George Saunders: Lincoln v bardu

Ta knjiga me je razveselila kar trikrat. Če bi po njej posneli film, bi me mogoče še četrtič. A kaj takega skoraj ni pričakovati, saj je knjiga tako zelo posebna, da si ne predstavljam, da bi jo kdo upal filmsko upodobiti.

Prvič je bilo, ko sem jo brala v originalu. Moje navdušenje - če ne celo vzhičenost nad knjigo, lahko začutite, če preberete recenzijo, ki sem jo napisala pred dvema letoma in pol.

Drugič je bilo, ko sem obiskala kraj, kjer se roman Lincoln v bardu dogaja - to je pokopališče Oak Hill, nedaleč od Washingtona. Willijeva bela kamnita hiša je bila čisto na robu. Preberite, kako je bilo.

Tretjič je zdaj, ko sem roman prebrala še v slovenskem prevodu. Prevajalec Andrej E. Skubic - specialist za Georgea Saundersa, saj je poleg pričujočega romana prevedel tudi zbirko njegovih kratkih zgodb Deseti december - je opravil čudovito delo. Tudi težko. Najti besedo ognjegrom ali pa besedno zvezo fenomen snovnosvetlobnega razcveta, ni kar tako. Ali pa pisati tako opolzko, da je že zapleteno brati: Ti preklet kur*c! Tam je vsak usr*n kur*c hodit sr*t pa odmetavat smeti! In kaj je zleknjena figura v bolniški skrinji? Nič drugega kot truplo v krsti.

Ob prvem branju romana, se me je dotaknil predvsem opis odnosa med očetom in sinom, njune navezanosti. Od drugem branju - v slovenskem prevodu, pa so me zanimale predvsem številni duhovi, ki begajo po pokopališču in se nikakor ne morejo sprijazniti s tem, da so mrtvi. Gnusili so se mi in smilili obenem, marsikateri pa so mi zrasli k srcu. Preko njihovih življenjskih zgodb je pred mojimi očmi zaživela ameriška zgodovina z vsemi svojimi vzponi in padci. V tej zgodovini zavzemajo pomembno mesto afro-američani. Zatirani večino časa, stopajo na nova pota. George Saunders je leta 2017, ko je knjigo napisal, že slutil, da bo potrebno nekaj takega kot BLM. Na pokopališču Oak Hill duhove afro-američanov železna ograja ne more zaustaviti, duhove belcev pa lahko. Kakšna simbolika!

Sporočilo romana je naslednje: V življenju je pomembno samo to, da delamo dobro in da lajšamo trpljenje drugih.

Tako preprosto je to. In zlajnano, boste rekli. A še kako resnično.

Upam, da bo roman Georgea Saundersa, Lincoln v bardu, našel pot do čim večjega števila slovenskih bralcev. Ker je pisan na zelo nenavaden način in vsebuje veliko iztočnic za premišljevanje o ameriški zgodovini, bo to precej težko. A glejte, če obstajajo vica, so takšna, kot jih opisuje George Saunders. In ljudje smo uboge pare, ki se trudimo, da preživimo, vsak na svoj način. Čeprav se na videz zdi, da je vsakdo drugačen, to ne drži. Vsi občutimo bridkost, ali smo jo, ali jo bomo. Nenehno nas prekašajo okoliščine, preskromno smo obdarjeni z uteho; trpeča, omejena bitja smo. Drug drugega si moramo prizadevati videti na tak način, pa bo za vse bolje na tem svetu.

To so citati iz knjige, za katero sem prepričana, da bo nekoč v kanonu ameriške literature, če ne bo celo označena kot klasika.

Lincoln Memorial 
Washington D.C.

Abraham Lincoln velja za očeta modernih Združenih držav Amerike in mogoče celo za najpomembnejšega ameriškega predsednika. Ameriški narod je ohranil enoten in odpravil je suženjstvo, četudi za ceno množice smrtnih žrtev, ki jih je terjala državljanska vojna.

V bardu pa ni on, ampak njegov 11-letni sin Willi, a trpita oba - predsednik predvsem zaradi dvomov in odločitev, ki jih je moral sprejeti v času državljanske vojne.