Frankfurtski knjižni sejem 2023

Dva sta izven konkurence.

Dva bi bila deležna enake pozornosti ne glede na to, ali je Slovenija častna gostja sejma ali pa ni. Eden bi to pozornost dosegel bolj bučno in glasno; drugi tiho in umirjeno - a oba bi sedela na literarni omizjih ter govorniških odrih in besede obeh bi odmevale med poslušalci.

Vsi ostali slovenski avtorji in avtorice pa so za kaj takega potrebovali nekaj pomoči. Z letošnjim Frankfurtskim sejmom so dobili priložnost, ki se v življenju pojavi le enkrat ali dvakrat. Biti častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu je namreč resnično velika stvar. Tega se dobro zavedajo tudi slovenski pisatelji in pisateljice sami, saj vedo, kako težko je v poplavi knjig, založb in držav, ki razstavljajo na Frankfurtskem knjižnem sejmu, postati viden in prepoznaven. Kako težko je pritegniti pozornost in zanimanje, ki sta nujno potrebna za to, da knjigo tuja založba sprejme v svoj program, poskrbi za prevod in jo natiska - ter konec koncev tudi poskrbi, da najde svoje mesto na izpostavljenih razstavnih prostorih. Da se prodaja. S tem, ko je bila Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, je kar nekaj teh težav pri prepoznavnosti odpadlo. Slovenske knjige so bile izpostavljene in vidne - povzdignjene iznad množice ostalih in tako deležne potrebne pozornosti. To pa je tudi tisto edino, kar dobra knjiga potrebuje.

Pri tem je izredno pomembno vedeti tudi to - kar so sicer pogosto razlagali tudi kustosi slovenske predstavitve na Frankfurtskem knjižnem sejmu - da država pri promociji svojih avtorjev in avtoric lahko samo pomaga in jih podpira, nikakor pa ne more ona sama odločati in vplivati na to, katere knjige bodo predstavljene na sejmu in o katerih izmed njih se bodo pogovarjali na različnih prireditvah. O tem namreč v veliki meri odločajo založbe, ki so izdale nemške prevode slovenskih del. Osnovni pogoj za uspeh na sejmu je namreč ta, da je knjiga prevedena v nemški jezik. Knjige v slovenskem ali angleškem jeziku ne sodijo na Frankfurtski knjižni sejem ali pa so lahko tam bolj ali manj le za okras. Nemške založbe sprejmejo v svoj program tiste knjige, ki se njim zdijo primerne in zanimive za objavo, in ne tistih, za katere Slovenci sami menimo, da so nekaj posebnega in tako vredne svojega mesta na častnem razstavnem prostoru Frankfurtskega knjižnega sejma.

Slovenski literarni svet je tako v Frankfurtu izgledal nekoliko drugače, kot izgleda v Sloveniji. Romani, ki v Sloveniji ne pridejo niti med kandidate za kresnika, so bili tukaj zvezde. 

Pa še nekaj primerov:

Dve od mlajših pisateljic, za katere v Sloveniji ne slišimo pogosto, sta bili v Frankfurtu dokaj v ospredju. To sta Ana Marwan in Nataša Kramberger. Prva si je svojo prepoznavnost zaslužila s tem, da je za svoje delo Wechselkröte leta 2022 dobila nagrado Ingeborg Bachmann, ki je na nemško govorečem področju visoko cenjena literarna nagrada. Pred kratkim pa je v nemščini izšel njen nov roman, Verpuppt (v slovenskem originalu Zabubljena). Preberite, kaj o romanu meni Štiglic.

Druga je pred kratkim izdala  zbirko esejev Mauerpfeffer - delo, ki odraža dvojno plat njenega življenja: življenje novinarke in literarne umetnice iz Berlina in življenje kmetice na Štajerskem. Sicer pa je Nataša Kramberger napisala tudi roman Nebesa v robidah.

Drugi primer drugačnosti je Maja Haderlap - zamejska pisateljica, ki ustvarja na robu slovenskega literarnega sveta, a zaradi tega ni prav nič manj slovenska in pomembna od ostalih slovenskih ustvarjalcev. To se je pokazalo tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je imela več kot vidno vlogo. Predstavljala je svoj nov roman Die Nachtfrauen, ki govori o dveh močnih ženskah z avstrijske Koroške. Kraj dogajanja je torej enak, kot pri njenem najbolj znanem delu, romanu Angel pozabe.

Vsekakor pa je potrebno omeniti še Aleša Štegarja, ki je imel s svojo tekočo nemščino in dobrim poznavanjem nemško govorečega občinstva in založništva pomembno povezovalno vlogo na predstavitvi Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Bil je nekakšno lepilo, ki je vse skupaj držalo skupaj - tudi z glasbenimi vložki in deklamacijo. Za to priložnost pa je izšla še njegova knjiga Gebrauchsanweisung für Slowenien (Slovenija - navodila za uporabo). Kupila:) Ko jo preberem, poročam.

Gledala sem slovensko novinarsko konferenco ob otvoritvi sejma, različne televizijske prispevke o sejmu in gledala sem otvoritveno slovesnost s slavnostnimi govori. Bilo je zanimivo in premišljevanja vredno, a najbolj razburljiv je bil vendarle obisk knjižnega sejma samega. Tam smo bili v soboto - od zgodnjih jutranjih ur pa vse do trenutka, ko so obiskovalce začeli obveščati, da se bo sejem zaprl. 25 evrov na osebo (za študente 15 evrov) plus 17 evrov za parkiranje. Podražili so. Z online vstopnico čakalne vrste niso bile dolge.

Letos sem bila večino časa na prizorišču častne gostje sejma, se pravi v slovenskem paviljonu.

Slovenski paviljon

Frankfurtski knjižni sejem obiskujem že kar nekaj let, pa se ne spomnim, da bi že kdaj doživela tako okusno, simpatično in udobno opremljen razstavni paviljon države častne gostje sejma, kot sem ga letos. Ne samo, da je prostor lepo izgledal (ah, tisti strop s čipkami!), tudi razstavljene knjige so lahko bralci vzeli v roke - kar ni vedno mogoče - in se z njimi celo usedli na posebne sedeže. Ti so zgledali, kot da bi bili iz marmorja, pa to seveda niso bili - bili so precej bolj udobni. To, da lahko posedaš in v miru prelistavaš razstavljene knjige v paviljonu častne gostje, ni nekaj samoumevnega.

Nekateri slovenski avtorji so bili na razstavišču posebej izpostavljani - najbolj Drago Jančar, saj je bilo njegovo ime prvo, ki ga je obiskovalec opazil, potem ko je vstopil v paviljon. Ime Gorana Vojnovića se je skrivalo za figovim drevesom, ki je simpatično namigovalo na enega izmed njegovih romanov. Svoje kotičke s kratko predstavitvijo življenja in dela pa so imeli še nekateri drugi. Prav vsi pa so bili predstavljeni s svojo fotografijo na veliki steni v kavarni, ki je bila tudi del slovenskega paviljona. Lahko sem jih opazovala, medtem ko sem jedla prekmursko gibanico in pila Radensko. Slika Slavoja Žižka je bila na takšni višini, da so se obiskovalci lahko ob njej tudi fotografirali, in mnogi - predvsem mladi ljudje, so to tudi zares počeli.

Goran Vojnović skrit za Figo

V slovenskem paviljonu sta bila dva prireditvena prostora, kjer so se nepretrgoma vrstili pogovori in predstavitve slovenskih knjig. Poskrbljeno je bilo za simultano prevajanje iz slovenščine, nemščine in angleščine ter obratno - kakor komu ljubo, tako da težav s sporazumevanjem ni bilo. Vse prireditve so bile zelo dobro obiskane.

Naslednje tri so tiste, ki so mi bile v soboto še posebno všeč:

New Graphic Novels from Slovenia

Kaže, da je postalo že tradicionalno, da Zoran Smiljanić na sejmih vedno nastopa v zgodnjih urah. Sproščeno in zabavno je pripovedoval o svojih stripih o Meksikajnarjih, Ivanu Cankarju in Jožetu Plečniku. Tokrat sta mu na odru delala družbo Jakob Klemenčič - avtor stripa o Almi Karlin, pri katerem se je jasno videlo, da raje riše kot govori, in mladi Jurij Devetak, ki je poskrbel za to, da se je kaj reklo tudi o Borisu Pahorju, saj je narisal strip po njegovem romanu Nekropola.

3sat/ORF Kulturzeit Talk | Gastland Slowenien

Pogovor je potekal na prestižnem odru treh nemških RTV kanalov. Gneča je bila tako velika, da si se moral strateško - še preden se je prireditev začela, postaviti na pravo mesto, da si dobil sedež.

Pogovor z Dragom Jančarjem, Alešom Štegarjem in Mojco Kumerdej je vodila avstrijska novinarka Katja Gasser. Govorili so o svojih novih knjigah, ki so ravno izšle v nemškem jeziku.

Drago Jančar: Als die Welt entstand

Aleš Štegar : Das Lachen der Götter / Gebrauchanweisung für Slowenien

Mojca Kumerdej: Unter der Oberfläche

Beseda pa je nanesla tudi na Slovenijo in zanimivo dejstvo, da gredo mnogi slovenski avtorji tukaj na Frankfurtskem knjižnem sejmu brez težav skupaj na kavo, v Sloveniji pa kaj takega nikoli ne bi počeli.

Kulturzeit Talk

ARTE-Talk: Slovenia Between the Lines

Na tej zelo zanimivi prireditvi so predstavili dokumentarni film o Sloveniji - Slovenia Between the Lines mojega priljubljenega televizijskega kanala Arte. Režirala ga je Lilly Schlagnitweit, ki je za potrebe filma prepotovala Slovenijo vzdolž in počez, se pogovarjala z različnimi umetniki in tako dodobra spoznala slovensko literarno in kulturno sceno. Na pogovoru sta sodelovala tudi Goran Vojnović in Lina Akif, ki sta soočila poglede mlade in nič več tako mlade generacije. Seveda je bilo nujno omeniti tudi bivšo Jugoslavijo. Lina Akif je povedala, da kakšnega posebnega mnenja nima, saj se je rodila šele po razpadu Jugoslavije, je pa ne bi bilo, če ne bi bilo Tita in Jugoslavije. Njen oče je namreč kot študent s Titovo štipendijo prišel v Slovenijo, se zaljubil in za vedno ostal v Sloveniji.

Film je zelo v redu! Takoj, ko sem prišla domov, sem si ga ogledala in toplo priporočam, da si ga pogledata tudi vi. Besedo so dobili eni in drugi. Film je zelo verodostojen.

Lina Akif v Slovenskem pasijonu,
ko se s kurentovo masko na hrbtu vzpenja na Triglav
(iz Arte filma: Slovenia between the lines)

Po mojem skromnem mnenju je slovensko častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu več kot uspelo. Pokazali smo, kar smo imeli pokazati, je rekel Florijan Lipuš in tega ni bilo malo. Upamo lahko, da bo častno gostovanje Slovenije še dolgo odmevalo v nemškem založniškem svetu in pri promociji pomagalo še kakšnemu slovenskemu avtorju ali avtorici, ki mogoče ni bil deležen tolikšne pozornosti, kot si jo je želel ali pričakoval.

____________________________________________________

Tista dva izven konkurence, ki sem ju omenila na začetku zapisa, pa sta seveda Slavoj Žižek in Drago Jančar.

Halldor Laxness: Islandski zvon

Ob začetku druge svetovne vojne je bila Islandija najrevnejša evropska država; ko se je vojna končala, je bila najbogatejša. Kako je prišlo do tega, mogoče v enem naslednjih prispevkov. Zdaj gremo globje v zgodovino - v čas, ko Islandija ni stopala po poti napredka, v čas, ko je bilo življenje na Islandiji najtežje.

Roman Islandski zvon se dogaja v najtemačnejšem obdobju islandske zgodovine - v 18. stoletju.

Slavno obdobje, ko so Islandci kolonizirali Grenlandijo, odkrili Ameriko in je Evropejka - Islandka, seveda - na ameriških tleh rodila prvega imigrantskega otroka, je že davno minilo. Minil je tudi srednji vek, v katerem so se Islandci izkazali za velike pesnike, zapisovalce sag in razlagalce nordijske mitologije (pisala sem že o Snorrijevi Eddi).

V 18. stoletju je večina prebivalcev Islandije potrebovala vse svoje moči samo za to, da je preživela. Pa še to pogosto ni zadostovalo. Umirali so zaradi lakote in bolezni; pa še zatirani so bili s strani Dancev, ki so jim vladali, a se za deželo daleč stran na severo-zahodu niso preveč brigali, oziroma so njene prebivalce celo zaničevali.

Roman se začne simbolično. Po ukazu danskega kralja namreč pridejo na kraj, ki je za Islandce skoraj svet, snamejo zvon, ki ima za narod prav poseben pomen, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko, ker tam po vojni s Švedsko potrebujejo baker in bron. Pisatelj bi dansko nadvlado težko prikazal bolj jasno in presunljivo.

Pripoved, ki sledi temu dogodku, je razdeljena v tri dele in vsak od njih je posvečen enemu od glavnih nastopajočih. Če smem tako napisati. Roman ima namreč številne nastopajoče, in za te tri, kakor glavne, lahko samo pogojno rečemo, da so nekoliko pomembnejši od ostalih. Tudi zato, ker se njihove zgodbe prepletajo, uberejo nepričakovane poti in dosežejo čudne konce. 

Veliko stvari ostane tudi zakritih. Zdi se, da imajo nastopajoči skrivnosti, ki jih bralcem knjige ne zaupajo, kar ustvarja prav posebno vzdušje. Ne vemo čisto točno, kaj jih žene v določena dejanja, zakaj nekaj naredijo in drugo ne, kaj si ob tem mislijo. Roman tako pogosto izpade nekoliko čudno ali celo čudaško.

Na primer:

Ko Jona Hreggvidssona bičajo zaradi tega, ker je ukradel ribiško vrvico in nemarno govoril o danskem kralju, ta prosi svojega mučitelja naj na biču naredi vozle, da bo kazen še hujša. Zakaj je to naredil in kaj si je ob tem mislil, ne zvemo.

Ker se Snaefridur Eydalin ne more poročiti z najboljšim moškim Islandije, za svojega moža izbere najslabšega možnega - pijanca, ki ne samo zapije posestvo, ampak svojo ženo celo proda za pijačo. Kajti: Rajši najslabšega, kakor prvega, ki je pri roki, je rekla. Kaj je hotela s tem dokazati in zakaj je to storila? Ni povedala. Vse skupaj pa je še dodatno čudno, ker se na koncu vseeno odloči, da poroči prvega, ki je pri roki.

Tako Jon kot Snaefridur sta odločna, trmasta in nepopustljiva. Podobna sta si, čeprav sta povsem drugačna drug od drugega. Jon je reven, neizobražen, surov kmet s samega dna socialne lestvice, ki pretepa svojo družino; ona je privilegirana sodnikova hči, izobražena in lepa. A oba se nekako podobno odzivata na stvari, ki ju doletijo, in zaradi tega je njuno življenje težje, kot bi lahko bilo. Takšna pač sta - verjetno nekako tipična za neizprosno Islandijo.

Še najbolj predvidljivo in logično - da ne rečem normalno, postopa tretji od glavnih nastopajočih. To je Arnas Arnaeus, ki ga je pisatelj Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po Arniju Magnussonu, ki se je v 18. stoletju trudil, da bi svojim rojakom izboljšal pogoje za življenje in pripeljal pravico na otok. Svoje življenje je posvetil knjigam in iskanju izgubljenih srednjeveških rokopisov sag - vse z namenom, da bi svoji deželi vrnil čast in slavo, ki jo je ta v preteklosti že imela. Za svoj cilj je bil pripravljen žrtvovati tudi ljubezen. A s svojim plemenitim ciljem je naredil več škode kot koristi. Tisti, ki jim je prinesel več pravic, tega niso razumeli in niso znali ceniti; tisti, ki so zaradi njega izgubili nekaj svojih privilegijev, so mu zamerili. Vsi njegovi napori in odrekanja se na koncu izkažejo za nepomembne in povsem odveč. Pa še rokopisi, ki jih je celo življenje zbiral, pogorijo v velikem požaru v Kopenhagnu.

Vsebina romana Islandski zvon je tragična. A ta tragika je prav posebna, ker je zavita v posmeh in čudaštvo, ki sem ju razumela kot edini možni obliki upora, ki so jo Islandci lahko izrazili proti tuji nadvladi in tudi krutim življenjskim pogojem, ki so jim bili izpostavljeni. Kot da jim kaj drugega kot sarkazem in ironija na pustem in surovem otoku sredi severnega Atlantika ne preostane. 

Trije glavni protagonisti romana izgubijo veliko, na koncu tudi odnehajo v svojih prizadevanjih in se vdajo v usodo, a to storijo na ponosen in dostojanstven način. 

Kot v kakšni stari islandski sagi.

★★★★☆

===================================================

Če želite nekoliko natančnejši vpogled v dogajanje romana Islandski zvon in v zgodovinsko ter naravno ozadje pripovedi, pa lahko sledite mojim literarnim potem po Islandiji.

Dogajanje v romanu večinoma poteka na dveh krajih na Islandiji: v Þingvelirju in v Skalholtu. Reykjavika, kjer danes živi večina Islandcev - natančneje dva od treh, v 18. stoletju še ni bilo.

Þingvellir
Razpoke med
evrazijsko in severno-ameriško tektonsko ploščo.
Najširša razpoka predstavlja
sotesko Almannagja.

Þingvellir ima za Islandce prav poseben pomen. Leži na prelomnici med evropsko in ameriško tektonsko ploščo, ki se oddeljujeta druga od druge, zaradi česar je pokrajina zelo slikovita. Razpoke med ploščama se kažejo z globokimi brezni, ostrimi prelomi, strmimi previsi, slapovi in vijugastimi rečnimi rokavi. Najveličastnejša je soteska Almannagja.

V Þingvellirju je od leta 930 dalje vsako poletje dva tedna dolgo zasedal Alþingi - islandski parlament, ki velja za najstarejši dalj časa delujoči parlament na svetu. Na njem so se zbrali predstavniki z vseh koncev Islandije. Odločali so predvsem o pravnih zadevah - uvajali in razlagali so nove zakone, in izvajali sodno oblast - reševali pritožbe z nižjih sodišč ter izvajali smrtne kazni. 

Čarovnike so sežigali na grmadah, moške so obešali ali obglavljali, ženske so utapljali.

Þingvellir

V romanu Islandski zvon je tako zelo pomenljivo, da ravno tukaj, v Þingvellirju, središču islandske samostojnosti in demokracije, iz hiše postave in pravice vzamejo zvon, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko. 

Stavbe, na kateri je visel ta zvon, danes ni več; je pa na tem, skoraj svetem mestu, cerkvica in nekaj dodatnih hišic. 

Celotno področje pa je razglašeno za nacionalni park, ki je tudi na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Þingvellir
mesto, kjer je bila
hiša postave in pravice z islandskim zvonom

V Þingvellirju ob reki Öxar je Jon Hreggvdisson čakal na svojo usmrtitev in najstnica Snaefridur se je neki večer ravno tukaj - po soteski Almanngja, sprehajala s svojim očetom sodnikom ter mu zastavljala neprijetna vprašanja; češ "oče ali bi me dal usmrtiti, če bi nekoga umorila" , "ali če bi se vlačila", on pa ji je nemočno odgovarjal "sodnikove hčere tega ne počnejo." 

O pač, vedno znova. Snaefridur ve to iz zgodovine in iz lastnih izkušenj.

Reka Öxar
mesto, kjer so utapljali hudodelke

Drugi kraj, kjer poteka precejšen del pripovedi, je Skalholt. Tudi ta kraj je tako kot Þingvellir na področju Golden Circle - poti, ki jo oberejo prav vsi turisti, ki pridejo na Islandijo. Pa vendar je Skalholt precej slabše obiskan od ostalih znamenitosti na Zletem krogu. Na prvi pogled to ni prav nič čudno, saj je na tem mestu dandanes le cerkev z nekaj okoliškimi stavbami in nekaj arheološkimi izkopaninami. 

Bogastvo Skalholta ni v njegovem izgledu, njegov pomen je zgodovinski. Skalholt je bil namareč od leta 1050 pa do 1800 sedež islandskih škofov, ki so bili edini, ki so tudi v času danske nadvlade ohranili nekaj samostojnosti in moči, da vplivajo na razvoj in življenje Islandcev. 

V okviru škofovskega sedeža je delovala tudi šola, kjer so se mladi talentirani Islandci pripravljali na svoj nadaljnji študij na Danskem, Norveškem ali v Nemčiji. Primerno znanje so lahko pridobili samo na tej šoli.

Skalholt
že deseta cerkev na tem mestu

Šolo v Skalholtu je obiskovala tudi sodnikova hči Snaefridur iz romana Islandski zvon. Učila se je latinščine, historije, zvezdoznanstva in druge učenosti, ki daleč presega vse, kar je v navadi in običajno pri bitjih ženskega spola.

V Skalholtu je bil nastanjen Arnas Arnaeus, ko je bil na Islandiji in je raziskoval stare srednjeveške rokopise. Tukaj so potekala njegova skrivna nočna srečanja s Snaefridur.

V Skalholt je priromala ostarela mati Jona Hreggvidssona, da bi prosila milosti za svojega na smrt obsojenega sina. Čudila se je nad stotinami koč iz šotnih ruš in nad leseno stolno cerkvijo z zvoniki in visokimi okni v zlomljenih lokih. Želela je govoriti s škofovo ženo ali škofovko, kot jo naslavljajo v romanu, Snaefridurjevo starejšo sestro Jorunn, ki pa je ni bilo doma. Odpotovala je proti zahodu, da bi se opomogla po tej strašni pomladi. Pomlad je bila namreč na Islandiji najtežji čas, saj je bilo pomanjkanje hrane ob koncu zime največje. Ljudje so umirali bolj kot običajno in na kamnitih tleh škofofske hiše v Skalhaltu so pogosto ležali mrliči - trupla ljudi v stiski, ki so pri škofu iskali pomoč. Tako kot je to počela mati Jona Hreggvidssona.

V romanu Islandski zvon pisatelj imena takratnega skalholtskega škofa, moža Snaefridurjeve sestre, ne omeni, a tudi njega je Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po škofu Jonu Vidalinu. To je bil visoko izobražen mož in pesnik, ki je veliko pomagal tudi Arniju Magnussonu pri zbiranju starih islandskih rokopisov, zavzemal pa naj bi se tudi za revne.

No, v romanu nista bila škof ali njegova žena tista, ki bi preprečila usmrtitev Jona Hreggvidsona, kakor se je nadejala njegova mati. Pomagala sta Snaefridur - četudi njeni motivi za to ostajajo skrivnostni, in plemeniti Arnas Arnaeus.

Vatnajökull
največji evropski ledenik

Ko je Jon Hreggvidsson bežal iz Þingvellirja se je povzpel tudi na ledenik - v romanu imenovan le Jökull (ali ledenik), da bi se ohladil in da bi ugotovil, v katero smer naj gre, zakaj z ledenikovega vrha je bilo mogoče pregledati vso pot proti severu.

Sicer pa je večinoma potoval le po pušči - bolj ali manj stari lavi, predvidevam.

Začela sem z drugo svetovno vojno, pa naj z njo tudi zaključim.

Halldor Laxness je roman Islandski zvon pisal med drugo svetovno vojno, ko je bila Islandija okupirana s strani Američanov, Dansko - državo, ki je stoletja vladala Islandiji, pa so zasedli Nemci. Boj proti Nemcem je tako na nek način postal tudi boj proti Dancem in boj za neodvisnost Islandije, ki so jo prebivalci otoka ob koncu vojne tudi dosegli. Takšno vrsto razmišljanja zlahka zaslutimo tudi v romanu.

Na sliki je hiša, v kateri je od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti živel Halldor Laxness z družino. Danes je to njegovo prebivališče muzej. Stoji nedaleč stran od glavne ceste, ki vodi v nacionalni park Þingvellir in je za turiste, ki potujejo po Golden Circle in si ogledujejo najbolj znane islandske naravne znamenitosti, tako rekoč na poti.

Gledam in poslušam - poleti 2023

Filmi:

• After the Sunset (ZDA, 2004): kriminalno-romantična komedija z zvezdniško igralsko zasedbo (Pierce Brosnan, Salma Hayek in Woody Harrelson), snemana na eksotičnem otoku (Bahami), bi morala biti zgodba o uspehu. Pa menda ni bila. No, meni je bil film čisto fajn.
• Taxi Driver (ZDA, 1976): kultni triler, ki ga je režiral Martin Scorsese. Robert De Niro, je osamljen in duševno nestabilen nočni taksist v New Yorku. Zaljubi se v lepo Betsy (Cybill Shepherd), vendar zaradi njegovega neobičajnega in nerodnega vedenja zveza propade še preden se je dobro začela. To dodatno poglobi njegovo osamljenost in občutek odtujenosti od družbe. Postaja vse bolj radikalen in nasilen - kot kakšen sodoben terorist, za katerega sosedje potem, ko pride do katastrofe, pravijo, da je bil miren in neopazen in da si nikoli ne bi mislili, da je zmožen ubijati. Film je prejel štiri nominacije za oskarja in enega oskarja. Ni ga dobil De Niro, pač pa za stransko vlogo mlada Jodie Foster, ki je igrala prostitutko. 
• The Core (ZDA, 2003): Eno tako moderno Jules-Vernovsko potovanje v središče Zemlje.
• Christine (Francija, Italija,1958): Rosno mlada Romy Schneider in Alain Delon kot Romeo in Julija na Dunaju leta 1906. Po koncu snemanja sta postala par. Film je posnet po dramski igri Arthurja Schnitzlerja, Libelei.
• 👍Oppenheimer (ZDA, 2023): Da se o tako kočljivi in kompleksni temi lahko naredi tako dober film.👏 Chritopher Nolan pač.
• Božja dežela (Danska, 2022): O danskem evangeličanskem duhovniku, ki gre v 19.stol. na Islandijo. Navdih za film naj bi bila skrinja z nekaj fotografijami, ki so jo našli na Islandiji.
• 101 Reykjavik (Islandija, 2000): Ni "normalnega" islandskega filma🙂 - tudi ta ni. Utrgana, črna romantična komedija o mladeniču, ki pri tridesetih letih še vedno živi pri mami. Zaplete se z mamino prijateljico, za katero se izkaže, da je biseksualna (tako kot tudi njegova mama). Po divji novoletni zabavi ta prijateljica z njim zanosi in lezbični par se odloči, da bo skrbel in vzgajal otroka. Da pa je vse skupaj še bolj zakomplicirano, zanosi tudi mladeničeva prijateljica.
• 65 (ZDA, 2023): Čas dogajanja: točno takrat, ko je ogromen meteorit zadel Zemljo in povzročil izumrtje dinozavrov. Mešanica Jurskega parka (le da se tukaj ljudje prestavijo v čas dinozavrov 65 milijonov let nazaj in ne dinozavri v naš čas) in The last of us (tudi tukaj se moški in deklica prebijata po poti polni nevarnosti) - le da sta oba filma boljša od tega najnovejšega. Še najboljši je Adam Driver.

101 Reykjavik

Serije:

• Black Mirror, (Netflix, 2023, 6.sezona):  No, čisto v redu, ampak tistega Vau!, ki je spremljal začetne sezone, pa vendar ni več. Čisto možno, da zato ni kriva nanizanka sama. Mogoče se je naša digitalna tehnologija v tem času toliko razvila, da se nam tisto, kar se dogaja v tej nanizanki, sploh ne zdi več tako neverjetno in presenetljivo.
• The Paradise (2012, BBC, 1. sezona): po 11. romanu iz cikla Rougon-Macquart Emile Zolaja "Au Bonheur des Dames". Zgodba se odvija v mestu Newcastle v Angliji v 19. stoletju in se osredotoča na življenje mlade Denise Lovett, ki pride s podeželja v mesto. Tam postane prodajalka v prestižni veleblagovnici "The Paradise", ki jo vodi ambiciozni in karizmatični lastnik John Moray (igra ga Emun Elliott). Serija prikazuje različne družbene sloje tistega časa ter odnose med zaposlenimi in lastniki veleblagovnice. Napetost se stopnjuje z vzponom industrijske revolucije, ki je prinesla številne spremembe v trgovini in družbi nasploh. Poleg tega pa imamo, seveda, tudi romantično ljubezensko zgodbo.
• The Last Kingdom (2015, BBC, 1.sezona): menda zgodovinsko najbolj točna vikinška serija. Po romanih Bernarda Cornwella.
• Vikingi (Netflix, 2013, 1.sezona): se splača pogledati zaradi verodostojno prikazanega napada na samostan na otoku Lindisfarne 8.junija 793 - dogodka, ki označuje začetek vikinške dobe.
• Succession (HBO, 2018, 1.sezona): Zelo kratkočasno o bogataški družini s takimi in drugačnimi posebneži. In tipičnim patriarhalnem očetu gospodarju.

Poslušam:

• Ernesto Cavallini: Koncert za klarinet št.2 v c-molu
• 👍J.S.Bach: Suita za orkester Št. 2 v D-duru, BWV 1068 tako nežno in umirjeno
• J.S. Bach: Suita za orkester št.3 v D-duru, 2. stavek, BWV 1063
• 👍Loch Lomond: tradicionalna škotska pesem
• Peter Čajkovski: Andante contabile ena najlepših skladb iz obdobja romantike. Če želite pobegniti hrupu in hektiki vsakdana ter se pomiriti in sprostiti.
• Antonin Dvořak: Lied an den Mond, iz Rusalke, op.114. Kaj bi jaz brez Dvořaka?🙂
• 👍Monet: Zeiten des Umbruchs (Museum Barberini, 2023) čudovit podkast o življenju in delu Clauda Moneta. Nekoliko drugače kot običajno. Izvedela, da impresionizem vendarle ni dobil svojega imena po slavni Monetovi sliki. In tudi to, da je ob koncu življenja dvomil v svojo umetniško nadarjenost. Svoje lokvanje sploh ni želel razstaviti, ker z njimi ni bil čisto zadovoljen😳 Zdaj so pa to slike, po katerih je najbolj znan.
• Koncert Davida Garretta v antičnem gledališču Taormina na Siciliji (2023, na arte): Moški in ženske, stari in mladi so kot začarani strmeli vanj, ko je ob sončnem zahodu igral na violino. Čudovit izbor skladb.

David Garrett
(vir: arte)