Oliver Buslau: Schatten über Sanssouci

Pruski kralj Friedrich II (1712-1786) je bil zadnji vladar, ki si je prislužil vzdevek Veliki. Bil je tudi zadnji slavni vojskovodja, ki je svoje vojake sam vodil po bojnih poljih. 

A Friedrich ni bil samo vojak, bil je še mnogo več. O tem lahko berete v zgodovinskem krimiču Oliverja Buslaua, Schatten über Sanssouci.

Ko je bil še najstnik in kronski princ, se pravi prestolonaslednik, se je uprl svojemu očetu in njegovi strogi, vojaški vzgoji, ki je mejila že na mučenje. Čeprav oče tega nikakor ni odobraval, se je Friedrich učil igrati na flavto. Razmere med očetom in sinom so se zaostrile do te mere, da je poskušal celo pobegniti v Anglijo. Pobeg se je izjalovil in kazen, ki je sledila, je bila ta, da je bil Friedrich izločen iz vrste pretendentov za prestol, poleg tega pa je moral biti navzoč pri usmrtitvi tistih, ki so mu pomagali pri načrtovanju pobega.

Po tem dogodku je Friedrich spremenil svoje obnašanje. Ugotovil je, da se ne splača upirati in se je pokoril očetovi volji. Poročil se je z dekletom, ki so mu ga določili, in ponovno postal prestolonaslednik.

Stavil je na prihodnost.  Od srečnega in zadovoljnega življenja ga je ločevalo le nekaj let potrpežljivosti.

Roman Schatten über Sanssouci se začne, ko je Friedrich star 36 let in po očetovi smrti že več kot pet let kralj Prusije. Za njim je Prva šlezijska vojna, v kateri je premagal cesarico Marijo Terezijo in Prusiji priključil velik del ozemlja današnje Poljske. To je bil čas miru in blagostanja, tako za kralja kot tudi za Prusijo. Friedrich je lahko živel tako, kot si je vedno želel.

Izven obzidja Potsdama je zgradil svojo poletno rezidenco, ki jo je imenoval Sanssouci - ali Brez skrbi. Le redki so smeli tja - žena, na primer, nikoli ni prestopila praga te palače, saj jo je Friedrich popolnoma izločil iz svojega življenja.

V Sanssouciju je redno, vsak dan zgodaj zvečer, igral na flavto. Spremljali so ga njegovi dvorni glasbeniki, koncerti pa so bili povsem privatni, brez poslušalcev, samo za Friedricha II in njegove glasbenike.

Palača Sanssouci

In zdaj k romanu. V tem idiličnem obdobju in okolju se zgodi, da izgine eden izmed ožjih kraljevih služabnikov. To pravzaprav ne bi smelo biti nič tako zelo usodnega, ampak ta služabnik je vendarle nekaj posebnega. Nič ne govori, tako da so vsi prepričani, da je idiot. Pa je seveda ravno obratno. Njegovi možgani delujejo na zelo prefinjen in strogo matematičen način. Opazi vsako simetrijo, sosledje števil in njihova sorazmerja. In seinem Geist herrschten Ordnung und Harmonie. A v resničnem svetu te harmonije in reda, ki vladata v Andreasovi glavi, ponavadi ni. Še ravne ceste v Potsdamu pravzaprav niso čisto ravne in zidaki v na videz gladkih stenah potsdamskih hiš se ne prilagajajo drug drugemu. 

Tako ni prav nič čudno, da je Andreas povsem prevzet, ko nekoč sliši kanon (ali pa je bila fuga) slavnega nemškega skladatelja, ki je prišel na dvor Friedricha II v Potsdam, in je moral kar takoj, še v potovalnem plašču, iz melodije, ki so mu jo predložili, zložiti večglasno glasbeno delo. Simetrija in harmonija skladbe sta ga očarali. Skladba se je skladala z njegovimi predstavami urejenega in harmoničnega sveta - tako drugačnega od nepopolne resničnosti.

Skladatelj, ki je ustvaril to harmonično delo, ki je presunilo Andreasa, ni bil nihče drug kot ostareli Johann Sebastian Bach, ki je maja 1747 res prišel v Potsdam. Obiskal je svojega sina Carla Philippa Emanuella Bacha, ki je še ena resnična zgodovinska oseba v romanu Schatten über Sanssouci. Bachov sin je bil namreč res čembalist, oziroma pianist v Friedrichovem osebnem orkestru, s katerim je pruski kralj vsak večer koncertiral v palači Sanssouci.

A vendar noben od obeh Bachov in tudi Andreas ali pa Friedrich II niso glavne osebe romana Schatten über Sanssouci. Dvorne spletke, ki se razraščajo kot štukature pajkove mreže v koncertni sobi palače, se ovijajo okrog gospoda Musikusa, Johanna Joachima Quantza. On je tisti, ki je Friedricha, ko je bil še najstnik, na skrivaj učil igrati na flavto in on je tisti, ki  je zdaj, ko je Friedrich kralj, odgovoren za večerne koncerte. Sklada tudi koncerte za flavto, da ima Friedrich kaj igrati. Tudi on je resnična zgodovinska osebnost.

Čeprav je roman Oliverja Busslaua zgodovinski kriminalni roman, sem ga brala bolj kot roman o glasbi in glasbenikih. Čudovito je opisan način skladanja in predvsem težave, ki tarejo glasbenike ob pomanjkanju navdiha. Kakšno garanje je ustvariti novo in enkratno glasbeno delo, se ne ponavljati in biti dolgočasen! In kakšno prednost pri kreativnem ustvarjanju imajo tisti, ki so glasbeno še posebno nadarjeni. Ob branju romanu postane kristalno jasno, da ni nobeno naključje, da sta Bach in njegov sin v glasbenem svetu precej bolj znana in cenjena kot Quantz.

A vendar je Oliver Busslau s svojim romanom skladatelju in glasbenemu učitelju Johannu Joachimu Quantzu postavil svojevrsten spomenik. Glasbenika je namreč predstavil izredno prijazno in prikupno. Skoraj mi je prirasel k srcu s svojo usihajočo kreativnostjo, strahom, da ne bo več deležen kraljeve milosti in skoraj smilil se mi je zaradi spletk, v katere so ga ujeli.

Quantzove koncerte za flavto, ki so bili napisani za Friedricha Velikega, še vedno izvajajo in jih je prav zanimivo poslušati - še posebno, če poslušalec pozna ozadje njihovega nastanka. To namreč, da so bili napisani za kralja solista, in tako vsaj nekoliko prilagojeni njegovemu znanju in spretnosti igranja na flavto, z ravno prav podpore s strani orkestra, da je njegovo igranje prišlo do pravega izraza, a vendar ne preveč, da se kralj zaradi tega ne bi počutil užaljenega.

Koncertna soba v palači Sanssouci
levo čembalo, na katerega je igral mladi Bach,
na njem flavta, na katero je igral Friedrich II

Tudi Friedrich II je v romanu lepo orisan. Verjetno je bil res takšen, kot nam ga je predstavil Oliver Busslau - na eni strani vojak in pruski kralj, ki je brezkompromisno začenjal nove vojne, na drugi pa glasbenik in filozof, ki je znal ceniti umetnost in kulturo.

Čudovito je orisano tudi življenje v Potsdamu. To mesto je bilo v času dogajanja romana ena velika vojašnica. Ljudje, ki so živeli v mestu - ne samo vojaki, so se ravnali po vojaškem urniku. Jutranji apel vojakom so naznanjali cerkveni zvonovi in ponoči je veljala policijska ura. Obzidje okrog mesta ni služilo varovanju pred napadom od zunaj, ampak naj bi preprečevalo, da bi vojaki ali kraljevi služabniki dezertirali. Vse kočije in vozovi, ki so skozi mestna vrata prihajali v mesto ali pa ga zapuščali, so bili natančno pregledani in popisani. Kar precej grozno in za današnji čas skoraj nepredstavljivo.

Roman Oliverja Buslaua, Schatten über Sanssouci mi je bil všeč, čeprav sem o nekaterih stvareh brala raje kot o drugih. Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala - ha, saj se vidi iz tega zapisa o romanu;) in tudi vojaški način življenja v Potsdamu mi je šel kar precej na živce. Uživala pa sem, kadar se je zgodba premaknila v palačo Sanssouci in kadar je na plan stopila glasba. Z junaki romana pa se je bilo zelo prijetno sprehajati tudi po ulicah Potsdama, ki zadnja leta postaja vedno bolj podoben mestu, kakršnega si je zamislil Friedrich Veliki. 

★★★★☆

Gledam in poslušam - pozimi 2023

Okej, ste me pregovorili.

Nadaljujem s filmi in serijami, ki jih gledam, in z zvočnimi posnetki, ki jih poslušam. A vse skupaj predstavljam bolj ali manj le kot seznam. 

In naj povem; to je prvi članek na hermioninem blogu, ki je nastal s pomočjo umetne inteligence. Ampak brez strahu, to ne bo postalo nekaj običajnega.

Vse, kar naštevam, je vredno ogleda (če ni drugače označeno,👎), nekatere stvari bolj (👍) kot druge.

Lepo spomladansko enakonočje vam želim.

Filmi:

• The Light between Oceans (Avstralija, 2016): Mlad par - on junak prve svetovne vojne, ona lokalno dekle - na osamljenem otoku Janus v Avstraliji skrbita za svetilnik. Nekoč k njima zanese čoln, v katerem sta dojenčica in mrtev moški. Otroka obdržita kot svojega, predvsem ker si ona to želi. A on s tem ne more živeti in namigne pravi materi, kje bi bil lahko otrok. Film po istoimenskem romanu. O ljubezni in odpuščanju. Citat: odpustiš samo enkrat, zamero pa gojiš vsak dan. "You only have to forgive once. To resent, you have to do it all day, every day. You have to keep remembering all the bad things.”
• The Life of David Gale (Življenje Davida Galea) (2003) Kevin Spacey je obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje sodelavke, Kate Winslet je novinarka, ki nekaj dni pred usmrtitvijo naredi intervju z obsojencem. Tudi o aktivizmu za vsako ceno. Fajn.
• A Walk in the Woods (Sprehod po gozdu) (2015): Robert Redford je ostarel pisatelj, ki se skupaj s svojim prijateljem, ki ga je zadnjič videl pred 40imi leti (Nick Nolte) odpravi na Apalaško pot.
• Im Westen nichts Neues (Na zahodu nič novega) (2022, Netflix): najnovejši film, ki je posnet po knjigi, ki ima na mojem blogu najboljši obisk. Oskarji.
• Heil (2015, Nemčija): Komedija, ki se dogaja v majhnem nemškem mestu z neo-naciji v glavni vlogi. Benno Fürmann und Liv Lisa Fries (oba tudi v Babilon Berlinu) sta zelo v redu.
• Let bele golobice(1997, ZDA): po ogledu tega filma me je prijelo, da bi spet prebrala kaj od Henryja Jamesa. Film je bil namreč posnet po njegovem istoimenskem romanu - pri pisanju scenarija je pomagal tudi Milan Kundera. Ambiciozna Kate in njen fant Merton poskušata izkoristiti bogato mlado žensko, a se ob tem pojavijo moralne dileme povezane z izkoriščanjem bolne in zaljubljene ženske. Odlična Helena Bronham Carter, ki je bila za to vlogo nominirana tudi za oskarja.
• Troja (2004, ZDA): Z Bradom Pittom, Orlandom Bloomom in Ericom Banom po ohlapnih sledeh Homerja. Ob tečaju The Ancient Greeks na Courseri.
• Bilo je nekoč v Ameriki (1984, ZDA): Kultni film, ki se uvršča med najboljše filme o mafiji in enega najboljših filmov v karieri Roberta De Nira in Sergia Leoneja. Film je posnet po romanu "The Hoods", Harryja Greya. Čudovita je tudi glasba Ennia Morricona.

Serije:

• 👍Babilon Berlin, 4. sezona, na Netflixu: začne se s silvestrskim večerom leta 1930, ko komisar Rath kot eden izmed pripadnikov SA (s kljukastim križem na rokavu) razbija židovske trgovine in delavnice. In s zeppelinom se vozijo iz Berlina v New York:)
• 👍The Last of Us (2023, HBO): Postapokaliptična pripoved, ki temelji na priljubljeni istoimenski računalniški igri. Serija sledi zgodbi Joela in Ellie, ki se borita za preživetje v svetu, ki ga je uničila glivična bolezen, ki ljudi spreminja v zombije. V seriji sta glavna igralca odlična Pedro Pascal in Bella Ramsey (oba Games of Thrones). Najstnica Ellie je na bolezen imuna. Potovanje preko Amerike je nevarno, saj se morata spoprijeti tako z zombiji kot tudi z ostalimi preživelimi, ki niso vedno dobronamerni.
• Beli lotos (2022, 2. sezona): tokrat na Siciliji
• The Newsreader (Avstralija, 2021): Kjer se zdi, da se nadaljevanka ne samo dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je bila takrat tudi posneta. Tematika pa seveda moderna - na starih dogodkih.
• White Wall (Vita lögner)(Švedska, Finska 2020): znanstvenofantastična serija se osredotoča na skupino raziskovalcev, ki preučujejo misteriozno belo steno, ki se pojavi v skladišču za atomske odpadke. Odsoten oče, mama samohranilka in neznana snov.

Pedro Pascal in Bella Ramsey
The Last of Us 

Poslušam:

• LiSA LiVE is Smile allways, Eva&Birth: The Birth at Nippon Budokan (20.04.2022) na Netflixu: Veliki koncert slavne japonske pevke, ki je znana tudi po tem, da je njen soundtrack za animo Demon Slayer.
• Mozart: Simfonija v g-molu, številka 40, KV 550 (1. stavek): Simfonija vseh simfonij, pravijo.
• Bach: Jesus bleibt meine Freude, BWV 14
• Jenö Hubay: Violinski koncert, številka 1 v a-molu
• Čajkovski: Blumenwalzer iz Hrestača

Hasso Plattner - ljubiti Potsdam in Moneta

Meceni, ki podpirajo znanost in umetnost, me vedno znova navdušujejo. Pa naj bodo razlogi za to, kar počnejo, kakršnikoli že. Pred kratkim sem odkrila še enega.

Vsi, ki delajo v gospodarstvu in imajo vsaj malo opraviti tudi z računalniki, poznajo SAP. SAP-software je v večini evropskih podjetjih nepogrešljiv - tudi v slovenskih - zelo pomemben pa je tudi v svetovnem merilu. Hasso Plattner je eden izmed ustanoviteljev podjetja SAP in eden najbogatejših Nemcev. S svojim denarjem podpira umetnost in znanost.

Že zelo zgodaj v svoji podjetniški karieri je začel zbirati umetniška dela, predvsem slike. Pri tem je zanimivo, da se njegovo zbirateljstvo v marsičem razlikuje od zbirateljstva podobnih bogatih podjetnikov, ki si krajšajo čas z umetnostjo in vlagajo denar v različne umetnine. Čeprav Hasso Platnner zbira slike že od 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, še nobene od njih ni prodal. Preveč rad jih ima, da bi se ločil od njih. S preprodajo umetnin ne kuje dobička. Prizna le to, da mogoče dve ali tri od dvestotih slik iz svoje zbirke, zdaj ne bi več kupil.

Slike izbira sam, oziroma skupaj s svojo ženo, in brez svetovalcev. Za to, da ugotovi, ali mu je slika všeč ali ne, potrebuje največ 10 sekund. Nikoli ne kupuje slik, ki provocirajo.

Ko sem brala o njegovem načinu zbiranja slik, mi je takoj prirasel k srcu. Na njegovem mestu, s toliko denarja, kot ga ima, bi na takšen način umetnine zbirala tudi sama. In v svoji zbirki bi prav verjetno imela katero od slik, ki je zdaj v njegovi lasti. V določeni meri imava podoben okus.

Kaj vse visi na stenah najrazličnejših prebivališč Hassa Plattnerja, se seveda ne ve. Vendar pa od leta 2020 lahko o tem vsaj ugibamo in predvidevamo. Nekatere od njegovih del pa si lahko tudi ogledamo. Samo v Potsdam se je potrebno peljati.

Mesto Potsdam je približno tako veliko kot Ljubljana in leži okrog 25 km jugozahodno od Berlina. Enega od svojih viškov je mesto doživelo v 18. stoletju, ko so od tod vladali pruski kralji - vključno z Friedrichom Velikim. Prusija je bila v tistem času ena največjih in najpomembnejših političnih in vojaških sil v Evropi. Takrat so v mestu zrasle zgradbe - palače in gradovi, cerkve in mestna vrata - ker so hoteli biti podobni Amsterdamu pa tudi mestni kanal. Čeprav je Potsdam veljal za garnizijsko mesto, kjer so večino prebivalstva predstavljali vojaki - to se za Prusijo pravzaprav tudi spodobi, je vendar postal eno najzanimivejših evropskih mest, ki so ga obiskovali pomembneži iz vse Evrope. Voltaire je na povabilo Friedricha Velikega v mestu preživel kar 3 leta. Potem so ga pa vljudno nagnali, saj naj bi bil kar preveč razsipen in državna blagajna njegovega dragega vzdrževanja ni več želela plačevati.

Ob koncu 2. svetovne vojne je bil Potsdam tako kot skoraj vsa nemška mesta uničen v bombardiranju zaveznikov. Oblast Nemške demokratične republike in njihovi svetovalci iz Sovjetske zveze mesta niso obnavljali po načrtih in izgledu prvotnega mesta. Tisto, kar je od zgodovinskih stavb še ostalo, so dokončno porušili in zgradili nove zgradbe, ki so značilne za socialistično arhitekturo. Šele po ponovni združitvi vzhodne in zahodne Nemčije je mesto ponovno začelo pridobivati svoj prvotni videz.

Na tem mestu v mojo zgodbo ponovno vstopi Hasso Plattner. Ob obnavljanju najožjega centra mesta, kjer stojita cerkev svetega Nikolaja in mestni grad, je Hasso Plattner zaokrožil videz starega trga s tem, da je v letih 2013-16 financiral ponovno izgradnjo Palače Barberini. Palais - kakor so zgradbo vedno imenovali, je prvotno, pred več kot 250 leti, zgradil Friedrich Veliki. Za navdih mu je služila istoimenska palača v Rimu. Stavba je služila različnim namenom, zdaj je to muzej, ki je v lasti Fundacije Hasso Plattner.

Muzej Barberini
Potsdam

V Muzeju Barberini priredijo letno tri razstave likovnih del zelo različnih tematik - od Pabla Picassa, impresionizma in klasične moderne do umetnin iz DDR. Likovna dela so iz privatne zbirke Hassa Plattnerja; sposodijo pa si jih tudi iz različnih muzejev s celega sveta in drugih privatnih zbirk.

Poleg občasnih razstav pa ima muzej tudi svojo stalno zbirko, ki jo sestavlja več kot sto del francoskega impresionizma in postimpresionizma z deli Clauda Moneta, Augusta Renoirja, Berthe Morisot, Alfreda Sisleya, Camilla Pissarroja, Paula Signaca in še mnogih drugih. Claude Monet je zastopan s kar 38imi deli, s čimer je to največja zbirka njegovih slik v Evropi izven Pariza. Vse je Fundaciji Hasso Plattner podaril njen ustanovitelj.

Za Muzej Barberini sem izvedela v času korone. Takrat sem se preko zooma udeležila ogleda stalne razstave muzeja. Takrat, ko smo se vsi spoznavali s tehniko zooma in ostalih možnosti videokonferenc, je bil digitalni ogled zbirke zanimiva izkušnja. 

Zdaj pa sem si muzej ogledala tudi v živo. Razlog za to je bila razstava Sonne - die Quelle des Lichts in der Kunst, ki jo je Muzej Barberini pripravil skupaj s pariškim Musee Marmottam. Razstava se posveča upodobitvam sonca od antike do današnjih dni. Na razstavi, ki bo odprta še do 11.06. si tako lahko ogledate, na primer, naslednjo sliko. 

Ko smo že v postnem času.

Sončni mrk in Jezus kot novo sonce. 

Franz von Stuck: Križanje

 

Ali pa tole:

Ali je sonce narisano ali pa sonce nekaj riše?

Gerard Fromanger: Zlato središče

Jaz sem pa odšla v Potsdam zaradi te slike:

Claude Monet: Impresija. Sončni vzhod

Od nekdaj sem si namreč želela ogledati sliko, ki je impresionizmu dala ime. Verjetno je to Monetova najbolj znana slika, a obenem zanj tudi najmanj tipična. O njej je pisal tudi Emile Zola v svojem romanu Umetnina.

Če vam je Potsdam predaleč, v slikah muzeja pa bi vseeno radi uživali, priporočam, da si ogledate internetno stran muzeja ali pa si naložite brezplačni avdio vodnik po različnih delih zbirke, ki je dostopen v nemščini ali angleščini. Digitalne reprodukcije umetniških del so zdaj že tako dobre, da se razlike v primerjavi z originalom vse težje opazijo. Tudi Hasso Plattner ima zdaj, ko nekatere od njegovih slik visijo v Muzeju Barberini, na stenah svojih vil, reprodukcije teh istih slik - kajti, saj veste, od svojih platen, še posebno, če so to dela Clauda Moneta, se le težko loči. Prav lahko se zgodi, da si bo v prihodnosti slike iz Muzeja Barberini želel izposoditi in spet razobesiti po stenah svojega doma. 

Zato, ljubitelji impresionizma, če se vam ne gre ravno v Pariz, pridite v Potsdam. Ne boste uživali samo ob umetninah Muzeja Barberini, ampak tudi v mestu samem, ki je svojevrstna mešanica starega in novega - mesta, ki v zadnjih letih postaja ena turistično najbolj zanimivih destinacij v Nemčiji. 

Za konec pa še ena slika iz stalne zbirke muzeja. 

Ena izmed tistih, brez katere Hasso Plattner menda ne bi mogel živeti.

Sonce se bo vsak čas pokazalo izza kopice sena.

Claude Monet: Kopica sena
(prva slika serije)
Impressionismus. Die Sammlung Hasso Plattner

Stephen King: 22.11.1963

Stephen King postaja moj priljubljeni pisatelj.

Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Cujo in nato še Mačje pokopališče - oba sta mi bila zelo všeč, drugi še posebej, a ne toliko, da bi iskala njegove ostale knjige in brala dalje.

Potem pa je prišel The Stand, ki je zamajal moje mnenje, da je Stephen King spreten pisatelj grozljivk z veliko domišljije, več pa niti ne. Ne, pisatelja, ki tako spretno poveže številne, natančno zastavljene zgodbe, ne morem enostavno odpraviti kot žanrskega in tako manjvrednega pisatelja.

No, in zdaj še 22.11.1963 - knjiga, ki bi jo spet lahko označili kot - ne roman, ampak zbirko več romanov. V 22.11.1963 je namreč spet nekaj čudovito izpisanih zgodb, ki vsaka zase zadostujejo za lasten roman, in te zgodbe so med seboj tako enkratno povezane, da bi se po njih lahko zgledoval marsikateri literarno-zgodovinsko bolj cenjeni pisatelj. 

Poleg tega pa v romanu ostajajo tudi vse "klasične" značilnosti Kingovega pisanja - izredna domišljija, verodostojno predstavljene osebe in skrivnostna, težko razložljiva sila, ki vsaj do neke mere usodno vpliva na človeška življenja. Tudi groza in grozljivi dogodki, s katerimi se morajo nastopajoči vedno znova soočati, in je še ena od obveznih sestavin Kingovih romanov, je v tej knjigi navzoča, a ne tako izrazito. Kar mi je bilo všeč.

Roman 22.11.1963 opisuje potovanje v času in z njim povezano možnost spreminjanja zgodovine. Spremenjena zgodovina pa ima vedno nepredvidljiv vpliv na prihodnost.

Kako to poteka v tem romanu? Nekaj tehničnih podatkov:

Ko glavni junak romana prestopi nevidno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, se vedno znajde na istem kraju, le da je to v preteklosti - natančneje, v torek 9. septembra 1958, točno ob 11:58 uri. Ko potuje v času, se vedno znajde ravno v tem trenutku preteklosti. V preteklost gre lahko kadarkoli in kolikorkrat želi. Tam lahko ostane kolikor dolgo hoče. Vedeti mora samo to, da bosta ob njegovi vrnitvi - neglede na to, koliko časa je bil v preteklosti - v sedanjosti minili le dve minuti. On pa je seveda ob vrnitvi v sedanjost starejši za toliko časa, kolikor ga je preživel v preteklosti. 

Če se želi še enkrat napotiti v preteklost, se bo tam znašel spet 9. septembra 1958 nekaj pred poldnevom in vse bo tako, kot je bilo prvič.

Časovni popotnik lahko spreminja preteklost - prepreči, da bi lovec ponevedoma ustrelil deklico ali pa pijan moški s kladivom pobil svojo družino, na primer. A spreminjanje preteklosti ni lahko delo. "Harmonija" preteklosti se namreč spremembam upira in se z vsemi sredstvi, ki so naperjene proti časovnemu popotniku, trudi, da bi vse ostalo tako, kot je. Čim večji vpliv na prihodnost ima dogodek, tem težje ga je spremeniti. Dogajajo se prometne nesreče, pojavljajo se bolezni, spreminja se vreme - vse z namenom, da se preteklost ne bi spreminjala.

A želja, da bi svet spremenili na bolje, je vendar velika in glavni junak romana se kljub nevarnostim, ki mu grozijo, odpravi v preteklost, da bi spremenil ameriško zgodovino. Če 22. novembra 1963  v Dallasu ne bi umorili predsednika Johna F. Kannedyja, bi se Združene države Amerike prav gotovo razvijale v drugo, boljšo smer, kot so se, premišljuje glavni junak romana. Če ne drugega, bi se vsaj Vietnamska vojna prej končala in zahtevala manj žrtev, in že zaradi tega se splača tvegati in spraviti s poti Kennedyjevega atentatorja Leeja Oswalda. Če je bil on res tisti, ki je ubil Kennedyja.

A med 9. septembrom 1958 in 22. novembrom 1963 je pet let in ta leta mora Jake (kakor mu je ime v letu 2011), oziroma George (kakor se imenuje, kadar je v preteklosti) nekako preživeti. Denarja mu ne primanjkuje. Popotnikom v času ga nikoli ne primanjkuje, saj jim podatki o poteku različnih športnih dogodkov odlično služijo, ko stavijo.

V letih, ki jih George preživi v preteklosti, lahko bralci na simpatičen način spoznamo, kakšni so bili ljudje v zgodnjih 60ih letih in kako so živeli. Pravzaprav naj bi bilo takrat kar prijetno. Ljudje so bili bolj povezani med seboj, vljudnejši in prijetnejši. Veliko so plesali in na sploh optimistično gledali v prihodnost - po tistem, ko sta napetost glede Kube in nevarnost atomske vojne minili. Tudi hrana je bila okusnejša. Je pa bolj zaudarjalo kot danes. Smrdelo je iz tovarn, ki so neovirano onesnaževale okolje, in smrdelo je po cigaretah, saj so ljudje kadili v velikih količinah in vsepovsod. Tudi temnopoltim Američanom se v tistem času ni prav dobro godilo, saj je bil rasizem še vedno nekaj samoumevnega. Tudi o tem v romanu Stephena Kinga, 22.11.1963.

Roman pa ima še eno prav posebno odliko, zaradi katere ga je bilo prijetno brati, oziroma poslušati.  Vsebuje eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih poznam. 

Oba, Jake in Sadie, imata slabe izkušnje iz prejšnjih zakonov, potem pa najdeta drug  drugega ter zelo hitro ugotovita, da je to to - da sta našla svojo sanjsko žensko, oziroma moškega. Usklajena sta v vsem, podpirata drug drugega in uživata v skupnem življenju. Oba rada plešeta in veliko časa preživita v postelji - predvsem zato, ker je to Sadiejina želja. Zlobneži bi lahko pripomnili, da je njuna zveza uspešna samo zato, ker je Sadie "otrok šestdesetih let", kajti takrat je menda veljalo, da naj ženska sledi svojemu možu in naredi vse, kar on želi, vse dokler je ta z njo dober.  Pa mislim, da za Sadie in Jaka to ni veljalo. Enostavno sta ljubila drug drugega.

Roman 22.11.63 je pisan kot prvoosebno poročilo. Piše ga Jake, kar mu zelo dobro pristoji. Študiral je namreč ameriško literaturo in pisanje mu ni nekaj tujega. Kadar ne piše, dela kot srednješolski učitelj angleščine, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Deli romana, ki ga opisujejo, kako poučuje, so eni boljših v knjigi. Predanost delu, ki ga opravlja s srcem, je zlahka začutiti. Stephen King res ni samo pisatelj grozljivk.

Po romanu so leta 2016 posneli televizijsko serijo. Pri njej me je motilo ravno to, da Jaku kot srednješolskemu učitelju, niso posvetili veliko pozornosti. Serija se začne spodbudno, ravno s prizorom iz šolske učilnice, a šolskega življenja potem ni več veliko. Pa saj razumem. Tako obsežno knjigo, kot je roman 22.11.1963, je težko prenesti na filmski trak, pa čeprav v obliki serije, ki vendar lahko daje zgodbi več prostora kot film.

Pa še nekaj je v seriji, kar me je motilo. To je način, kako se preteklost s svojo harmonijo bori proti spremembam. V romanu je to precej bolj prefinjeno predstavljeno kot v seriji, kjer je boj zgodovine proti spremembah čisto preveč preprost in banalen.

Ampak James Franco kot Jake Epping je pa naravnost odličen! Sem se bala, da bo ravno glavni igralec tisto, kar me bo pri seriji najbolj motilo. Saj veste, med branjem se v glavi oblikujejo prav posebne predstave o nastopajočih osebah in filmski igralci, ki jih upodabljajo, potem ponavadi vsaj malo razočarajo. A James Franco v oblekah in klobukih iz 60ih let prav dobro izgleda in tudi v redu igra. Odlična je scenografija, ki pričara občutek 60ih let, kakor tudi glasba iz tistega časa - čeprav tista najpomembnejša pesem, okoli katere se v romanu vse vrti, na žalost manjka. Mislim na pesem Glena Millerja, In the Mood.

Televizijsko serijo, ki se sicer le ohlapno drži vsebine Kingovega romana, je potrebno dojemati kot samostojno umetniško delo. Šele ko sem to storila in med gledanjem serije zavestno pozabila na roman, sem začela uživati.

James Franco in Sarah Gadon
kot Jake in Sadie

Knjiga 22.11.1963 je prav fajn roman, ki pa zahteva, da mu posvetimo kar precej časa. Ob tem nam ne sme biti žal tudi napora, ki je potreben, da se poglobimo v vsako od zgodb in osebe, ki nastopajo. Razglabljanje o tem, zakaj je Lee Oswald ustrelil Johna F. Kennedyja - če ga sploh je, in kaj morebiti tiči v ozadju atentata, je bilo za moj okus nekoliko razvlečeno, pa čeprav imam Ameriko in njeno zgodovino zelo rada. Poleg tega sem prepričana, da ne-ameriškemu bralcu romana marsikateri zgodovinski utrinek ali njegova alternativna različica, ki jih navaja roman, neopazno spolzijo mimo, saj si z njimi vendarle ni tako domač kot Američani. Dojemanje romana je tako lahko osiromašeno. 

A nič hudega. V njem je vendarle še toliko dobrih stvari, da je knjigo vsekakor vredno prebrati. Če ne drugega lahko z branjem romana vsaj malce oklestimo naše narcistične poglede na svet - češ zakaj pa naj bi bili ravno mi tisti, ki naj bi najbolje vedeli, kakšen bi bil najboljši potek človeške zgodovine.

In potem še ta lepa ljubezenska zgodba...💗