Borut Golob: Šala

Smešno, žalostno in še kako resnično.

Ravno prav sem stara, da se še spominjam, kako je bilo, ko smo s papirnatimi zastavicami - slovensko, jugoslovansko ali partijsko, stali ob cesti in čakali, da se pelje mimo. Izredno težko je bilo ugotoviti, v kateri limuzini sedi. Borut Golob ima prav, nemogoče ga je bilo videti, a smo bili vsi kljub temu navdušeni in prepričani, da nam maha nazaj.

Kratek, le okrog sto strani dolg roman z delavskimi očmi zre na socialistično družbo konca osemdesetih let. Skoraj sem prepričana, da so te od alkohola motne in z niško-sarajevskimi cigaretami zakajene oči, oči nekoga, ki na tri šihte dela v tovarni Sava v Kranju. Smrdi že tako in vzdrževalci so velike živine. Gastarbeiterska mladina je bila tam vedno dobrodošla, da opravi poletno tlako, ki so jim jo naložili starši in zbira informacije, ki bodo potem nekoč zaživele v knjigi. 

Vsebina knjige je brutalna in bralca sune preko meje dobrega okusa. Nič zato, kajti svet se v svojem bistvu vendarle prav zares vrti samo okrog človekovih prvinskih potreb in njihovega zadovoljevanja. Ko ta svet preide v drugega, recimo da bolj sofisticiranega -  ko slike nagih bab na notranji strani smrdečih garderobnih omaric obledijo in se namesto črne turške kave začne piti instant brozga iz kavnih avtomatov, izginejo tudi iskrenost in pristnost in mesenost. Diktaturo zamenjata demokracija in kapitalizem - življenje pa se preseli v virtualni svet. Tam so krediti in športne stave in pehanje za dobičkom.

Borut Golob oba svetova - tistega pred in tistega po kratki vojni - vojni, ki pa našega narodnostno izredno raznolikega tovarniškega delavstva presenetljivo prav nič ne razdeli - postavi drugega ob drugega in enako neizprosno secira s kirurško natančno metodo črnega humorja. Izpostavi tisto, kar je najgrše, a tudi najznačilnejše - tisto, na kar bi se morali odzvati, da bi se tok sveta obrnil v boljšo smer.  

Preberite in pustite, da vas pretrese - vse do drobovja. In še čez.

Za mile in občutljive duše belih ovratnikov pa to seveda ni.

★★★★☆

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

S tole kriminalno zgodbo Tomo Podstenšek svojih bralcev že ne bo držal v prehudi napetosti - meni Feliks Golob, glavni junak romana Kar se začne z nasmehom. Koga pa zanima kriminalka, kjer ni trupel, si misli. Treba je pisati vsaj nekaj takega, kar piše Tadej Golob, bi lahko dodali. To, da se glavni junak romana piše Golob - enako kot eden najprepoznavnejših slovenskih pisateljev kriminalk, ne more biti naključje. 

A lepo počasi. Preden pridemo do kriminalnega žanra,  bomo uživali v nečem drugem - precej aktualnem za današnji čas.

Fake news in neznosna lahkotnost bombastičnega in površnega žurnalizma, ki rojeva nepreverjene novice, z enim samim namenom, da bi pri ljudeh vsaj za kratek čas vzbudile zanimanje, ob vsem tem pa resnica sploh ni pomembna, so osnovna tema romana. Kajti:

...resnica ljudi ne zanimiva. Zanimajo jih trači, senzacije in ekscesi. Že zdavnaj so se, morda celo upravičeno, sprijaznili z dejstvom, da za nobeno informacijo ne morejo zanesljivo vedeti, ali je resnična ali ne. Zakaj torej ne bi verjeli tistemu, kar hočejo, in dvomili o tistem, česar nočejo verjeti.

Feliks Golob postane žrtev takšnega žurnalizma in takšnega načina razmišljanja. Po spletu nerodnih okoliščin ga namreč razglasijo za prejemnika nekaj preko osemdeset milijonov evrov vrednega loterijskega zadetka. Novica je seveda lažna, brez trohice resnice, a koga vendar to zanima. Feliksu - ha, ali Srečku - nihče ne verjame, da denarja v resnici sploh ni dobil. Kajti:

V prekrasnem informacijskem svetu, kjer je vse več ljudi prepričanih, da je zemlja ravna plošča, evolucijska teorija in klimatske spremembe pa navadna izmišljotina, je bilo verjeti teoriji zarote, da skuša sosed prikriti svojo zmago na loteriji, pravzaprav še povsem v mejah racionalnega.

Golobu se življenje obrne na glavo. Pojavijo se do sedaj neznani sorodniki, prijatelji, pa tudi povsem neznani ljudje, ki ga prosijo za denarno pomoč, sodelovanje, denarni vložek, posojilo. Ko iz tega potem ni nič, so vsi po vrsti užaljeni in jezni, ker je tako škrt in jim "noče" pomagati. Izgubi službo in celo žena ni več povsem prepričana, da res ni nobenega denarja.

Nesrečni in pošteni Feliks, ki mu življenje vse bolj razpada in se ruši, se potem po sili razmer odloči za drugačno taktiko. Ne preostane mu namreč drugega, kot da potrdi lažno novico, da je zadel na loteriji in postal milijonar. Vendar pa ta poteza, namesto da bi položaj razrešila, vse skupaj še močneje zaplete. In tukaj potem vstopimo v kriminalno zgodbo, ki sem jo omenila v uvodu. Ki pa je drugačna od tistih, ki jih piše Tadej Golob.

V povezavi z romanom je potrebno omeniti še dve zanimivi slogovni potezi. Vsi tisti zoprneži, ki bi bili tudi radi udeleženi pri delitvi denarnega dobitka, so zelo posrečeno orisani v svojih elektronskih pismih, ki jih pošiljajo Golobu. Ta so dodana na začetke posameznih poglavij knjige in s svojim slogom pisanja, ki se razlikuje od enega do drugega, odsevajo najraznovrstnejša človeška bitja, ki pa imajo seveda tudi precej skupnega - če ne drugega to, da hitro zavohajo, kje je denar.

Druga zanimivost romana pa je ta, da v romanu nastopa tudi Tomo Podstenšek. Tudi on bi rad sodeloval s Feliksom Golobom - kar njegovo biografijo bi napisal, če se da. Mogoče pa res, kaj pa veš... Biografije so na Slovenskem trenutno enako popularne kot kriminalke. In tudi te piše Tadej Golob.

Knjigo sem rada brala - tisti del o lažnih novicah malo bolj kot kriminalni zaplet. Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da je roman Kar se začne z nasmehom že šesti Podstenškov roman (poleg dveh knjig kratkih zgodb), jaz pa do sedaj za tega, tako prijetno pišočega pisatelja, še nisem slišala - čeprav, ha, v hermioninem blogu, sem ga pa že omenila. Letošnja nominacija za kresnika namreč ni njegova prva in o kresniku sem pred leti na blogu precej veliko pisala.

Roman Kar se začne z nasmehom je lahkoten in humoren, sproščujoč in zabaven, kar pa ga ne ovira pri tem, da ne bi razgaljal tudi tiste bolj grde strani človeškega značaja - pohlep, recimo, in zaradi tega je nasmeh, ki ga knjiga izvablja bralcu, malce krmežljav in kisel - češ, glej kakšni smo le ljudje.

Zgodba se zaključi tako, da vsi dobijo tisto, kar si zaslužijo. Feliks Golob se iz dogodkov, ki se mu pripetijo, veliko nauči in svoje življenje usmeri na nove poti. Pohlepneži pa... njim je pač treba postreči z zgodbo, ki jo potrebujejo in želijo. Potem pa dajo mir:)

★★★★☆

Hallgrimur Helgason: 60 Kilo Sonnenschein

To je roman o tisočletni zgodovini Islandije. Tisoč let je veliko - ali pa tudi ne. Leta lahko minejo, kot bi trenil, če čas pravzaprav stoji. Tako je bilo na Islandiji od časa prvih stalnih naseljencev v 10. stoletju, pa do konca 19. stoletja. Nič se ni spreminjalo, vse je bilo tako, kot je bilo že ves čas. Potem pa je v enega izmed islandskih fjordov priplula norveška ladja in vse se je tako rekoč čez noč postavilo na glavo. Islandija je začela stopati po novi poti, ki je to otoško državo prav kmalu pripeljala v družbo najuspešnejših sodobnih držav. V ta prelomni trenutek islandske zgodovine - v čas prehoda 19. v 20. stoletje, je postavljeno dogajanje romana Hallgrimura Helgasona, 60 Kilo Sonnenschein.

Zgodba se vije okrog življenja petnajstletnega fanta z imenom Gestur Eilifsson, ki je sin treh očetov.

Prvi oče je njegov biološki oče, Eilifur Gudmundsson - za nekatere morilec, za druge nič manj kot svetnik. Preko njegove življenjske zgodbe spoznamo tisto staro Islandijo, ko so prebivalci otoka živeli nespremenjeno, generacijo za generacijo enako, 999 let dolgo. Je zgodba o življenju kmečkega hlapca, ki je šele potem, ko se je začel približevati petdesetemu letu starosti, toliko privarčeval, da si je lahko kupil majhen kos zemlje. Šele ko je postal kmet, se je lahko tudi poročil in ustvaril družino, kajti dekle in hlapci so v tistem času na Islandiji živeli v skoraj v suženjskem razmerju s svojimi gospodarji, ki jim niso dovolili, da bi se poročali.

Roman se začne, ko se Eilifur s tremi kilogrami moke, ki jih je po oderuški ceni kupil v nekaj dni hoje oddaljenem kraju, na sveti večer vrne na svoje kmetijo in tam najde zemljanko, v kateri je živela njegova družina, zasuto s sneženim plazom. Žena in hčerka sta umrli, dveletni sin Gestur pa je preživel, ker se je prikopal do krave in s tem do toplote ter hrane v obliki mleka. 

Svojega biološkega očeta se Gestur ni spominjal.

Njegov drugi oče je trgovec Kopp. Ta ga je vzel k sebi, potem ko je njegov pravi oče - da bi poplačal dolg za tiste tri kilograme moke, odplul z ladjo, ki je šla lovit morske pse. Kopp je Gesturjev najljubši oče, pa čeprav - kako ironično! - je to ravno tisti trgovec, ki je njegovemu očetu Eilifurju z oderuštvom in trdosrčnostjo, življenjsko tragedijo ob izgubi žene in hčerke, pa tudi kmetije, še dodatno zagrenil.

Z življenjem pri družini trgovca Koppa se Gestur nauči brati in pisati. Živi življenje ljudi v "lesenih hišah", se pravi tistih, ki so toliko premožni, da si lahko privoščijo les iz tujine in si z njim zgradijo hišo. Na Islandiji namreč ni gozdov; prvi stalni prebivalci so tistega, ki je tam nekoč bil, hitro izsekali, in les je tako postal dragocen gradbeni material, ki so si ga lahko privoščili le redki.

S svojim tretjim očetom - Lasijem, ki je bil dober prijatelj njegovega pravega očeta Eilifurja - se Gestur ponovno vrne k ljudem, ki živijo v "zemljankah", se pravi k tisti veliki večini prebivalcev Islandije, ki so živeli v bivališčih vkopanih v zemljo in pokritih z rušo. Lasi je mil in dober človek, spreten mizar, zraven pa še pesnik. Gesturja ima zelo rad, ta pa ga ne more in ne more vzljubiti. Spomini na življenje pri "Kaufepapa" - kakor Gestur ljubkovalno kliče svojega drugega očeta v nemškem prevodu romana - so preživi. Kakšna dragocenost so ljudje, kakor je Lasi, se Gestur zave šele ob koncu romana. Tako kot je snežno bel začetek romana, ko Eilifur išče svojo kmetijo in se razgleduje po pokrajini, pokriti s snegom, ki je zakril vse sledi človeškega bivanja, je snežno bel tudi konec, ko sneg sili v usta in nos in človek ne ve, kje je zgoraj in kje je spodaj.

Vse dogajanje v knjigi je omejeno na en sam fjord. Ta se imenuje Segulfjödur, leži na severni obali Islandije in je izmišljen. S težko prehodnimi gorami je ločen od ostalih fjordov in tako predstavlja zaprt svet, v katerem niti ceste ali vozila s kolesi niso potrebna. Vse se opravi peš ali pa s čolnom, vse je potrebno prenesti z lastnimi rokami. Zemlja nudi le boren pridelek. Vsak dan je zaradi grozljive klime in vremena treba biti boj za golo preživetje. Zaradi tega človeška čustva otopijo, telesa se hitro postarajo, srca zmrznejo in vsak žarek dobrote in ljubeznivosti v tem krutem svetu zažari bolj kot 60 kilogramov sončne svetlobe. 

60 kilogramov sonca (ali nekaj podobnega) - kakor je naslov romana, je tudi vzdevek enega izmed nastopajočih v romanu, ki bi bil lahko ohlapna islandska različica našega Krjavlja. Je brezdomec, ki hodi od hiše do hiše in pripoveduje zgodbe; s tem, ko skrbi za dobro voljo svojih gostiteljev, pa si priskrbi dnevni obrok in prenočišče. Je tudi - kakor sam rad reče, predstavnik vseh tistih, ki so jih izpostavili; se pravi vseh tistih otrok, ki so jih nezakonske ali pa samo revne matere  po rojstvu pustile pred vrati kakšne hiše ali pa kar v snegu, ker pač niso mogle skrbeti zanje in jih preživljati. 60 kilogramov sonca je bil eden redkih, ki je takšen način islandske kontracepcije preživel. Drugi je Olgeir, nekaj mesečni dojenček, za katerega skrbi Gestur proti koncu romana. Ta del romana, ko petnajstletni otrok skrbi za dojenčka, ki ga nihče ne mara, je še posebno ganljiv; ima pa tudi velik simbolični pomen. Olgeir ima namreč eno samo oko in je s tem na nek način povezan z enim od najpomembnejših nordijskih bogov. Tudi bog Odin je namreč brez enega očesa in tako kot mali Olgeir ga je žrtvoval za neko višjo, zelo pomembno in lepo stvar. Mali in nemočni, telesno prizadeti dojenček, ki ga nihče ne mara, in bi umrl, če ga ne bi Gestur vzel v svoje varstvo, tako kar naenkrat postane simbol in predstavnik prebivalcev nove Islandije. Kajti ob začetku 20. stoletja je na Islandiji novo zamenjalo staro - pa če se je to zadnje, ki je vladalo stoletja, temu še tako upiralo. Razmerja med ljudmi so se spremenila. Tisti, ki do sedaj niso pomenili nič, so začeli pridobivati veljavo in samozavest.

Znanilka teh velikih in korenitih sprememb je bila norveška ladja, ki je neko poletje zaplula v Segulfjödur. Bila je polna svežih slanikov, ki jih je bilo potrebno očistiti, nasoliti in shraniti v velike posode, da se ne bi pokvarili in bi jih tako lahko prodali. Potreba po spretni delovni sili je bila velika in kar naenkrat so dekle in hlapci, ki so brez upanja, da bo kdaj bolje, garali po kmetijah za golo preživetje, dobili priložnost, da si s svojim delom bistveno izboljšajo življenje. Prvič so v rokah držali bankovce in življenje je dobilo nekaj več smisla. Islandija je začela stopati po poti industrializacije, ki je prinesla skokovit napredek, tako ljudem kot tudi deželi sami.

Hallgrimur Helgason
1959
(vir: Wikipedia)

Nekaj moram napisati še o stilu pisanja. Ta je nenavaden, celo šokanten, a vendar čudovit in zelo primeren. Do zdaj sem bila prepričana, da je skrajno neprimerno, če se o tragičnih stvareh, kakršne najdemo v tem romanu, piše ironično in s sarkazmom - dveh stvareh, ki jih že tako ali tako težko prenašam. A Hallgrimur Helgason z vsakim poglavjem svojega romana dokazuje, da je to še kako mogoče, še več, na opis dogajanja je prilepil celo obešenjaški humor, pa vsebina romana ni prav nič izgubila na svoji resnosti in kvaliteti. Premisleka vredni dogodki so se zaradi grotesknosti, ki jih spremlja, še konkretneje zarisali v moje možgane. Tako Eilifurjeva tragika ob izgubi žene in hčerke postane še izrazitejša, ker nerodno opleta z njunima truploma, ki jih je v zimsko zaledeneli pokrajini težko zakopati, vse skupaj pa se dodatno zaostri, ko pastor med pogrebno mašo zaspi zaradi pijanosti ter nato celo pade v odprti grob, v katerem sta druga na drugo že postavljeni krsti, pod plazom nesrečno umrlih matere in hčerke.

Poleg groteske pa v romanu najdemo tudi sledi magičnega realizma. Prebivalcem fjorda Segulfjödur tako nekoč vihar odpihne cerkev, ki nato nepoškodovana pristane v morju, kjer še nekaj časa plava na površini, ne da bi se potopila, in verniki imajo celo čas, da jo poskusijo ponovno povleči na obalo. 

Magična je na Islandiji tudi prva poletna noč, ki traja točno 29 minut, in je polna čudovitih barv zahajajočega in ponovno vzhajajočega sonca. Samo zgodnje pomladanska pokrajina je žalostna v svoji goloti, ki je zaradi svetlobe vedno daljših dni še bolj uboga. Opisi islandske narave, vremena in letnih časov ustvarjajo enkratno vzdušje, ki omogoča, da Islandijo začutimo v vsem njenem bogastvu.

Roman Hallgrimurja Helgasona, v nemškem prevodu z naslovom 60 Kilo Sonnenschein, je čudovit roman o Islandiji in njenih ljudeh. Čeprav je dogajanje postavljeno v čas borih 13 let ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je to roman o tisoč letih Islandije. Pisatelj se namreč tekom pripovedi pogosto ozira nazaj in na nevsiljiv ter sila prijeten način komentira dogodke iz islandske preteklosti. Ob tem se iz svojih sodržavljanov pogosto tudi ponorčuje - kar ni tako nenavadno, saj Hallgrimur Helgason ni samo pisatelj, ampak se med drugim preživlja tudi kot stand-up komik. S svojim sarkazmom se zapiči predvsem v pijančevanje, ki je za Islandce tako zelo značilno, posmehuje pa se še njihovi trdovratni vraževernosti in tudi nesposobnosti. Konec koncev so bili vendarle Norvežani tisti, ki so Islandcem odprli oči za biznis s slaniki, sami se tega niso spomnili, pa čeprav so jim včasih slaniki dobesedno zapolnili fjord in se zaradi njih še s čolnom ni bilo mogoče prevažati.

Lahko bi rekli, da je knjiga zbirka najrazličnejših zgodb, ki so na mojstrski način povezane v roman. Ta je ganljiv in tragičen, a vendar tudi optimističen in upanja poln. V svoji surovosti je skrajno poetičen. Njegovo glavno sporočilo je verjetno to, da je človeško življenje neverjetno trdoživo in težko uničljivo - ki vztraja in se bori, tudi če se zdi, da je vse brezupno.

Največ sreče, veselja in smisla pa nam v življenje prinese priložnost, da lahko skrbimo za neko drugo življenje, ki nam je v svoji nebogljenosti zaupano v varstvo.

★★★★★

Leïla Slimani: Uspavanka

Za knjigo sem izvedela na Airbeletrini.

Tam je bil na letošnji materinski dan (tisti konec marca - drugi materinski dan je danes, drugo nedeljo v maju) objavljen članek, v katerem je predstavljenih deset nepozabnih literarnih mam. Med nepogrešljivo slovensko trpečo materjo (Ivan Cankar: Na klancu), odsotno materjo (Miha Mazzini: Otroštvo), materjo brez identitete (Peter Handke: Žalost onkraj sanj), krivo materjo (Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu) in še nekaterimi drugimi, najdemo tudi zaposleno mati.

Takole piše Valentina Plahuta Simčič o romanu Leïla Slimani, Uspavanka:

Leïla Slimani v romanu Uspavanka (Mladinska knjiga, 2016, prevod Saša Jerele) osvetljuje nočne more zaposlenih mater. Knjiga se začne, ko varuška umori otroka karierno uspešnih staršev. Očetu nihče nič ne očita, mati, uspešna odvetnica, pa se mora soočati z očitki, da je izbrala kariero namesto otrok ter jih tako spravila v roke nevarne varuške. Roman postavlja vprašanje odnosa družbe do žensk, ki hočejo v življenju še kaj drugega poleg materinstva, je pa tudi brezkompromisna analiza razredne družbene razdelitve.

Mmm, zanimivo, a ne? Knjigo sem v enem dnevu prebrala.

Kakor ste lahko prebrali v citiranem besedilu, se roman začne grozljivo in krvavo. Ni kaj - zaradi takšnega začetka pisateljica bralca z debelo verigo priklene h knjigi. Čestitke. Pa vendar... dramatičnost tega začetnega prizora kljub vsemu ni tako živa, kot bi mogoče pričakovali - vsaj pri meni ne. Dramatičnost bledi, ker jo dandanes najdemo pri velikem številu novih romanov in to že na prvih straneh. Postala je sila poceni. Avtorji in avtorice kakor da se bojijo, da bodo bralci njihovo knjigo zaprli še preden jo bodo resno začeli brati, če na prvi strani ne bo napisano nekaj usodnega, tragičnega, krvavega ali kako drugače dramatičnega. Tako je recimo tudi v romanu Prikriti plameni Celeste Ng.

No, po umoru nato nastopi čas za iskanje odgovora na vprašanji, zakaj se je to zgodilo in kdo je kriv, da je varuška morila. Pisateljici gre razjasnjevanje tega prav dobro od rok. Najbolj pohvale vredno pa je to, da čisto mimogrede in izredno lahkotno pomete s klišejskim rasizmom in ksenofobijo. Nekako bi pričakovali, da je varuška, ki ji ob težkem življenju in vseh preprekah, ki ji ležijo na poti, prekipi in pripelje do tega, da celo mori, ena izmed temnopoltih Afričank ali pa vsaj ilegalno v Francijo priseljena Filipinka, pa ni tako. V tem romanu sta vlogi zamenjani in nesrečna mati - uspešna in zelo zaposlena pravnica, je tista, ki ima olivno polt, govori arabsko in ima rada berberske preproge. Ta zamenjava vlog je tako prefinjena, da jo bralec komaj opazi. Mojstrsko!

To pa je tudi vse, kar je v knjigi odličnega. Vsega ostalega, o čemer piše v prispevku na Airbeletrini, v knjigi nisem našla. Roman sicer sramežljivo načenja tabu temo o tem, da so starši lahko tudi nesrečni s svojimi otroci, da gredo po rojstvu raje v službo, kot da bi bili ob otroku in da hrepenijo po tem, da bi spet imeli čas samo zase, ampak vsega tega je res samo za okus - ravno toliko, da sem bila potem toliko bolj nezadovoljna, ker nisem dobila tistega, kar sem pričakovala. O kritičnem odnosu družbe do žensk, ki hočejo v življenju še kaj drugega poleg materinstva, nisem zasledila veliko in očitki, ki so namenjeni materi (ne pa očetu!) so bili tako tihi, da jih nisem slišala - če so v romanu slučajno res prisotni. 

Knjiga nekje med prvo tretjino in prvo polovico začenja izgubljati ubijalski tempo, s katerim se je začela in ki je obljubljal izvrstno literarno delo. Starša in varuška postajajo vse bolj klišejski in vedno manj podobni tistim z začetka romana. Čudno se obnašajo in naenkrat popolnoma in brez pravega razloga spremenijo svoje mnenje o različnih stvareh ter začnejo postopati nerazložljivo čudno, če ne čudaško. Dogajanje je vse bolj predvidljivo, vzroki za tragični dogodek pa že tisočkrat obdelani in zapisani.

Kljub temu pa Uspavanka, Leïle Slimani, ni slaba knjiga - le moja pričakovanja so bila verjetno previsoka. Splača se jo prebrati - konec koncev tudi zato, ker vam zaradi njenih borih 190 strani zanjo ne bo potrebno žrtvovati veliko časa. Knjigi pa vsekakor ne gre pripisovati stvari, ki bi jih v njej radi videli, a jih tam pravzaprav ni.

★★★☆☆