že precej dalj časa živeli v Evropi kot moderni ljudje, so se bolje prilagodili na življenje z malo sonca in so zato že razvili svetlejšo polt z manj pigmenta. Moderni človek, ki je prišel iz Afrike, kjer je bilo sončne svetlobe na pretek, je bil temnopolt in je svetlo polt pridobil šele v času ob koncu ledene dobe, se pravi šele v času stalnega naseljevanja in kmetovanja, čez približno 15 000 let. 

Tako bi bilo pravilneje, če bi v filmu, ki je bil leta 1986 posnet po knjigi Rod jamskega medveda, namesto svetlolase belopolte Darryl Hannah, Aylo upodobila kakšna temnopolta igralka - takšna kot je n.pr. Jodie Turner-Smith, ki je pred kratkim upodobila "črno" Anne Boleyn - še ena zgodovinska netočnost. 

Ayla bi vsekakor morala imeti temnejšo polt in temnejšo barvo oči kot neandertalci, ki so jo vzeli medse.

recimo, da je Iza
(Neanderthal Museum)

Jean M. Auel se je po velikem uspehu, ki ga je doživel njen roman, še intenzivneje posvetila raziskovanju življenja ljudi v ledeni dobi. Srečavala se je in sodelovala s številnimi znanstveniki s tega področja in obiskala mesta v Evropi, ki so na kakršen koli način povezana z neandertalci in zgodnjimi modernimi ljudmi. Tako jo je pot prav gotovo zanesla tudi v Neandertal - dolino, po kateri so neandertalci dobili svoje ime.

V tej dolini, nedaleč od Düsseldorfa v današnji Nemčiji, so leta 1856 našli 16 fragmentov kosti, ki so jih pozneje prepoznali kot kosti pračloveka - drugačnega od nas, in ga poimenovali za neandertalca. Skelet naj bi ležal v votlini, z glavo proti vhodu, verjetno v grobu. Kako natančno je bilo, se ne ve in - pomislite! - danes ne vedo niti tega, kje točno so skelet našli. Kakšna malomarnost, bi lahko rekli; a pravzaprav je šlo samo za veliko ignoranco takratnih ljudi do takšnih najdb, kar je verjetno še hujše.

Dolina Neandertal izgleda namreč danes povsem drugače, kot je izgledala v začetku 19. stoletja. Ni več globoke soteske, ki jo je izdolbel potok Düssel, slikovitih slapov, številnih jam - pokrajine, ki so jo občudovali in v njen iskali mir in navdih številni izletniki - v 17. stoletju je bil med njimi tudi komponist koralov, pastor Joahim Neander, v čast kateremu se dolina tudi imenuje Neantertal.

V drugi polovici 19. stoletja so se na tem področju začela velika izkopavanja apnenca, ki je bil ena glavnih surovin za vse hitreje razvijajočo se industrijo mest Porurja, in slikovita dolina se je spremenila v en sam rudnik. Rudnikov danes v Neandertalu sicer ni več, a tudi prvotne pokrajine ni in tako tudi prav nobene od številnih jam, v katero sta se v davnini zatekala neandertalec in moderni človek - tudi tiste ne, kjer so našli slavno okostje. Če želite v naravi podoživeti prazgodovino in življenje v ledeni dobi, se raje podajte v Divje babe, kot pa v Neandertal.

mesto, kjer so v Neantertalu verjetno
 našli skelet neandertalca

So pa v Neandertalu zgradili sodoben muzej, ki je posvečen razvoju človeške vrste s posebnim poudarkom na neandertalcu. In ta je vreden ogleda. Tam boste lahko izvedeli vse, kar vas zanima o najdbi v Neandertalu in o neandertalcih ter njihovem načinu življenja na splošno - vendar pa, pričakovano, prav nič o neandertalski piščali iz Divjih bab. 

Poleg tega si lahko ogledate maketo neandertalke, ki bi bila prav lahko Iza, dobrodušnega neandertalca, ki bi bil prav lahko Creb in celo potomca neandertalca in moderne ženske, ki bi bil prav lahko Aylin sin Durc, potem ko je odrasel. Ayla ni upodobljena, a ena izmed maket bi lahko predstavljala Jondalarja - moškega "njene vrste", v katerega se Ayla zaljubi in z njim potuje ob reki Donavi proti severu. A zdaj sem zašla že v drugo, tretjo knjigo ciklusa zgodovinskih romanov iz pradavnine, Otroci zemlje, pisateljice Jean M. Auel... 

(Neanderthal Museum)

Če bi preživeli...