Emile Zola: Umetnina

Paul Cezanne (1839-1906) - pomembni francoski slikar, ki je povezal slikarstvo 19. stoletja z moderno umetnostjo - in Emile Zola (1840-1902) - pisatelj in najpomembnejši predstavnik francoskega naturalizma, sta bila velika prijatelja. Skupaj sta hodila v osnovno šolo v Aix-den Provence, se potepala po okolici tega provansalskega mesta in plavala v bližnji reki. Prijateljstvo se je nadaljevalo tudi potem, ko sta odrasla in se napotila v Pariz, kjer sta začela graditi vsak svojo poklicno kariero - eden kot slikar, drugi kot novinar in pisatelj.

Paul Cezanne: Paul Alexis bere Emilu Zolaju
(1870)
(Public domain)

Ko je leta 1885 izšel Zolajev roman Umetnina, se je njuno prijateljstvo naenkrat in za vedno končalo. Po kratkem in izredno uradno napisanem pismu, ki ga je Cezanne poslal Zolaju in se z njim zahvalil za izvod romana Umetnina, so se stiki med njima prekinili. Menda se od takrat dalje prijatelja, ki sta vedno tičala skupaj, nista več srečala. Vzrok za to tiči v vsebini romana Umetnina, ki jo je Cezanne doživel zelo osebno.

Umetnina je eden izmed 20-ih romanov, ki jih je Emile Zola združil v ciklusu Rougon-Macquartovih, in opisujejo usodo številnih članov iste družine iz časa francoskega drugega cesarstva. Umetnina se osredotoča na življenje umetnikov - na njihovo bohemsko življenje v drugi polovici 19. stoletja v Parizu. To obdobje je z vidika umetnostne zgodovine izredno zanimivo, saj je bil to čas, ko se je v likovni umetnosti rojeval nov stil, ki je dodobra zaznamoval vsa naslednja desetletja - slike tega umetnostnega obdobja pa so še vedno izredno cenjene, priljubljene in zaželene med številnimi ljubitelji likovne umetnosti po vsem svetu. V obdobju, ki ga opisuje roman Umetnina, se je rojeval impresionizem, ki je pometel z zadržano in vzvišeno, predvsem pa dolgočasno institucionalno umetnostjo francoskega romanticizma in realizma. Na slike je prinesel žive barve in svetlobo - vse naneseno z ostrimi in hitrimi potezami čopičev ter debelo nanesenimi sloji barve.

Emile Zola je slikarje, ki so ustvarjali impresionizem, dobro poznal: Edouarda Maneta, Clauda Moneta, Pierra Renoira in še mnoge druge - ter seveda svojega dobrega prijatelja Paula Cezanna. Poznal in cenil je njihova dela ter kot novinar tudi pisal umetnostne kritike o njihovih slikah in kipih. Vedel je, kako težko se je rojeval nov stil, kako zasramovan je bil s strani uradnih poznavalcev umetnosti in kako težko so se impresionistične slike priborile svoje mesto na razstavah. Snovi je bilo za cel roman in Emile Zola je s svojim velikim pisateljskim talentom ta roman tudi napisal. 

Osrednja oseba v romanu je Claude Lantier, slikar velikega talenta, ki je krenil po povsem novih umetnostnih poteh in začrtal temelje novega umetnostnega sloga, ki so mu potem sledili še mnogi drugi slikarji. Paul Cezanne se je prepoznal ravno v tem slikarju. A dejstvo, da je Zola ustvaril izredno nadarjenega mladega slikarja po podobi svojega prijatelja, bi za Cezanna pravzaprav ne smelo biti prav nič žaljivo - celo obratno, moral bi se počutiti počaščenega. V prvem delu romana je namreč glavni junak opisan izredno pozitivno. Njegova briljantnost in izjemni talent kar žarita z vsake strani romana. Claude uspe v tem začetnem delu naslikati veličastno sliko, ki med umetniško srenjo sicer vzbudi veliko zgražanje, a je vendar že na prvi pogled jasno, da delo izraža umetnikovo veliko genialnost in izvirnost.

Genialen in briljanten pa je tudi začetek romana Umetnina! Prvo poglavje knjige se splača prebrati, tudi če niste veliki ljubitelji likovne umetnosti in impresionizma. V tem prvem poglavju Claude dobi navdih za svojo - zgoraj omenjeno sliko, in spozna svojo muzo. Srečanje dveh mladih ljudi v nevihtni noči sredi Pariza je silovito, a tudi sila romantično, vsekakor pa nabito s spolno energijo, ki se sprosti v nastanku umetnine, ki jo pozneje opazovalci na razstavi ali neskončno občudujejo ali pa neizmerno zaničujejo - pri tej umetnini srednje poti ni bilo.

A ko pišem o tej prvi Claudojevi sliki kot Umetnini... Ne, to še ni tista Umetnina, ki služi naslovu romana. Veliko Umetnino je šele potrebno ustvariti in tukaj se začenjajo slikarjeve muke ter vse težave, ki spremljajo nastanek resnično genialnega dela, ki ne prenese kompromisov in približkov. Emile Zola v romanu natančno opiše trpljenje genialnega slikarja, ki ga nezadržno vleče k svojemu umetniškemu delu - podobi, ki jo slika, ki jo vedno znova popravlja in na novo ustvarja, ker nikakor ne doseže ideala, ki se ga je zamislil. In tej Umetnini žrtvuje vse - svojo družino in prijatelje. Ter svoje življenje.

V tem drugem delu romana tiči tista vsebina, ki se je tako zelo zamerila Paulu Cezannu, da je prekinil svoje prijateljstvo z Emilom Zolajem. Podoba sicer genialnega slikarja, ki pa kljub vsemu ne uspe ustvariti svoje velike Umetnine, je bila namreč za Paula Cezanna nesprejemljiva, ali celo globoko žaljiva. Meni se sicer zdi ta slikarjeva preobčutljivost krepko pretirana, a takšni so pač genialni umetniki;) - tako Claude Lantier kot Paul Cezanne.

V glavnem junaku romana Umetnina bi se po mojem mnenju prav lahko prepoznali tudi ostali impresionistični (ali pa impresionizmu bližnji) francoski slikarji konca 19. stoletja, ne samo Paul Cezanne. Dokaz za to je že to, da je v dveh slikah, ki sta omenjeni v romanu in ju slika Claude, zlahka prepoznati jasne sledi dveh resničnih platen - obe sta zelo znani, priljubljeni in občudovani, ter nosita veliko umetniško težo in vpliv, ki ju jasno čutimo še danes. Nobene od njiju ni naslikal Paul Cezanne.

Edouard Manet: Zajtrk na travi
(1873)
(Public Domain)

Prva je Zajtrk na travi, Edouarda Maneta, ki je bila leta 1873 razstavljena v Salonu zavrnjenih in je sprožila podobne (negativne in ogorčene) odzive kot jih je v romanu slika z naslovom Na prostem, ki jo je naslikal romaneskni slikar Claude Lantier. Sliki sta si zelo podobni. Nekoliko poenostavljeno lahko rečemo, da je glavna razlika le v tem, da je na tisti iz romana v sredini kompozicije namesto sedeče, naslikana ležeča gola ženska. Model zanjo je bila Christine - premočena in premražena mlada ženska, ki je v tisti nevihtni noči z začetka romana prespala pri slikarju in služila za utelešenje vse umetniške sile in strasti, ki se je nabrala v mladem slikarju in se izrazila v njegovem prvem pomembnem in za umetniški svet prelomnem likovnem delu.

Claude Monet: Impresija, vzhajajoče sonce
(1872)
(h.arhiv)

Drugo sliko - tisto, ki naj bi v romanu postala naslovna Umetnina, je Zola zasnoval na svetovno znani sliki, ki je impresionizmu dala tudi ime. To je slika Clauda Moneta, Impresija, vzhajajoče sonce. Tako romaneskna kot resnična umetnina upodabljata pristanišče z žerjavi - ena tistega v Le Havru, druga v Parizu, na obeh je upodobljen tudi čoln na Seni. Bistvena razlika med obema slikama pa je v tem, da je na Monetovi sliki čolniček komaj opazen, pri Cloudoju pa je osrednji motiv ravno ta čoln, oziroma če sem bolj natančna, gola kopalka na njem. Ta je Claudoju povzročala težave! Te gole ženske ni in ni uspel naslikati tako, da bi bil zadovoljen. V tej ženski je tičala vsa tragika genialnega umetnika, ki ne more ustvariti resnične umetnine.
Mogoče bi moral ostati le pri upodobitvi pristanišča in reke ter se odreči natančnejši upodobitvi figur, tako kot je to storil Claude Monet v svoji Impresiji. Potem bi lahko nastala slika, ki bi bila Umetnina in bi slikarju prinesla tako želeno slavo in postala potrditev njegovega genialstva.

Naj se odreče upodobitvi gole ženske, za katero je jasno, da ne sodi na sliko, je Claudu svetoval tudi njegov prijatelj Sandoz. Pierre Sandoz je druga pomembna oseba v romanu Umetnina. In po mojem mnenju še en vzrok za Cezannovo užaljenost in zamero. Pisatelja Sandoza je namreč Emile Zola ustvaril po svoji lastni podobi. Mnogo vzporednic se lahko povleče med pisateljem romana Umetnina in pisateljem v romanu Umetnina, a tista, ki je Cezanna najbolj užalila, je bila verjetno ta, da je Sandoz tekom romana, stran za stranjo vedno uspešnejši in bogatejši. Napreduje in je vse boljši. Claudu (aka Cezannu) takšnega uspešnega razvoja pisatelj ni privoščil. Slikar svojega življenjskega cilja ne doseže.

Roman Umetnina, Emile Zolaja, je obvezno branje za vse ljubitelje umetnosti, še posebej impresionizma. S tem romanom smo bralci dobili neposreden vpogled v eno najzanimivejših umetnostnih obdobij - in to iz prve roke.

Če želite izvedeti, kako pomemben in odmeven dogodek je bila vsakoletna razstava slik v pariškem Salonu, berite roman Umetnina. Ljudje so se v velikanskih množicah zlivali v razstavne prostore, kjer je bilo na tisoče še nikoli razstavljenih slik. Naša Ivana Kobilica je uspela razstavljati v Salonu; impresionističnim slikarjem je to uspelo le redko.

Če želite izvedeti, kako predanost neki stvari - v tem primeru likovni umetnosti, ruši vse drugo v svoji okolici, berite roman Umetnina. 

Če bi radi, da se vam med branjem knjige brez ilustracij, v možganih rišejo impresionistične slike, ki ste jih mogoče nekoč že videli, pa potem pozabili nanje, počasi in nevsiljivo, ena za drugo, berite roman Umetnina. 

Emile Zola se je spoznal na to, o čemer je pisal. Čeprav vsega, kar je napisal in predvideval, seveda, ni vzeti za čisto zlato. V nečem se je  vsekakor zmotil. Leta 1896 - več kot deset let po izdaji romana Umetnina, je o svojem mladostnem prijatelju slikarju napisal: šele danes vemo, da odkrivamo genialne delce velikega neuspelega slikarja. Emile Zola prav zares ni verjel v Paula Cezanna. Ni verjel, da bo kdajkoli uspešen in cenjen slikar, ki bo naslikal svojo Umetnino. Zolajeva zmota je bila velikanska.

Paulu Cezannu je uspelo ne samo to, da je naslikal Umetnino, naslikal jih je več in te visijo po vseh slavnih muzejih in galerijah sveta. In skoraj bi si upala trditi, da jih dandanes ljudje opazujejo in občudujejo pogosteje in raje, kot berejo romane Emile Zolaja. Romani Emile Zolaja so sicer prestali preizkušnjo časa, saj jih še vedno tiskajo in berejo - tudi prevajajo; dokaz za to je sveži in čisto novi slovenski prevod:) - a vseeno sodijo v nek drug, pretekli čas. Slike Paula Cezanna pa po skoraj 150 letih od svojega nastanka še vedno delujejo izredno sveže in moderno. Ni slučaj, da je Paula Cezanna visoko cenil tudi Pablo Picasso. "Cezanne! Cezanne je bil oče nas vseh," je nekoč rekel.

★★★★★

Paul Cezanne: Gozd
okoli 1890
(Public domain)

Zola, Emile

Umetnina

iz francoščine prevedel Jaroslav Skrušny

originalni naslov: L'oeuvre

spremno besedo napisal Tone Smolej

Ljubljana 2017, Beletrina

573 strani

ISBN 978-961-284-291-8

Knjige čakajo...

Kaj sem storila danes? V knjižnici domačega kraja sem rezervirala sedem knjig :-)

Že prihajajo obvestila, da so knjige pripravljene. Čez nekaj dni, ko bomo v Sloveniji, jih bom šla iskat v eno najlepših in najmodernejših slovenskih knjižnic. Seveda je že sedaj jasno, da vseh knjig v naslednjih treh tednih ne bom uspela prebrati. A že sposoditi si jih in jih malo prelistati, je prav fajn.

Če vas zanima, katere knjige so to, tukaj je seznam. Mogoče z njihovo pomočjo tudi vi najdete idejo za poletno branje.

Čingiz Ajmatov: Džamilina ljubezen

Za knjigo sem izvedela s pomočjo mojega tedenskega stenskega literarnega koledarja.V enem izmed tednov je bil tam predstavljen tudi kirgiški pisatelj Čingiz Ajmatov. Rojen je bil leta 1928 v nomadski družini. Kot otrok se je skupaj s svojo družino in živalmi selil iz enega konca kirgiške divjine v drugega; pozneje pa je imel pomembno vlogo pri izvedbi ruske perestrojke.
Prav vesela sem bila, ko sem odkrila, da je njegovo delo, ki mu je prineslo svetovno slavo, prevedeno tudi v slovenski jezik. Francoski pisatelj Louis Aragon je bil prepričan, da je Džamilina ljubezen najlepša ljubezenska zgodbo, kar jih je bilo kdajkoli napisanih. Ob takšni izjavi pač nisem mogla ostati ravnodušna...

Michael Ondaatje: Angleški pacient

Seveda sem knjigo nekoč že prebrala. Tudi film sem si ogledala. In bila navdušena! A letošnje poletje je mogoče ravno pravšnji čas za ponovno branje tega odličnega romana. Letos namreč mineva 50 let, od kar so prvič podelili prestižno britansko literarno nagrado booker in ljudem, ki so zadolženi zanjo, se je zdelo primerno, da to obletnico počastijo na prav poseben način. Odločili so se, da med vsemi dosedanjimi dobitniki nagrade izberejo zlatega zmagovalca. Uganili ste. Zlatega bookerja je dobila ravno knjiga Angleški pacient. Dober razlog, da knjigo preberem še enkrat. In uživam v še eni ljubezenski zgodbi.

Angleški pacient
(vir: European Film Academy)

Penelope Lively: Mesečev tiger

Ostanimo pri zlatem bookerju. Ko so bralce časopisa Guardian ob vsej mrzlici, ki je vladala ob izbiranju zlatega bookerja, povprašali, katera od knjig bi si zaslužila to nagrado, so se le-ti odločili za Mesečevega tigra. Da je knjiga kakovostna in je ne cenijo samo bralci, ampak tudi strokovna javnost, kaže tudi dejstvo, da je bila tudi med uradno peterico finalistov za zlatega bookerja. Knjiga Mesečev tiger je tudi knjiga meseca avgusta knjižnega kluba časopisa Guardian.

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Po odličnih "zimskih haikujih" so zdaj tukaj še "poletni". Si že predstavljam težko soparo in vročino, ki puhtita iz njih in nista za bralca prav nič prijetna. A to ni nekaj, zaradi česar bi se pritoževali. Haikuji Svetlane Makarovič so za bralca zdravilni in silijo v samorefleksijo.

Komadi: 111 pesmi za mlade in njim podobne

Še nekaj poezije. Knjigo sem že prebirala in se čudila nad enkratnim izborom pesmi, ki ga je opravil Andrej Ilc. Toliko čudovitih pesmi po mojem okusu, zbranih v eni sami knjižici! To, da mi jih ni potrebno iskati po 111-ih drugih knjigah, se mi zdi velikanski luksuz. Ki bi si ga kupila, če bi se knjigo dalo še kje dobiti...

Ivan Cankar: Tujci

Letos je na nek način tudi Cankarjevo leto. Mineva namreč 100 let od konca prve svetovne vojne, pandemije gripe - in s tema obema dejstvoma povezane smrti (recimo, da to je) največjega slovenskega pisatelja.
Tujce je napisal s podobno željo, kot je Emile Zola napisal Umetnino. Brati o življenju umetnikov ob prelomu 19. v 20. stoletje, bo lahko prav tako zanimivo, kot tisto o življenju francoskih impresionistov.

(Zapis o Zolajevi Umetnini pride na hermionin blog zdaj zdaj.)

Matic Majcen: Kubrickova Odiseja v vesolju: vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov

Letos ne mineva samo 100 let od smrti Ivana Cankarja in 50 let od prve podelitve literarne nagrade booker. Letos mineva tudi petdeset let, od kar je Stanley Kubrick posnel legendarni znanstveno - fantastični film Odiseja 2001. Film je tako veličasten, da je prerasel svojo knjižno predlogo Arthurja C. Clarka. Film je tako izvrsten in enkraten, da o njem pišejo celo knjige. Ena izmed njih je tudi izpod peresa Slovenca. Ker sem velika navdušenka nad filmom -  Ste si že ogledali tisto uvodno sekvenco filma, ki prikazuje življenje v prazgodovini? Enkratna je - a to je šele začetek - bom knjigo z veseljem prebrala. In si ponovno ogledala tudi film. Tudi ta že čaka name v knjižnici:) Mogoče pa mi na jesen uspe obiskati celo razstavo o filmu, ki so jo postavili v filmskem muzeju v Frankfurtu.

2001: A Space Odyssey
(vir: Pintererest)

Tako. To so knjige, ki čakajo, da jih v naslednjih tednih - če bo le mogoče, preberem. Upam tudi to, da vsaj o kateri izmed njih tudi kaj napišem na hermionin blog.

Seveda pa si knjig ne bom samo izposojala. Prav gotovo jih bom - tako kot vedno - nekaj tudi kupila. Da podprem slovenske založnike ;) Knjig z zgornjega seznama se v veliki meri na žalost ne da več kupiti. So pa zato še mnoge druge. Vedno jih je mnogo, ki me pri sprehodu skozi slovenske knjigarne premamijo, da jih kupim. Katere bodo tokrat, še ne vem.

No, za eno, ki bi jo rada kupila, pa vsekakor že vem. To so Prešernove pesmi v nemškem jeziku. Saj obstajajo prevodi njegovih pesmi v nemški jezik in so še vedno na voljo v kakšni od knjigarn, kajne? 

Prešernove pesmi v nemškem jeziku bodo darilo moji sodelavki. 

Ravno včeraj me je namreč vprašala, kaj ima Slovenija tako pomembnega opraviti s Francijo, da je to celo zapisala na kovanec za 2 evra. Debelo sem jo pogledala, pa je iz denarnice vzela slovenski kovanec in pokazala na to, kar je tam zapisano. France. 

"Pa to nima nič opraviti s Francijo, " sem zaklicala, "France je bilo ime našemu največjemu pesniku. Franz. Bil je nekaj takšnega kot vaš Goethe," sem še razložila. Zdelo se je, da jo zanima. Ali pa je bila le prijazna. Kakorkoli že, potem je z neverjetno spretnostjo in lahkoto, ki ju pri Nemki nisem pričakovala, s kovanca prebrala verz iz Zdravljice in bila čisto navdušena nad pomenom in tudi tem, da je ta verz sestavni del naše himne. 

Tako. Prešernove Poezije so že na seznamu knjig, ki jih nameravam kupiti v Sloveniji. Glede ostalih pa, kot že rečeno, se bom pustila presenetiti. Imate slučajno kakšne predloge?

Banana Yoshimoto: Der See

Med prebiranjem romana Der See (ali Jezero) so me ves čas prevevali občutki, da pisateljica, Banana Yoshimoto,  pred mano razgrinja ali pa celo tke izredno občutljivo, nežno in dragoceno tkanino, ki potrebuje skrbno nego in s katero je potrebno zelo pazljivo ravnati - sicer se poškoduje ali celo za vedno uniči. Ta nežna in krhka, a dragocena tkanina predstavlja ljubezen med dvema mladima človekoma, glavnima junakoma romana. Njuna ljubezen se tke počasi in pazljivo - spremlja pa jo skrb, da jo lahko že najmanjša malenkost nepopravljivo poškoduje in uniči.

Ona je Chihiro - mlada umetnica, ki še išče svojo poklicno pot, trenutno pa se ukvarja s poslikavo zidov in sten na hišah. On je Nakajima, postdoktorski študent na Medicinski fakulteti, ki se ukvarja z raziskovanjem kromosomov.

Mlada človeka se srečata na prav poseben način. Živita v Tokiju in sicer v dveh stolpnicah, ki stojita druga nasproti drugi. Chihiro in Nakajima sta s svojih oken zapazila drug drugega, spremljala življenje drug drugega in se nato nekoč tudi z okna na okno pozdravila. Po določenem času sta drug o drugem vedela več kot vedo marsikateri pari, ki živijo skupaj. Že samo način, kako nekdo obeša perilo na balkonu, na primer, pove o človeku zelo veliko. Ali pa čas, ko prižiga in ugaša luči v stanovanju.

Tako njuno prvo "resnično srečanje" - prva skupna kava oz. čaj, ki sta ga popila v bližnjem lokalu - sploh ni potekalo tako kot ponavadi poteka prvo snidenje dveh, ki se še nikoli v življenju nista pogovarjala drug z drugim. Pogovor je potekal iskreno in odprto; tako, kot ponavadi poteka med starima znancema - če je uporaba besede prijatelja vendarle še nekoliko preuranjena.

Tako že med tem prvim pogovorom postane jasno, da imata oba neprijetne spomine na otroštvo. Oba sta živela v disfunkcionalnih družinah. In oba sta bila (pre)močno navezana na svoji mami - Nakajima celo tako močno, da je bilo to že patološko in sta zaradi tega z materjo potrobovala strokovno pomoč. V času dogajanja v romanu sta obe mami že preminuli, njuna otroka pa prepuščena posledicam, ki jih povzroči tako tesen odnos med materjo in sinom oz. hčerko. Chihiro je s svojim značajem in optimizmom - pa tudi s pomočjo umetnosti, materino odsotnost globoko v sebi že nekako predelala in prebolela; Nakajima pa je šele na začetku poti, da se opomore od tragedije, ki jo je prinesla materina smrt. 

Ta dva prizadeta mlada človeka sta potem začela tkati svoj medsebojni odnos, ki je bil ves krhek, nežen in občutljiv, ves čas v nevarnosti, da se uniči, kakor je v nevarnosti, da se raztrga tanka in občutljiva tkanina. Le počasi se je iz tega odnosa razvila tudi ljubezen, ki pa je bila še vedno nežna in ranljiva.

Takole pravi Chihiro:

Wir gingen auf dünnem Eis, und wenn einer ausrutschte, würden wir beide hinfallen, aufs brechende Eis... Ein anfälligeres, verletzlicheres Paar konnte ich mir nicht vorstellen.

Hodiva po tankem ledu, in če bi enemu spodrsnilo, bi oba padla, na lomljajoči se led...Občutljivejšega in ranljivejšega para si ne bi mogla predstavljati.

Ljubezenska zgodba med Chihiro in Nakajimijem bi bila lahko zaradi melanholičnega vzdušja, ki preveva celotno knjigo in je tudi odraz pisateljičinega načina pisanja, razvlečena in dolgočasna. Kljub resnosti teme in hudim bremenom, ki jih nosita glavna junaka, bi lahko postala celo patetetična. Ne, to se ne zgodi in v tem je po mojem mnenju glavna vrednost knjige, zaradi katere cenim tudi Banano Yoshimoto kot zelo dobro pisateljico.

Pisateljica namreč preko celotne knjige gradi napetost, ki zgodbo med Chihiro in Nakajimajem zelo razgiba. Zgodba je napeta, ker bralec čaka odgovor na vprašanje, kaj točno se je še pripetilo Nakajimaju v otroštvu, da ga je tako zelo ranilo. Lahko vam dam namig;) Namig za odgovor lahko predstavlja novica, ki je bila pred nekaj dnevi v informativnih oddajah in na spletnih straneh vseh medijskih hiš. Govorila je o izvršitvi smrtne kazni z obešanjem na Japonskem.

Druga stvar, ki pomaga, da nam breme, ki ga nosita Chihiro in Nakajima, ne obleži pretežko na ramah, je optimizem. Banana Yoshimoto ga dozira v ravno pravšnjih količinah, da vsebina knjige, na eni strani ne zvodeni, na drugi pa ne postane (preveč) temačna in zagrenjena. Zaradi tega optimizma tragika glavnih junakov sicer ni nič manjša, a njeno težo vsi -  tako bralci kot tudi Chihiro in Nakajima, lažje prenašamo.

Del dogajanja - kakor nakazuje tudi naslov romana, ne poteka v Tokiju, ampak nekje na deželi ob jezeru. V teh odlomkih se odpre prostor za tisto, kar imam v japonskih romanih tako zelo rada. Nisem še prebrala dovolj japonskih romanov, da bi si upala trditi, da je to tudi tipično japonsko. Mislim na prelepe opise narave; zelenja, vode, neba in cvetočih češenj. Takšne opise najdete v najnovejšem romanu Harukija Murakamija, Die Ermordung des Commendatore; v romanu Yoko Ogawe, Zärtliche Klagen; pa tudi v enem od ostalih romanov Banane Yoshimoto, Lebensgeister. O vsem tem sem že pisala.

Ob jezeru iz romana Der See sta živela Nakajima in njegova mama, potem ko jima je to priporočil zdravnik. In to so bila Nakajiminova najlepša leta. Ob tem istem jezeru, nedaleč od šintoističnega šrajna s čisto izvirsko vodo, iz katere se pripravi najbolj aromatičen čaj na svetu, v času dogajanja živita ostarela brat in sestra, ki jih Nakajima želi obiskati, a ga je strah, da ga soočenje s preteklostjo ne bo preveč prizadelo.

Brat in sestra, ki živita samotno življenje ob jezeru pa predstavljata še eno značilnost, ki jo vedno najdete v romanih Banane Yoshimoto; pogosto pa tudi v drugih romanih japonskih avtorjev. Z Minom in Chii je pisateljica v knjigo prinesla nekaj japonske magičnosti in čarobnosti - nadrealizma. Ta pa je navzoč tudi v sanjah in videnjih, ki jih je v knjigi kar nekaj. V njih se mrtvi ljudje vračajo v naš svet in delijo nasvete, ali pa se z videnji napoveduje ena od možnih oblik prihodnosti.

Roman Banane Yoshimoto, Der See, je lepa ljubezenska zgodba v otroštvu ranjenih fanta in dekleta, za katero se zdi, kot da bi se dogajala v nekem drugem, začaranem svetu, a je še kako resnična; tudi žalostna, a vendar predvsem optimistična, z upanjem, da se bo kljub vsemu vse dobro izteklo. Bralec pa se ob koncu knjige zave sreče, ki jo nudi snidenje dveh sorodnih duš, ki se odločita, da bosta skupaj nadaljevali pot skozi življenje - in to z eno samo obljubo - da bosta enostavno le skupaj. Da bosta druga drugi nudili tudi oporo in si pomagali, je že drugotnega pomena.

★★★★☆

P.S. Kljub vsem lepim besedam, ki sem jih napisala, knjigi ne morem prisoditi petih zvezdic. Romanu vseeno nekaj manjka... Ali pa je nečesa preveč... Kaj je to, ne vem. Vsekakor pa je nekaj, kar se odraža v razliki med Vzhodom in Zahodom; razliki v razmišljanju ter tradiciji ljudi na daljnem Vzhodu in nami, ki smo rojeni in vzgojeni tu na Zahodu.

Banana Yoshimoto

(Foto: © Fumiya Sawa, Diogenes)

Yoshimoto, Banana
Der See
iz japonščine v nemščino prevedel: Thomas Eggenberg
Diogenes Verlag AG Zürich, 2014
221 strani
ISBN 978 3 257 06897 9

Samo Rugelj: Triglavske poti

Dr. Sama Ruglja nisem še nikoli osebno srečala, a vendar mi je že nekajkrat križal pot. Kakor jo je križal tudi mnogim drugim slovenskim ljubiteljem knjig:) 

V mislih imam, seveda, revijo Bukla. Njen ustanovitelj in glavni urednik je prav on. Brezplačna revija, ki prinaša novice o novo izdanih knjigah na slovenskem trgu, pospremljene s kratkimi, a verodostojnimi recenzijami, ki v knjigah iščejo predvsem pozitivne lastnosti in nikoli po nepotrebnem ne poudarjajo njihovih šibkih plati, je bila in je še vedno nekaj, kar mi prinaša veliko veselje in me na prijeten način obvešča o kakovostnih knjigah vseh slovenskih založniških hiš.

Druga pomembna stvar so njegove kolumne, ki so objavljene v Bukli ali na portalu Siol.net. Pripomorejo k malce drugačnemu pogledu na znane teme in širijo obzorje.

Kot tretje - nemogoče se je izogniti njegovemu očetu - "zdravniku za pijance" kot ga hudomušno naziva tudi on sam; pod tem imenom pa je bil splošno znan tudi pri večini Slovencev. Vsi študentje medicine smo ga poznali, a o njem in njegovem delu uradno od profesorjev izvedeli prav malo. 

No, se je pa moj oče enkrat srečal z njim! Ne, to ni bilo v eni od skupin za zdravljenje alkoholikov, ki jih je vodil dr. Janez Rugelj na svoj - za veliko takratnih strokovnjakov sicer sporen, a zelo uspešen način. Ne, srečanje se je zgodilo povsem spontano in slučajno na teku okrog parka ob rezidenci Brdo in zapustilo prijetne spomine.

A to, seveda, ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da je Samo Rugelj tudi pisatelj in da je njegova zadnja knjiga, Triglavske poti, jasno osvetlila še eno stvar, ki me povezuje z njegovim načinom razmišljanja. Poleg ljubezni do knjig in vsega, kar je povezano z njimi (branja in pisanja o njih, obiskovanja knjigarn, knjižnic in knjižnih sejmov) si deliva tudi veselje do hoje - s to (sicer veliko) razliko, da jaz pri vseh teh dejavnostih nisem tako profesionalna in zavzeta kot on. Če se omejim samo na hojo - kljub veselju do nje sem bolj sprehajalec kot hodec. Poleg tega raje hodim po ravnem kot pa po strmih hribovskih poteh. A zdaj sem se že napotila globoko v vsebino potopisno-esejistične, predvsem pa iskreno biografske knjige z naslovom Triglavske poti.

Knjiga ima tri tematske sklope, ki se medsebojno lepo prepletajo. Za boljše razumevanje so označene vsaka s svojim simbolom.

Osrednja nit pripovedi je vsekakor ultrapešpot od Ljubljane do vrha Triglava s ponovnim spustom v dolino v času dneva ali dveh, ki jo je avtor knjige prehodil skupaj s svojo prijateljico. Pot je bila dolga blizu 130 km in je vključevala z vzponi na hribe kot sta Tošč in Ratitovec ter na koncu seveda tudi na Triglav okrog 3000 m višinske razlike. Kako je ta pohod potekal, je opisano v tistih poglavjih knjige, ki so označeni s sledmi gojzarjev v poti.

Potem imamo dele, ki so označeni z Aljaževim stolpom. V teh poglavjih je prostor za avtorjeve spomine na predhodne vzpone na Triglav, pa tudi na mnoge druge vrhove slovenskih gora. Ta del pripovedi je najbolj intimno avtobiografski; osrednje mesto v njej pa zavzema avtorjeva velika, skoraj sveta ljubezen do gora - predvsem pa do Triglava, ki mu je bila položena že v zibko. Ne, to seveda ni čisto res;) Položena mu je bila že v čas pred zibko. Prvič je bil namreč na Triglavu že pred svojim rojstvom - še v varnem zavetju materinega telesa. 

Prvi "pravi" vzpon na Triglav je potem sledil v otroštvu, skupaj z očetom. To je bila velika stvar, kajti oče ga je peljal na Triglav šele potem, ko je dokazal, da je za kaj takega zrel - ko je imel za sabo že ogromno število ostalih slovenskih vrhov. Potem sledi "prvi samostojni" vzpon na Triglav skupaj s prijatelji, ki je bil poln mladostniške moči, zavzetosti in pohodniških načrtov za prihodnost. Sledi "zaljubljenski" vzpon z dekletom, ki se je zaradi slabega vremena in problemov z orientacijo ponesrečil. Enega od pomembnih temeljev za srečni zakon je predstavljal vzpon na Triglav skupaj z ženo in sicer po Transverzalni poti dr. Janeza Ruglja iz Ljubljane do Triglava - v trajanju nekaj dni; in seveda vzponi na najvišji slovenski vrh z vsakim od njegovih treh otrok, ki so predstavljali tudi nekakšno simbolno dejanje - predajanje ljubezni do gora naslednji generaciji.

Tretja stezica v knjigi je označena z odtisi bosih stopal. Ta del je filozofsko razmišljajoči in celo znanstveni. V teh poglavjih se je avtor z vso zavzetostjo lotil raziskovanja hoje kot najosnovnejše in najnaravnejše oblike človeškega gibanja. Prebral je nemalo knjig na to temo in razvil svojo lastno tezo o hoji. V teh poglavjih zvemo, da je bil ultrapohod iz Ljubljane na Triglav pravzaprav kontrolirani preizkus njegove hipoteze, da se s hitro hojo ne samo daleč pride, ampak se za kaj takega niti ne potrebuje ne vem koliko več časa kot bi za razdaljo potrebovali, če bi tekli; s to dodatno prednostjo, da po hoji organizem ni tako izčrpan kot je po teku oz. je skoraj samooskrben in ne potrebuje neke posebne dodatne pomoči osebja ob poti in tudi ne kakšnih hudih priprav na pohod. Sila zanimivo.

Da so klanci blažji in ovinki krajši, je dobro, da se ultrapohodnik na pot odpravi v družbi še koga. Samo Rugelj se je svoje ultrahoje lotil skupaj s svojo mladostno prijateljico in sošolko Mojco. Kadar sta hodila vštric in hoja ni zahtevala vse njune pozornosti ali pa sta počivala, sta se pogovarjala. O čem neki? O skupnih spominih na šolska leta? O športu in rekreaciji, pohodništvu in ljubezni do gora? O hoji? Ne, nič od tega. Pogovarjala sta se o homeopatiji. Hm. Da se o tem pogovarjata dva farmacevta, je še posebno pomenljivo.

Da se bo zgodba  odvijala tudi na to temo, sem začutila že zelo zgodaj. Samo je namreč pred pohodom na Triglav zajtrkoval kruh namazan z maslom in medom, poleg tega pa je zaužil še tableto kofeina; Mojca pa je pojedla homeopatski preparat z arniko. Arniko je zaužila tudi konec prvega dne pohoda, ko je nastopila rahla kriza. Tekom knjige pa postane jasno tudi to, da si je avtor knjige s homeopatskim zdravilom (in fizioterapijo) pozdravil tudi poškodovano koleno, za katerega so ortopedi že predlagali operativno zdravljenje. Kajti... vse skupaj deluje! 

Hm. Brez znanstveno podprtih dejstev je to kljub vsemu težko in tudi nevarno trditi. Ob homeopatiji sem vedno skeptična.

Je pa res - in o tem je v knjigi napisanih kar nekaj misli - da je Slovenija ena najbolj zadržanih držav glede uradne  rabe homeopatije. Zdravniki z licenco v Sloveniji ne smemo prakticirati  homeopatije. Prav tako se homeopatskih preparatov ne more kupiti v lekarnah.

V Nemčiji, kjer je Mojca nabirala svoje znanje o homeopatiji, je povsem drugače. To lahko potrdim tudi sama.  Ko se je sin pozimi pri smučanju poškodoval koleno, je eden od ortopedov - ponavljam, ORTOPEDOV, za zdravljenje priporočil tudi homeopatski pripravek - z arniko. Zdravilo smo vljudno zavrnili. Poškodba ni bila huda in se je pozdravila sama s pomočjo  fizioterapije in brez operacije ali zdravil. 

A vendar. Zdaj, po prebrani knjigi Triglavske poti in po spremljanju pogovorov med Mojco in Samom, mogoče ne bomo več tako ignorantski do homeopatije. Mogoče bomo poslušali priporočilo - tokrat ZOBOZDRAVNIKA , in bo mož pred implantacijo zobnega vsadka vseeno začel jemati homeopatski preparat, za katerega je dobil recept in ga bo nabavil v lekarni. Pomagal naj bi mu pri hitrejšem celjenju rane. In vsebuje arniko;)

V knjigi razmišljanja o homeopatiji pomenijo zanimivo protiutež razmišljanjem o hoji. Za te zadnje se avtor namreč vedno trudi navesti znanstvene argumente, pogovori o homeopatiji pa, hočeš nočeš, ostajajo mistični. A takšna je tudi narava homeopatije.
Razmišljanja o hoji so tista, ki zavzemajo osrednjo mesto v knjigi. So pravzaprav Hvalnica hoji - tako so v knjigi zastavljeni in tudi izvedeni. Strokovno in prepričljivo. Ravno prav čustveno in intimno zaznamovano, da je dodatno zanimivo.

Samo Rugelj se je v fenomen hoje potopil globoko in temeljito. Bralci smo lahko hvaležni, da je svoje znanje, ki si ga je pridobil s prebiranjem ogromnega števila knjig in svoja razmišljanja o tem, pripravljen deliti z nami. Meni osebno je bil najbolj všeč koncept misleca in sprehajalca, ki ga je razvil nobelovec Daniel Kahneman v svojem delu Razmišljanje, hitro in počasno, Samo Rugelj pa ga je v svoji knjigi Triglavske poti posebno izpostavil. Takole piše:

Kahneman je prepričan, da se blaga telesna aktivnost, ki jo prinese sprehajanje, lahko prelije v boljšo čuječnost, kar se je skozi zgodovino potrjevalo pri številnih mislecih in ustvarjalcih, ki so bili redni sprehajalci. Hoditi in obenem razmišljati je po njegovem mnenju lahko in prijetno opravilo.

O, ja, kako resnično je to! Tehniko (nekoliko hitrejšega) sprehajanja uporabljam tudi sama med dokaj rednim obiskovanjem proge za nordijsko hojo v okolici našega doma. Hoja ni tako hitra in naporna, da bi bile vse moje misli zaposlene samo s tem, kako hoditi in kako vzdrževati hiter korak, ampak je toliko sproščena, da lahko neobremenjeno razmišljam o najrazličnejših temah. Natanko tako, kot o tem pišeta Daniel Kahneman in Samo Rugelj. S takšno hojo sem redno fizično aktivna, poleg tega pa se dobro počutim, sprostim in napolnim z novo energijo. Tudi kakšen članek na hermioninem blogu zaradi tega napišem bolje, kot bi ga sicer. Ob kilavih poskusih s tekom mi kaj takega nikoli ni uspelo.

Knjiga Sama Ruglja, Triglavske poti, je čudovita knjiga, ki bo všeč vsem tistim, ki imajo radi hojo - ali še natančneje, ki imajo hojo raje kot tek. Ni samo malce mistična in čustev polna hvalnica temu najnaravnejšemu človeškemu gibanju, ampak je tudi znanstvena disertacija o hoji. Če drugega ne, so v knjigi poleg vsega ostalega omenjene vse (ja, skoraj bi si upala trditi, da so vse) pomembne knjige, ki so kadarkoli izšle in govorijo o hoji. Že zaradi tega pregleda literature je knjigo vredno imeti na domači knjižni polici. 

So pa še pomembnejši razlogi za to, da je knjigo vredno prebrati. Knjiga izžareva energijo, ki bralca dobesedno sili, da si obuje čevlje in začne navdušeno hoditi. Moj mož pa v knjigo polaga še dodatne upe. Upa, da mu bo z njeno pomočjo končno uspelo, da svojo ženo popelje na vrh Triglava, kjer še nikoli ni bila:)

Samo Rugelj
(1966)
(vir: Wikipedija)

Rugelj. Samo

Triglavske poti, Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije

Ljubljana, UMco.d.d. 2018, zbirka "S terena"

285 strani

ISBN 978-961-7050-04-2

P.S. Knjiga je izšla ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav