Jane Austen: Prevzetnost in pristranost

Downton Abbey

Na moj najljubši roman angleške pisateljice Jane Austen sem se spomnila, ko sem gledala televizijsko nadaljevanko Downton Abbey. Mogočna serija v šestih sezonah, vsaka od njih s sedmimi do devetimi epizodami, ki trajajo okrog eno uro, je dodobra zapolnila moje letošnje dolge jesenske večere. Pripoveduje o življenju članov družine lorda Roberta, 7. grofa Crowley, in življenju nekaterih od njegovih številnih služabnikov. Nadaljevanka me je navdušila - nekaj verjetno tudi zato, ker v določeni meri spominja na roman Prevzetnost in pristranost.

Med časom dogajanja v romanu in časom, v katerem poteka serija Downton Abbey, je sicer sto let razlike - pri Jane Austen smo na začetku 19. stoletja, prva epizoda serije Downton Abbey pa se začne dan za tem, ko je potonil Titanik, aprila 1912 - a  tok časa na določene stvari na angleškem podeželju, kot kaže, ni imel velikega vpliva. Še vedno velja neumen zakon o dedovanju, po katerem posestvo in plemiški nazivi prehajajo iz roda v rod le po moški liniji. Hiša polna hčerk za starše tako še vedno predstavlja problem, ki ga je potrebno čim elegantneje rešiti - mogoče še najbolje s tem, da se ena izmed hčerk poroči z bodočim dedičem. S tem se morata ukvarjati tako gospa Bennet iz knjige kot tudi lady Crawley iz nadaljevanke, čeprav se druga - to je pač treba priznati - tega loti precej rahločutneje kot prva. 

Poleg tega bi Darcyjev Pamberley - "razsežna, lepa kamnita stavba, trdno postavljena na pobočje pred verigo visokih gozdnatih hribov", kjer so "sobe velike in snažne in pohištvo v njih primerno lastnikovemu premoženju", prav lahko služil za predlogo graščini Crawleyevih, imenovano Downton Abbey.

No, določene stvari pa je zob časa vendarle obrusil in so se v stotih let spremenile. Ena od njih je položaj žensk - ta se je vendarle nekoliko izboljšal. V času Downton Abbeya si pogumne ženske, namesto da bi se poročile, že lahko izberejo "poklic", ki jim bo prinesel (skoraj) enako spoštovanje kot poroka. V času Prevzetnosti in pristranosti pa je bilo to omogočeno le gospodom, ki so bili tako poleg veleposestnikov in gentelmanov lahko tudi spoštovani advokati in zdravniki. 

Knjiga in nadaljevanka sta si podobni tudi v krasnih in duhovitih dialogih, polnih humorja in ironije, ki potekajo v značilni britanski angleščini. Ta bi morala zadovoljiti vsakega ljubitelja angleškega jezika. 

Nadaljevanko Downton Abbey z veseljem gledajo zelo raznoliki gledalci - ne samo člani britanske kraljevske družine in rojalisti, ampak tudi zapriseženi demokrati, ki sicer že iz principa zavračajo takšna dela - in celo takšni anarhisti kot je Mick Jagger.

A zdaj k romanu Prevzetnost in pristranost.

Kot vsa velika umetniška dela se tudi ta roman lahko bere na različne načine.

Lahko ga berete kot eno izmed najlepših in najbolj romantičnih ljubezenskih zgodb ever. Razvije se med Elisabeth Bennet in Fitzwillamom Darcyjem - dvema, na prvi pogled zelo različnima mladima človekoma. Ona izhaja iz bolj skromnih razmer, on je izredno bogat. Ona je družabna in nasmejana, on redkobeseden in zadržan. Njuna ljubezen mora premagati marsikatero oviro, preden se lahko uresniči. Vsak od njiju se mora najprej zavedati svojih napak in slabosti, jih nato premagati in se truditi naprej, da postopoma in čisto počasi nastane prostor za nekaj lepega - ljubezen in veliko srečo. 

Ta vidik romana je najbolj znan in večina bralk knjigo bere zaradi ljubezenske zgodbe. Ta je zaradi potrebne napetosti začinjena še z dramatičnim zasukom, ob katerem pozitivne lastnosti glavnih junakov pridejo še bolj do izraza. Zelo lepo izpeljano.

Knjigo lahko berete tudi kot dokument časa. Lahko se čudite zakonu o dedovanju, ki sem ga omenila v uvodu, in lahko se zgražate nad gospo Bennet, ki svojim hčerkam tako nesramno in neobzirno išče ženine, da vsi zardevajo. Na ta vidik romana nakazuje že prvi stavek, ki je eden slavnejših prvih stavkov vseh literarnih del. Takole se glasi:

Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.

Takoj postane jasno, da se bo v romanu vse vrtelo okrog možitev in ženitev. In da bo zelo hudomušno in zbadljivo zastavljeno. Drži. A vendar se iz tega ne gre preveč šaliti. Ne smemo namreč pozabiti, da je bila v tistem času dobra poroka za ženske vendarle izredno pomembna stvar. Takole pisateljica razmišlja o Elisabethini prijateljici:

Nikoli ni imela dobrega mnenja ne o moških ne o zakonu, a že od nekdaj se je hotela poročiti; za temeljito izobražene mlade ženske z majhnim imetjem je bil to edini časten korak, in čeprav je bilo še tako dvomljivo, da jih bo osrečil, jih je pač še najbolj prijetno zavaroval pred pomanjkanjem. To zavarovanje si je zdaj pridobila; in pri sedemindvajsetih letih in pri tem, da nikdar ni bila lepa, se je dobro zavedala, kakšna sreča je to.

Za ženske iz višjega srednjega razreda - če niso imele premoženja in s tem svobode, ali pa niso dobro izgledale, da bi očarale kakšnega bogatega moškega - je bilo v Angliji v začetku 19. stoletja težko. Ostale so na grbi svojih sorodnikov, kar je bilo neprijetno tako za ene kot za druge. Da bi delale - kot so delala ženske iz nižjega sloja, in same poskrbele za svoje dohodke, pa se tudi ni spodobilo.

Obstaja še tretji način branja. Roman lahko berete tudi tako, kot sem ga tokrat brala tudi jaz - kot atlas najrazličnejših človeških značajev in lastnosti. Mogoče je ta vidik romana celo tisti, zaradi katerega je knjigo Prevzetnost in pristranost vredno brati še dandanes, še posebno v primeru, če po knjigi ne segamo samo zaradi kratkočasja in romantike. Jane Austen je bila natančna opazovalka in inteligentna poznavalka, ki je iz tega kar je opazila in slišala na plesih, večerjah, sprehodih in vseh ostalih druženjih, ki se jih je udeleževala in vedno znova opisovala v svojih romanih, znala pravilno sklepati o človeškem značaju. Iz izraza na obrazu, pogleda in načina govorjenja je zlahka ugotoviti, s kakšnim človekom ima opravka. Ker je bila nadarjena pisateljica, pa je te svoje izkušnje uspela tudi zelo lepo preliti na papir. Tako je nastala svojevrstna zbirka najrazličnejših literarnih junakov z najraznovrstnejšimi značajskimi lastnostmi.

V romanu sta najbolj jasno predstavljeni naslovni dve človeški slabosti. Označujeta naša glavna junaka. On je prevzeten in ona je pristranska. A to je samo najbolj groba oznaka njunih najbolj usodnih lastnosti. Prevzetnost je namreč lahko tudi drugo ime za ponos, ki pa pri tako imenitnem mladeniču, kot je gospod Darcy, ne more biti nekaj slabega. Hudo je, če se prevzetnost razvije v nečimrnost - se pravi, da nekdo ne želi biti nekaj več samo v svojih očeh, ampak želi, da ga tako imenitnega vidijo tudi drugi. Pristranost pri Elisabeth pa nima svojega podaljška samo v predsodkih, kar je že dovolj hudo, ampak se lahko razvije tudi v nesramnost in slabo govorjenje, oz. obrekovanje. O takšnih in podobnih niansah človeških značajev piše Jane Austen in o tem mi je bilo zelo zanimivo brati.

Seveda pa so v romanu opisane še mnoge druge človeške lastnosti, ki so značilne za ostale nastopajoče. Cela množica jih je. Značilnost, ki jo Jane Austen kar najbolj prezira, je neumnost (gospa Bennet), a natančno so orisane tudi lahkomiselnost (Lydia Bennet), brezbrižnost (gospod Bennet), domišljavost in preračunljivost (gospodična Bingley), oholost (lady de Bergh) ter klečeplazenje (gospod Collins). Da pa ne bi mislili, da je v knjigi prostor samo za slabosti, imamo tudi nastopajoče s pozitivnimi značajskimi lastnostmi, kot so ljubeznivost (gospa in gospod Gardiner), prizanesljivost ter dobrohotnost brez bahavosti in pristranskih namenov (Jane Bennet). In še bi lahko naštevala. 

Jane Austen je svoj roman Prevzetnost in pristranost napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Roman je tako mladosti primerno živahen in iskriv, poln svežine in optimizma. Ker pa je rokopis kar dolgo čakal na to, da so ga objavili, je imela pisateljica čas, da je osnovno besedilo desetletje dolgo urejala in pilila, kar se je izkazalo za zelo dobro. Vpliv zrele in izkušene ženske, ki ve, kakšno je življenje, se v romanu zlahka opazi. Knjiga Prevzetnost in pristranost tako ni samo mladostno razigrana in lahkotna, ampak je tudi zrelo literarno delo polno modrosti. Ta kompleksnost se čudovito izraža v glavni junakinji romana, Elisabeth Bennet - moji najljubši junakinji romanov Jane Austen. Elisabeth na očarljiv način združuje mladostno vihravost in preudarno odraslost, zaradi česar ona in njena ljubezenska zgodba navdihujeta še dandanes.

★★★★★

P.S. Jane Austen se je rodila na danšnji dan pred točno 246-imi leti.

Jerzy Andrzejewski: Pepel in diamant

S tebe kot s smolnate bakle plameni

venomer goreče cunje plapolajo.

Ti pa goriš in ne veš, ali se osvobajaš,

ali bo vse, kar je tvoje, izgubljeno.

Mar bosta ostala pepel le in zmeda,

ki ju bo odnesel vseuničujoči vihar?

Ali pa morda na dnu spod pepela zažari diamant,

svetel, kakor zvezda jutranjica večne zmage?

(Norwid, Za kulisami)

No, to je najkrajši mogoči povzetek romana Jerzyja Andrzejewskega, Pepel in diamant. Za to se v knjigi gre.

Smo v prvih dneh maja 1945 v enem od majhnih poljskih mest. Nemčija bo vsak čas podpisala brezpogojno kapitulacijo in druge svetovne vojne bo konec. Pa zaradi tega v mestecu Ostrowiec ni čutiti nobene evforije in veselja. Tukaj se je namreč vojna že končala. Rdeča armada je že pred časom zdrvela preko Poljske in se napotila višjim ciljem naproti - zavzetju Berlina.

V Ostrwiecu sta ostala le pepel in zmeda. Bo po vseuničujočem viharju izpod pepela zažarel vsaj majčkeni diamant? Slabo kaže.

Nova oblast je v mestu že vzpostavljena, a njena moč ni velika. Novi oblastniki se še ne znajdejo in na vsakem koraku zadevajo ob upor. Med someščani se oblikujejo novi medsebojni odnosi, ki so večinoma zelo drugačni, kot so bili tisti pred vojno. Vojna je vsakega od njih po svoje zaznamovala - enega tako, drugega nekoliko drugače. Eni poskušajo zgraditi povsem nov svet, drugi starega nočejo spustiti iz rok. In pride do konfliktov, ki povzročijo nepotrebne in obžalovanja vredne smrti, ki še usodneje zarežejo v življenja prebivalcev Ostrowieca. Tako ob spodletelem atentatu na najvišjega predstavnika oblasti umreta nedolžna delavca. Mlademu vodju uporniškega gibanja pa pri sledenju višjim ciljem, kot sta bratstvo in solidarnost, ni težko ubiti sovrstnika in prijatelja.

Prebivalci mesta predstavljajo svojevrsten kolaž najrazličnejših človeških usod - zmagovalcev in poražencev, iznajdljivih in nerodnih, preračunljivih in moralno brezhibnih. Pisatelj je njihove usode zelo lepo medsebojno prepletel. Predvojni znanci in prijatelji se srečujejo na novih nivojih življenja, ki ponavadi prinesejo velika razočaranja. Vendar pa ni nastopajočih, ki bi bili samo pozitivni in ne tistih, ki bi bili le negativni. Vsak se poskuša z težo usodnih dogodkov, ki mu jih je prinesla vojna, na rami, v novem, nesigurnem in nevarnem času kar najbolje znajti ali enostavno le preživeti. Nekateri so težo vojne pogumno prenesli, nekateri so se pod njo zlomili - tudi moralno in počeli grozljive stvari, ki se jih v mirnem času ne bi mogli niti predstavljati. Pisateljeva simpatija je na strani enih in drugih. Nikogar ne obsoja in nikogar ne poveličuje. Vedno znova pa se izkaže, da po vojni ni mogoče enostavno reči, zdaj bomo pa vse, kar se je zgodilo, pozabili in začeli s povsem novim življenjem.

Novo življenje? Prvič si je bil na jasnem, da je življenje eno samo. Ni starega in ni novega življenja. Nič v življenju se ne pozabi in nobeno dejanje se ne da izbrisati.

Roman so leta 1948, ko je bil izdan, lepo sprejeli - z eno samo pripombo, da mu kot političnemu romanu primanjkuje ravno politike. Zmagovalce in nosilce družbenega napredka naj bi prikazal preveč medlo, do poražencev in reakcionarnih sil pa naj bi bil preveč popustljiv. Zgodba naj bi se prekomerno ukvarjala z moralnimi in premalo s političnimi problemi. Po več kot sedemdesetih letih je jasno, da je ravno to, kar je bilo ob izidu ocenjeno kot šibkost romana, njegova največja odlika. Pisatelj je knjigo osvobodil šablone socialističnega realizma in zaradi tega je zanimiva ter branja vredna še danes. Poleg tega pomaga razumeti povojno poljsko zgodovino, ki je bila za odtenek drugačna od naše. Tam je bil boj proti nacističnemu okupatorju namreč boj za ohranitev starih, ne pa za vzpostavitev novih družbenih odnosov. Povojne atentate na predstavnike nove, socialistične oblasti pa so izvajali predvsem razočarani mladi ljudje, ki so jih pozneje, ko je bil  njihov upor zatrt, označevali kot predstavnike "tragičnega rodu" in tiste, ki jih je medvojni šolski sistem "okužil s smrtjo".

Stil pisanja je izredno preprost in večinoma poteka v dialogih. Iz preprostih kratkih stavkov, pogosto vprašanj z le nekaj besedami in zelo bornih odgovorov nanje, je potrebno začutiti junake in njihovo mišljenje. Pogosto se to da, vedno pa ne. Včasih sem imela občutek, da berem dramsko delo ne pa roman, a prava drama bi bila vseeno bolj zapleteno grajena, kot so grajeni pogovori med nastopajočimi v romanu. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da junaki težko povedo kaj pametnega. 

Roman Jerzyja Anderzejewskega, Pepel in diamant, mi je bil pravzaprav všeč. Melanholičen je in malce otožen. Včasih zagoneten in kljub preprosti pripovedni tehniki mestoma težje doumljiv. Pepel povojne Poljske sem zlahka našla, saj se sipa z vsake strani knjige, za diamant pa ne vem točno, kje bi ga iskala. Mogoče se skriva v novi družbeni ureditvi, ki se pripravlja. Ali pa je - kar je bolj verjetno, in če hočete, tudi bolj predvidljivo - v ljubezni. V romanu je ni veliko, a tista, ki je, je čista in iskrena ter odpira oči in srca.

★★★★☆

Jerzy Andrzejewski
(1909-1983)
(vir: Wikipedia)

Witold Gombrowicz: Ferdydurke

Moj sodelavec, ki izhaja s Poljske, a že več kot dvajset let živi v Nemčiji, ve, da pišem literarni blog. Ko je preletel naslove knjig, ki so navedene v rubriki Seznam knjig, je bil presenečen, da na njem ni niti ene knjige katerega od poljskih avtorjev ali avtoric.

Mhm, poljskih pisateljev in pisateljic ne poznam prav dobro. Seveda sem pred leti brala Sienkiewiecza, pa ne bi o tem. Za nobelovko Olgo Tokarczuk čas še ni dozorel. Da tako v hermioninem blogu vsaj malo zadiši po Poljski, ostane samo še Joseph Conrad, a ta tako ali tako velja bolj za angleškega kot poljskega pisatelja.

Kaj lahko storim, da popravim slab vtis? Po kateri dobri poljski knjigi naj sežem? Odločitev je bila pravzaprav lahka. Že od nekdaj namreč vem, da so knjige, ki so izšle v legendarni zbirki Sto romanov, vedno vredne branja, če že niso tudi vrhunske ter skoz in skoz odlične.

V zbirki Sto romanov sta izšla dva poljska romana. To sta Pepel in diamant, Jerzyja Andrezejewskega ter Ferdydurke, Witolda Gombrowicza. In sem se lotila tega zadnjega - povsem na slepo, ne da bi vedela, kaj prijemam v roke.

Knjigo preberem in ne vem, zakaj je njen naslov Ferdydurke. Ne vem, kako je pri vas, ampak jaz sem si pod tem naslovom predstavljala skupino žensk, ki - ali se pišejo Ferdydur, ali izhajajo iz družine Ferdydur, ali živijo nekje, kjer se reče pri Ferdydur, ali pa se ukvarjajo z nečim ferdydurskim. Potem pa ugotovim, da se originalni poljski naslov glasi do črke enako kot slovenski - Ferdydurke. Da ima nemški prevod romana naslov Ferdydurke, in da se tudi prevod v francoski in španski in angleški jezik imenuje Ferdydurke. Hja. Kaj bi to lahko pomenilo? Ja, nič. Beseda Ferdydurke ne pomeni nič. Če razmišljamo v poljskem jeziku, potem mogoče namiguje na moško ime Ferdynand in ta Ferdinand naj bi bil zaradi dur ali dyd v besedi malce neumen, a vse skupaj je čista špekulacija.

Med naslovom romana in njegovo vsebino ni nobene povezave. Iskanje njegovega pomena je povsem brezpredmetno. V romanu ni nobenega Ferdinanda in nobene ženske druščine, ki bi si delila nekaj ferdydurskega. Ferdydurke je kot packa pri Rohrschachovem testu - simptom nezrelega kaosa, ki pa vendar že kaže nekaj simetrije in grozi, da bo razstrelil vse uradne forme in oblike, piše Rolf Fieguth.

Mogoče bi začela na koncu. Knjiga se konča z rimanim verzom: Konec, ho-ruk, kdor je to čital, je čuk! Ta čuk naj bi pomenil norca, neumneža ali nekaj podobnega. Kdor je to prebral, je neumen, so bolj jasno in naravnost napisali v nemškem prevodu romana.

In kakor je knjiga posebna in nenavadna, si lahko tudi jaz privoščim, da z zadnjega stavka brez posebnega razlaganja in opravičevanja, skočim na začetek romana. Tu je eden lepših prvih stavkov v literarnih delih, ki sem jih kdaj prebrala. Glasi se takole: V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični uri, ko je noč pravzaprav že mimo, svitati pa se še ni utegnilo pričeti.

Med prvim in zadnjim stavkom se zgodi to in ono, a vedno v parih, simetrično: z roko v roki gre mlado in staro, naivno in zrelo, idealistično in primitivno realno, napredno in zastarelo, aristokracija in delavski razred, sinteza in analiza - vse vedno v primerni formi, ki je najpomembnejša, pa čeprav je - neglede na to kakšna je, vedno zlagana. Kajti človek je kar najbolj odvisen od zrcalne slike v duši drugega človeka, čeprav je ta duša bebasta. 

Da je vse skupaj še bolj zanimivo, pa v zgodbo sem ter tja vskočijo še tetke literarne kritičarke - kulturne tetke, četrtavtorice in prisiljene polkritičarke, ki razglašajo svoje sodbe po revijah in časopisih:)

Težko verjeti, a roman Ferdydurke ima tudi zgodbo, ki je včasih celo zanimiva. Tisti torek, ko se začne daniti, prvoosebni pripovedovalec leži v postelji ter razmišlja o odraslosti in otroštvu. Star je že trideset let, a se nekako še vedno noče obnašati kot odrasel človek. In tako nastopi čas za fantazijo. V sobo pride profesor Pimko in glavnega junaka "pomanjša" v 17-letnega gimnazijca. Odpelje ga v šolo, kjer se naš Jožko znajde med dvema skupinama fantov - eni so polni idealov, drugi grobo realistični, vsi pa v svojih prepričanjih neiskreni in zlagani. Po šoli gre k družini, ki bo skrbela zanj. To je sodobna družina, kjer imajo vsi člani - še posebno pa hči, 16-letna gimnazijka, za čas tridesetih let 20. stoletja, v katerem se roman dogaja, izredno napredne in drzne poglede na svet ter medčloveške odnose. Jožko se zaljubi v Zutko, a jo obenem poskuša uničiti in prizadeti. Potem zapusti družino in se skupaj z enim od sošolcem napoti ven iz mesta, kajti ta sošolec bi rad spoznal "hlapčiča" - neizumetničenega in nepokvarjenega predstavnika preprostih delavnih ljudi, pa se ta dogodivščina zelo klavrno konča. Pristaneta pri Jožkovih plemiških sorodnikih, kjer zgodba postaja vedno bolj zmedena in neverjetna, spontana in kakor nenačrtovana, polna posmeha in norčevanja. Pisatelj se norčuje  iz različnih ideologij, družbenih razredov, šolstva in seveda tudi bralcev.

Nekateri nastopajoči imajo imena, ki jih označujejo. Tako imamo Važiča, ki je idealist; Mečkavca, ki je realist; Kopyrda, ki je flegmatik; Lizuna, ki se prilizuje Važiču, Mladičeve, ki so sodobna družina, Žogeca, dr. Poklewskega, direktorja Pereščka itd. Da bi ugotovila, kako posrečeno so imena nastopajočih prevedena v slovenski jezik, bi morala znati in brati v poljskem jeziku, a v katero smer je tipal pisatelj, se  že vidi.

Pisateljeva ideja, da tridesetletnika prestavi v telo najstnika, je ogromno obetala. Kako bi bilo z nami, če bi bili naenkrat spet stari 17 let, a bi ob tem ohranili znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili v poznejšem življenju? Vsekakor zelo zanimivo. V romanu Ferdydurke pa ni tako. Pri Jožku se namreč zdi, da je s "pomanjšanjem" pravzaprav našel pot k svojemu pravemu jazu in še tisto nekaj malega odraslosti, ki jo je imel na začetku romana, je z njegovim nazadovanjem v pubertetnika popolnoma izhlapela. In roman Ferdydurke kar naenkrat postane nekakšen mladinski roman ali v najboljšem primeru roman o odraščanju. Kako le je dobil status kultne knjige?

Tako je to z romanom Witolda Gombrowicza, Ferdydurke - ni ne tič ne miš, ne pretirano dobra in niti ne slaba knjiga. Ko je leta 1937 izšla, je bila revolucionarna in šokantna, zdaj pa je samo bolj ali manj dolgočasna.

No, čuk neumni, zakaj si pa bral. Sam si si kriv.

★★★☆☆

Witold Gombrowicz
(1904-1969)
(vir: Wikipedija)

Oscar Wilde: Slika Doriana Graya

Čas je neusmiljen in neizprosen. Na vsaki stvari in na vsakem človeku pušča svoje sledi. Na naših obrazih se pozna teža let in na njih se zarisujejo dogodki minulega časa. Smeh črta gube okrog oči, grehi dolbejo globoke brazde okrog ust in povešajo veke.

Dorian Gray - izredno lep mladenič, star okrog dvajset let, se je dobro zavedal uničujočih posledic minevajočega časa. Pa tudi svoje izjemne lepote. Ko je opazoval svoj portret, ki ga je naslikal njegov prijatelj Basil Hallward, je premišljeval:

"Kako žalostno! Jaz bom postal star, grozen in ostuden. Ta slika pa bo ostala večno mlada. Nikoli ne bo starejša kot ravno tega junijskega dne... Ko bi bilo vsaj obratno! Ko bi lahko ostal jaz večno mlad in bi se slika starala! Za to - za to bi bil pripravljen dati vse! Saj, ni je stvari na svetu, ki je ne bi bil pripravljen dati! Svojo dušo bi dal za to!"

Toda ne kliči hudiča! Ta lahko pride in usliši željo.

Faustova dilema se je pripetila tudi Dorianu Grayu. Atomi barve na portretu so ubogali neznano silo in tekom let spreminjali svoje mesto na sliki, tako da se je podoba mladeniča na sliki starala, Dorian Gray pa je ostajal mlad in lep, kot je bil tistega junijskega dne. 

A pri vsem skupaj ne gre samo za staranje. Gre za to, kaj v življenju naredimo, kako živimo, koga prizadenemo in kakšni grehi ležijo na naši duši. Slika Doriana Graya je z leti postajala vse bolj grozna in ostudna. Dorian Gray se ni lepo staral, kot to včasih rečemo za nekoga, ki ni več prikupen in mlad, a ostaja tudi v starih letih na določen način lep. Najprej se je pojavila le komaj opazna guba okrog ust, ki je namigovala na krutost, potem so bile spremembe portreta vse izrazitejše in ostudnejše. Slika je odslikavala njegovo vse bolj umazano dušo, njegova podla dejanja, ki jih nihče od ljudi, s katerimi se je Dorain Gray vsakodnevno srečeval, ni niti slutil. Naravnani smo namreč tako, da človeka vendarle večinoma ocenjujemo le po njegovi zunanjosti. Tudi danes - ali pa danes še toliko bolj, saj smo postali družba selfijev, ki je obsedena z lepo zunanjostjo.

Vsak je odgovoren za svoje odločitve in za svoja dejanja - tudi Dorian Gray. Pa vendar je v njegovem življenju obstajal hudič, ki ga je mamil in ga speljal na slabo pot. Ne, to ni tista temna sila, ki je spreminjala sliko, njemu pa prihranila tragiko staranja. Hudič je v Dorianovo življenje prišel v podobi lorda Hanryja Wottona. Ta je bil tisti, ki je Doriana opozoril na njegovo izjemno lepoto, vzbudil v njem narcisoidnost in sebičnost, brezbrižnost in trdosrčnost; mu razložil, da so hedonizem, mladost in lep videz edino, kar v življenju šteje.

Knjiga Slika Doriana Graya je imela na življenje Oscarja Wilda gromozanski vpliv. Ko je leta1890 izšla, je poskrbela za velik škandal - pa ne zaradi zgoraj napisanih stvari. Ljudje so se zgražali zaradi teme homoseksualnosti (slikar Basil Hallward ljubi Doriana in se boji razstaviti njegov portret, saj se boji, da bo to njegovo prepovedano čustvo preveč jasno zasijalo s slike) in zaradi kritike takratne družbe. Zadrta viktorijanska družba konca 19. stoletja je namreč naravnost klicala h kršenju pravil, hedonizmu in moralno razpuščenemu življenju.

A Oskarja Wilda to ni motilo. Pravzaprav je s knjigo zavestno kršil pravila in provociral varuhe toge in zadrte družbe ter morale. Užival je v tem, da je postal zvezda in da so vsi govorili o njem. Saj veste, kaj je nekoč rekel: "There is only one thing in the world worse than being talked about, and that is not being talken about." Tako zelo resnično. Še danes - ali pa predvsem danes. Uničujoča kritika neke knjige je še vedno boljša kot nikakršna kritika.

Oscar Wilde pa je vseeno podcenjeval moč svoje knjige. Slika Doriana Graya je namreč uničila njegovo življenje in ga pahnila v prezgodnjo smrt. 

Nič nenavadnega ni, če pisatelji v romanih popisujejo svoja doživetja in svoje življenje. Malo bolj nenavadno je, če pisatelji potem, ko so napisali nek roman, začnejo po njem tudi živeti. Nekaj takega se je zgodilo pri Oscarju Wildu. Roman Slika Doriana Graya je postal njegovo življenje. Nekaj let po izidu knjige je namreč začel razmerje z mladim fantom lordom Alfredom Douglasom, ljubkovalno imenovanem Bosie, in to razmerje je bilo zelo podobno odnosu, ki sta ga imela lord Henry in Dorian Gray v knjigi. Oscar Wilde je zaradi uspehov, ki jih je dosegel z drugimi deli, predvsem z dramskimi uprizoritvami, doživel takšen uspeh in zaslužil toliko denarja, da se je njegova samozavest povzpela v nebo in prepričan je bil, da lahko naredi, kar hoče in si privošči vse, kar si poželi - med drugim tudi to, da živi odkrito homoseksualnost, ki je bila v Angliji tistega časa kaznivo dejanje.

Oscar Wilde in Alfred Douglas
(vir: Wikipedia)

To je bila potem kaplja preko roba in prišlo je do sodnega procesa, ki ga je sprožil Bosijev oče in v katerem se je Oscar Wilde moral zagovarjati zaradi homoseksualnosti. Kot dokaz za njegovo početje je tožilec bral tudi odlomke iz romana Slika Doriana Graya, postavljal vprašanja, na katere pa  je samozavestni Oscar Wilde dvoumno, provokativno in cinično odgovarjal. Spet enkrat je postal zvezda, a obsodba, predvsem pa dvoletni zapor s prisilnim delom sta ga psihično in fizično uničila. Po prestani kazni se je zapuščen in ponižan umaknil v Pariz, kjer je kmalu umrl zaradi vnetja možgan - to je bilo posledica kroničnega vnetja ušesa, ki ga je staknil (ali pa se mu je usodno poslabšal) med prestajanjem zaporne kazni. 

Njegovima sinovoma so spremenili priimek, da ju ne bi povezovali z očetovo sramoto.

Roman Slika Doriana Graya, Oscarja Wilda, je roman o lepoti in roman o iskanju svobode; roman upora, a tudi roman o temnih straneh človeške osebnosti, ki samo prežijo na priložnost, da uničijo človekovo življenje. Pisatelju je uspelo staro zgodbo o Faustu predstaviti na zelo moderen način, ki je aktualen še 130 let po svojem nastanku. Posebej občudovanja vredno pa je to, da za to, da je ustvaril tako šokantno in izvirno zgodbo, ni potreboval ne vem kako globokih in zapleteno zgrajenih protagonistov svojega romana. Lord Henry Wotton je ciničen dandy, na dveh nogah stoječi zvočnik za Wildove epigrame. Basil Hallward je kliše umetnika, Dorian Gray pa le lahkoverni psihopat, ki svojih čustev ne zna niti malo nadzorovati in se pusti zlahka voditi. Sybil Vane - igralka, v katero se zaljubi Dorian Gray, pa je tako ali tako v knjigi samo zato, da vse skupaj le ne bi bilo preveč homoerotično. 

A to je vendarle čudovita knjiga. Zaradi osebne pisateljeve zgodbe, ki roman preveva skoz in skoz, je še toliko bolj pomenljiva. 

Knjigo bi priporočila predvsem mladim ljudem - recimo tistim med 16. in 20. letom starosti. Ravno prav drzna in impulzivna je, da bi jim bila lahko všeč. Časti mladost in čutnost. Zna biti, da bi zaradi nje kdo celo vzljubil klasično literaturo.

Knjiga pa ne bi škodila tudi tistim starejšim, ki se ne morejo sprijazniti s svojim staranjem. Prav mogoče je, da bi jim potem, ko bi knjigo prebrali, vsaj malo odleglo;)

★★★★☆

Robert Musil: Zablode gojenca Törlessa

Leta 1906 je na Dunaju izšel roman, ki je dodobra razburkal javnost. Tisti, ki se za literaturo niso preveč zanimali, so ga poskušali ignorirati; če pa to le ni šlo, so ga označili za nemoralnega. Ni jim šlo v račun, da lahko nekdo tako jasno in naravnost piše o tabu temah, kot so spolnost, homoseksualnost in (sado-mazohistično) nasilje. Za razliko od teh pa so literarni strokovnjaki večinoma že takoj začutili, da gre za izjemno in prelomno delo - eno od prvih modernističnih del, ki bo postalo klasika in bo vedno na seznamih najpomembnejših romanov vseh časov.
Pišem o romanu Zablode gojenca Törlessa, ki ga je napisal Robert Musil, ko je bil star komaj 26 let.

Ta kratki roman pripoveduje o mladem, okrog 16 do 17 let starem fantu Törlessu, ki se šola v internatu nekje na vzhodnem robu Avstro-Ogrske monarhije. Šolanje je namenjeno dijakom iz višjega družbenega sloja in naj bi jih pripravilo na vojaško kariero. Törless se tam spoprijatelji z dvema drugima dijakoma, Reitingom in Beinebergom. Reiting nekoč ugotovi, da mu je eden izmed dijakov - Basini po imenu, ukradel denar. Skupaj z Beinebergom se odločita, da ga je zaradi tega potrebno kaznovati. Odpeljeta ga na podstrešje in začneta mučiti - pretepati, bičati, zmerjati in poniževati, pa tudi posiljevati. Törless je priča dogajanju, a ne stori ničesar, da bi to preprečil - tudi potem ne, ko ga Basini prav posebej prosi za pomoč. Ob vsem tem pa vendarle začuti, da ga na nekakšen skrivnostni način vleče k Basiniju. Na koncu romana oba - Törless in Basini, zapustita internat; eden kazensko, drugi na priporočilo šolske komisije.

To je ta zgodba, ki je pohujševala dunajsko meščansko družbo na začetku 20. stoletja. Nekateri so upravičeno kritizirali šolski sistem in vzgojitelje, ki so dopuščali, da so se v šolskih internatih dogajala takšna mučenja. Roman je namreč delno avtobiografski in je bil napisan na osnovi izkušenj, ki jih je Robert Musil dobil med šolanjem v Železnem.

A bistvo romana je vendarle iskati drugod. Törless pride v internat na začetku pubertete, zapušča pa ga kot odrasel moški. V vmesnem času se bojuje z dvomi in se utaplja v zablodah, ki pa so pri odraščanju nekaj nujnega.

Stvar, ki ga najbolj bega, je poleg moralnih zagat ob spolnem dozorevanju, njegovo zaznavanje dvojnosti sveta oz. njegova izkušnja dveh resničnosti. Ena resničnost je tista, ki se dogaja v našem običajnem, normalnem življenju, preko dneva; druga je temna, skrivnostna, vlažna in strastna, ki ima posebno moč večinoma ponoči. Ena je razumska, druga je čutna.

Ko se Törless zave svojih zablod in jih kot odrasel moški tudi premaga, ugotovi, da ni dveh resničnosti. Obstaja samo ena življenjska resničnost, a pogled nanjo in njeno razumevanje je lahko različno.

Kar se pripravlja zunaj in se bliža od daleč, je kot megleno morje, polno orjaških, spreminjajočih se postav; kar se mu približa, postane dejanje, se zadane ob njegovo življenje, je jasno in majhno, ima človeške razsežnosti in človeške črte. In med življenjem, ki ga človek živi, in življenjem, ki ga čuti, sluti, vidi od daleč, leži nevidna meja kot ozka vrata, med katerimi se morajo podobe dogodkov stisniti, da bi prišle v človeka.

Ta vrata, ki vodijo iz življenja, ki ga Törless živi, v svet njegove čutnosti, predstavlja njegov sošolec Basini. Preko njega Törless podoživi in predela vse skrbi, občutke in strahove, ki so ga bremenili in se razvije v zrelega moškega. V tem, kako se razlikuje od Reitinga in Beineberga pa se pokaže tudi to, da se bo za razliko od njiju razvil v intelektualca, mogoče celo umetnika. Pri razmišljanju in razlaganju svojih dvomov si namreč pomaga s pisanjem. S pisanjem pisem, dnevnika in pesmi poskuša predelati svoje občutke in dejanja, ki ga mučijo in jih ne zna razložiti - točno tako kot to delajo pesniki in pisatelji.

Da resničnost sveta in življenja ne obstaja samo na razumskem nivoju, se kaže celo v tako eksaktni vedi, kot je matematika - premišljuje Törless. Imaginarna števila kažejo na to. Obstaja namreč računska enota, ki je kvadratni koren iz minus ena, pa čeprav ta v realnem svetu nikakor ni mogoča, saj vsako število, najsi bo pozitivno ali negativno, dá, če ga kvadriramo, nekaj pozitivnega. Pa ta števila vseeno uporabljamo in preko teh števil se v računskih operacijah lahko varno gibamo iz na realnih številih zasnovanem računu do z realnimi števili izračunanega rezultata.

Takole razmišlja mladi Törless:

Mar ni to kakor most, ki ima samo začetne in končne opornike in čez katerega greš prav tako varno, kot da bi bil cel? Zame je tak račun nekam vrtoglav; kot da bi šel del poti bogve kje. Tisto, kar mi je pravzaprav grozljivo, pa je sila, ki tiči v takšnem računu in te drži tako trdno, da vendarle spet pravilno pristaneš.

Ko Törless pri učitelju matematike išče natančnejšo razlago tega neracionalnega poteka računanja, ga ta odpravi z nasvetom, naj preprosto verjame, da je tako. Navidezna dvojna resničnost sveta - razumska in tista, ki jo razumsko ni mogoče razložiti, je torej tudi v matematiki. 

Robert Musil se je rodil leta 1880, nedaleč od Slovenije, na slovenskem Koroškem v Celovcu, kot edinec v uradniški družini zgornjega srednjega sloja. Po končani vojaški srednji šoli se je vpisal na vojaško tehniško akademijo, a se kmalu premislil in doštudiral strojništvo na civilni visoki šoli v Bernu. A to mu ni zadostovalo. Vleklo ga je k humanističnim vedam in literaturi, tako da je dokončal še študij filozofije s psihologijo, matematiko in fiziko. Njegovo široko znanje tako s področja naravoslovnih kot tudi družboslovnih ved, s posebnim poudarkom na psihologiji, se dobro vidi v njegovem prvencu in obenem tudi najbolj znanem in uspešnem delu, Zablode gojenca Törlessa.

Po romanu je bil leta 1966 - več kot dvajset let po pisateljevi smrti, posnet tudi film z naslovom Der junge Törless. V filmu so dogajanje prikazali nekoliko drugače, kot ga je razumeti iz knjige. Namesto zgodbe, ki kaže dozorevanje adolescenta v odraslega človeka, so roman interpretirali kot študijo moči in prevlade ter povlekli vzporednice z nacional-socializmom. Po tej razlagi naj bi Reiting in Beineberg predstavljala naciste, ki uživajo v mučenju in nadvladi nad nedolžnimi žrtvami - v romanu nad Basinijem, ki naj bi predstavljal žide; Törless pa naj bi bil po tej razlagi predstavnik nemškega naroda (Mitläufer), ki sicer vse skupaj le opazuje, a s tem - ali pa prav zaradi tega, vseeno posredno sodeluje pri mučenju in je zato prav tako kriv.

Knjiga Roberta Musila, Zablode gojenca Törlessa je roman o odraščanju, ki je vedno bolj ali manj boleče in naporno, saj je to čas, ko je toliko stvari, občutkov in misli nejasnih ter težko razumljivih in mlade ljudi begajo ter obremenjujejo. Homoseksualne izkušnje dijakov v fantovskem internatu pri tem niso tako zelo pomembne; pomembno je njihovo iskanje poti iz adolescence v bolj stabilno stanje, v odraslost - razmišljanje in eksperimentiranje z občutki njih samih in njihovih sošolcev. 

Obvezno branje za odraščajočo mladino, ki ne hodi topo in bedasto skozi današnji svet ter še zna razmišljati z lastno glavo.

★★★★★

Robert Musil, leta 1900
(1880-1942)
(vir: Wikipedia)

Musil, Robert

Zablode gojenca Törlessa

iz nemščine prevedel in uvodno študijo napisal: Drago Dolinar

originalni naslov: Die Verwirrungen des Zöglings Törleß

Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, zbirka Sto romanov št.53
152 strani

P.S. Recenzija je bila napisana s hčerkino pomočjo. Knjiga je namreč izbirno branje maturantov na bavarskih gimnazijah.

Theodor Fontane: Effi Briest

Zanimivo, kako me nekatere knjige najdejo v ravno pravem času! 

Effi Briest je - kot knjiga iz legendarne zbirke Sto romanov - že od nekdaj na moji knjižni polici, a je do sedaj še nisem vzela v roke. Moja ravnodušnost do nje je bila celo tako velika, da sem bila do nedavnega prepričana, da gre za francoski roman. Ime avtorja, Theodor Fontane,  zveni venderle tako francosko. Ko pa sam ob pripravah na naše potovanje po Nemčiji listala po turističnem vodniku in se ustavila na straneh German Literature, sem izvedela, da gre za pristno nemškega avtorja, katerega literarna in življenjska pot sta bili tesno povezani z deželo Brandenburg - osrčjem Prusije. Začela sem brati Effi Briest in z branjem nadaljevala med celotnim potovanjem po deželah Brandenburg in Schleswig-Holstein. Zanimiva izkušnja! Samo po sebi razumljivo je postalo tudi to, da bo nujna postaja na naši poti rojstni kraj Theodorja Fontana, Neuruppin.

Gostinci vabijo na redke
pokemone:-)
Neuruppin, Nemčija

Neuruppin leži ob slikovitem jezeru okrog 60 km severozahodno od Berlina. V čast svojemu slavnemu meščanu se ponaša z imenom Fontanestadt. To je majhno in lepo mesto. Krasijo ga vile in druge stare zgradbe. Lekarna, katere lastnik je bil Fontanov oče, še vedno stoji. Sprehod ob jezeru je prijeten, tudi če ne lovite pokemonov;-)
Theodor Fontane se je rodil v Neuroppinu, a pozneje večino časa preživel v Berlinu, kjer je pisal izredno cenjene gledališke kritike. V svoj rodni kraj se je pogosto in zelo rad vračal.

Danes je ob robu mestnega parka njemu posvečen spomenik.

Theodor Fontane (1819-1898),
s slovensko Effi Briest ob vznožju,
Neuruppin, Nemčija

Zdaj pa k njegovemu najbolj znanemu romanu.

Effi Briest je pruska različica Ane Karenine in gospe Bovary.

Gospodje pisatelji iz 19. stoletja so zelo radi pisali o "padlih ženskah". S simpatijo - to jim že moramo priznati, a vendar vsaj nekoliko pristransko. Do žensk, seveda.

Dogajanje je postavljeno v fikcijsko nemško mesto Kessin, nekje ob Vzhodnem morju, že blizu Poljske, ki je bilo živahno predvsem v poletnih mesecih, ko so prišli dopustniki, sicer pa bolj pusto in dolgočasno, in v Berlinu. Čas je konec 19. stoletja. Glavne nastopajoče osebe so predstavniki pruske elite, večinoma aristokracije.

V romanu je veliko dialogov in branje je tudi zaradi tega prijetno. Dialogi so tisti, s pomočjo katerih spoznamo osebe - njihov značaj, pogled na svet in inteligenco.

Effi Briest je ljubezniva in prijazna, pozorna in razumna, a tudi častihlepna, muhasta in hitro menjajočega se razpoloženja. Kar pa ni nujno nekaj slabega. Effi je simpatična in priraste k srcu.

Precej manj simpatičen je njen mož Gert von Innstetten, čeprav ljubeznivosti in prijaznosti tudi njemu ne moremo odrekati. Tudi častihlepnosti ne, a ta je pri moškem tako ali tako vedno označena za dobro značajsko lastnost. Tisto, kar mu lahko zamerimo, je dlakocepsko natančno sledenje družbeno-moralnim in drugim zakonom, čeprav celo sam dvomi v njihovo pravilnost. Zaradi njegove doslednosti so bila uničena 3; ne 4; celo 6 življenj. "Ker kljub temu mora biti... Človek ni samo posameznik, človek pripada neki celoti, in na to celoto se je treba stalno ozirati, od nje smo popolnoma odvisni...", se opravičuje Innstetten.

Da je takó dosledno sledenje pravilom, ki so prazna in že nekoliko preživeta, nespametno, vse bolj čutijo tudi drugi - najbolj služničad, ki ni tako zelo omejena s togimi pravili in tudi ne tako odvisna od njih.
Proti koncu knjige pride Innstetten, ko se zave vseh posledic katastrofe, ki jo je pomagal tudi sam ustvariti, do preprostega zaključka o sreči:
"Če se ne motim je sreča v dvojem: v tem, da si ves tam, kamor sodiš, in drugič, kar je še bolje, v prijetnem poteku čisto vsakdanjega življenja, se pravi v tem, da si naspan in da te novi čevlji ne tiščijo; če ti 720 minut dvanajsturnega dne mine brez posebne jeze, lahko govoriš o srečnem dnevu." 

Modro.

Effijin ljubimec Crampas je bil bolj neposreden in prvinski. Do družbeno-moralnih zakonitosti se ni vedel tako spoštljivo. Življenje je jemal z lahko roko. Kot moški si je to lahko privoščil. O njegovem značaju še največ izvemo iz pisem, ki jih je pisal Effi in so bila vzrok za katastrofo.
Ne smeš si vsega tako gnati k srcu...Življenje ne bi bilo vredno življenja, če bi moralo veljati vse to, kar velja po naključju. Vse najboljše je onkraj tega. Nauči se veseliti se tega...
...vse to morava jemati zlahka, sicer bova revna in zgubljena. Lahkomiselnost je najboljše, kar imava...

Effijin zakon z Geertom von Innstettenom ni bil nesrečen, a vendar je v njem nečesa manjkalo. Ljubezni, bi lahko rekli. Če pa smo bolj konkretni: spoštovanja, spodbud in drobnih pozornosti moža do svoje mlade žene. Še več drugih okoliščin je pripomoglo k temu, da je Effi za sipinami, ki jih je nanosilo Vzhodno morje, padla v objem drugemu moškemu, ki ga pravzaprav niti ljubila ni. Poročila se je že zelo mlada - pri sedemnajstih letih, in po poroki je bila osamljena. Prav tako zakonu ni bilo za dobro popotnico to, da se je poročila z moškim, ki je nekoč ljubil njeno mamo.

Rada imam realistične romane. Všeč mi je njihova jasna zgodba in rada imam verodostojne osebe, ki bi prav lahko živele tudi v resničnem svetu; osebe, v katere se zlahka vživim. Effi Briest je eden izmed takšnih romanov. A en realistični roman ni enak drugemu, četudi se oba ukvarjata z enako tematiko.

Fontanov roman je sorazmerno kratek. Da je pisatelj prikazal tako široko tematiko na tako malo straneh, je moral ubrati posebno tehniko pisanja. Čeprav sem velika ljubiteljica natančnega in počasnega opisovanja dogodkov, mi je bil tudi Fontanov način pisanja prav všeč. Navdušena sem bila nad tem, kako mojstrsko je izmed dogodkov dogajanja izbral tiste, o katerih bo pisal natančno in tiste, ki jih bo samo omenil. Enkratno je določene ključne dogodke celo zakril. Za Effijino razmerje z ljubimcem tako izvemo šele več let po dogodku, pa čeprav zgodba poteka v ravni časovni liniji. Takšen način pisanja me spominja na Thomasa Manna. Višek razmerja med Hansom Castorpom in Madame Chauchat v Mannovi Čarobni gori je ravno tako zamolčan, kar pa pomembnost in usodnost dogodka tako kot pri Fontanu samo še povečuje. Glede na to ni prav nič čudno, da Fontane velja za enega izmed tistih, ki so imeli na pisanje Thomasa Manna največji vpliv (prebrala na razstavi v Bruddenbrookhaus;) Še več, Thomas Mann si je celo ime Buddenbrook sposodil iz Effi Briest. Sekundant Effijinega ljubimca se je namreč pisal Buddenbrook.

Effi Briest je odličen roman Theodorja Fontana, ki sem ga z veseljem brala. Lepo je bilo opazovati redko poraščene sipine Severnega morja z mislijo, da se je po podobnih sprehajala tudi Effi Briest.
Roman se loteva teme, ki je vedno aktualna, in ga je zato več kot vredno brati. Zgodba je napeta in ravno prav dramatična. Veliko je namigovanj in dvoumnosti, ki si jih pozoren bralec lahko razlaga na različne načine. Osebe so dobro orisane in sicer večinoma skozi dialoge.
Edina stvar, ki jo vsaj malo zamerim pisatelju je ta, da tudi on - kot ostali pripovedovalci moškega spola iz 19. stoletja, ki so pisali o temi ženske nezvestobe, ni zbral poguma, da bi Effi prihranil tragični konec, ki takim ženskam menda gre. Tako tudi ta knjiga izpade kot nekakšen lov na čarovnice, le da je bilo mučenje ženske v tem primeru bolj prefinjeno, kot je bilo, recimo, v 17. stoletju, a zato nič manj kruto in tragično.

★★★★☆

sipine, po kakršnih se je sprehajala Effi
(otok Rømø, Danska)
(vir: h. arhiv)

Fontane, Theodor

Effi Briest

iz nemščine prevedla Božena Legiša

originalni naslov: Effi Briest

študijo napisal Darko Dolinar (odlična študija!)

Cankarjeva založba, 1988 (zbirka Sto romanov)

261 strani

ISBN 86-361-0460-2

Mihail A. Bulgakov: Mojster in Margareta

Hudič pride v Stalinovo Moskvo in povzroči vraga neprijetnosti.

Tako bi lahko na kratko označili nenavadni fantazijski roman Mihaila A. Bulgakova, Mojster in Margareta.

Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila za umetnost pomenljiva leta. V Weimarski republiki je ustvarjala skupina Bauhaus, katere estetski in obenem izredno praktični predmeti za vsakdanjo rabo še vedno navdušujejo. Medtem ko so se v Združenih državah nesramno bogati, ki še niso slutili prihajajoče recesije, zabavali na bahaško potratnih zabavah (roman Veliki Gatsby), Evropa še vedno ni uspela zaceliti globokih ran prve svetovne vojne (roman Na Zahodu nič novega), obenem pa je že slutila prihajanje novega zla v obliki nacizma in fašizma. Duh časa so v svojih delih ujeli ekspresionistični slikarji. Naš Srečko Kosovel je v tem času napisal nekaj preroških ekspresionističnih pesmi ter naredil še korak dalje in ustvarjal v stilu konstruktivizma, kar mnogi niso razumeli še dvajset let pozneje. V tridesetih letih je ustvarjala Virginia Woolf, napisala nekaj svojih najpomembnejših literarnih del in utrla pot modernizmu. V tem času je nastal  mogoče najkontraverznejši roman 20. stoletja, Ulikses, irskega pisatelja Jamesa Joyca. In v tem času - leta 1928, je začel pisati svoj nenavadni roman tudi ruski pisatelj Mihail A. Bulgakov. Za razliko od večine ostalih omenjenih umetnikov izida svojega dela ni dočakal. Sovjetski komunistični sistem je izid knjige Mojster in Margareta dovolil šele leta 1966.

Roman Mojster in Margareta se začne v Patriarhijskih ribnikih v Moskvi, kjer se dva literata - urednik pomembnega umetnostnega časopisa M. A. Berlioz in mlad pesnik Bezdomni, pogovarjata o Jezusu Kristusu. Berlioz je namreč pred časom pri pesniku naročil daljšo protiversko pesnitev, a s pesmijo, ki jo je Bezdomni napisal, urednik ni bil zadovoljen. Že res, da je bila glavna oseba pesnitve - Jezus, dovolj črno obarvana in opremljena z vsemi slabimi lastnostmi, a vendar je pesnik s svojo pesnitvijo naredil veliko napako.

Berlioz je hotel pesniku dopovedati, da poglavitno ni to, kakšen je bil Jezus, slab ali dober, temveč to, da tega Jezusa kot osebe sploh nikoli ni bilo in da so vse pripovedi o njem kratko malo izmišljene, najnavadnejši mit.

Sredi te razprave se je dvojici pridružil neznanec, za katerega se pozneje izkaže, da je Hudič. Ta zatrdi, da Jezus prav gotovo obstaja, saj je bil on sam zraven, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, navzoč pa je bil tudi pri njegovi usmrtitvi. Literata ne vesta, kaj naj si mislita ob takšni trditvi. Še najverjetnejša razlaga za čudno govorjenje je to, da je neznanec nor. Pa jima Hudič predloži dokaz za svojo trditev. Izkaže se namreč, da neznanec ne pozna samo tega, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak zna napovedovati tudi prihodnost. Tako pove, da večerne seje moskovskega slovstvenega združenja ne bo, ker je Anuška (Kdo za vraga je Anuška?) že kupila in tudi polila sončnično olje, in da bo Berlioz umrl tako, da mu bo ženska odrezala glavo. Ni mi potrebno posebno poudarjati, da se vse, kar Hudič napove, tudi zgodi... Na tragično komičen način.

Po prihodu Hudiča v Moskvo so se tam začele dogajati čudne stvari. Nekaj ljudi je izginilo, nekaj jih je izgubilo razsodnost in so pristali v psihiatrični bolnišnici. Nekaj jih je bilo celo ubitih. V Moskvi so pogorele štiri hiše. Ruski bankovci so se pred očmi  presenečenih spreminjali v tujo valuto ali pa v ničvreden papir. Dame so samo v spodnjem perilu zapuščale gledališko predstavo. In nekateri Moskovčani so videli prelepo golo čarovnico, ki je na metli letela preko mesta; kakor tudi mačka, ki je hodil po zadnjih nogah in želel kupiti tramvajsko vozovnico.

Zdi se, da je za vse neprijetne pripetljaje v Moskvi kriv Hudič, a vendar vse skupaj ni tako zelo preprosto. Hudič ni takšen kot si ponavadi predstavljamo, da bi moral biti. Hudič naj bi se z vsemi svojimi močmi boril proti dobremu in podpiral zlo, a Hudič iz Bulgakovega romana ni takšen. Nikakršno poosebljenje zla ni, ampak zlo le razkriva. Tako razgalja slaba nagnjenja in grehe Moskovčanov - njihov pohlep, napuh, nečimrnost in razuzdanost. Še bolj čudno in prav nič hudičevsko pa je njegovo postopanje v primeru, ko naleti na nekaj dobrega - recimo na ljubezen in predanost. Od Hudiča bi pričakovali, da bo takšne stvari poskušal preprečiti in uničiti, pa jih, nasprotno, spodbuja in varuje. Malce čuden Hudič je to. Večkrat se mi je zdelo, da je samo druga oblika absolutno dobrega Boga, mogoče celo njegov sodelavec, ki pa je takšen, da je ljudem bližji in lažje razumljiv.

V knjigi nastopa tudi Jezus - tukaj imenovan Ješua Han-Hasri, in sicer kot stranska oseba v pripovedi o Ponciju Pilatu. Ti odlomki knjige so zelo zanimivi. Mesto Jeruzalem pred bralcem zažari zelo živo. Opis nevihte je enkraten.
Ješua je dober in zelo človeški, a vendar tudi precej drugačen od tistega, ki ga poznamo iz evangelijev.
Sicer pa je v teh poglavjih poudarek predvsem na Ponciju Pilatu; pisatelj razjasnjuje njegove občutke in razmišljanja - najbolj slabo vest, ki ga muči zato, ker je Ješua poslal v smrt. Poleg tega Pilat obžaluje, da ni sprejel njegovega povabila na sprehod in pogovor z njim.

V bistvu so mi bili odlomki knjige, v katerih nastopa Poncij Pilat, bolj všeč kot tisti izrazito nadrealistični s Hudičem in njegovimi pomagači v glavni vlogi. Tako me zabava pri hudiču, ki naj bi bila višek romana, ni preveč ganila, in tudi preobrazba žensk v čarovnice ni bila ne vem kaj. Dolgočasila sem se kot se je dolgočasila Margareta, ko so ji gostje - najrazličnejši nepridipravi, nekaj ur zaporedoma neprekinjeno poljubljali koleno.

Čudovita je naslovna ljubezenska zgodba med Mojstrom in Margareto! On je pisatelj, ki je napisal roman o Ponciju Pilatu, ki pa ga nihče noče objaviti; ona pa je njegova vdana ljubica in prijateljica, ki prepozna genialnost romana in svojemu ljubemu ves čas stoji ob strani - tudi ko se mu zaradi nesprejetosti zamrači um in pristane v psihiatrični ustanovi. Do tega para čutita simpatijo tako Ješua kot Hudič. Proti koncu knjige medsebojno sodelujeta in mu priskrbita lepo posmrtno življenje.
Levi Matej - edini Ješuov učenec in njegov posrednik, reče Hudiču: "[Ješua]... te prosi, da vzameš mojstra s seboj in ga poplačaš z mirom."
Hudič: "Zakaj pa ga ne vzamete vi k sebi, v svetlobo?"
Levi Matej: "Ni si zaslužil svetlobe, zaslužil si je mir."

Romaneskna junaka Mojster in Margareta imata biografske značilnosti Bulgakova in njegove žene Jelene Sergejevne Šilvaskaje. Jelena je tako kot Margareta občudovala svojega ljubega, verjela v njegovo delo in več kot 25 let po moževi smrti dosegla, da so njegov roman končno izdali. V romanu je govor o zgorelem rokopisu in tudi Bulgakova prva različica romana Mojster in Margareta je bila zažgana.

Po tem, kar sem napisala, se mogoče sprašujete, kaj v knjigi je vendar tisto, kar je oblastnike v Sovjetski Zvezi tako zelo motilo, da niso dovolili izida knjige? Bulgakov v romanu Mojster in Margareta na zelo prefinjen način kritizira komunistično oblast in to bi ljudje takratne Rusije med prebiranjem romana z lahkoto začutili. Ironično in mestoma sarkastično opisuje paranojo oblasti pred tujci, njeno obsedenost s tujo valuto in tudi dvoličnost družbe, kjer naj bi bili vsi enaki, a je bila že za ogled malo boljše prireditve ali za udeležbo na zabavi umetnostnega združenja potrebna posebna dovolilnica.
Sicer pa se Bulgakov v romanu ponorčuje še iz marsičesa drugega - med drugim iz birokracije, ki je sama sebi namen, in arogantnosti ničvrednih umetnikov (ki jih sicer prav rad naslavlja s priimki slavnih mož).

Roman ruskega pisatelja Mihaila A. Bulgakova Mojster in Margareta je glede na čas, v katerem je nastal, precej drzen in nenavaden; zame - današnjo bralko, pa (četudi imam rada slike Salvadorja Dalija;) nadrealistični dogodki opisani v knjigi niso preveč izjemni. Velik plus romana sta satira in kritika takratnega časa; lepo pa je predstavljeno tudi življenje pisatelja in njegova prizadetost ob nesprejemanju literarnega dela, ki ga je ustvaril.
Roman se je splačalo še enkrat prebrati (od prvega branja pred večimi leti mi je v spominu ostalo le to, da nastopajo hudič in čisto prave čarovnice na metlah), ni pa to roman, ki bi me skoz in skoz navdušil. A kakor koli že, Bulgakovu je z Mojstrom in Margareto uspelo preseči čas in se uvrstiti med klasike svetovne literature. Posmrtno je dosegel pisateljsko slavo in mogoče tudi mir. Če verjamemo v pravljice, je ta mir lahko enak tistemu, ki ga je Hudič namenil tudi Mojstru.

Mihail A. Bulgakov in Jelena Sergejevna
(vir: formulalubvi.com)

Bulgakov, Mihail A.
Mojster in Margareta
iz ruščine prevedel: Janez Gradišnik
spremno besedo napisala: Vera Brnčič
Cankarjeva založba, 1971 (Zbirka Sto romanov, 56. zvezek, v dveh delih)
196 + 235 str.

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)

Roman Vojna in mir se približuje koncu. Smrtno ranjena zver - Napoleonova armada, beži iz Rusije.
Usode junakov se zaključujejo.
Vsi hudobni so za zlo, ki so ga povzročali, kaznovani. Nekateri umrejo za angino pektoris (hja, prevedeno kot srčni krč), drugim amputirajo nogo, tretji enostavno izginejo in niso vredni nobene pisateljeve besede več.

A umrejo tudi nekateri od pozitivnih junakov. Njihovi bližnji se vsak po svoje soočajo z njihovo izgubo.

Kadar človek vidi umirajočo žival, ga prevzame groza: vpričo njega vidno poginja in nehava biti to, kar je tudi on sam - njegovo bistvo. Če pa je umirajoče bitje človek, ljubljen človek, ki si z njim v živi zvezi, tedaj čutiš razen groze pred uničenjem življenja tudi pretrg in duševno rano, ki je takisto kakor telesna rana, časih smrtna, časih pa se zaceli, a zmeraj boli in se zmeraj boji dražečega zunanjega dotika.

Odlomek o umiranju je najpretresljivejši v celi knjigi. Tudi najbolj grozljiv. Ne zaradi umiranja samega, tudi ne zaradi trpljenja povezanega s tem, pač pa zaradi sprememb, ki doletijo umirajočega. V romanu temu rečejo, da je umirajoči postal "mehak" - mišljena pa je "zavest odtujenosti od vsega zemeljskega", ko umirajočemu vse zemeljske stvari postanejo nepomembne, in brez nemira ter nestrpnosti samo še "čaka tisto, kar prihaja". Njegovim bližnjem takrat postane dokončno jasno, da upanja na ozdravitev in vrnitve v življenje ni več.

A vrnimo se k živim.
Pierre ob koncu knjige upraviči svojo vlogo glavnega junaka romana. V francoskem ujetništvu, v družbi ostalih ujetnikov - večinoma preprostih ljudi, in ob nenehnem soočanju s smrtjo, ugotovi, kaj je bistvo življenja in najde odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljal preko celotnega romana. Od takrat dalje je pomirjen sam s sabo. Na zunaj še vedno deluje zmedeno in raztreseno, a v svoji notranjosti postane samozavesten mož, ki ve, kje je njegovo mesto in kakšna je njegova vloga v svetu. Ko pa je človek pomirjen sam s sabo, tudi dogodki v njegovi okolici začnejo dobivati urejen in smiseln vzorec.

Pierre (s psičkom) v francoskem ujetništvu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir: BBC)

Obljubila sem, da nekaj napišem o Sonji.
To je tragična oseba. Vedno na robu pozornosti, vedno v Natašini senci. Tudi v teh mojih zapisih o romanu Vojna in mir, sem morala zanjo prav načrtno rezervirati prostor. Brez tega bi tudi pri meni izostala - bila komaj omenjena, kakor v romanu vedno znova nekje v ozadju.
A v bistvu je to dekle - osirotela in revna Natašina sestrična, ki živi pri Rostovih, izredno dobro dekle. Ni se ji bilo težko žrtvovati za druge - predvsem za člane družine Rostov in še posebej za Natašo. Tiho in potrpežljivo je ljubila svojega bratranca Nikolaja, ki zaradi njenih čednosti (pa tudi prikupnosti) ni mogel drugače, kot da ji je obljubil poroko. Ker grofici Rostovi ni bilo všeč, da bi se sin poročil s siromašno sestrično, je Sonja Nikolaju vrnila dano besedo glede poroke in Nikolaj "jo je bil ujel za besedo, za njeno pismo, s katerim mu je vrnila prostost" in se od nje oddaljil. Še huje: V duši ji je kar nekam očital, ker je bila tako od sile popolna in ker ji ni imel kaj očitati. Imela je vse, zaradi česar čislajo ljudi, a malo tistega, zaradi česar bi jo bil mogel ljubiti.
Ko se je Nikolaj poročil s knežno Marjo, je Sonja ostala v njegovi hiši kot - ne vem kaj - družabnica grofinje Rostove ali celo Marje. Nobena od njiju je ni marala. Kakšno življenje je neki to bilo? Živeti pod isto streho skupaj z moškim, ki ga ljubi, on se pa več ne meni zanjo in pripada drugi ženski, je grozno in tragično.

Sonja,
iz BBC serije Vojna in mir,
(vir:BBC)

Nikolaj pa ni edini, ki se grdo vede do Sonje. Tudi Nataša, ki ji je bila Sonja dolga leta najboljša prijateljica, se proti koncu knjige z Marjo pogovarja o njej in reče naslednje: Ta je tista, ki nima; zakaj ne, ne vem. Morda ji manjka sebičnosti - kaj vem česa; toda jemljejo ji, vse ji je vzeto. Časih se mi strašno smili; prej sem silno želela, da bi se Nicolas z njo oženil; ali zmeraj me je obhajalo kakor slutnja, da ne bo tako. Jalov cvet je; tak veš, kakršne ima jagoda. Časih se mi smili, časih pa mislim, da tega ne čuti tako, kakor bi medve čutili.
Tolstoj je krut do Sonje. Nataši oprosti marsikaj in ji vedno znova omogoči, da ponovno zaživi srečno življenje, Sonji pa ne oprosti tega, da je z žrtvovanjem za člane družine Rostov želela postati vredna Nikolaja in do zadnjega upala, da se bo lahko poročila z njim. Zaradi tega je bila sicer mogoče kanček hinavska, a kdo na njenem mestu ne bi bil. Sonja je bila naivna, če je mislila, da si bo s tem, ko se bo vedno znova žrtvovala za druge, pridobila njihovo občudovanje in ljubezen. Tako to v tem svetu ne gre.
Kolumnistka v Guardianu je napisala, da bi, če bi Vojno in mir pisala Jane Austen, Sonja prav gotovo imela lepšo usodo. Poročila bi se z Denisovim.
Oh ja, saj res, kdo neki je Denisov? Še eden od tistih, za katerega ni bilo prostora v teh mojih zapiskih :( Čisto na kratko: Nikolajev zelo dober prijatelj, s katerim sta bila skupaj v vojski. V redu moški, z majhno govorno napako.

Epilog je v romanu Vojna in mir svojevrsten zaključek knjige. Dolg je kar 111 strani in je razdeljen v dva dela.

Prvi del je takšen kot se za epilog spodobi. Dogajanje se preseli za sedem let v prihodnost, v leto 1820. Zvemo, da so nekateri od naših junakov poročeni. Sedem otrok iz dveh družin razveseljuje svoje starše. Ime jim je Nataša, Andrej, Petja... Sama znana imena. Zakonci so že tako navajeni drug na drugega, da se sporazumevajo brez besed. Družinsko življenje je idilično, a vendar ne povsem. Drobna nesoglasja in neskladja obstajajo, a z dobro voljo, predvsem pa z ljubeznijo, se zlahka premagajo in nikoli ne ogrožajo družinske sreče.

Nataša je povsem drugačna, kot smo jo vajeni. Prej izredno očarljiva in živahna mlada ženska se je zanemarila in zredila. Izvrstna pevka in plesalka je zavrgla svoje talente in ne hodi več v družbo. Posveča se samo še možu in otrokom. Za malo se ji zdi, da bi se lišpala za moža, ko njuna zveza vendarle temelji na drugačnih, trdnejših temeljih.
Spomnim se, kako me je ta Natašina preobrazba ob prejšnjih branjih romana razočarala. Čeprav je še vedno ne odobravam, se mi vendar ne zdi več tako zelo napačna in obsojanja vredna. Kaže, da se staram in moje mnenje postaja vse bolj podobno mnenju njene matere grofinje Rostove;-) Samo stara grofinja, ki je bila s svojo materinsko slutnjo spoznala, da izvirajo vse Natašine burje samo iz potrebe imeti družino in moža...samo mati se je čudila začudenju ljudi, ki niso razumeli Nataše, in ponavljala, da je od nekdaj vedela, kako vzorna žena in mati bo Nataša.

Drugi del epiloga je tisti, ki roman Vojna in mir dela posebnega. Tolstoj je namreč na konec romana dodal še esej o zgodovini, kar je precej nenavadno. Vem, da ga preberejo le redki bralci. Na samo zgodbo romana nima prav nobenega vpliva in je tako lahko precej nezanimiv in dolgočasen. A ker je v njem Tolstoj povzel vsa svoja razmišljanja glede zgodovine, njenega poteka in razumevanja, ga je več kot vredno prebrati. Zaradi tega epiloga Tolstoja zdaj še bolj cenim kot sem ga. Zdaj vem, da ni bil samo odličen pisatelj, ampak tudi občudovanja vreden znanstvenik, ki se je metodično in argumentirano lotil razlage zgodovine kot vede. Zagovarjal je metode, ki jih kot relevantne sprejemajo šele po več kot 150-ih letih. Na primer to, da zgodovino ne pišejo veliki ljudje, ampak množica navadnih, običajnih ljudi, ki jih je zgodovinska znanost vedno puščala na obrobju. In res, v zadnjem času zgodovinarje več ne zanimajo vladarji, kralji in faraoni; vse raje preučujejo življenje preprostih ljudi in iz tega sklepajo na potek zgodovine.
Tolstoj tudi napiše, da vladarji nimajo toliko moči in svobode pri odločanju, kot si radi domišljamo. Še zdaleč ne velja, da se bo njihova volja vedno uresničila. Uresničijo se samo tisti od njihovih ukazov, ki se lahko.
Tolstoj je zagovarjal tudi mnenje, da se je pri proučevanju zgodovine napačno spraševati o vzrokih za določene dogodke. Bolj pametno je iskati splošne zakone, po katerih se zgodovina ravna - iskati nekaj podobnega kot so zakoni v matematiki in fiziki. Razvoj zgodovine kot vede kaže, da je imel tudi tukaj še kako prav. Ta del epiloga bi morali prebrati vsi, ki imajo radi zgodovino - pa naj bo to strokovno ali ljubiteljsko.

ZAKLJUČNE MISLI O ROMANU VOJNA IN MIR

Uf, oddahnila sem si :) Vi, ki berete moj blog, pa tudi ;) Konec je.

No, meni je odleglo zato, ker me branje ni razočaralo, in bo roman Leva Nikolaeviča Tolstoja, Vojna in mir, še naprej ena izmed mojih najljubših knjig.
Zdaj sicer vem, da to še zdaleč ni roman, po katerem bi se pisatelji morali zgledovati - primer romana nad romani, idealni roman.  Marsikaj mu manjka in v njem je veliko nedorečenega. Roman je nekoherenten in preobsežen, da bi ga lahko pisatelj v popolnosti obvladal. Nekateri dogodki in osebe obvisijo v zraku. Še kaj bi rada zvedela o njih, a pisatelja več ne zanimajo in o njih molči.
A vendar vse to ne zmanjšuje veličine tega romana. Zgodba in osebe (Ogromno jih je!) se zrasejo z bralčevo dušo - vsaj z mojo so se, in to je zame najpomembnejše. Oh, če bi se dalo, bi Vojno in mir še kar brala in brala.
Druga dobra stvar romana je ta, da iz knjige ves čas žari spoznanje, kako veliko veselje je imel Tolstoj s tem  svojim delom. Dal si je duška. Na široko je razpletal svoje razmišljanje o Napoleonovem pohodu v Rusijo in ruskemu odgovoru na to. Bralcu predava in ga poučuje. To sicer delajo mnogi pisatelji, a pri Tolstoju je to poučevanje simpatično. Vsaj zame:) Tudi dosledno in sistematično, z repom in glavo. Kot bralka nikoli nisem imela občutka (ki ga imam sicer pogosto pri prebiranju sodobnih - tudi slovenskih pisateljev), da svoje misli razpleta samo zato, da bi mi pokazal, kako veliko zna in kako drugi nimamo pojma. Da sem mu verjela, mi je nanizal ogromno število argumentov. Da sem ga bolje razumela, mi je pripovedoval v prispodobah. Enkratno.

Roman Vojna in mir se lahko bere na različne načine. 

Če se odločite, da boste zasledovali le zgodbo in spremljali usode oseb, bo to izredno prijetno in zanimivo branje. Realistični roman kot se šika. Klasika, ki je zaradi svoje univerzalnosti še vedno aktualna. V tem primeru lahko mirno preskočite pisateljeva razglabljanja o zgodovini, nič ne boste zamudili. Tudi o poteku posameznih bitk lahko berete le površno. V tem primeru boste uživali predvsem v prvih dveh zvezkih; ob branju zadnjih dveh zvezkov si boste pa vedno pogosteje želeli, naj se pisatelj vendarle spet vrne k zgodbi in junakom. Torej - če se boste težko prebijali že preko prvih dveh delov romana, je bolje, da odnehate. V drugi polovici romana bo vse samo še hujše.

Če pa roman Vojna in mir želite dojeti v vsem njegovem bogastvu, bo to malce bolj zahtevno branje. Da užitek ne bo izostal, morate imeti vsaj malo radi tudi zgodovino. In ne sme se vam zdeti za malo, da vam nekdo nekaj pridiga, ko vendar berete roman, ob katerem bi se radi sprostili. Boste pa v tem primeru deležni prijetnih občutkov, ki so dostopni le izbrancem;-)

Kakorkoli že, roman Vojna in mir je mojstrovina, ki jo iz vsega srca priporočam v branje.

★★★★★

Lev N. Tolstoj (1828-1910),
 posneto l.1908 v Jasnaji Poljani,
(foto: Sergej Prokudin-Gorki),
 prva barvna fotografija posneta v Rusiji

Tolstoj, Lev Nikolaevič
Vojna in mir
iz ruščine prevedel: Vladimir Levstik
Cankarjeva založba, 1968, (zbirka Sto romanov, št. 39)
1603 strani

==============================================
Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir,- in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (tretji zvezek)

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (tretji zvezek)

Napoleon je na otoku Sv. Helene, v tihi samoti,  kjer je obetal, da posveti svoje brezdelje razlagi velikih dejanj, ki jih je izvršil, pisal:

Vojna z Rusijo bi bila morala biti najbolj ljudska vojna novega veka. Bila je vojna zdrave pameti in resničnih koristi, vojna za mir in varnost vseh; bila je čisto miroljubna in konzervativna. Šlo je za veliko stvar, za konec slučajnosti in za pričetek varnosti. Novo obzorje, nova dela bi se odprla, polna blaginje in uspevanja za vse. Evropski sestav je bil ustanovljen; vprašanje je bilo samo še, kako naj ga uredimo. [...] Evropa bi bila na ta način kmalu postala en narod; vsak bi lahko potoval koderkoli, pa bi bil vendar povsod v skupni domovini. Zahteval bi bil za vsakogar prosto plovbo po vseh rekah in skupnost mórij ter dosegel, da bi se stalne vojske poslej skrčile v telesne straže za vladarje....

Še en, ki si je domišljal, da lahko z vojno ustvari boljši svet, in to celo nekaj takega, kar imamo danes - Evropsko unijo. Gromozansko število mrtvih, ki ga je terjala vojna z Rusijo - ta je skupaj na Napoleonovi in ruski strani presegla 1 000 000(!) ljudi, ga ni ganilo. Po njegovem mnenju so bile ob veličini zgoraj omenjenih ciljev človeške žrtve nujne in nepomembne.

Tretji zvezek Tolstojevega romana Vojna in mir opisuje Napoleonov pohod v Moskvo. Tolstoj je ta pohod natančno preučil. Prebral je mnoge zgodovinske knjige in spomine udeležencev vojne. Tekom romana si ne pusti vzeti veselja, da o svojih razmišljanjih ne poduči tudi bralca. Kar je sila zanimivo. Res.
Tolstoj tako večkrat zapiše: Zgodovinarji o tem in tem (kakšnem dogodku na poti Napoleona v Moskvo in nazaj) menijo to in to, ter na nato doda, vendar to ne drži. Svojo trditev potem natančno argumentira - lahko tudi z matematiko diferencialov in integralov.

Primerilo se je, da so ravno v času, ko sem brala Vojno in mir na meni ljubem televizijskem kanalu Viasat History predvajali zelo zanimivo in dobro pripravljeno dokumentarno oddajo v dveh delih o Napoleonovem pohodu v Moskvo. Svoja mnenja o pohodu so podajali tako francoski kot ruski zgodovinarji. Ob gledanju oddaje sem se prepričala, da zgodovinarji na Napoleonovo vojno z Rusijo še vedno gledajo tako, kot so na dogodke gledali zgodovinarji v Tolstojevem času. In da se še vedno - vsaj v nekaterih pogledih, motijo. Kakorkoli namreč preobračam - mnoge Tolstojeve razlage poteka dogodkov se mi zdijo verjetnejše in bolj logične kot uradne zgodovinske razlage.

Na primer:

• Po uradni zgodovinski razlagi naj bi Rusi Napoleonovo vojsko načrtno zvabili globoko v Rusijo z namenom, da jo oslabijo, zadržijo na ruskem ozemlju in jo nato prisilijo, da se v zimskem času začne vračati nazaj v Evropo. Ni res! Tako je le naneslo. Ruska vojska se je bila prisiljena umikati pred napredujočo Napoleonovo armado, ki je bila premočna za razdeljeno rusko vojsko - takrat še brez enega vrhovnega poveljnika. Ruska vojska se ni načrtno izogibala spopadu z Napoleonov, pač pa je to morala storiti, če ni želela biti premagana.

• Rusi so načrtno spraznili Moskvo in mesto prepustili Napoleonu. Ni res! Slavni ruski poveljnik Kutuzov je še dan pred uradnim umikom trdil, da mesta ne bodo prepustili sovražniku. Uradne oblasti v Moskvi so do zadnjega verjele, da bo Moskva ostala v ruskih rokah in zato niso uspele v pravem času poskrbeti za evakuacijo ljudi in državnega premoženja. Ljudje, ki so zapustili Moskvo, so to storili na lastno pest in po lastni presoji - ker so imeli prave informacije in so bili dovolj bogati, da si so to lahko privoščili.
• Francoski zgodovinarji trdijo, da so zapuščeno Moskvo zažgali Rusi sami, ruski zgodovinarji pa dopuščajo možnost, da so to storili Napoleonovi vojaki. Nič od tega ni res! S tem, ko je Tolstoj v svojem romanu kritiziral ti dve mnenji uradnih zgodovinarjev, je dokončno pridobil moje zaupanje. Od takrat dalje sem mu verjela vse, kar je napisal in nisem bila prav nič naveličana tega, da me ves čas nekaj poučuje. Tolstoj namreč trdi, da za požare, ki so po prihodu Napoleona v mesto, izbruhnili po Moskvi, ni potrebno iskati namernih požigalcev:

Moskva je pogorela zaradi tega, ker je bila postavljena v razmere, v kakršnih mora pogoreti vsako leseno mesto, ne glede na to, ali je v tem mestu sto trideset slabih brizgalnic ali ne. Moskva je morala pogoreti zaradi tega, ker so jo prebivalci zapustili, takisto neogibno, kakor mora zagoreti kup skobljencev, ki bodo nekaj dni zaporedoma nanj padale iskre. [...] Moskva se je vnela od pip, od kuhinj, od stražnih ognjev, od zanikrnosti tujih vojakov, teh prebivalcev, ki niso bili sami lastniki hiš.

A pustimo zanimiva zgodovinska razpravljanja! Preveč jih je. Natančno opisane bitke pri Borodinu, ki zavzema kar velik kos tretjega zvezka knjige, še omenila ne bom. Tam sta glavna nastopajoča vrhovna vojaška poveljnika Napoleon na francoski in Kutuzov na ruski strani. O njiju zvemo vse. Tudi to, da je med potekom bitke Kutuzov zadremal, Napoleona pa je mučil nahod.

Enkratno zna Tolstoj uporabljati tudi primere. Tako izpraznjeno Moskvo primerja s panjem brez matice, Napoleonovo armado po bitki pri Borodinu pa kot ranjeno zver, ki je še v naletu (in tako zavzame Moskvo), a so njene rane tako hude, da ne bo preživela (morala bo priznati rusko premoč in se poražena ter zdesetkana vrniti v Francijo).

A Vojna in mir je venderle roman, kjer so zgodba in osebe pomembnejši od zgodovinskih dogodkov. V tretjem delu se našim junakom, ki so nam zdaj, po 819-ih prebranih straneh, že prirastli k srcu, zgodi nekaj pomembnih stvari.

Nataša se kesa svoje neumne poteze. Namesto na plese zahaja v cerkev in moli. Nič več se ne smeje. Pa vendar... Od prejšnjih branj romana mi je ostalo v spominu, da ta njena "bolezen" kar traja in traja, in to skoraj vse do epiloga. Pa sem na svoje veliko veselje ugotovila, da sploh ni tako! Nataša dokaj hitro prebrodi nesrečni pripetljaj. Dejanje globoko v sebi predela in živi naprej. Nekaj takega je pri mladem, radoživem in energije polnem dekletu veliko bolj verjetno kot zagrenjenost in obžalovanje, ki trajata in trajata. Nataša sicer ni več tista živahna Nataša iz preteklosti, je pa zato zdaj bolj odrasla, manj naivna, predvsem pa močnejša. S svojo preteklostjo pa popolnoma poračuna pozneje, ko se ponovno sreča s knezom Andrejem, ki je (spet) smrtno ranjen. Eden najganljivejših odlomkov celotnega romana:)

Nikolaj in Marja,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

V tretjem zvezku se srečata tudi grof Nikolaj Rostov in knežna Marja Bolkonska. Srečanje je skoraj pravljično. Nikolaj kot kakšen princ na belem konju reši Marjo iz rok puntarskih kmetov, ki ji ne pustijo, da bi pred bližajočo se Napoleonovo vojsko pobegnila s svojega posestva. Eden najbolj romantičnih odlomkov celotnega romana:)

A mesto glavnega junaka v tem tretjem delu romana nedvomno pripada Pierru. Vse bolj postaja jasno, da je Pierre tisti, ki ima osrednjo vlogo v romanu. V začetnih delih knjige se je zadrževal v senci precej bolj markantnega, pozornost vzbujajočega in vsekakor tudi junaškega kneza Andreja - njegovega najboljšega prijatelja, zdaj pa vse bolj postaja občudovanja vreden junak. Zdi se, da bo vsak čas izgubil svojo nerodnost, postal samozavesten, se pomiril sam s seboj in ugotovil, kaj je njegovo poslanstvo.

Kar nekaj nastopajočih v tem tretjem delu knjiga ugotovi, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Soočanje z vojno in njenimi posledicami pripomore k temu, da se stvari hitreje razjasnijo. Iz Tolstojeve pripovedi izhaja, da sta v življenju najpomembnejša ljubezen in sočutje. Pierre je že čisto blizu tega spoznanja. Andrej se zave tega, ko po borodinski bitki na sosednji kirurški mizi zagleda moškega, ki ga od vseh ljudi na svetu najbolj sovraži, a v tistem trenutku čuti do njega samo sočutje in ljubezen.

Če sta Pierre in  Andrej do teh ugotovitev prišla po težki poti, sta pa Nataši ljubezen in sočutje nekako že vcepljena v dušo in duha.
Ko Rostovi pred Napoleonom bežijo iz Moskve s seboj odnašajo tudi svoje premoženje. Na razpolago imajo le trideset vozov in natančno morajo izbirati, kaj bodo vzeli s seboj in kaj bodo pustili roparskim hordam, ki bodo zasedle Moskvo. Za Rostove je še posebno pomembno, da s seboj vzamejo čim več, saj se je njihovo finančno stanje v zadnjih letih zelo poslabšalo. Tega se vsi zavedajo - tudi Nataša.
A vendar je Nataša tista, ki poskrbi, da se z družinskim premoženjem natovorjeni vozovi ponovno začnejo raztovarjati in se namesto za prevažanje dragocenega kristala in umetniških slik uporabijo za prevoz ranjencev iz borodinske bitke. Kdo bi v današnjem času postopal tako, kot je postopala Nataša in kdo tako, kot se je namenila narediti njena mama, grofinja Rostova? Ta je menila, da njihovi vozovi ob tako številnih ranjencih ne pomenijo nič - še vedno bo namreč večina ranjenih ostala na milost in ne milost prepuščena prihajajočim Francozom, sami pa bodo tako ostali brez prepotrebnega premoženja, ki je nujno za prihodnost otrok. Hja, priznati moramo, da se ne moti...

Tretji zvezek romana Vojna in mir se konča v trenutku, ko Pierre iz enega izmed požarov rešuje triletno deklico; francoska vojaška patrulja pa ga aretira, ker meni, da je eden izmed požigalcev Moskve.
Na začetku četrtega - zadnjega zvezka romana, se dogajanje seli v Peterburg, kjer v salonu Ane Pavlovne Schererjeve - daleč od vojne, sproščeno razpravljajo o dogajanju v Moskvi in kolebajo od takšnega k drugačnemu mnenju - kakor pač trenutno kaže, da je najprimernejše.

Napoleon,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

==============================================

Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir, - in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)

prav kmalu pa tudi:

• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)