Peter Handke: Žalost onkraj sanj

Konec novembra 1971 je 29-letni Peter Handke stal na pokopališču v vasi Grebinj nedaleč od Celovca in opazoval smreke, ki so na gosto rasle po pobočju, ki se je dvigalo za pokopališkim zidom.

Takole pripoveduje:

To so dejstva! Gozd je govoril sam zase. Razen neštetih drevesnih vrhov ni štelo nič; pred njim začasna gruča človeških figur, ki so vse hitreje zapuščale sliko. Zdelo se mi je, kakor da se mi nekdo posmehuje, in počutil sem se povsem nebogljenega. Nenadoma sem v svojem nemočnem besu začutil potrebo, da nekaj napišem o svoji mami.

Na pokopališču je bil zato, ker je bil mamin pogreb. Tri dni pred tem se je odločila za prostovoljno smrt, stara 51 let.

Po sedmih tednih se je lotil dela, preden se bo "potreba, da napiše nekaj o njej, ki jo je tako močno občutil med pogrebom, povrnila v otopelo nemost, s kakršno se je odzval na novico o samomoru."

Delo je bilo težko in mu ni pomagalo pri prebolevanju materine smrti. Med pisanjem je bi pogosto "naveličan vse te odprtosti in iskrenosti." A vendar je v tednih, ko je oblikoval materino zgodbo, ta zgodba oblikovala tudi njega. In iz občutkov strahu, ki so ga prevevali, je iztisnil "neko majhno zadoščenje, ko blaženi občutek groze spreminjaš v blaženi občutek spominjanja."

V dobrem mesecu dni je tako nastala zelo osebna zgodba o mami. Napisana je poetično, kot kakšna pesem, kar pa podobi Marije Handke, kakor jo je ustvaril njen sin, nikakor ne škoduje. Podoba mame ne postane izumetničena ali idealizirana, ampak deluje izredno realno, celo običajno in neizstopajoče. Kljub temu pa - in tukaj se kaže pisateljevo mojstrstvo - knjiga Žalost onkraj sanj postane izjemen spomenik ženski, eni izmed mnogih podobnih, a vendar tudi tako enkratni, kot je lahko enkraten samo človek, ki nam je blizu in ga imamo radi.  

Bila je inteligentna, vedoželjna in značajsko močna, a zaradi vplivov okolja in splošnih značilnosti časa, v katerem je živela, svojih talentov ni uspela razviti. Tako se je s časom iz dekleta, ki se je na vseh fotografijah široko smejalo, rado plesalo in uživalo v odzivih, ki jih je imela njena lepota na druge, spremenila v malenkostno, cinično, sitno in nezadovoljno žensko.

Ko pisatelj opisuje življenje svoje matere, se ustavi še pri čem drugem, bolj abstraktnem, kar je zaznamovalo njeno življenje - pri revščini, na primer. Revščina pa abstraktna, boste pripomnili. O, pa je, Handke to zelo nazorno opiše. 

Najprej; razlikovati moramo med bedo in revščino. Takole piše:

Beseda revščina je bila lepa, nekam žlahtna beseda. Takoj je zbudila spomine na stare učbenike: reven, a snažen. Čistoča je revnim omogočila, da so bili del družbe...

In potem beda ter abstraktnost:

Ko je še obstajala prava beda, so reveži s svojim odvratnim, še kako nazornim videzom motili druge, kakor hitro pa so se prelevili v saniran, očiščen revnejši sloj, je njihovo življenje postalo abstraktno, tako težko predstavljivo, da so vsi zlahka pozabili nanje.

In tako postali še bolj pomilovanja vredni bedniki.

Tako piše Peter Handke; pretanjeno in bistroumno. Vse opazi in kar vidi zna tudi ubesediti, prikazati na njegov nekoliko grob, a vendar v jedru lep način, da bralci dobimo nov ali pa do zdaj nezaznan pogled na določeno stvar, na resnico.  

Lepota knjige Žalost onkraj sanj, Petra Handkeja me je presenetila. Nekako je nisem pričakovala - od jeznega, spornega in razvpitega Handkeja, pa že ne. In vendar je bila tu, ves čas sem jo jasno občutila. Občasno je bila skrita pod hrapavo in surovo lupino, a njen sij je vedno našel pot na prosto in zažarel pred mojimi očmi. 

Da je Peter Handke že pred svojim tridesetim letom starosti znal pisati na tako prefinjen, globok in izrazno močan način, ni drugega kot odraz velikega pisateljskega talenta. 

Očaral me je. In zdaj se lotim še ostalih njegovih knjig.

★★★★★

Peter Handke, leta 1983
(vir: Wikipedija)

P.S. Če vas zanima še kaj več o nobelovcu Petru Handkeju in njegovi slovenski materi, si preberite odlično spremno besedo Amalije Maček, prevajalke najnovejše izdaje romana.