Branko Cestnik: Sonce Petovione

Za ogrevanje pred branjem sem si ogledala Netflixovo nadaljevanko Barbari. Ta serija je v Nemčiji dosegla neverjetno gledanost - tako veliko, da je nekatere že kar skrbelo - tako nekako, kot jih je skrbelo takrat, ko so Nemci zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu in so nemške zastave kar preveč množično plapolale z oken, avtomobilov ali pa kar rok navdušencev. 

Serija Barbari govori o Varusovi bitki, ki je potekala leta 9 v Tevtoburškem gozdu, okrog 200 km severo-vzhodno od današnjega Kölna. V njej so germanska plemena povsem nepričakovano porazila precej številčnejšo, močnejšo in bolje opremljeno Rimsko vojsko. Bitka je imela velik vpliv na nedaljnji potek zgodovine. Zaradi poraza v Tevtoburškem gozdu, so se Rimljani odločili, da na germansko ozemlje na desni strani Rena ne bodo več vdirali. Reka Ren je do propada Rimskega cesarstva ostala mejna reka - mesto limesa.

Germanska plemena so se v Varusovi bitki borile pod vodstvom Arminiusa. Arminius (ali Hermann) je bil rojen kot German, a vzgojen kot Rimljan in ta njegova dvojnost je bila v nadaljevanki zelo dobro prikazana. Kakor tudi marsikaj drugega: kje in kako so Germani živeli, kako so se oblačili, kako so bili politično organizirani itd. Že zaradi tega si je bilo serijo vredno ogledati. 

Sicer pa je dogajanje bitke časovno že tako zelo oddaljeno, zgodba sama pa že tolikokrat povedana (in tudi uporabljena v propagandne namene, ki so krepili nemški patriotizem), da je težko izluščiti resnico ali pa povedati nekaj novega. Netflixova serija tako predstavlja enega izmed možnih sodobnih pogledov na Varusovo bitko. 

Je pa zanimiva in dobrodošla značilnost te nadaljevanke tudi ta, da Rimljani tekom serije govorijo striktno v latinskem jeziku.

Barbari
(vir: Netflix)

A zdaj pustimo, da preteče okrog 180 let od Arminiusove zmage, in se poslovimo od Germanov, ki se še vedno potikajo po težko prehodnem Tevtoburškem gozdu, ter se preselimo tisoč kilometrov jugo-vzhodno v bolj kultivirano in civilizirano okolje - v kolonijo Petoviono, kraj, kjer poteka večina dogajanja iz romana Sonce Petovione, pisatelja Branka Cestnika. Tukaj okrog 15 000 prebivalcev živi v zidanih hišah, ne pa lesenih kočah, nosi rimska oblačila, ne pa hlač kot Germani, se koplje v termah in časti najrazličnejše bogove. 

No, če sem natančna, tudi v Petovioni vsaj malo diši po Germanih, takšnih - kot jih srečamo v seriji Barbari. V Petovioni imajo namreč tudi bolj skromen predel mesta z lesenimi in s slamo kritimi kočami, bolj ali manj na črno zgrajeno kanabsko naselje. Tu živijo Germani z one strani limesa, večinoma tistega na reki Donavi, ki je bližji, a tudi onega na reki Ren. Divji naseljenci tako poskušajo izkoristiti prednosti, ki jih omogoča življenje v Rimskem cesarstvu, omikani prebivalci mesta pa jim to nekako dopuščajo.

V tej romaneskni Petovioni se križajo življenjske poti številnih zelo raznolikih junakov. Jedro, okrog katerega se vije zgodba, predstavljajo trije od njih: grški trgovec Heliodor, ki v Petovioni trguje z blagom, upokojeni rimski stotnik Leonid in Nubijec Ater - v začetku suženj, nato pa svobodni prebivalec mesta. Skupaj z njimi pa v zgodbo vstopajo še mnogi drugi, tudi zelo pomembni: Heliodorevi hčeri Tiana in Ifigenija, predani kristjanki, Leonidova žena Luteja, spretna izdelovalka sira, Aterjeva žena Tinga iz Mavretanije in mnogi drugi prebivalci Petovione, pa tudi drugih krajev in predelov Rimskega cesarstva ter še čez. 

Pisatelj namreč snov pripovedovanja zajema zelo zelo na široko - tako časovno kot krajevno. Večina junakov, ki sem jih naštela, niso v Petovioni od nekdaj. Preden so se preselili v mesto, so se udeležili rimskih bitk ali pa bežali pred kugo, delali v rudnikih ali pluli skupaj s pirati. Za vse njihove zgodbe je v romanu dovolj prostora. Zgodba se tako vije od rek Tigris in Evfrat, preko Egipta, po reki Donavi in nato Dravi do Petovione ter od tam na vzhod globoko na področje Germanov pa tudi na zahod preko Celee in Emone proti morju, vse do Ogleja. 

Takšen pristop k pripovedi, ki ima tako široka kraj in čas dogajanja, je vedno tvegano početje. Zgodba se lahko porazgubi in razdrobi med posameznimi tako zelo drug od drugega oddaljenimi kraji, ali pa postane površna in nedodelana. No, pisatelju se je tej pasti uspelo presenetljivo dobro izogniti. Pripoved teče sicer zelo hitro - sem ji komaj sledila, a ob tem uspe ohraniti nekakšno harmonijo, ki zveni uigrano in skladno preko celega romana in knjigi daje bogastvo, ki je za leposlovje nujno.

Roman Sonce Petovione je izredno natančno izdelana in skrbno dodelana knjiga. Dovolj je že, da si ogledate zemljevida na notranjih straneh platnic, kjer so natančno označena rimsko poimenovana mesta in reke, kjer teče dogajanje in pa mestni zemljevid Petovione s posebej podčrtanimi kraji, ki so izmišljeni, da se ločijo od tistih, ki so zgodovinsko potrjeni. Občudovanja vredni so seznami zgodovinskih osebnosti in krajev, časovnica zgodovinskih dogodkov, arheološke, literarne in filmske reference. In konec koncev, hvalevreden je tudi zapis ob vsakem poglavju (oštevilčenim, seveda, z rimsko številko), ki pove čas in kraj dogajanja v posameznem poglavju, v latinskem in slovenskem jeziku. 

A s tem z opisovanjem skrbnosti, s katero je knjiga napisana, sploh še nisem pri koncu. Vsak stavek, ki je zapisan v romanu, odseva pisateljevo poznavanje antične zgodovine, ki je milo rečeno, velikansko. Poglavja knjig ali pa kar cele knjige so morale biti prebrane, da so se rodili posamezni odstavki romana. V enem samem stavku je lahko zgoščena vsebina nekaj knjig, ki jih je pisatelj moral prebrati, da je bil nato zmožen takšen stavek zapisati. O tako velikem poznavanju teme govorim!- pa naj ta seže od poznavanja zgodovinskih dogodkov do prepoznave srčnega infarkta in zdravila zanj. (Hrodulfova zel - le kaj je to?)

Ta velika suverenost ob poznavanju tistega, o čemer se piše, pripomore k uglašenosti romana, neki lepi in zanimivi harmoniji, ki knjigo dela več kot vredno branja. Tako dodelana harmonija uvidevno preglasi tudi drobne nerodnosti pri zasnovi in poteku zgodbe; fikcijski junaki pa zaradi nje skrijejo vsaj nekaj tistih svojih značilnosti, ki jih ponavadi najdemo v povestih, ne pa v dobrem romanu.

A v knjigi bi si poleg čudovite harmonije želela tudi nekaj melodije. Bachov Preludij št. 1 v C-duru je čudovit; a poglejte, kaj je iz njega naredil Gounod, ko je spremenil nekaj akordov in dodal melodijo ter petje. Nastala je Ave Marija, ki jo imamo vsi v ušesih in jo redno igrajo na raznih slovesnostih. 

Da bi nekaj takega dosegli tudi v romanu Sonce Petovione, bi bilo mogoče potrebno poskrbeti, da zgodba ne bi tekla tako premočrtno. V Dravi je vendarle tudi kakšen kamen ali pa celo skala, ki vsaj za kratek čas preusmeri ležerni tok reke. V  življenju vedno nastopijo težave, ki zmotijo utečen tok, in problemi, ki jih je potrebno reševati. Tako mora biti tudi v romanu, ki želi biti verodostojen. Mogoče bi se kateri od junakov moral malo bolj potruditi, da dobi idealnega partnerja ali pa bi bilo potrebno vložiti več napora, da trgovski posli stečejo. Sir ne bi smel biti vedno tako okusen in nekomu ne bi bilo potrebno, da je navzoč pri prav vseh zgodovinsko pomembnih dogodkih, ki so se tisti čas dogajali na našem ozemlju.

Možno pa je tudi to - moja krivda - da sem melodijo knjige nekako preslišala. Verjetno je osrednja melodija knjige melodija krščanstva, saj gre vendarle v prvi vrsti za roman o prihodu krščanstva na Ptuj. Ta melodija je proti koncu knjige - ja, šele proti koncu knjige, počasi res prihajala na dan in do mojih ušes. 

Pisatelj je odlično prikazal versko vzdušje v tistih letih v Rimskem cesarstvu z množico najrazličnejših verstev in mitov. Ob poplavi bogov, ki so jih častili, je vera v enega Boga, ki ne potrebuje svetišč in upodobitev, predstavljala razumsko in logično alternativo. Čudovito je prikazana tudi moč spovedi in univerzalnost Cerkve, ki je združevala bogate in revne, sužnje in svobodne, bele in temnopolte ter dopuščala, da so ženske v hierarhiji zasedale zelo visoko mesto.

Kot vrhunec romana je mišljeno zadnje poglavje. Nosi naslov Krst v Dravi in predstavlja zanimivo štajersko protiutež Prešernovemu Krstu pri Savici. Majhna skupnost v Petrovioni ob tem krstu postavi temelje razcvetu krščanstva v Ptuju, ki bo sledilo v naslednjih desetletjih, obenem pa tudi že namiguje na težave, ki jih bo prinesla delitev na različne gnostične ločine.

Čeprav poglavju ni kaj očitati, to vendarle ni bil moj vrhunec romana. Poglavje, v katerem se še posebno lepo pokaže, da ima Branko Cestnik talent za pisanje, je tisto, v katerem je opisano srečanje treh furij; Megere, Alekte in Tisiofene, ki na "strešni konici opazovalnice, na vrhu Marsovega stolpa, na najvišji točki mesta, ki je spalo spodaj", kujejo načrt, kako bi škodovale ljudem. 

So deviške hčere mraka, izpljunki podzemnih grenkob. Niso iz snovi in njihova telesa so manj kot piš dima iz kadilnice, ker za svoje poslanstvo ne potrebujejo ne snovi ne teles. Posel jim je tisočletja enak: z žerjavico krivde in ognjenimi biči slabih spominov mučiti ljudi, v starosti jim predočiti zločine iz njihove mladosti, storiti, da trpijo, da dušno razpadajo, pognati jih v blaznost, v pijačo, v samomor.

To poglavje je tisto, kjer se skrbno izbrane besede še posebno lepo povezujejo v stavke in stavki ne odsevajo samo strokovne kompetentnosti pisca, ampak tudi njegovo sposobnost pisati leposlovno besedilo zavidljive kakovosti in lepote.

Zgodovinski roman Sonce Petovione, Branka Cestnika, je prvenec, kakršnega na Slovenskem ne srečamo prav pogosto - izviren, pogumno zasnovan, natančno izdelan in lepo izpeljan. Veliko mu ni očitati - mogoče osebe, ki so preveč enostavno orisane, mestoma plitke in bi zato bolj kot v roman sodile v kakšno zgodovinsko povest.

Če vas zanima antična zgodovina na Slovenskem - še posebej na Ptuju - in bi radi izvedeli kaj o zgodnjem krščanstvu, ob tem pa se ne bojite strokovno zelo natančne knjige, boste ta roman radi brali.

Tako, kot sem ga rada brala tudi jaz.