Avgust Demšar: Retrospektiva

O kriminalki Avgusta Demšarja, Retrospektiva, ni veliko napisati. Spet ena čudovita, jasna in simpatična detektivka; tako zelo slovenska, kot jih zna pisati samo Avgust Demšar. Ker je to ena od njegovih prvih knjig, deluje še posebno sveže.

Kdo je morilec, se višjemu kriminalističnemu inšpektorju Martinu Vrenku tokrat posveti med gledanjem filma Orlovo gnezdo. Ko Richard Burton prepričuje nacije, da je eden izmed njih, Clint Eastwood pa ga zabodeno gleda, in gledalci filma ne vemo več, kdo je good in kdo bad guy, se zdi, da je sporočilo filma naslednje: Če si sredi nemških vohunov, je logično, da si tudi ti nemški vohun. Pa ni tako, prešine Vrenka med gledanjem filma in razrešitev kriminalnega primera je na dlani. 

Sicer pa Martin Vrenko v tem svojem drugem kriminalističnem primeru še posebno rad gleda filme. Dogajanje romana je tokrat postavljeno v čas proti koncu decembra, ko je vreme pogosto sivo in megleno, Vrenko pa - občutljiv na vreme, zaradi tega depresiven. Da bi izboljšal svoje razpoloženje, gleda filme - tudi do pet na dan, in z njihovo pomočjo ponikne v kakšen drug svet - v sončni in vroči Egipt, na primer. Tam Peter Ustinov, potem ko si je ogledal piramide v Gizi, templja v Karnaku in Abu Simblu, raziskuje umore, ki se zgodijo na križarjenju po Nilu. Martin Vrenko razrešuje umore podobno kot Hercule Poirot.

In ko smo že ravno pri Smrti na Nilu... Tudi v kriminalki Retrospektiva imamo tako kot v Smrti na Nilu zaprti prostor, kje se je dogodil umor. Kakor je pri romanu Agathe Christie jasno, da je morilec eden izmed potnikov na parniku, tako pri Avgustu Demšarju vemo, da je morilec eden izmed udeležencev otvoritvene svečanosti ob retrospektivni razstavi slavnega mariborskega slikarja Karola Korenike; oba preiskovalca - Poirot in Vrenko - pa se na mestu umora znajdeta povsem naključno. Razlika med obema kriminalnima zgodbama je v tem, da imajo na križarjenju po Nilu prav vsi potniki motiv za umor; v Mariboru pa je motiv, zaradi katerega je nekdo moril, potrebno šele najti. Trdni alibiji pa v obeh delih niso tako zelo trdni, kot se nam na prvi pogled zdi.

V romanu Retrospektiva ima pomembno vlogo - kdo bi si misli;) - likovna umetnost. Kriminalistični pripravnik Marko Breznik, ki s svojim mentorjem Vrenkom raziskuje umor, kar tako mimogrede dobi lekcijo o razumevanju sodobne umetnosti. Konzervativen kakor je, ima seveda raje portrete in krajine, kot pa konceptualno umetnost in instalacije, a ga Vrenko kaj hitro pouči o tem, kaj je tisto, zaradi česar je sodobna umetnost pomembna. Avgust Demšar v samo nekaj stavkih svoje knjige z lahkoto pomete s klišejsko trditvijo, ki jo imajo mnogi vedno znova na jeziku, ko si ogledujejo katerega od del sodobne umetnosti, češ "kaj takega pa bi znal naslikati tudi jaz".

Kratki in jedrnati, preprosti in jasni detektivski roman Retrospektiva, je bilo zelo prijetno brati - še posebno sedaj, ko na Televiziji Slovenija vrtijo serijo, ki je bila posneta po prvih treh knjigah o kriminalističnih primerih inšpektorja Vrenka - dve epizodi za eno knjigo. Z Oljem na balkonu smo že končali in to nedeljo pride na vrsto Retrospektiva, drugi kriminalistični primer Martina Vrenka. Se že veselim! Prvi dve epizodi serije sta me namreč prijetno presenetili. Vedute Maribora so čudovite in tudi igralci so v redu. 

Martina Vrenka sem si sicer predstavljala nekoliko drugače, kot izgleda Dario Varga, a bo tako tudi zelo fajn. Treba je seveda vedeti, da je med nastankom romana in po njem posneti seriji preteklo petnajst zelo pomembnih let, ki so prinesle številne spremembe v naša življenja. Vrenko iz romana se tako še pogumno izogiba uporabi prenosnega telefona ter v svoji domači zbirki kopiči DVD-je s filmi in CD-je z glasbo, česar si pri njegovi modernejši, filmski različici, seveda, ne moremo več zamisliti. 

Spremembe pa je opaziti tudi na drugih nivojih. Dandanes homoerotičnih razmerij med nastopajočimi ni več potrebno tako zelo poudarjati in podčrtavati, kot je to storjeno v romanu, saj so sprejeta kot nekaj samoumevnega in povsem normalnega.

Tisto, kar se mi pri filmski različici zdi še posebno zanimivo in obetajoče, pa je to, da so ustvarjalci pustili nekaj praznega prostora za Vrenkovo privatno življenje. V romanu je namreč inšpektor že od vsega začetka srečno poročen z Mojco, v nadaljevanki pa se njuno razmerje šele razvija.

Če si želite kratkočasno, a kakovostno detektivsko razvedrilo, berite romane z inšpektorjem Vrenkom v glavni vlogi. Meni pa je fajn tudi televizijska serija.