ponedeljek, 28. februar 2022

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Pozimi, ko je vse sivo in zatohlo, si človek zaželi, da bi šel nekam drugam - na sonce, k morju, pod borovce. Če to fizično ne gre, si lahko pomaga s knjigo. O tem sem premišljevala, ko sem se odločala, kateri roman z mediteransko tematiko naj vzamem v roke in si z njim skrajšam zimo. 
Roman Ljudje z Otoka, Toneta Partljiča, ni prinesel toliko sonca in morja, kot sem pričakovala, a mi je dal marsikaj drugega, za kar se je izkazalo, da je vredno precej več kot kičasta in idealizirana podoba hrvaških otokov v Kvarnerskem zalivu.


Pravzaprav se ve, kateri otok je to. Kdor je že kdaj počitnikoval na Cresu ali Lošinju, ga bo prepoznal, pa čeprav mu je pisatelj nadel ime Otok in prikril njegovo pravo ime. Je tisti od Apsirtovih otokov, ki je po legendi o Medeji nastal iz prsta njenega brata, ki ga je z Jazonovo pomočjo ubila, njegovo telo razkosala in pometala v morje. Kateri otok je nastal iz Apstirovega telesa in kateri iz njegove glave - vse to zveste že v prvi zgodbi zbirke ali v prvem poglavju romana Ljudje z Otoka. Vzemite pač to knjigo, kakor hočete - kot zbirko kratkih zgodb ali kot roman.
V knjigi je osem zgodb o ljudeh z Otoka - vsaka od njih je dokaj samostojna enota, ki preživi brez ostalih, a vendar so vse skupaj tudi ohlapno povezane med seboj. Povezuje jih kraj dogajanja, povezujejo jih osebe; najbolj pa jih medsebojno povezuje svojevrstno vzdušje ali ozračje, ki se lahko razvije samo v takšnih majhnih in dokaj zaprtih skupnostih, kot so prebivalci Otoka. Prav posebno je in pisatelj ga je uspel ujeti, začutiti, ubesediti in prenesti na bralca. Mojstrsko.

Ljudje z Otoka so, seveda, malo posebni. Po eni strani so to preprosti ljudje, ki ves dan garajo samo za to, da preživijo; obdelujejo nerodovitno zemljo, gojijo ovce in ribarijo, hodijo k spovedi in maši, le redki od njih končajo kaj več kot osnovno šolo. Po drugi strani pa so to presenetljivo svetovljanski ljudje, ki so preko svojih izseljencev, ki jih je bilo vedno veliko, okusili širni svet vse do New Yorka. Ta dvojnost - nasprotje med življenjem na robu sveta, kamor ne pride vsaka noviteta, tista, ki pa le, pa z veliko zamudo - in življenjem v največjem mestu na svetu, ljudem z Otoka daje poseben pečat, ki ga je pisatelj zelo dobro predstavil. 
K njihovemu svetovljanstvu bi lahko pripomogli tudi turisti, ki jih je z leti vedno več, vendar to ni tako. Ti, kakor tudi vsi ostali prišleki, ljudem na Otoku ne pomenijo veliko več kot le zoprna, a obenem prikladna možnost za zaslužek. Kdor ni rojen na Otoku, nikoli ne bo pravi Otočan.

Morje in sonce in burja in borovci in skale - in posebne orhideje, ki rastejo samo na tem otoku - vse, kar sem v knjigi iskala, sem tudi našla, a ne v taki obliki, kot sem pričakovala. Nič hudega, potovanje je bilo vseeno prijetno. Zgodbe o ljudeh so pomembne, ne ozadje, na katerem se dogajajo. 

Zgodbe so v svojem jedru resnične. Napisane so na staromoden, rustikalen način, kar bi kakšnega sodobnega bralca lahko motilo, a takšni malce staromodni so tudi ljudje na Otoku. Njihove zgodbe je pisatelj spoznal med svojimi številnimi obiski otoka. Pripovedovali so mu in bral je o njih, opazoval je prebivalce otoka in raziskoval. To je bilo potem ogrodje vseh njegovih pripovedi, na katerih je s pomočjo domišljije gradil dalje - dobrohotno in s ščepcem humorja. Včasih je s svojim pripovedovanjem nevarno zavil in obral nepotrebno bližnjico, a je zgodbe v večini primerov vedno lepo izpeljal. Pri zapolnjevanju praznine med enim in drugim resničnim dogodkom so mu pomagale dolgoletne pisateljske in gledališke izkušnje ter modrosti, ki se ob tem naberejo. Nastalo je svojevrstno delo, ki je v prvi vrsti velik poklon prebivalcem Otoka; obenem pa bralcu nudi še zelo poseben pogled na celotno 20. stoletje. Dogajanje se namreč vije od časa pred prvo svetovno vojno, pa vse do konca stoletja. Ta pogled je takšen, od strani, skozi oči ljudi, ki so predstavljali najmanjša, skoraj nevidna kolesca zgodovina in je zato mogoče še dragocenejši.

★★★★☆
Otok
(vir: visitlosinj.hr)

sobota, 19. februar 2022

David Mitchell: Black Swan Green

Četudi je napisal Cloud Atlas, je David Mitchell vendarle samo človek. Saj sem slutila nekaj takega;), a sem se vendarle morala prepričati - to pa tako, da sem takoj, ko sem končala s prvo, v roke vzela še eno od njegovih knjig. Nemogoče je, da bi bila enako dobra kot Atlas oblakov. Jasno, da ni. Black Swan Green je nekaj povsem drugega kot Cloud Atlas. Pa vendar je tudi ta knjiga presenetljivo dobra - roman, na katerega ne naletiš kar tako.

Roman pripoveduje o enem letu v življenju Jasona Taylorja - tistem od januarja 1982, ko mu je ravno trinajst let, pa do januarja naslednjega leta. Trinajst poglavij za trinajst mesecev pripovedi o trinajstletnem fantu. 
Zdi se, da bo to še eno dolgočasno leto v Black Swan Greenu, nekje v zakotnem delu Anglije, pa se izkaže povsem drugače. Že zunanji okvir pripovedi je nenadejan. Leto 1982 je bilo namreč leto vojne za Falklandske otoke med Veliko Britanijo in Argentino. V Black Swan Greenu vojne nihče ni pričakoval, a se je kar globoko in tragično zarezala v življenje domačinov.

Nepričakovane pa so še mnoge druge stvari, ki se dogodijo to leto. So zelo osebne in se tičejo Jasona Taylorja ter njegovega odraščanja. Ker ima Jason majhno govorno napako, mora ves čas paziti, da ta ostane prikrita, kajti na javni gimnaziji v mestu je jecljanje lahko prav hitro povod za norčevanje in globok zdrs na lestvici fantovske hierarhije. Na tej lestvici Jason drži solidno mesto nekje v sredini, a to mesto lahko prav hitro izgubi - še posebno, če pride na dan še ena od njegovih skrivnosti - ta namreč, da piše pesmi, ki jih na skrivaj in pod psevdonimom objavlja v lokalnem časopisu. Pisanje pesmi velja za "pedrsko opravilo" in je v fantovski najstniški družbi, seveda, nekaj povsem nesprejemljivega. 

Težav pa Jason nima samo v šoli, ampak tudi doma. Njegova starša se vse pogosteje prepirata, pet let starejša sestra pa mu tudi ne lajša življenja.
Tako Jason v tem letu med trinajstim in štirinajstim rojstnim dnem krmari med šolo in domom, problemi, ki mu jih pripravljajo sošolci in učitelji, ter težavami, ki jih imata mama in oče. Ni mu lahko, a vendar nas zanj ni potrebno skrbeti. 

Jason Taylor je namreč izredno inteligenten in prijazen fant, ki ima že dokaj dobro in zrelo izoblikovana stališča o mnogih stvari, zna ločevati dobro od slabega, pomembno od nepomembnega in slediti svojim ciljem. Čeprav se mu tekom pripovedi dogajajo zoprne in izredno neprijetne stvari, me pravzaprav nikoli ni bilo strah zanj. Čutila sem, da ne bo obupal, da je globoko v sebi dovolj močan, da mu bo nekako uspelo prebroditi to naporno leto in rešiti probleme, ki jih prinaša najstništvo. 
A v pripovedi nikakor ne gre za to, da bi se vse srečno končalo in da bi se vse krivice poravnale. Sploh ne. To bi bilo preveč enostransko in nerealno. V romanu se dogajanje razvija tako, kot se ponavadi razvija v življenju - z vzponi in padci, ki pa vendar nikoli niso tako ekstremni, da jih pameten človek ne bi mogel obvladati, se iz njih nekaj naučiti in živeti dalje.

Roman Black Swan Green je na simpatičen način povezan z dve leti prej izdanim romanom Cloud Atlas. Knjigi imata eno skupno osebo. To je Eva, neuslišana ljubezen skladatelja Roberta Frobisherja, ki je napisal skladbo Cloud Atlas Sextet. V romanu Black Swan Green je že ostarela gospa, ki se spominja svoje mladosti in (mogoče) obžaluje nekatere od svojih odločitev, Jasona Taylorja pa opogumlja na njegovi pesniški poti. Glede na to, kako se vede, kako govori in kakšne nazore ima, ostaja zvesta svoji mladostni upodobitvi iz romana Cloud Atlas. Eva van Outryve de Crommelynck je izredno prijetno presenečenje knjige.

Je roman Davida Mitchella, Black Swan Green roman za mladostnike? Ja, verjetno je. Bil bi idealno branje za srednješolce. A roman je še mnogo več in je zanimiv tudi za odrasle. Nekako je podoben romanu Kafka na obali, Harukija Murakamija, le da ni tako kompleksen in da v njem ni surrealističnih dogodkov - pa čeprav se včasih zdi, da bi lahko bili. V obeh romanih imamo dva izredno simpatična in prijazna najstnika, za katera vemo, da se bosta zdaj zdaj razvila v zelo fajn mlada moška. 

David Mitchell pa tudi piše tako mojstrsko, da ga je krasno brati<3

★★★★★
David Mitchell
(1969)

petek, 11. februar 2022

Tomo Podstenšek: Dvigalo

Prvenec Dvigalo že kaže na to, v kakšnega pisatelja se bo v naslednjih desetih letih razvil Tomo Podstenšek. V dobrega, seveda. Njegov lanski kandidat za kresnika, roman Kar se začne z nasmehom, mi je bil prav všeč in rada sem brala tudi kratek roman Dvigalo, ki sem ga dobila v priporočilo.


Roman Dvigalo je najprej izhajal kot podlistek v časopisu Večer in temu primerna je njegova zgradba. Sestavljen je iz kratkih poglavij, ki se končujejo s klifhengerji, kar je zelo primerno za tedenske časopisne objave. A zgodba je tudi brez tega dovolj zanimiva in napeta. Opisuje pet oseb, ki v petek zvečer obtičijo v dvigalu visoke poslovne stavbe, kjer so zaposleni. Ker je alarmni sistem, ki se v takšnih primerih aktivira, med koncem tedna izključen, je peterica prisiljena, da skupaj preživi do ponedeljka zjutraj. Morajo se organizirati, postaviti pravila in se le-teh tudi držati, sicer jim preti kaos. Morajo biti solidarni, sicer ne bodo preživeli. Težka naloga, še posebej zato, ker so v dvigalu obtičali zelo raznovrstni ljudje.

Glavne nastopajoče vsaj nekoliko spoznamo še preden obtičijo v dvigalu, saj je vsakemu od njih posvečeno eno izmed začetnih poglavij. Teh prvih pet poglavij je po mojem mnenju ena boljših plati romana. Opisi čisto običajnih - a vendar za vsakega posameznika posebnih dnevnih obredov in pripetljajev, iz katerih lahko kar precej natančno sklepamo o njihovih življenjskih zgodbah in mogoče tudi značajih, so opisani tako živo in prepričljivo, da sem resnično uživala. Zgodbe se potem začnejo rahlo, komaj opazno medsebojno prepletati in to še preden v ospredje stopi visoka steklena poslovna zgradba s svojim dvigalom. Fajn.

V dvigalu se znajdejo:
Tina - sedemindvajsetletno dekle, ki dela v agenciji, ki se ukvarja z marketingom in raziskavami trga. Lepotica in ljubiteljica zabav.
Dan - petintridesetletni novinar, ki je v preteklosti delal na kriznih območjih Bližnjega Vzhoda in Afganistana, zdaj pa je zaposlen pri časopisu, ki ima svoje prostore v  poslovni stavbi. Kar precej nastopaški je in zagledan vase.
Viktor - nekaj čez sedemdeset let star direktor centra, v katerem se vsi nahajajo. Razmišlja o tem, ali bi bil mogoče že čas, da se upokoji.
Samo - dvaintridesetletni oblikovalec internetnih strani. Še vedno živi pri mami in je prekomerno prehranjen - če se bolj vljudno izrazim.
Irena - nekaj čez trideset let stara mati samohranilka z dvema otrokoma, ki dopoldne dela kot kuhinjska pomočnica v eni od okrepčevalnic, zvečer pa še pospravlja poslovne prostore v stavbi.

Nabor oseb je raznolik in predstavlja posrečeno zasnovo za zanimivo zgodbo. A pripoved vendarle ne uspe tako zelo prepričljivo, kot bi lahko. O dogajanju v prvih petih, šestih urah v dvigalu, nisem in nisem mogla sproščeno brati, ker se mi je po glavi kotalilo eno samo vprašanje: Pa ja ne bo pozabil? Pa ja ne bo enostavno ignoriral tako zelo pomembne stvari? Pisatelj, namreč. Ker se tako dolgo ni menil zanjo in je sploh ni omenjal - nastopajoči pa tudi ne, kar je bilo še bolj nenavadno - sem postajala vse bolj nervozna in se bala, da bo roman izpuhtel v prazno. Pa na srečo ni. Po prvi noči v dvigalu je vse sililo na lulanje;)

Potem ko je pisatelj poskrbel za osnovne fiziološke potrebe svojih junakov ter jih zadovoljivo uredil, sem bila nekaj časa pomirjena. A ne za dolgo. Spet me je začelo nekaj motiti - tokrat preobračanje značajev in vedenja glavnih junakov, ki so obtičali v dvigalu. Ti so kar naenkrat postali povsem drugačni od tistih iz začetnih poglavij, pa čeprav skrajne okoliščine, ki bi lahko vplivale na razmišljanje in vedenje, pravzaprav sploh še niso zares nastopile. In ko so nastopile, so spet nekako na neverodostojen način vplivale na junake knjige - na predvidljiv in obenem neverjeten način, kar je strupena mešanica, ki lahko uniči še tako dobro knjigo.

No, pa vendar, brez pretiranega strahu:) Roman Toma Podstenška, Dvigalo, kljub slabostim preživi. Začetniške napake ga ne uničijo in ker poznamo pisateljeve poznejše romane, smo lahko prizanesljivi - lahkega srca in brez slabe vesti. Osnovna ideja romana se vendarle jasno zariše pred bralčevimi očmi - ta namreč, kako nebogljeni smo s svojimi slabostmi in kako surovo se le-te razgalijo, ko nastopijo izredno razmere. Skrajni dogodki in doživetja pa še enkrat postanejo izziv in preizkusni kamen človeškega značaja - ali pa kar človečnosti na splošno.

★★★★☆