Andy Weir: Project Hail Mary

Roman se začne podobno kot Netflixov film Oxygen. Glavni protagonist se zbudi neznano kje in se ničesar ne spominja. Tudi njemu je - tako kot igralki v filmu, edini sogovornik računalnik, ki pa je tokrat tiste ne preveč pametne vrste. Kakšen računalnik je to, če ne ve, da je kubični koren 8 lahko tudi "two times e to the two-i-pi over three" in ne samo "two"?

Nikakršen spojler ali pokvarek ni, če povem, da se naš glavni junak zbudi na vesoljski ladji. Na to namiguje že naslovna stran knjige; da pa bomo potovali po veselju, potrdi še skica na prvih straneh knjige, ki prikazuje prečni prerez vesoljske ladje in nas pouči, kako so na tem plovilu vzpostavili primerno težnost. Pomenljivo je to, da se glavni junak ne zbudi v nekakšni zamrzovalni komori, kakor smo navajeni v takšnih in podobnih primerih - ne, tako neznanstveni (beri fantastični) v romanu Project Hail Mary že ne bomo. Glavni junak se zbudi iz dolgotrajnega komi podobnega stanja in to je že nekaj bolj verjetnega in verodostojnega kot vsesplošno zmrzovanje in odmrzovanje človeških primerkov. 

Tretji - čisto svež roman pisatelja Andyja Weira je točno takšen, kot bi ga od tega pisatelja lahko pričakovali. Kdor je bral pisateljev prvenec z naslovom Marsovec ali pa si vsaj ogledal film, ki je bil posnet po romanu, ve o čem pišem.

Andy Weir piše strogo znanstveno. Izvaja fizikalne in kemijske poizkuse, raziskuje biološke procese in sledi logiki naravoslovno - matematične tehnologije. Da pa se ob tem kateri od bralcev romana ne bi po nepotrebnem prestrašil in izgubil veselja do branja, nam vse, kar njegovi romaneskni junaki razmišljajo in počnejo, preprosto in razumljivo razloži. Ni je naravoslovno - matematične zakonitosti, ki se je ne bi dalo preprosto razložiti. Zelo, zelo fajn. In zelo podobno romanu Marsovec. Enak način opisovanja in  podobna glavna junaka, ki sta enako optimistična in se oba rada šalita na svoj račun. Da sta izjemno dobro podkovana v naravoslovnem znanju mi, seveda, ni treba posebno poudarjati. 

Če vam je bil všeč Marsovec, vam bo všeč tudi Project Hail Mary - s to pripombo, da je razvoj zgodbe preko izbire načina pisanja pri tej zadnji Weirovi knjigi še bolj posrečen. Zgodba romana se namreč razvija v dveh štrenah - glavna je tista, ki se vije v vesolju in na vesoljski ladji, druga, ki se dogaja na Zemlji, se vpleta v prvo skupaj s spominom, ki se postopoma vrača v zavest glavnega junaka. Tako počasi zvemo, kdo je naš glavni junak, kako se je znašel na vesoljski ladji in kaj je njegova naloga. Nekatera odkritja so presenetljiva, druga predvidljiva, spet tretja nam jasno pokažejo, kako zelo smo se motili in kako zavedeni smo bili. Zelo zanimivo in dovolj napeto, da je knjigo težko odložiti.

V romanu ima pomembno vlogo Panspermijska hipoteza, ki trdi, da se življenje širi po vesolju s pomočjo kometov, asteroidov ali vesoljskega prahu. Tako lahko drzno predvidevamo, da imajo vse oblike  življenja v naši galaksiji (saj ni verjeti, da smo tako izjemni in enkratni, da bi bili edini) skupne prednike.

To je zapis o romanu Andyja Weira, Project Hail Mary, ki ne vsebuje niti enega POKVARKA ali SPOJLERJA. Če ste se odločili, da boste knjigo prebrali, na tem mestu prenehajte brati. Če pa veste, da se romana nikoli ne boste lotili, ali pa ste ga mogoče že prebrali, berite dalje. Vsebina romana je tako zanimiva, da si zelo zelo želim še dalje pisati o njej.

Po romanu Project Hail Mary
bodo menda posneli tudi film
z Ryanom Goslingom v glavni vlogi.
(slika je sicer iz filma First Man, kjer je bil Gosling Neil Armstrong)
(vir: Universal Pictures)

POKVARKI (SPOILERS) prvega reda!

Glavni junak, ki z vesoljsko ladjo sam potuje proti dvanajst svetlobnih let oddaljeni zvezdi, je dr. Grace. Preden se spomni, kako mu je ime, mine kar nekaj časa. V tem času simpatično raziskuje samega sebe in prostor, v katerem se je znašel. Iz tega, kaj vse mu prihaja na misel, kakšne podatke pozna, kako rad izvaja znanstvene preizkuse in tudi tega, da ima rad otroke, se spomni, da je po poklicu učitelj, ki v srednji šoli poučuje znanost. Le kaj naj bi učitelj počel v vesolju? Začudenje pa je kmalu še večje, saj se spomni tudi tega, da je na misiji, s katere ni vrnitve in da je od njega in njegovega dela odvisno ali bo Zemlja preživela katastrofo, ki se ji obeta v naslednjih desetletjih.

Energija, ki jo oddaja Sonce, se je namreč začela nenadoma in brez pravega vzroka zmanjševati. Če se bo to nadaljevalo, bo na Zemlji zavladala ledena doba, ki bo povzročila izumrtje večine živih bitij. Vzrok za pešanje Sončeve moči so astrofagi - nekakšni mikroorganizmi, ki preživijo v okolju z izjemno visokimi temperaturami in imajo to sposobnost, da energijo pretvarjajo v svojo maso - čisto gladko in brez izgub, po najslavnejši fizikalni formuli E = m x c2. Nevarnost, ki jo predstavljajo astrofagi, pa ni omejena samo na naše Osončje. Znanstveniki ugotovijo, da moč izgubljajo tudi mnoge druge zvezde naše Galaksije. Zdi se, kot da gre za nekakšno okužbo, ki se širi z zvezde na zvezdo. Ob teh opazovanjih pa znanstvenike preseneti ugotovitev, da ena izmed zvezd, ki bi morala biti po logiki širjenja tudi okužena, še vedno sije z nespremenjeno močjo. Kaj je tisto, kar na tej zvezdi astrofagom preprečuje njihovo uničujoče početje? To namerava odkriti dr. Grace. S svojo vesoljsko ladjo potuje točno proti tej zvezdi, ki se zna zoperstaviti astrofagom. To je zvezda Tau Ceti. Ko Grace pride do nje, sledi presenečenje. V njegovi bližini se pojavi še eno vesoljsko plovilo, ki jo nedvomno izvenzemeljskega izvora. Na njej je en sam potnik in tudi on ima točno takšno nalogo kot Grace.

Ni še prepozno;) Še vedno lahko prenehate brati tale zapis in posežete po knjigi. Ali pa počakate na film. Nič pomembnega še ni POKVARJENO - tisto najzanimivejše se zdaj šele začne. Če pa ostajate trdni in odločeni, da knjige ne boste brali in morebitnega filma ne gledali, berite dalje.

POKVARKI (SPOILERS) drugega reda!

Eridians like it hot.

Rocky prihaja iz 40 Eridiani zvezdnega sistema (kot smo ga poimenovali na Zemlji), ki je tudi okuženo z astrofagi. Na Rockyjevem planetu je vroče in atmosferski tlak je kar 29 krat večji od zemeljskega. Žlahtni plin ksenon, ki na Zemlji ne reagira z ničemer, je tam v trdnem stanju in Eridiani iz njega izdelujejo izredno trpežen material, iz katerega je zgrajena tudi Rockyjeva vesoljska ladja. Grace in Rocky začneta komunicirati. Je malce težko, a z računalnikom, ki posname Rockyjevo pojočo govorico in jo poveže z angleškimi besedami, pogovor steče. 

Zvemo, da smo Zemljani in Eridijanci na približno enaki stopnji razvoja. Da to ni naključje, je več ali manj jasno in se da logično razložiti. Civilizacije, ki bi bile manj razvite od nas, se namreč sploh ne bi zavedale, da njihovemu soncu preti nevarnost in rešitve sploh ne bi iskale; bolj razvite civilizacije pa bi težavo z astrofagi znale rešiti na drugačen način kot z raziskovanjem zvezde, ki se je okužbi znala izogniti. Tako ni prav nič presenetljivo, da sta se nekje na pol poti med njunima domačima osončjema srečala ravno Zemljan in Eridijanec. In ta dva postaneta velika prijatelja! Skupaj raziskujeta astrofage in iščeta rešitve, ki bi preprečile katastrofo na njunih planetih, zaideta v nevarne situacije, kjer gre za njuni življenji, vmes pa spoznavata eden drugega in civilizaciji, iz katerih prihajata. Grace je boljši znanstvenik, Rocky pa spretnejši inženir in to je idealna kombinacija pri nalogi, ki ju čaka.

Tekom dogajanja se izkaže, da so Eridijanci vendarle nekoliko manj razviti kot Zemljani. Niso še izumili tranzistorja in nimajo računalnikov. A ta manjko zlahka nadomestijo s svojim izrednim spominom (na Zemlji bi ga imenovali fotografski) in nadarjenostjo za matematiko. Niso pa še odkrili, da obstaja kozmično sevanje in ne poznajo Teorije relativnosti, kar ima usodne posledice. Kako lahko civilizacija, ki ne pozna zakonov relativnosti, pošlje vesoljsko ladjo na medzvezdno potovanje? Berite roman Project Hail Mary. Vse je razloženo. Dejstvo, da Eridijani ne poznajo Teorije relativnosti, pa bi lahko imelo ugodne posledice za Gracea. Ker Eridijani niso vedeli za "time dilation", so napačno izračunali čas potovanja do Tau Ceti in Rocky ima na krovu svoje vesoljske ladje več goriva, kot ga potrebuje. In s tem gorivom bi se lahko Grace po opravljeni nalogi vrnil na Zemljo. Njegovo potovanje v tuje osončje ne bi bilo samo enosmerno.

Obstajajo tudi POKVARKI (SPOILERS) tretjega reda, a o njih ne bom pisala. Take vrste pokvarek ni podatek, da Grace in Rocky uspešno rešita nalogo. Ugotovita namreč, da imajo v osončju Tau Ceti astrofagi svoje naravne sovražnike, ki so še eni od temperaturno visoko odpornih organizmov in da zaradi njih število nevarnih astrofagov ostaja pod kontrolo. Treba jih je le pobrati in poslati proti Zemlji oz. proti sistemu 40 Eridiani, pa do katastrofe, ki bo posledica zmanjševanja sončnega sevanja, ne bo prišlo.

Pokvarek tretjega reda bi bil, če bi vam zaupala, kako Rocky izgleda in mogoče tudi to, kako se prehranjuje. Da si želi, da ga med spanjem nekdo opazuje, da diha amonijak in da nima oči, pa že lahko napišem. Ja, Eridijani si tridimenzionalno predstavo sveta, ki jih obdaja, ustvarjajo s pomočjo svojega slušnega organa - nekaj podobnega kot najdemo pri netopirjih. Prav dobro funkcionira, čeprav... v zvezdnato nebo se pa vendarle ne morejo uzreti.

Roman Project Hail Mary je čudovit znanstveno-fantastični roman - s fantastičnim v oklepajih, kajti pri Andyju Weiru je vedno le znanost tista, na kateri je poudarek. Zdi se, kot da je Mark Watney po uspešni vrnitvi z Marsa, odšel na še eno vesoljsko pustolovščino, tako zelo podoben je dr. Graceu. Lahko bi rekla, da je ta podobnost med obema junakoma slabost romana, pa ne bom, kajti oba sta izredno simpatična in takšnih ljudi ni nikoli preveč.

Glavna vrednost knjige je ta, da na prepričljiv in znanstveno dobro podkovan način raziskuje možnosti razvoja različnih oblik življenja, ki so vsaka zase v različnih okoliščinah in pod različnimi pogoji sledile svoji edinstveni poti evolucije in naravnega izbora. Nekatere naj bi na tej poti dosegle tudi stopnjo zavesti in razuma. In tukaj velja ostati optimist. Sodelovanje in prizadevanje za dosego skupnih ciljev se namreč lahko razpotegne tudi v medzvezdni prostor. Če sta le volja in pamet. 

★★★★★

9 x Beethoven - 1. del

🔷️Pa pojdimo. Po uvodu v panevropski dan posvečen Beethovnu, se glasbeno potovanje lahko začne. Veliko užitka.🔷️

Bonn. Beethoven: Simfonija št.1 in Uvertura št. 3 "Leonora"

Mahler Chamber Orchestra, dirigent: Daniel Harding

Čeprav je Ludwig van Beethoven vse svoje simfonije napisal na Dunaju, kjer so bile prav vse tudi krstno izvedene, je vendar povsem logično, da so na glasbenem potovanju po Evropi prvo od njih zaigrali ravno v Bonnu. Bonn je namreč Beethovnovo rojstno mesto in tukaj je preživel prvih 22 let svojega življenja. Njegov stari oče in oče sta bila oba glasbenika, mladi Ludwig pa je veljal za čudežnega otroka - glasbeno izredno nadarjenega, skoraj takega, kot je bil Mozart. Pozneje je bil organist in violinist na knežjem dvoru v mestu. Želel si je na Dunaj, da bi tam srečal svojega velikega vzornika Mozarta in mogoče postal celo njegov učenec. No, ta želja se mu ni izpolnila. A leta 1792 je v Bonn prišel Haydn in v trenutku spoznal, kakšen genij je mladi Beethoven. Povabil ga je, da postane njegov učenec, kar je Beethoven z veseljem sprejel. Odšel je na Dunaj - bilo je to leto dni po Mozartovi smrti.

Beethoven se je na Dunaju dobro počutil. Prav hitro si je prislužil sloves izredno spretnega pianista, ki so ga vabili na najrazličnejše prireditve tako po koncertnih dvoranah kot tudi po privatnih domovih. Mecenov, ki so se zavzeli zanj, ni manjkalo. Beethoven je imel kot glasbeni umetnik povsem drugačen položaj kot skladatelji pred njim - Bach ali Mozart, na primer. Ti so bili do takrat nekakšni uslužbenci, ki so za preživnino, ki so jo dobili, imeli točno določene in večinoma zelo obsežne obveznosti. Pri Beethovnu se je to spremenilo. Kot je sam nekje napisal - lahko je skladal, kar je želel, in za svoje skladbe je dobil takšno plačilo, kot ga je zahteval.

Simfonija št. 1, ki jo je Beethoven napisal leta 1800, je zelo klasična in kaže, kako velik vpliv je imel nanj njegov učitelj Joseph Haydn. Ta simfonija je za amaterskega poslušalca čudovit primer, na katerem se lahko uvede v to vrsto glasbene umetnosti - spozna klasično zgradbo simfonije. Ta je zgrajena iz štirih stavkov, ki se med seboj bistveno razlikujejo, a so vseeno povezani v ubrano celoto. Zame je poenostavljena zgradba simfonije naslednja: pomembno - počasi - živahno - zaključek. Pri poslušanju prvega stavka sem vedno zelo pozorna, kajti ta stavek je vedno zelo pomemben, saj so v njem ponavadi predstavljene vse pomembne melodije simfonija. V tej Beethovnovi prvi simfoniji so predstavljene v obliki sonate allegro, ki so jo radi uporabljali v klasičnem obdobju. Drugi stavek je praviloma umirjen in liričen. Zelo rada ga imam! pri vseh simfonijah. Tretji stavek je potem spet živahnejši in poslušalca vodi k zadnjemu, četrtemu stavku, ki je veliki finale in razkošno zaokroži celotno simfonijo. Tako je v klasičnih simfonijah 18. stoletja in takšna je tudi Beethovnova prva simfonija.

Dublin. Beethoven: Simfonija št. 2 in Uvertura Coriolan

Irski nacionalni simfonični orkester, dirigent: Jaime Martin

Tudi Beethovnova druga simfonija je zelo klasična. Profesor Wright je v svojem tečaju o klasični glasbi zatrdil, da bi jo prav lahko zamenjali za eno od Haydnovih. Beethoven v tem delu še ni izkoristil vseh možnosti, ki jih ponuja orkester pri ustvarjanju mogočnega zvoka (počakajte na zadnjo, deveto simfonijo:). Tako je lahko na Artovem potovanju po Evropi, na postaji v Dublinu,  to simfonijo zaigral razmeroma majhen orkester, sestavljen le iz nekaj godal in pihal ter para drugih inštrumentov.

Simfonija izžareva veselje in je polna upanja ter optimizma. Kar je izredno nenavadno... Leto 1802 - leto, v katerem je nastala ta simfonija, je bilo namreč za Ludwiga van Beethovna izredno težko leto. To je bilo leto velike osebne stiske, čas, ko je njegov sluh začel pospešeno pešati in se je - star komaj 32 let zavedel, da z njegovim sluhom ne bo nikoli bolje in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo popolnoma oglušel. O občutkih, kako težko mu je, ker več ne sliši, ko kdo igra na flavto ali poje, je pisal v pismu svojima bratoma. Ta Beethovnova izpoved je znana kot Heiligenstadski testament in je resnični testament, a tudi prošnja, da bi ga pravilno razumeli. V njem je priznal, da je zaradi svoje bolezni razmišljal celo o samomoru. Takole pravi: "es fehlte wenig, und ich endigte selbst mein Leben - nur sie die Kunst, sie hielt mich zurück." - ni veliko manjkalo, da bi si vzel življenje - samo ona, umetnost, ona ga je odvrnila od tega. S tako malo besedami, a vendar tako zelo pretresljivo in obenem ganljivo napisano... 

Zaradi naglušnosti Beethoven ni več nastopal kot pianist, saj ni mogel več oceniti, kako močno mora pritiskati na tipke klavirja, da je glasnost prava. Posvetil se je samo še skladanju. S tem ni imel težav, saj mu je zadostovalo, da je glasbo slišal v svojih možganih. Je pa prenehal hoditi v družbo in bil vedno bolj asocialen.

Helsinki. Beethoven: Simfonija št. 3, "Eroica"

Finski radijski simfonični orkester, dirigent: Nicholas Collon

Beethoven je vztrajal zaradi umetnosti. Skladal je dalje, a vendar od leta 1802 nič ni bilo več tako, kot je bilo do sedaj. V njegovem življenju je nastopilo novo obdobje, ki so ga poimenovali herojsko. Ime je zelo na mestu. Njegova dela so postala grandiozna, mogočna in slavnostna - napisana v herojskem stilu. Heroj pa je bil tudi Beethoven sam. V času od leta 1802 je njegov sluh pospešeno pešal, dokler leta 1815 ni popolnoma oglušel. Njegovo osebno spopadanje s to katastrofo je močno vplivalo na njegovo glasbo. V svojem herojskem obdobju je zložil šest simfonij, prva med njimi je bila Eroica.

Svojo tretjo simfonijo je Ludwig van Beethoven skladal z mislijo na Napoleona Bonaparta. To je bilo v letih od 1802 do 1804, ko si je Napoleon nezadržno pokoroval evropske narode, enega za drugim. Čeprav je Beethoven izhajal iz nemško govorečega okolja in tako Napoleonu sovražnega tabora, je vendar velikega francoskega konzula globoko občudoval. Napoleon je bil zanj heroj, ki bo moto francoske revolucije liberté, egalité, fraternité ponesel do vseh Evropejcev. 

Beethovnova tretja simfonija je revolucionarna. Ob krstni izvedbi je presenetila celo Beethovnov najožji krog prijateljev in znancev. S to simfonijo se zaključi klasično obdobje v glasbeni zgodovini - dokončno se poslovimo od Mozarta in 18. stoletja - začne se romantično obdobje. Beethoven postane vzor množici prihajajočih skladateljev 19. stoletja, ki so se napotili po njegovi poti.

Ko so pred kratkim okrog dvesto dirigentov s celega sveta povprašali, katera je njihova najljubša simfonija, je večina od njih odgovorila, da je to ravno Eroica.

Kaj je pri tej simfoniji tako revolucionarnega?

Vsekakor je to njen herojski stil, ki ga je Beethoven poustvaril z glasnostjo orkestra, s tem, da so se orkestru pridružila tudi trobila, z uporabo durovske tonske lestvice in triade tonov. Simfonija je bistveno daljša in kompleksnejša, kot so bile simfonije v času klasike. Ni programska glasba, a vendar v njej zlahka razberemo utrinke, ki nas želijo popeljati na bojna polja, kjer se odvijajo Napoleonove bitke. Drugi stavek simfonije - tisti, ta počasni, pa je napisan kot pogrebni marš; v spomin in poklon žrtvam francoske revolucije. 

Ludwig van Beethoven je svojo tretjo simfonijo želel posvetiti Napoleonu in jo je že podnaslovil z intitolata Bonaparte, ko je izvedel, da se je Napoleon okronal za cesarja. To je bilo za skladatelja veliko razočaranje. Menda je izjavil nekaj takega kot: "Zdaj bo tudi on tako kot mnogi drugi pred njim poteptal človekove pravice, poskrbel samo za svoje ambicije. Postal bo tiran." V roke je zgrabil nož in s posvetila spraskal Napoleonovo ime, simfonijo pa poimenoval enostavno Eroica ali Herojska. Srečni smo lahko, ker jezni in razočarani Beethoven, ki se je počutil izdanega, svoje simfonije ni predelal ali celo zavrgel. Izgubili bi eno najpomembnejših in prelomnih glasbenih del.

Ob Artejevem potovanju z Beethovnom so njegovo tretjo simfonijo zaigrali v Helsinkih in sicer na prav posebnem mestu - v cerkvi Temppeliakio. Ta evangeličanska cerkev je znana po svoji izredni akustičnosti in je ena glavnih turističnih znamenitosti v finskem glavnem mestu. Zanimivo je, da jo lahko opazimo samo iz zraka, se pravi iz ptičje perspektive. Tako lahko vidimo njeno streho, ki je kot oko, ki zre proti nebu, ostalih delov zgradbe pa ne moremo opaziti, saj je cerkev vklesana v granitno skalo. Notranje stene cerkvene dvorane so tako kar iz grobo obdelanega kamna. S pomočjo drona, ki je preletaval Helsinke, smo si to oko, ki zre v nebo, lahko lepo ogledali. 

Med koncertom se je nad Helsinki razdivjala nevihta, zaradi česar so morali prireditev za kratek čas prekiniti. Čisto v skladu s silovitostjo simfonije in njenega komponista. 

Temppeliakio

Luksemburg. Beethoven: Simfonija št. 4

Luksemburški filharmonični orkester, dirigent: Gustavo Gimeno

Robert Schumann (ja, tisti, ki je v Leipzigu iskal Bachov grob) je za četrto Beethovnovo simfonijo rekel, da je kot "vitka grška mladenka med dvema velikanoma s severa". Z "Nordlandriesen" je mislil Beethovnovo tretjo in peto simfonijo, ki sta obe v primerjavi s četrto precej bolj znani in veliki. Simfonija št. 4 ni tako "težka" in ne tako "usodna", kot sta simfoniji napisani pred in po njej, a to ne pomeni, da je "lahkotna". Je spet nekoliko bolj "klasična", je rekel prof. Wright na svojem tečaju o poslušanju zahodne glasbe.

Na glasbo Beethovnove četrte simfonije se lahko tudi pleše. To so dokazali med šesto junijskim potovanjem z Beethovnom po Evropi, na postaji v Luksemburgu. Sylvia Camarda je sestavila prav zanimivo koreografijo in tudi zaplesala. Prav posrečeno so jo spremljali tudi mladi, ki imajo migracijske korenine - nikakršni profi plesalci, ki pa so vendar zaplesali lepše in bolj ubrano kot plesalke na državni proslavi ob 30-letnici samostojne Slovenije. 

Praga. Beethoven: Simfonija št. 5 in Uvertura k operi Fidelio

Češki nacionalni simfonični orkester, dirigent: Steven Mercurio

Beethovnovo "Peto" so ob petih popoldne zaigrali v centru starega dela mesta Praga. 6. junij 2021 je bil v češkem glavnem mestu sončen in topel dan. Oder z orkestrom so postavili na Staromĕstské náměsti pred zahodno pročelje znamenite cerkve Marija pred Tynom. Ves čas izvajanja simfonije smo lahko opazovali njena za praško veduto tako zelo značilna zvonika. Če pa se je režiser odločil, da bi bilo dobro, da našo pozornost usmerimo na dirigenta, smo za njim lahko vedno opazili še drugo praško znamenitost - več kot 600 let staro astronomsko uro. Čudovito okolje za čudovito simfonijo, katere znamenite "tri kratke in en dolg ton" vsi dobro poznamo.

Ludwig van Beethoven je bil v Pragi vsaj dvakrat. Nastanjen je bil v hotelu, kjer je pred njim bival tudi Mozart. Mogoče sta spala celo v isti postelji, je ugibal moderator prireditve v Pragi. Beethoven je bil večkrat tudi v bližnjem zdraviliškem kraju Teplitz. Tam se je srečal z Goethejem, ki ga je kot literata visoko cenil; glede na to, kako zelo pomembno je bilo Goetheju druženje z ljudmi iz visoke družbe, pa ne tako zelo.

V Teplitzu je Beethoven napisal tudi znamenito ljubezensko pismo, ki že dve stoletji buri domišljijo njegovih oboževalcev. Namenjeno je bilo ženski, ki jo nagovarja kot "unsterbliche Geliebte" ali "nesmrtna ljubezen", vendar pa pisma nikoli ni odposlal.  Komu je bilo pismo namenjeno, se ne ve. Beethoven je bil v ljubezenskem razmerju s številnimi ženskami, nikoli pa se ni poročil.

Beethovnov peta simfonija je bila prvič izvedena 22.12.1808 na Dunaju. Takrat je skladatelj v enem samem večeru predstavil kar osem novih del in koncert je trajal cele štiri ure, od 18:30 do 22:30. Glasbeniki so morali igranje večkrat prekiniti, kajti izvajanje teh Beethovnovih novih del je bilo tehnično zelo zapleteno.

V peti simfoniji potujemo iz teme v svetlobo.

V prvem stavku temačne sile usode poskušajo prevladati nad človeškim bitjem, ga mučijo in ga ne pustijo pri miru. "Usoda trka na vrata," je Beethoven sam označil dogajanje v tem stavku svoje simfonije. Izredno preprost motiv treh kratkih in enega dolgega tona je skladatelj razvil do nepredstavljivih širin. Nikoli v zgodovini ni bilo spisano tako obsežno glasbeno delo, ki bi temeljilo na tako drobni in preprosti ideji, ki jo zaradi kratkosti ne moremo imenovati niti melodija, kot je Beethovnu uspelo v njegovi peti simfoniji. Čustveno doživetje je ob tem globoko in ganljivo. Ni ga poslušalca, ki bi ob tem ostal neprizadet.

A to je šele začetek. Sledi drugi stavek, ki je eden tistih, zaradi katerega sem na začetku tega zapisa napisala, da sem pravzaprav velika ljubiteljica drugih stavkov simfonij - zaradi njihove umirjenosti in počasnosti. V drugem stavku Beethovnove pete simfonije je čas, da se človek, ki ga mučijo temne sile, poglobi sam vase in potiho poišče odgovor na dogodke, ki mu jih je pripravila usoda. V tem stavku je Beethoven mojstrsko - bolje kot to pač ne gre - povezal dve glasbeni temi. Ena je mirna in lirična, igrajo jo večinoma godala, druga je mogočna in glasna, izvajajo jo trobila. Čustveno doživetje ob tem stavku ni nič manjše kot ob sicer precej bolj znanem prvem stavku simfonije.

V tretjem stavku se boj med človeško naravo in temačnimi silami nadaljuje. Presledka med tretjim in četrtim stavkom v tej simfoniji ni. Beethoven je med zadnjima dvema stavkoma ustvaril svojevrsten glasbeni most, ki je še ena od genialnih potez pri tem resnično izjemnem delu.

V četrtem stavku je skladatelj nekako moral sprostiti vso napetost, ki se je gradila tekom simfonije. Težko delo. To mu je uspelo s "herojičnim" pristopom - mogočnostjo in še izrazitejšim zvokom, ki ga je dosegel s tem, da je v orkester vključil dodatne instrumente, ki jih do tedaj v simfoničnih orkestrih še ni bilo - pikolo, pozavne in kontrafagot.

Če hočete spoznati Beethovna, kakršen je bil, oz, kakršne so bile njegove skladbe v herojskem obdobju, poslušajte njegovo peto simfonijo. To je to. 

🔷️Naslednjič pa naprej, vse do Devete in do himne Evropske skupnosti!🔷️

Helga Schubert: Vom Aufstehen

Kaj bi si mislili o materi, ki na svoji smrtni postelji - stara že preko sto let, zaupa svoji hčerki - tudi že preko sedemdeset let stari, naslednje: (moj prosti prevod iz nemščine)

V svojem življenju sem naredila tri junaška dejanja, ki se tičejo tebe.

Prvič: nisem te splavila, čeprav je tvoj oče tako želel in si bila tudi zame pravzaprav nezaželen otrok. Zaradi tebe sva se s tvojim očetom sploh poročila.

Drugič: med begom iz Hinterpommerna v Greifswald sem te celo pot potiskala v otroškem vozičku in ob tem skoraj umrla od izčrpanosti.

In tretjič: ko so v Greifswald vkorakali Rusi, te nisem zastrupila ali ustrelila, kot je to terjal tvoj stari oče. Predme je položil pištolo in rekel naj se ustrelim. "Potem moram ubiti tudi lastnega otroka," sem vzkliknila, "tega pač ne morem storiti."

V življenju si imela srečo. Celo življenje si bila Sonntagskind.

Žensko, ki tako razmišlja in iskreno verjame, da je v teh treh primerih postopala junaško ter da za to zasluži celo zahvalo, je težko imeti za svojo mater.

To je bila mama Helge Schubert.

Helga Schubert, rojena leta 1940, je bila otrok vojne, begunski otrok in otrok razdeljene Nemčije. Imela je samo mamo, saj je oče padel že kmalu po začetku druge svetovne vojne, in z njo je imela sila težaven odnos.

Nekoč, ko je bila stara že enainsedemdeset let, se je prijavila za pogovor pri evangeličanski pastorici, saj se je o svojem težavnem odnosu z materjo želela z nekom pogovoriti. Potožila ji je, da ima težave s četrto Božjo zapovedjo - nikakor ne prenese svoje matere, saj jo ta prizadene vsakič, ko se srečata. Mama ji je tuja in ne more je imeti rada. Kakor tudi mama nima rada nje, svoje hčerke. In to ni v redu. Pastorica, ki je zgledala mlajša od pisateljičinega sina, ji je po kratkem premisleku odgovorila: "Ampak četrta zapoved od vas ne zahteva, da svoje starše ljubite, dovolj je, da jih spoštujete. In to že počnete." Tako se je pisateljica tudi s pomočjo tega pogovora pobotala z materjo, razumela, da tudi njej v življenju ni bilo lahko in se preko tega pomirila sama s seboj in s svetom okrog sebe.

Ni bila pa samo pastorica tista, ki ji je pomagala, da je dosegla notranji mir, veliko si je pomagala tudi sama - pa ne zato, ker je bila po poklicu psihologinja in psihoterapevtka, ampak preko pisanja zgodb. 

Helga Schubert piše že vse svoje življenje. 

Piše o svojih poletnih počitnicah v otroštvu, ki jih je vse - od prvega do zadnjega dne, preživela pri svoji stari mami po očetovi strani. Torej mama le ni mogla biti tako slaba, premišljuje nekje v knjigi Helga Schubert, saj mi je vendar dovolila, da počitnice preživljam pri ženski, ki jo je sama sovražila. 

Piše o življenju v Nemški demokratični republiki - o tem, kakšne kompromise je morala sklepati s komunistično oblastjo, da je preživela, a tudi o privilegiranosti, ki jo je uživala zaradi poklicev, ki jih je opravljala - pisateljice in psihologinje. 

Piše o padcu Berlinskega zidu - tistega dne je bila prav tam, na mestu, kjer se je dogajala zgodovina, in piše o umirjenem življenju v zadnjih letih, v njenem najljubšem kraju, na severu Nemčije, blizu Baltskega morja, v babičini hiši, kjer skrbi za svojega bolnega in onemoglega moža.

Vsako leto v začetku junija potekajo v Celovcu Dnevi nemške literature, kjer podelijo prestižno nagrado, ki je poimenovana po pisateljici Ingeborg Bachmann. Pisatelji berejo odlomke iz svojih del, ki še niso bila objavljena, žirija natančno posluša, prebrano oceni in medsebojno predebatira. Pred leti je to 25 000 evrov vredno nagrado dobila na Koroškem živeča slovenska pisateljica Maja Haderlap in sicer za odlomek iz svojega romana Angel pozabe. 

Tudi na letošnji prireditvi je bila ena od udeleženk koroška Slovenka. To je bila Verena Gotthardt (Je v sorodu z letošnjim nominirancem za kresnika, Vincencem Gotthardtom?). Kritike njenega dela niso bile slabe, a tudi preveč navdušujoče ne, medle bi rekla, tako da Verena Gotthardt s svojim branjem ni prišla med finaliste za nagrado. Nič hudega. Pisateljica je še mlada in še bodo priložnosti, da se dokaže. Prepričana pa sem, da je bila izkušnja iz Celovca  zanjo vseeno zelo dobrodošla. Dobronamerna kritika ji bo pomagala na nadaljnji pisateljski poti.

Prebiranja v Celovcu se ponavadi udeležujejo še neuveljavljeni mladi pisatelji, ki na ta način pritegnejo pozornost različnih nemških založb in lažje izdajo svojo knjigo, ki jo s pomočjo mnenj žirije pred izidom še nekoliko izboljšajo. V letu 2020 je bilo tako dokaj nenavadno, da je na Dnevih nemške literatura nastopala osemdesetletna Helga Schubert. Pisateljica, ki v zadnjih dvajset in več letih ni izdala nobene nove knjige, je pometla s konkurenco in zmagala z zgodbo Vom Aufstehen ali - če prevedem v slovenščino, O vstajanju. Zgodba, ki je čisto na koncu knjige, o kateri pišem, pripoveduje o tem, kaj pisateljica razmišlja in se spominja, ko si zjutraj, sicer že budna, privošči še nekaj minut v postelji. Preden vstane, razmišlja o svoji materi, a tudi o svojem možu, ki ji pripravlja zajtrk - dokler ne zadiši kava, ji še ni potrebno vstati - in ga bo čez nekaj trenutkov lahko objela in pritisnila lice k njegovi rami, vdihnila njegov vonj. To je nekaj, česar njena mama ni bila deležna, saj po moževi smrti v njenem življenju ni bilo nobenega moškega več - za Helgo Schubert pa še eno od dejstev, ki ji je pomagalo, da je svojo mamo bolje razumela in se z njo pobotala.

Lanskoletna nagrada Ingeborg Bachmann je bila za Helgo Schubert še posebno pomenljiva. Nekako je zaokrožila njen pisateljski krog in pomenila uteho za dogodek pred petintridesetimi leti, ko je bila tudi povabljena na Dneve nemške literature v Celovcu, a se prireditve ni mogla udeležiti, ker ji organi oblasti v vzhodni Nemčiji tega niso dovolili.

Knjiga Vom Aufstehen, Helge Schubert, ima podnaslov Ein Leben in Geschichten - Življenje v zgodbah. Nekateri knjigo označujejo kot zbirko kratkih zgodb, a pisateljica se s takšnim poimenovanjem ne strinja. Odlomki knjige so res kakor kratke zgodbe, ki so se rodile iz dogodkov iz njenega več kot osemdeset let dolgega življenja, njenih premišljevanj in opazovanj, a pisateljica je te zgodbe vendarle skrbno povezala med seboj in se potrudila, da se zgradita dramatičnost in primeren pripovedni lok. 

Stil pisanja je umirjen, včasih celo liričen, enak preko cele knjige - čisto v skladu z vsebino in v sozvočju z iskanjem miru in sprave. To pomirjenost pa na vsakih nekaj odstavkov - zdi se kot samo slučajno, prekine kakšno grobo in tragično dejstvo, ki pade kot toča z jasnega in je eno tistih, ob katerih je Helga Schubert trpela, z njimi hočeš nočeš morala živeti, se z njimi soočati in jih globoko v sebi predelati. Knjiga je tako bolj kot zbirka zgodb avtobiografski roman, v katerem pisateljica išče in najde pomiritev same s seboj in s svetom, ki jo obdaja. Obenem pa na svojevrsten način osvetli še zgodovino povojne Nemčije z vsemi njenimi nekoliko manj znanimi, predvsem pa zelo intimnimi, vzponi in padci. 

★★★★☆

9 x Beethoven - Uvod

Leto 2020 je bilo Beethovnovo leto. S številnimi koncerti in drugimi prireditvami naj bi slavnostno proslavili 250-letnico rojstva tega velikega skladatelja. Naj bi..., kajti Covid-19 je tudi pri teh načrtih pomešal štrene. Koncertov, kjer bi glasbeniki v živo nastopili pred publiko, v preteklem letu skoraj ni bilo in Beethovnova glasba se je v njem posvečenem letu le redko slišala in večinoma le medlo odmevala. Veliki skladatelj tako v svojem jubilejnem letu ni dobil toliko pozornosti, kot je bilo načrtovano, kot bi se spodobilo in kot bi si zaslužil.

Zdaj, ko pandemija počasi popušča in lahko spet nekoliko bolj sproščeno dihamo, ter se naše oči in ušesa lačno ozirajo po umetnosti, ki nam je bila v preteklem letu nedosegljiva, so se ustvarjalci televizijskega kanala Arte odločili za čudovito potezo. 6. junij 2021 so razglasili za Beethovnov dan in z njim proslavili njegovo leto, da le-to vendarle ne bi izzvenelo preveč v prazno. Skupaj z Beethovnom so se podali na več kot deveturno glasbeno potovanje po Evropi. 9 x Beethoven ali Beethoven v Evropi se je imenovala prireditev, pri kateri je sodelovalo devet izvrstnih evropskih simfoničnih orkestrov pod vodstvom devetih cenjenih dirigentov, med njimi tudi slovenskega, ki so zaigrali vseh devet Beethovnovih simfonij. 

Začelo se je ob eni uri popoldne, ko so zaigrali Beethovnovo prvo simfonijo in končalo nekaj po deveti uri zvečer, ko je izzvenela njegova zadnja, deveta simfonija. Devet Beethovnovih simfonij, zaigranih v devetih različnih evropskih mestih, ena za drugo, vsako polno uro ena, od enih popoldne do devetih zvečer. 

Ideja za takšen način praznovanja se mi zdi čudovita! Čudovita pa je bila tudi izvedba.

Prireditve si nisem ogledala v neposrednem prenosu. To bi bilo vendar preveč. Toliko klasične glasbe - predvsem pa občutij in čustev, ki jih budi takšna glasba, je v tako kratkem časovnem obdobju težko predelati. Človek potrebuje počitek med eno in drugo skladbo; čas, da se vtisi uredijo, čustva umirijo in možgani pripravijo na novo množico dražljajev. Simfonije sem tako poslušala nekaj dni po prireditvi in samo eno na dan, za sprostitev po službi. 

Priporočam, da tako storite tudi vi:) Posnetki bodo še nekaj časa dosegljivi v medioteki programa Arte.

(vir: Arte.tv)

Ker hermionin blog ni glasbeni pač pa literarni blog, tale zapis pišem, ker sem prireditev poslušala skupaj z dvema knjigama, ki ju - če ste prebrali moj zapis o Sebastianu Bachu, že poznate. To sta:

• Craig Wright: Listening to Western Music 
• Thomas Meißner: Der prominente Patient

Ko sem sledila analizi nekaterih od njegovih simfonij, ki so razložene v knjigi profesorja Wrighta, brala o Beethovnovem življenju in njegovem spopadanju z boleznijo, zaradi katere je popolnoma oglušel - opisano v Meißnerjevi knjigi, potem pa poslušala simfonije na programu Arte, je njegova glasba zazvenela še bogatejše, Beethovnova življenjska pot pa se je jasno zarisala pred mojimi očmi. 

Poseben poudarek vsemu pa so dodala še pisma, ki jih je Beethoven pisal svojim prijateljem in prijateljicam, sorodnikom, znancem in zdravnikom. Veliko jih je na medmrežju prosto dostopnih in prebiranje (ali poslušanje) teh pisem mi je odkrilo še eno podobo Beethovna - nikakor ne tisto, splošno sprejeto, ki pravi, da je bil zoprn ekscentričen človek, vedno jezen in slabe volje, vase zaprt samotar. Beethoven iz pisem je prijazen, topel in rahločuten. Težko verjeti, kajne? No, ob poslušanju njegovih simfonij to ne zveni tako zelo neverjetno. Kajti njegova glasba je glasba nasprotij - točno takšna, kot je bilo tudi njegovo življenja - na eni strani bučna in odločna, na drugi lirična in nežna. Samo največji mojstri znajo takšne skrajnosti tako čudovito povezati, kot je to storil Ludwig van Beethoven.

Naj svoja opažanja in razmišljanja ob glasbenem potovanju preko devetih simfonij, ki ga je spremljalo prebiranje knjig in pisem, podelim še na blogu. Zapis je namenjen tistim, ki jih zanima klasična glasba - še posebej Ludwig van Beethoven, ki pa so vendar bolj laiki kot izšolani glasbeniki, a imajo glasbeno umetnost radi. Tako nekako, kot je v zadnjem času pri mani.

To je bil uvod v glasbeno potovanje z Beethovnom. V naslednjih dneh ali tednih lahko pričakujete nadaljevanje, en ali dva zapisa o posameznih simfonijah in Beethovnovem življenju. Medtem si lahko oddaja 9 x Beethoven ogledate na programu Arte ali pa posamezne simfonije poiščete na kakšnih drugih internetnih mestih, ki ponujajo glasbo.

In brez strahu... Moje pisanje o drugih knjigah, ki jih berem, zaradi tega glasbenega odmika od leposlovja, ne bo prav nič trpelo;)

🔷️Moja prva postaja na potovanju z Beethovnom bo mesto Bonn, kjer so 6. junija ob enih popoldne zaigrali njegovo Simfonijo št.1.🔷️

Henry Miller: Draga, draga Brenda

Leta 1976 je Henry Miller, takrat že obnemogel 85-letnik, odvisen od invalidskega vozička in slep na eno oko, dobil pismo 29-letne Brende Venus - mlade igralke, izredne lepotice sicilijanskega in indijanskega porekla. Da bi pritegnila pozornost slavnega pisatelja, je k pismu, v katerem je izrazila željo, da bi se rada spoznala z njim, priložila še svoje "filmske" fotografije. Henry Miller, znan po svojih velikih in nekompromisnih delih kot so Seksus, Rakov in Kozorogov povratnik, burnem spolnem življenju, seveda ob lepoti mlade ženske ni mogel ostati neprizadet in začelo se je prav posebno razmerje.

Henry in Brenda sta se sicer nekajkrat srečala, skupaj obedovala, se pogovarjala po telefonu, a svoj odnos sta gradila predvsem preko dopisovanja. V času od junija 1976 pa do časa tik pred njegovo smrtjo v letu 1980, je Henry Miller Brendi Venus napisal tisoč petsto izredno intimnih pisem. Nekatere od njih je Venusova leta 1986 objavila v knjigi Dear dear Brenda. Knjigo smo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu. Izdala jo je Založba Forma 7 in ima naslov Draga, draga Brenda; ljubezenska pisma Henryja Millerja Brendi Venus; tekst: Brenda Venus.

Henryjeva pisma in dodatni Brendini komentarji ob njih so zanimivi. Slikajo podobo pisatelja, ki je bil v pozni starosti in kljub splošni oslabelosti še vedno izredno vitalen in umsko prožen.

Razumem Brendo Venus, ki je pisma objavila - zakaj jih ne bi? - Henry Miller je bil vendarle slaven pisatelj s številnimi oboževalkami in zakaj ne bi o njem zvedeli še kaj novega, o njem napisali še kaj žgečkljivega.

A jaz sem knjigo težko brala:(  pa čeprav z branjem erotične literature nimam težav. V knjigi sem namreč začutila vse preveč preračunljivosti in manipulacij s čustvi. Stari perverznež se mi je skoraj zasmilil. Skupaj s Henryjevo hčerko Val sem se spraševala, le kaj ta ženska hoče od njega. A kaj je to, kar je želela, je pravzaprav jasno. Čeprav je Brenda izbrala, katera pisma bo objavila in se preračunljivo izognila objavi svojih lastnih pisem, je jasno, da si je želela vsaj tega, da bi ji pomagal pri njeni igralski karieri. Henry Miller je poznal veliko pomembnih ljudi in lahko bi ji pomagal, da se iz stranskih igralskih vlog (kakršno je imela v filmu Clinta Eastwooda, Gora ) prebije v ospredje. Pa kaj bi o tem. Ni bila prva in tudi zadnja ne, ki si je na takšen način oblikovala svojo poklicno in tudi življenjsko pot.

Druga stvar, ki me je motila, je nečimrnosti, s katero je Brenda Venus spodbujala njegove spolne fantazije, ob tem pa je bralcu knjige (ne pa tako zelo Henryju) kristalno jasno, da se v več kot platonsko razmerje in nekaj voyagerstva ne bo spustila. Henry Miller je v pismih Brendi svojim spolnim fantazijam dovolil popolno svobodo, jaz sem se pa pri branju le-teh počutila, kot bi stopila v njegovo spalnico ali pa - še natančnejše, v najbolj skrite in najintimnejše predele njegovih možgan. In se ob tem počutila sila neprijetno in nespodobno. Poleg tega sem se ves čas spraševala, kako le bi se odzval Henry Miller, če bi vedel, da je Brenda njegova pisma objavila. Dopuščam sicer možnost, da bi mu bilo to mogoče celo všeč, čeprav je malo verjetno. Podoba v past ujetega starčka, ki ga mlada lepotica ovija okrog prsta, je preveč usmiljenja vredna.

Da pa ne bom pisala samo o seksualnih fantazijah. Henry Miller je v svojih pismih včasih omenil tudi kaj, kar kaže na njegovo veliko razgledanost, poznavanje literature, gledališča in likovne umetnosti. Pa glede na Brendin priimek ne namiguje samo na Botticelija ali pa njeno telo primerja z Renoirjevimi akti, ampak nam zaupa tudi to, kdo je njegov najljubši pisatelj. Hm, zanimivo, Knut Hamsum. A za te teme v knjigi, seveda, ni veliko prostora. Brenda Venus trka na druga vrata.

To so moja osebna razmišljanja ob knjigi, ob katerih pa seveda nikakor ne smem mimo tega, da bo knjiga ravno zaradi tega, kar je mene motilo, pri marsikaterih drugih bralcih točno tisto, kar jih bo prepričalo, da knjigo vzamejo v roke. In zakaj se ne bi prepustili iluziji, da je med njima res vladala velika, globoka, iskrena in nepozabna ljubezen, kakor nas prepričujejo - to je pač treba priznati, ne samo Brendini komentarji, ampak tudi besede iz Henryjevih pisem. Vsekakor pa je Brenda Venus  s svojo prisotnostjo v življenju Henryja Millerja - o tem pač ni dvoma,  polepšala zadnja leta njegovega življenja, ga ohranjala umsko in fizično čilega, kar pa je tudi zelo veliko. Ogromno, pravzaprav.

Borut Kraševec: Agni

Roman Boruta Kraševca, Agni, je dokaz, da so pisatelji (pisatelji moškega spola, da bo jasno) v zadnjih stopetdesetih letih le naredili korak naprej v razumevanju in opisovanju ženske narave. Knjiga bi bila lahko tako prelomni roman v slovenski književnosti, saj čepi na (ruralni) tradiciji, a se pogumno in odločno ozira v prihodnost. V njem najdete  feminizem - in woke!, v njunem najžlahtnejšem bistvu.

V romanu sta večkrat omenjeni Emma Bovary in Ana Karenina. Jasno je, kakšno usodo sta jima namenila Flaubert in Tolstoj. Ni šlo drugače. Tako je bilo zacementirano v (moških) možganih 19. stoletja in nič se ni dalo spremeniti. Samo smrt je lahko nekako častno zaokrožila njuni življenjski zgodbi in razrešila ljubezenski trikotnik.

O ljubezenskem trikotniku piše tudi Borut Kraševec. O mnogih ljubezenskih trikotnikih! - takšnih in drugačnih in o razumevanju le teh. Preberite si naslednji dialog iz romana:

"In kaj narediš, če se znajdeš v trikotniku?"

"Lahko izstopiš, lahko ostaneš in skušaš izrinit tretjega, lahko se pa seveda sprijazniš in živiš v trikotniku. Tudi take imaš. Sploh če sta v trikotniku dve pametni ženski in če so vsi bolj ali manj zadovoljni."

"A če sta dva moška, pa ne gre?"

"Moški so preveč petelinasti in se takoj zravsajo. Taki trikotniki ne trajajo."

Vsi trikotniki, ki so omenjeni v citatu, in reakcije njihovih oglišč so v romanu natančno predstavljeni.

Emma in Ana sta bili v tistih z dvema moškima in taki trikotniki ne trajajo. Sto petdeset let pozneje se je marsikaj spremenilo. A vendar tudi ne tako veliko, kot bi mogoče pričakovali ali si želeli. O tem se gre v romanu Agni. Trikotnik z dvema moškima in žensko je v romanu sicer osrednji, a nikakor ne edini. Imamo celo morje trikotnikov z enim moškim in dvema ženskama in ti trikotniki so stabilnejši. Ali pa ne razpadajo tako dramatično kot tisti drugi, kajti ženske so pametnejše. Ali pa bolje nadzorujejo svoje čute in niso tako nasilne.

Dogajanje je postavljeno v neko tradicionalno slovensko vas. Ivan in Katja živita na kmetiji in imata dve hčerki, petnajstletno Mašo in štiriletno Klarico. Družina živi v hiši, kjer je lastnica enega od nadstropij tudi Katjina sestra dvojčica Brina. Brina je igralka v ljubljanski Drami, a se vrne v svojo domačo vas, potem ko je izstopila iz trikotnika in posledično izgubila vlogo v pomembni dramski uprizoritvi. Osrednji trikotnik se tako že nakazuje. Potencialna oglišča starih in novih pa se pojavljajo na vsakih nekaj poglavij. To so poleg Ivana, Katje in Brine še učitelj telovadbe na Mašini osnovni šoli Dušan, ki je bil nekoč fant tako Katje kot Brine, novopečeni umetniški direktor mariborske Drame Lojze, Brinina lezbična prijateljica Karin in še in še.

Trikotniki pa se oblikujejo tudi v naslednji generaciji. Tukaj ima pomembno vlogo Maša. Dialog, ki sem ga zgoraj citirala je med njo in teto Brino. Maša riše svoj lastni trikotnik, spoznava trikotni svet okrog sebe in na koncu knjige vemo, da je odrasla, kajti na dogodke reagira tako, kot naj bi nanje reagirala pametna odrasla ženska.

No, v knjigi pravzaprav sploh ni nespametnih žensk, kar pa je z ozirom na resnični svet precejšnje pretiravanje - poudarjanje te pravljice pa ena redkih slabosti ali pomanjkljivosti knjige.

Roman Agni bi bil lahko prelomni ne samo zaradi žlahtnega in neprisiljenega feminizma, ampak tudi zaradi nekonvencionalnega pogleda na svet. Včasih smo bil ljudje prepričani, da smo v središču vesolja. Potem smo si priznali, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. V romanu Agni Zemljo naseljujejo najrazličnejša živa bitja - med katerimi so tudi ljudje. Tako že na samem začetku knjige opazujemo osrednji prizor patriarhalne organizacije sveta skozi oči naključnega živalskega opazovalca; živali pa imajo pomembno aktivno ali pasivno vlogo tudi v nadaljevanju romana. Tudi v živalskem svetu se rišejo trikotniki - pomenljiv je tisti z raco in dvema racmanoma, ki podpira osrednji človeški trikotnik v romanu. S pomočjo živali - v tem primeru kuncev, pa se razčiščujejo še druga medčloveška razmerja ali trikotniki - tudi takšni, na katerih sta dve oglišči zasedeni z očetom in hčerko.

Živalske in človeške zgodbe so v knjigi zelo lepo povezane. Pri tem ima velik pomen tudi simbolika. Ta je že v naslovu. Mašina zajklja se imenuje Agnes, ali Agni; Agni pa je v indijski mitologiji bog ognja. Ogenj srečamo že na začetku romana, ko ta žari skoz oči, kot da bi v glavi gorelo sonce. Moški protagonist romana na teh začetnih straneh romana ogenj celo izbruha, a ga to ne ohladi. Ko roman beremo, vemo da je to tisti ogenj, ki ga (moški!) ne more obvladati in ga sili v početje, ki si ga pravzaprav ne želi, a se mu obenem ne more upreti in odreči.

Roman Boruta Kraševca, Agni, je odličen prvenec, ki po mojem mnenju nakazuje smer, v katero bo šlo sodobno literarno ustvarjanje - ampak ne katerokoli, samo tisto, ki ga bomo čez leta, ko čas pospravi s smetmi, imenovali kvalitetno. Vsebuje nove poglede na svet in nove poglede na medčloveške oz. medvrstne odnose, a se ob tem ne ujame v past cenenega aktivizma za vsako ceno.

★★★★★

Feri Lainšček: Kurji pastir

Splača si dobro ogledati fotografijo na naslovnici knjige.

Dojenček je seveda Feri, to je jasno. Kdo pa so ostali trije, ni tako zelo samoumevno. Ženski sta si podobni - poglejte si samo njune ustnice, kako povsem enako zakrivljene so  -  zelo verjetno sta mati in hči.  Na fotografiji sta torej stara starša dojenčka in mlada mamica, ki je svojega prvorojenca za čas fotografiranja zaupala svojemu očetu. Kje je otrokov oče, se ne ve, a to, da manjka, bi bil lahko prav zanimiv zaplet za romaneskno zgodbo.

Ja, pa kaj še;) Moja predvidevanja so bila napačna. Mlada ženska na sredini fotografije je Ferijeva osemnajst let starejša sestra Mala Trejzka; starejši zakonski par, ki sedi, pa sta njegova starša, Trejzka in Pištek. Pravzaprav sploh še nista tako stara - ona še ni štirideset, on je le nekaj let starejši - samo težko življenje na goričkem podeželju, prepojeno z revščino, ju je izželo in zgodaj postaralo. 

V času malo preden je nastala fotografija, sta se Ferijeva starša ravno nekoliko oddahnila in odmaknila od vsakodnevnega boja za preživetje. Hčerka je odšla v Ljubljano, se zaposlila v eni od tovarn in dobro zaslužila. Pištek je imel državno službo in redno plačo, katere polovico je nakazoval na hranilno knjižico. Ko bo zbrano dovolj privarčevanega denarja, bo končno lahko zgradil lastno hišo.

Potem se pa v to utečeno in predvidljivo okolje nepričakovano rodi dete, ki vse postavi na glavo.

Mala Trejzka je staršema zamerila, ker sta se pri teh letih tako spozabila in dobila dojenčka. Pištek je preklinjal še bolj kot običajno in svoj kramp vihtel še bolj jezno kot ponavadi - tega se s fotografije pač ne da razbrati, Trejzka pa je ponižno sprejela nove okoliščine in se še  redkeje smejala kot običajno - kar se s fotografije dobro vidi. A novo življenje ima vedno čudežen vpliv na ljudi okrog sebe. Zakrpa razpoke, ki so nastale v družini, začne zdraviti rane, ki so že dolgo prisotne in se nočejo in nočejo zaceliti, utrdi in oživi vezi med prijatelji in znanci.

Oče, mati in sestra se tako kljub razlikam povežejo, da bi Feriju omogočili, da se izkoplje iz revščine in zaživi drugačno življenje, kot ga imajo sami - da postane človek. Vaščani Dolencev - povprečno slovensko obrekljivi in neprizanesljivi - se, ko je treba, združijo in pomagajo, in to takrat, ko je pomoč najbolj potrebna. 

Vse te dileme, začetni dvomi in pomisleki ob novem življenju, ki tekom pripovedi počasi poniknejo in jih nadomesti jasna želja k višjemu cilju, priskrbeti svojemu potomcu boljše življenje, so v romanu enkratno prikazani. Ljudje, ki na zunaj zgledajo grobi, trdi in surovi, v notranjosti pa jim bije mehko in ljubeče srce, so orisani tako prepričljivo, da so mi vsi po vrsti prirasli k srcu. K temu je pripomogel še slog pisanja, ki je  v skladu s časom nekoliko starinski in tako dogajanju v preteklosti, ko je bilo življenje še tako zelo drugačno od današnjega, da poseben pečat.

Roman o najzgodnejšem otroštvu Ferija Lainščka, Kurji pastir, je šele prva knjiga cikla, v katerem bo pisatelj zapisal svojo življenjsko zgodba. Ta prvi del ima zelo natančen časovni okvir. Začne se na dan pisateljevega rojstva, 5. oktobra v Dolencih, konča pa 23. decembra 1959, ko hudo bolnega dojenčka prinesejo k zdravniku v Križevce. Vmes je dovolj časa, da spoznamo vse pomembne osebe - ne samo Ferijevo družino, ampak tudi vaščane Dolencev, in njihov način življenja v povojni Sloveniji. 

A to ni tisto glavno. Najpomembnejše je, da je v tem kratkem časovnem obdobju dovolj prostora za prav posebne dogodke. Čudoviti so in ganljivi. Romanu dajejo poseben, magičen sijaj. Lahko so to samo pogovori med prijatelji, med možem in ženo, lahko je to način, kako otroku izbirajo ime in ga pripravljajo na krst ter mu kupujejo voziček. 

Magičnost je pogosto povezana s cigani, ki v sožitju z ostalimi prebivalci Dolencev živijo na obrobju naselja. Pisatelj jih imenuje kar cigani, kar je dandanes skoraj bogokletno, a tako ljubezniv in spoštljiv zapis o njih, kot ga najdete v romanu Kurji pastir, že dolgo nisem brala.

Fotografija na naslovnici odseva realizem - trdo kmečko življenje na obrobju države, a na njej je upodobljena tudi magičnost, o kateri pišem in sem jo čutila tekom cele knjige. Dobro poglejte, pa boste videli dobro vilo, ki se ljubeznivo sklanja nad družino Lainšček in skrbi zanjo. Za Ferija se je še posebno skrbno zavzela in poskrbela, da je v teh prvih mesecih njegovega življenja vse gladko teklo. Prisotna je bila ob njegovem rojstvu, pijanega Pišteka je varno pripeljala domov, dala je namig, da je potrebno napisati pismo in z bolnim otrokom je v procesiji hodila preko zasnežene pokrajine.

Tako je to. Z njeno pomočjo je novo življenje pognalo močne korenine; jaz pa že čakam naslednje knjige cikla, da izvem, kako bogato in samosvoje se bo to življenje razcvetelo.

★★★★★