Jeseni leta 1777 je Johann Wolfgang Goethe (takrat še brez "von" v imenu), doživljal globoko osebnostno krizo. Star je bil 28 let in minevalo je že tretje leto, odkar je izšel njegov roman Trpljenje mladega Wertherja. Z njim je zaslovel daleč naokoli in to slavo je včasih prav težko prenašal. Že dve leti je živel v Weimarju, kjer je na željo svojega prijatelja in občudovalca, kneza Carla Augusta, opravljal pomembna in naporna državniška oz. ministrska dela. Čustveno se je zapletel z osem let starejšo dvorno damo, gospo Charlotto von Stein, s katero ga je do konca življenja družilo prav posebno (ljubezensko) razmerje.
Tisto jesen leta 1777 je bilo vsega enostavno preveč. Počutil se je preobremenjenega s stvarmi, ki mu niso bile pri srcu in ki so ga psihično težile. Da bi ponovno dosegel svoje notranje ravnotežje, se je odpravil na kratko potovanje v pogorje Harz.
Po njegovih stopinjah sva se prejšnji konec tedna odpravila tudi midva z možem.
Po njegovih stopinjah sva se prejšnji konec tedna odpravila tudi midva z možem.
Harz nima nič skupnega s Herzom oz. srcem, pa čeprav se besedi razlikujeta samo v eni črki. Ime Harz izhaja iz srednjeveške nemške besede Hart in pomeni z gozdom poraščeno hribovje. To je bil Harz v času Goetheja in je tudi še danes - sredogorje na meji med deželama Spodnja Saška in Saška-Anhalt, bolj ali manj poraščeno z gozdom.
A naj že takoj napišem, da ta gozd niti v času Goetheja niti v današnjem času ni tako zelo lep in občudovanja vreden, kot bi mogoče pričakovali. V Goethejevem času je bil gozd na področju Harza zaradi potrebe po kurjavi prekomerno posekan. V današnjem času se kaj takega ne more več zgoditi, saj je področje razglašeno za nacionalni park in tako zaščiteno pred človeškimi posegi vanj, kar pa še zdaleč na pomeni, da je tudi varen pred hudimi poškodbami. Gozd v Harzu danes na določenih mestih, ki so zelo obsežna, izgleda zelo slabo. In to predvsem zato, ker se ga človeška roka ne sme dotakniti. A o tem nekoliko pozneje...
 |
| Gostišče v Goslarju, kjer je Goethe decembra 1777 prenočeval (h. arhiv) |
Preden se je Goethe napotil v osrčje Harza, se je ustavil ob njegovem vznožju, v mestu Goslar. Prespal je v gostišču, ki še vedno stoji (in se ponaša s tablo, na kateri je obeleženo, kateremu pomembnemu gostu je nudilo prenočišče). Upam si trditi, da hiša danes - čeprav več kot 200 let starejša, izgleda precej bolje in lepše, kot je v Goethejevem času. Konec 18. stoletja srednjeveško mesto Goslar ni bilo tako lepo kot je danes. S skeletno gradnjo pred več stoletji sezidane hiše so danes tako lepo obnovljene, da vsaka zase izstopa s svojo raznolikostjo oblik in pisanostjo barv ter okraskov. Spadajo med UNESCO-vo svetovno dediščino in prav v veselje se je sprehoditi mimo njih.
Goethe jih v svojih pismih s potovanja - naslovljenih na gospo von Stein, sploh ne omenja. Kakor tudi ne omenja danes 1000 let stare stavbe na obrobju starega dela mesta, kjer je več kot tristo let - od 11. do 14. stoletja imel svoj dvor cesar Svetega rimskega cesarstva. Fascinantni sta dve veliki dvorani, kjer so potekala občasna zborovanja plemičev s cesarjem, imenovana Hoftag: poletna dvorana v prvem nadstropju, ki ima velika okna (takrat okrog leta 1050 seveda brez stekel) in zimska dvorana v pritličju brez oken (da ni pihalo skoznje), a s talnim ogrevanjem. Predvidevam, da je bil Keiserpfalz v času, ko ga je obiskal Goethe, bolj ali manj ruševina. Pa vendar... da z zgodovino tako močno prepojen kraj ni prav nič vzburil njegove bogate domišljije in razburkal njegovih premišljevanj, se mi zdi izredno nenavadno.
Vsekakor so takrat, v začetku decembra 1777, Goetheja zanimale druge stvari, ne pa zanemarjeno bivše cesarsko mesto Goslar. Prav tako ga ni preveč zanimal uradni razlog njegovega pohajkovanja po Harzu - rudarjenje. V pogorju Harz so bili namreč od davne preteklosti dalje rudniki srebra in cinka, ki pa so v času Goetheja že začeli počasi izgubljati na svojem pomenu.
Ne, Goetheja je zanimal le vzpon na najvišji vrh pogorja Harz - na z mitologijo in magijo povezano, 1142 m visoko goro Brocken.
 |
| Brocken, kot se vidi s Torfhausa avgust 2018 (h.arhiv) |
Goethe se je v Torfhausu predstavil kot slikar Weber - potovanje pod psevdonimom je bilo zanj precej bolj prijetno in lahkotno kot pod pravim - daleč naokoli znanem, resničnim imenom. Takrat, v začetku decembra 1777 se je v tem kraju na 800 metrih nadmorske višine zima kazala že v vsej svoji moči. Snega je bilo za komolec in gozdar Christoph Degen, ki naj bi bil Goethejev gorski vodnik, je idejo o zimskem vzponu na Brocken gladko zavrnil. A Goethe je bil vztrajen. Gora Brocken ga je neustavljivo privlačila. Obsijano od mesečine je opazoval iz gozdarjeve hiše v Torfhausu, kjer je stanoval. Naslednji dan, 10.12.1777, se je Johann Wolfgang Goethe kljub vsem svarilom in pomislekom v družbi izkušenega gozdarja, ki je okoliš dobro poznal, ob 10. uri zjutraj napotil proti vrhu Brockena.
 |
| Brocken v mesečini, kot ga je narisal Goethe, 9.12.1777 v Torfhausu (vir: Goethezeitportal) |
Pot se začenja v Torfhausu in se najprej vije skozi torfhausko močvirje. Nato se položno vzpenja skozi z gozdom poraščeno pokrajino. Tukaj nato popotnika zbode v oči propadajoči gozd, ki sem ga omenila zgoraj v prispevku. Na marsikaterih mestih štrlijo v nebo gola debla. Na trenutke se zdi, kot da bi se sprehajali po pokrajini iz filma "Dan potem", ko nekakšen katastrofalni dogodek popolnoma uniči vse življenje na Zemlji.
 |
| Torfhausmoor z drevesi, ki umirajo zaradi lubadarja. (h.arhiv) |
Goetheweg nato prestopi nekdanjo mejo med vzhodno in zahodno Nemčijo in se pridruži železnici, ki že več kot sto let vozi na sam vrh gore. Pot je ves čas zelo dobro vzdrževana, vedno precej široka in na koncu, tik pred vrhom, celo asfaltirana. Vse skupaj je zgledalo malce čudno in sama sem se ob takšni urejenosti trase poti malo čudno počutila.
Ali to le ni prehud človeški poseg v naravo? Pa mi je bilo hitro razloženo, da na takšen način naravo najbolje varujejo pred pretiranim človeškim vplivom. Pohodniki namreč tako ostajajo na urejenih poteh, ki so dovolj široke, da omogočajo prostor tako tistim, ki se šele vzpenjajo in tistim, ki se že spuščajo v dolino, pa še kakšen kolesar se lahko pelje mimo. Zapuščanje označenih poti je nezaželeno in ponekod celo prepovedano. Ker je pot delno asfaltirana, se lahko primerno vzdržuje tudi v zimskem času in omogoča, da goro Brocken obiščete vse dni v letu in v vsakem vremenu.
 |
| Kažipot na Goethejevi poti (h.arhiv) |
Kako bi Goethe gledal na vse skupaj?
V času njegovega vzpona na Brocken še ni bilo množičnega turizma in pohodništva, ki ga je bilo potrebno držati na povodcu, da ni preveč uničil narave. Kaj bi rekel na ograjene zaplate rastlinja na vrhu gore, kamor popotnikom zaradi "Schutz der Natur" ni dovoljeno stopiti? Kaj bi menil glede asfaltirane ceste in železnice na sam vrh Brockena? Prepričana sem, da mu ne bi bili všeč. Začudil bi se razdelitvi Nemčije na vzhodni in zahodni del in tega, da je meja med njima potekala ravno na poti njegovega vzpona na Brocken. Vsa romantika, ki je Goetheja spremljala in navdihovala ob njegovem vzponu na goro, je izginila. Ni je več.
Ostali so le sledovi, ki pa jih lahko - če smo dovolj dovzetni zanje, še vedno zlahka opazimo.
Ti so tiste stvari, ki so Goetheja tako zelo navduševale in mu dajale energijo za naprej; energijo, da se je, potem ko se je vrnil s potovanja, spet zmogel spopasti s svojimi državniškimi in pesniškimi dolžnostmi, pa tudi najti ravnotežje v ljubezenskem razmerju s Charlotte von Stein.
Ob najinem pohodu na Brocken sva imela to srečo, da je bilo vreme slabo. Ves čas je po malem deževalo.Tako sva se izognila zoprni gneči, ki goram ne pristoji. Pohodnikov je bilo malo (ali bolj natančno, manj kot običajno) in dalo se je podoživeti nekaj pristno goethejevskih občutkov: majhnost človeka pred mogočno naravo, na primer, tudi samost in osamljenost. Ha, če se je Goethe na goro Brocken povzpel v snegu, sva se midva v dežju. Ena podobnost je že:)
Tudi na vrhu ni bilo gneče in skoraj se je dalo predstavljati, kako se je 10.12.1777 počutil Goethe, ko je v globoki zimi in le v družbi svojega vodnika stal na vrhu Brockena.
 |
| Na vrhu gore Brocken (h.arhiv) |
Vrh je kopast. V 16. in 17. stoletju so na njem plesale čarovnice; konec 18.stoletja je Goethe "auf dem Taufels Altar" - se pravi, na prav poseben sklad skal imenovan Hudičev oltar, položil svoje darilo; v času hladne vojne v 20.stoletju je bila tukaj betonska trdnjava, s katere je STASI z ogromnimi antenami špijoniral v zahodno Nemčijo; v 21. stoletju pa so na obsežnem platoju na vrhu gore hotel, muzej in telekomunikacijski stolp.
In različni spomeniki ter spominske plošče ljudem, ki so se vzpeli na Brocken: C. F. Gaußu, ki je nekaj desetletij po Goethejevem vzponu izmeril višino gore, Heinrichu Heineju, ki je tudi popotoval po Harzu in v knjigo vtisov na vrhu gore hudomušno napisal: Viele Steine, müde Beine, Ansicht keine, Heinrich Heine ter seveda tudi Johannu Wolfgangu Goetheju.
In različni spomeniki ter spominske plošče ljudem, ki so se vzpeli na Brocken: C. F. Gaußu, ki je nekaj desetletij po Goethejevem vzponu izmeril višino gore, Heinrichu Heineju, ki je tudi popotoval po Harzu in v knjigo vtisov na vrhu gore hudomušno napisal: Viele Steine, müde Beine, Ansicht keine, Heinrich Heine ter seveda tudi Johannu Wolfgangu Goetheju.
Kljub temu, da se je tekom časa na gori Brocken dogajalo toliko različnih stvari, pa so vremenske in klimatske razmere že stoletja bolj ali manj enake. In to je še ena od stvari, ki je navduševala Goetheja in obuja magičnost gore tudi dandanes.
Čeprav je Brocken visok le 1142 m, je njegova klima visokogorska. Povprečna letna temperatura je le 3,5 °C. 300 dni na leto je prekrit z oblaki in meglicami - kot naročeno za mistične koprene, ki spremljajo čarovnice in duhove, za katere že od nekdaj velja, da se zbirajo na tej gori.
Ob najinem obisku je bilo hladno, oblačno in vetrovno. Razgled v smeri Tofhausa, od koder sva prišla, je bil skrit za gostimi oblaki. Pogled v nasprotno stran je občasno razkril s soncem obsijana neselja v dolini. Vremenske razmere in z njimi razgledi so se spreminjali iz trenutka v trenutek.
 |
| Goethejev spomenik na gori Brocken |
10.12.1777 je bilo menda na gori Brocken tako veličastno, da je še gozdarju Degenu, ki je goro dobro poznal, zastal dih. Ves svet je bil v megli in oblakih, zgoraj pa vse jasno, je pisal Goethe v svojih Spisih o geologiji in mineralogiji. O občutkih na vrhu je ves vzhičen opisoval tudi v pismu, ki ga je poslal Charlotti von Stein; literarno preoblikovane vtise pa je uporabil v odlomku Valpurgina noč v svojem najbolj znenem delu Faust.
Fausta, ki se natančno drži Goethejevega besedila, a je predstavljen kot rock opera, vsako leto igrajo prav na gori Brocken.
Magičnost gore torej kljub asfaltni cesti in železnici, hotelu in televizijskemu oddajniku, ostaja:)
„Früh nach dem Torfhause in tiefem Schnee. 1 viertel nach 10 aufgebrochen, von da auf den Brocken. Schnee eine Elle tief, der aber trug. 1 viertel nach eins droben. Heitrer herrlicher Augenblick, die ganze Welt in Wolken und Nebel und oben alles heiter. Was ist der Mensch, dass du sein gedenkst. Um viere wieder zurück. Beim Förster auf dem Torfhause in Herberge.“– Goethe: Schriften zur Geologie und Mineralogie
