Ian McEwan: What We Can Know

Noja. Škoda. Prvi del najnovejšega romana Iana McEwana, What we can know, mi je bil zelo všeč. Drugi del pa precej manj – z vsako stranjo je bilo slabše. Tudi še kar posrečen zaključek na žalost ni uspel pregnati neprijetnega okusa - občutka, ki bo ostal še dolgo; mogoče bo tu vedno, ko bom pomislila na ta roman.

Pa poskusimo pisati samo o dobrih straneh romana.

Knjiga je mešanica postdistopičnega in who-do-it romana – rahlo začinjenega z ljubezensko zgodbo. Pisana je skozi oči profesorja literature, ki je obseden z zgodovino.
Dogajanje je postavljeno v dvajseta leta 22.stoletja, ko so ljudje že nekako preživeli klimatsko katastrofo in ukrotili narasla morja, ki so kontinente spremenili v skupine ne preveč velikih otočkov.
Ljudje živijo drugače, kot živimo mi. Mogoče slabše, saj ne jedo več tako raznoliko kot mi in tudi potujejo precej težje, kot to počnemo mi. Imajo pa čistejše okolje. Živijo skromneje in tako energetsko precej manj potratno kot mi. Prevozna sredstva so poleg preprostih plovil, ki so večinoma odvisna od vetra in plime, samo še kolesa – lahko tudi električna, in preproste žičnice, če se je bilo potrebno dvigniti višje nad morsko gladino.

No, naš profesor literature gre nekajkrat na ta višje ležeča mesta nepoplavljenega ozemlja, kajti na teh krajih je v nekakšnih knjižnicam podobnih inštitucijah shranjen ves digitalni zaklad minulega časa. Tako da, ja, po klimatski katastrofi je ljudem uspelo ohraniti znanje preteklih stoletij, in njihovo civilizacijsko nazadovanje – če sploh smem tako napisati – le ni bilo tako izrazito, kot bi mogoče pričakovali.

Področje, s katerim se ukvarja profesor Thomas Metcalfe, je literatura iz obdobja od leta 1990 do 2030. V tem času je ustvarjal tudi Francis Blundy – svetovno priznani angleški pesnik. In ta je tisti, ki zanima našega profesorja. Pravzaprav profesor raziskuje samo en delček njegovega ustvarjalnega opusa – sonetni venec, ki ga je pesnik leta 2014 napisal za svojo ženo. Ja, nekaj takega, kot je naš France Prešeren spesnil za Primičevo Julijo. Sonetni venec za Vivien so prebrali samo enkrat (na Vivienin 54.rojstni dan) v družbi redkih prijateljev in sorodnikov para, ki so se udeležili rojstnodnevne zabave. Nikoli ni bil natisnjen ter tako nikoli dostopen širši družbi.
Zanimivo, a ne? Meni zelo, še bolj pa Thomasu Metcalfu. Obseden je z iskanjem podatkov, ki bi ga pripeljali do izginulega sonetnega venca, ki še stoletje po nastanku buri domišljijo številnih. In podatkov, ki lahko osvetlijo pesnitev, je ogromno, saj so v velikih digitalnih zbirkah shranjeni vsi e-mejli in druga elektronska sporočila, ki sta se jih avtor ali njegova žena izmenjevala z ljudmi, ki so sonetni venec slišali; dostopni pa so tudi dnevniki, spomini, predavanja vpletenih..., ki bi vsa lahko pripomogla k razjasnitvi primera.
Pa vendar. Tisto najpomembnejše manjka. O pesnitvi, ki je tekom let samo pridobila na zanimanju, ki ga je sprožala tudi zaradi svoje nejasnosti in skrivnostnosti, ni duha ne sluha. Dokler, seveda, profesor vendarle ne najde nekaj pomembnega in do takrat nepoznanega.

In potem se začne nesrečni drugi del romana. Tukaj naletimo na pisateljevo moralno razglabljanje o tem ali onem – za moj okus vse krepko pretirano ali pa preveč ignorantsko poenostavljeno. Branje je bilo trpljenje, ki je spominjalo na trpljenje nekoga, ki mora skrbeti za bolnika z Alzheimerjevo boleznijo. No, ampak na evtanazijo pa vendar nisem niti pomislila 😉-  kakor tudi Vivien nikoli ni.

Takšna sem, da preberem vse knjige Iana McEwana. Njegove zgodbe in njegov način pisanja me neskončno privlačijo – pa čeprav so moja pričakovanja skoraj vedno večja od tistega, kar potem dobim. Tako sem vedno malo razočarana. A kaj bi o tem.
Naj Ian McEwan napiše še veliko romanov.

Eva Illouz: Explosive Moderne

Sociologinja Eva Illouz v svoji knjigi Explosive Moderne piše o čustvih in občutjih. Mogoče bi si kdo mislil, da le-ta v našem sodobnem in pragmatičnem svetu niso več tako zelo pomembna, kot so bila včasih, a to nikakor ne drži. Še nikoli v človeški zgodovini niso najrazličnejše ekonomske, kulturne in politične institucije poskušale tako močno vplivati na človeška čustva, kot to počnejo ravno v današnjem času. Tako pravi Eva Illouz in če preberete njeno knjigo, se boste s pisateljico strinjali tudi vi. Eva Illouz je namreč zelo prepričljiva.

Čustva in občutja so zelo pomembna. Z njimi ponotranjimo zunanji svet, v katerem živimo, in istočasno pozunanjamo (eksternaliziramo) naš notranji svet. Dobro je, da svoja čustva in občutja poznamo in jih tudi upoštevamo. Nikakor jih ne smemo tlačiti v svojo podzavest. Ne smemo jim pa tudi dovoliti, da usmerjajo potek našega življenja.

Pisateljica se v svoji knjigi loteva vseh osnovnih ali najpomembnejših človeških občutkov. Da so njena razmišljanja čim bolj razumljiva, navaja različne primere iz svetovne literature. Na primer – ko sem že omenila tlačenje človeških čustev ..., idealni primer iz literarnega sveta, ki jasno prikazuje zanikanje svojih občutij, je roman Kazua Ishigura Preostanki dneva. Butler Stevens je človek, ki je vse svoje življenje nezavedno tlačil čustva v svojo podzavest, in to se je na koncu izkazalo za nekaj izredno tragičnega.

Veliko prostora v knjigi je posvečeno upanju. Upanje skoraj vsi dojemamo kot nekaj zelo pozitivnega. Upanje nam pomaga pri tem, da ne obupamo in da vztrajamo tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. Vendar pa ... ali je upanje res nekaj, kar je samo dobro? Nikakor ne. Upanje ima tudi svojo temno plat. Zaradi upanja lahko pasivno vztrajamo v okoliščinah in razmišljanju, kjer sicer ne bi smeli obtičati. Tako bi bilo namesto tega, da pri nečem vztrajamo in čakamo, precej bolje, da bi kaj spremenili, kaj naredili drugače, kot smo do sedaj. V takšnih primerih je upanje nekaj, kar nas ovira pri nadaljnjem razvoju. Kot literarni primer dvoličnosti, ki ga zaobjema upanje, je pisateljica navedla starogrški mit o Pandorini skrinjici. Pisala sem že o tem – navdihnjena po knjigi Explosive Moderne. Boljše od upanja je zaupanje.

Primer pasivnega čakanja in praznega upanja v današnjem času je na primer Online Dating. Tam ljudje ob izjemni ponudbi potencialnih partnerjev enostavno samo čakajo, da se prikaže »ta pravi«, in to ni najboljši način iskanja pravega človeka.

Zanimivo je razmišljanje o občutku sramu in ponosa. Obe občutji sta opisani v istem poglavju knjige, saj gre – mogoče tega ne opazimo na prvi pogled – le za dva konca ene in iste palice ali, drugače povedano, za dva občutka, ki sta dokaj tesno medsebojno povezana. Tako sram kot ponos sta občutka, ki ju doživimo le zaradi tega, ker živimo skupaj z drugimi ljudmi. Skozi sram in ponos gledamo nase tako, kot si mislimo, da drugi gledajo na nas; če je to pozitivno, občutimo ponos, če je negativno, nas je sram. Literarni primer, na katerega se sklicuje pisateljica, je v tem primeru roman Škrlatno znamenje Nathaniela Hawthorna.

Pa da si ne boste slučajno mislili, da je sram nekaj preživelega, nekaj, kar najdemo samo še v več kot 100 let starih romanih, ki opisujejo dogajanje dodatnih nekaj stoletij nazaj v zgodovini. Socialna družbena omrežja so to občutje poglobila in ga v današnjem modernem času naredila še kako prisotnega. Pomislite samo na deepfake, ki dobesedno cveti pred našimi očmi, in kakšen sram lahko povzroča pri žrtvah.

Romana Madame Bovary Gustava Flauberta in Stoner Johna Williamsa pisateljica omenja, ko piše o ljubezni, ki je kompleksen čustveni, socialni in kulturni fenomen. Prva knjiga je pisana skozi oči ženske, druga moškega. Kaj si naslovna junaka predstavljata pod besedo ljubezen in po čem hrepenita, pomeni osnovo za razmišljanje o tem kontroverznem čustvu.

Pisateljica se seveda ni mogla izogniti tudi razmišljanju o ljubosumju – čustvu, s katerim si sami sebi postavljamo vislice –, kakor se slikovito izraža. Ljubosumje je najpogostejši vzrok, zaradi katerega moški ubijajo svoje partnerke. To je čustvo ljudi, ki menijo, da so partnerji njihova lastnina, in ne prenesejo misli, da so svobodna bitja.

Knjigo Eve Illouz Explosive Moderne sem brala z velikim zanimanjem. Odprla mi je oči za marsikaj. Sebe in ljudi okrog sebe s pomočjo te knjige razumem za kanček bolje. Ker pa je pisateljica za razlago svojih razmišljanj brskala tudi po literarni zgodovini in omenila velike romane klasične vrednosti, je bil užitek pri branju še toliko večji. 

Jenny Erpenbeck: Kairos

Dobro, da sem roman dobila v dar – za rojstni dan od sestrice – sicer ga nikoli ne bi vzela v roke. Mogoče se spomnite, da pred časom nad edinim romanom Jenny Erpenbeck, ki sem ga do sedaj prebrala, nisem bila preveč navdušena.
A če bi ta, ravno prebrani, zadnji roman nemške pisateljice, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji, šel neopaženo mimo mene, bi bila za marsikaj prikrajšana. Nikoli ne bi brala o precej nenavadni okoliščini, ki je spremljala ljubezensko zbližanje glavnih dveh junakov romana in je name naredila kar velik vtis.
Katharina in Hans se namreč prvič ljubita ob zvokih Mozartovega Requiema. Kar je, če mene vprašate, precej turobna  - da ne rečem mrtvaška okoliščina, ki mi nikoli ne bi prišla na misel. Bralec se ob tem mogoče celo sprašuje, če to mogoče ni slabo znamenje za nadaljevanje in razvoj njunega odnosa.
Vsekakor pa je zaradi tega začetnega prizora odpadel vsak dvom, da knjige mogoče ne bom prebrala do konca.

Roman Kairos je ljubezenski roman. Odnos med Katharino in Hansom je strasten, intenziven, globok in dramatičen. In seveda prav nič lahek. Kot je v takšnih »vročih« odnosih pogosto, ljubimca drug drugega tudi globoko ranita in celo trpinčita.
Odnos med njima se razvija od začetne zagledanosti in občudovanja, preko zorenja glavne junakinje, ko se pojavijo prve sence v njunem odnosu in postane jasno, da razmerje ni idealno. Katero pa je? Pisateljica je zgodbo oblikovala z vidika obeh glavnih junakov (istočasno izvemo, kaj si misli ona in kaj on), čeprav je poudarek pripovedi kljub vsemu pri Katharini.
Aja, tega še nisem napisala. Katharina je stara 19, Hans pa 53 let in poročen. Ampak to, kakor da ne bi bilo preveč moteče – niti za Katharinina starša ne, ki jima hčerka vse zaupa. Starša dekle obravnavata kot odraslo osebo in prav nič pokroviteljsko ali zaščitniško, nekako v smislu, »sama si odgovorna za svoje odločitve, bodi previdna.«

Zgodba se dogaja v letih od 1986 do 1992, večinoma v Vzhodnem Berlinu – torej v socialističnem delu po drugi svetovni vojni razdeljene Nemčije, nekaj predtem in nekaj zatem, ko je prišlo do padca Berlinskega zidu. To je dovolj zanimivo ozadje za zgodbo romana, ki ga lahko primerjamo z dogajanjem v Sloveniji v tistem prelomnem času. Pisateljica dokaj natančno in nepristransko opisuje življenje v Vzhodni Nemčiji, kakor tudi spremembe po združitvi Nemčij, ki so bile nemalokrat brutalne in ne vedno pozitivne, oziroma takšne, kot so jih ljudje pričakovali.
Na primer. Hans je zaposlen na RTV Vzhodne Nemčije kot »Svobodni«, kar je bilo precej udobno delovno mesto. Sem ter tja je moral napisati kakšno radijsko igro, sicer pa je lahko svoj delovni čas dokaj svobodno uporabljal za pisanje knjig po lastni želji. Po združitvi Nemčij so vzhodnonemško RTV enostavno ukinili in lahko si predstavljate kakšna kriza je bila to za 3000 zaposlenih – tudi Hansa. On je z združitvijo Nemčij veliko izgubil, Katharina, na drugi strani, pa je veliko pridobila. Tako je bilo to takrat.

Stil pisanja je nekoliko nenavaden in mi je v začetku povzročal težave. Zdelo se mi je, da je preveč ponavljanja. Tudi menjavi perspektive od enega do naslednjega stavka mi ni bilo prijetno slediti. Ker pa je bila zgodba zanimiva, me to potem ni preveč motilo. Motile so me kakšne stranske poti romana ali pretiravanja. Na primer: kakšen pomen ima čisto natančen opis hormonskega cikla ženske, ki bo zanosila, z vsemi kompliciranimi kemijskimi imeni vred? Zdi se, kakor da bi pisateljica rada izpadla pametnejša, kot je. No, zdaj sem pa že prestroga.

Roman Jenny Erpenbeck, Kairos, je v redu knjiga, ki se jo splača prebrati. Ljubezenska zgodba mi je bila všeč – mogoče celo zelo všeč. Cenim tudi pisateljičin uvid v to, kakšno zgodovinsko ozadje za roman bo pomaglo k temu, da bo knjiga deležna pozornosti tako v Nemčiji kot tudi v tujini. Razdeljen Berlin, Vzhodni blok, trenje med socializmom in kapitalizmom, nacizem in Stasi so hvaležna tema za pisanje, ki se je mediji (a tudi bralci), kot kaže, še vedno niso naveličali. Pisateljica se je zavedala tudi tega, da nikakor ne bo škodovalo, če v roman doda še nekaj homoseksualnosti. Še vedno je tako.

Jenny Erpenbeck je za roman Kairos leta 2024 prejela prestižno nagrado International Booker Prize. Menda se je komisija odločila za zmagovalko soglasno in po pičle pol ure razprave. Mogoče celo upravičeno.

Iris Murdoch: Under the Net

Če bi morala knjigo Iris Murdoch, Under the Net, opisati z enim samim, čim bolj preprostim stavkom, bi napisala: To je izredno duhovit in zabaven roman. Če bi mi dovolili nadaljevati, bi potem dodala: Roman, iz katerega sem si z velikim veseljem izpisovala stavke, po katerih sem potem pisala pesmi. Naj nadaljujem? Prvosebni pripovedovalec, Jake, mi je bil izredno všeč. No, na tem mestu se potem pojavijo prvi pomisleki in zadržki glede knjige: Je sploh možno, da obstajajo takšni moški? Ali pa so samo ženski izum in posledica njihovih želja? Ja, tako fajn je Jake. 

Roman se začne pri Mrs Tinckham, “who keeps a newspaper shop”, kjer ljudje - bolj ali manj - kupujejo samo sladoled “which is also for sale”, in se tam tudi konča. Vmes se potem zgodba vije med štirimi in še nekaj osebami, ki jih spoznavamo počasi eno za drugo, ne da bi točno vedeli, katere od njih so za potek dogajanja res pomembne. Mrs Tinckham, recimo, ni. Tudi Finn ni pomemben, čeprav je ves čas nevzoč - vedno ob Jaku, resnično ali pa v mislih. Je to Jakov prijatelj? Mogoče - ampak, ne. Bolj njegov menedžer ali še bolje, služabnik.

Ne vem, ali naj vam razložim, kdo so tisti štirje, ki so res pomembni in zaradi katerih je roman napisan. Združuje jih ljubezenska zgodba, kjer A ljubi C, C ljubi B, B ljubi D in D ljubi A. Zveni komplicirano, pa sploh ni. Četudi sta A in B na začetku in na koncu romana prijatelja - če smem tako imenovati njuno povezanost, ki je globoka in tiste vrste, ki zažari, ko se dve podobni duši srečata in neizmerno razveselita druga druge. No, naj vam zaupam, "A" je Jake. Spodobi se namreč, da glavno osebo in prvoosebnega pripovedovalca označim s prvo črko abecede. In dolgo se ne ve, kdo je "C".

Milje, kjer se odvija dogajanje, je svet prevajalcev in pisateljev, britanske filmske industrije in gledališča, igralk in pevk sredine prejšnjega stoletja. Precej zanimivo, kajti to okolje je mešanica glamurja in večnega pomanjkanja denarja, nadarjenosti in sivega povprečja; sreče in smole - vse začinjeno s primerno dozo alkohola, ki pa ni prekomerna ali moteča - kot se to pogosto zgodi pri romanih in filmih na to temo.
Roman je tudi spomenik dvema velikima mestoma: Londonu in Parizu. Uživala sem, ko sem skupaj z Jakom hodila po ulicah teh dveh, vedno zanimivih mest.

Iris Murdoch piše duhovito in zabavno - z globino, ki je ne srečamo prav pogosto. Od tod moje izpisovanje stavkov in pesnjejne. Malo spominja na Jane Austen. Ja, mogoče bi Jane Austen pisala tako, če bi živela v 20.stoletju. Le da ta pisateljica za to, da bi primerno zaokrožila svoje literarno delo, ne bi potrebovala toliko stranskih zgodb, kot jih je potrebovala Iris Murdoch. Nekatere so zanimive in smešno tragične; npr. natančen opis ugrabitve psa - filmske zvezde. Povsem zgrešena in za lase povlečena pa je zgodba iz bolnišnice, kjer se zaposli Jake. Bralci naj bi verjeli, da dela tam zato, da bi zaslužii za svoje preživetje, a v resnici ga je pisateljica postavila v bolnišnico samo zato, da se lahko po dolgih letih izogibanja in iskanja spet z nekom sreča.

Priporočam. Čeprav ne za vsako ceno. In ne vsakemu.

Dodatek - (moj najljubši citat iz knjige):

Her laughter had cutting edge, but her eyes were troubled, and I felt an impulse to make her, even at this late stage, some sort of rash proposal.

Angel - film Ernsta Lubitscha

Film Angel z Marlene Dietrich v glavni vlogi si je najbolje ogledati ne da bi pred tem sploh kaj vedeli o filmu. Tako je bilo v mojem primeru. Niti napovednika nisem prebrala. Vedela sem edino to, da je film eden pomembnejših iz filmske zgodovine in da je Marlene Dietrich čudovita, čeprav na koncu svoje igralske kariere.
Tako sem zdajle malce nesigurna, kako naj o filmu pišem. Kajti – pisati pa moram! Film se me je globoko dotaknil in me prevzel.
Torej bom pisala previdno, izogibala, se bom podatkom, ki bi takšnim, kot sem sama, lahko pokvarili užitke, ki  jih film nudi. Na spojlerje vas bom pa tudi jasno opozorila.

Pa začnimo. Film je bil posnet leta 1937 in v tem času se tudi dogaja.

Začetek je tak, kot začetki morajo biti. Obetajoč in zanimanje vzbujajoč.
V pariškem salonu ruske aristokratinje Anne, ki slovi po tem, da pomaga svojim varovancem poiskati skrivnosti in užitke pariškega nočnega življenja, se srečata moški in ženska – Angleža. Ne poznata se, a že deset minut po tistem, ko se srečata, se odločita, da skupaj preživita večer. Sama. V Parizu. Tekom večera drug drugemu ne povesta prav ničesar o sebi – ne tega, kako jima je ime, kaj delata in ali sta mogoče poročena. Nič. Zadostuje prisotnost drugega z drugim - in bližina, ki jo kaj hitro zgradita. On njo – ker jo vendar mora nekako poimenovati, potem ko ga je tako zelo prevzela – imenuje Angel.

Nato nastopi drugi del filma. Tukaj je prostor za odlične dialoge in za to, da vidimo, kako dobra igralka je bila Marlene Dietrich. No, v tem filmu igra dokaj togo, ampak – v njeno opravičilo – mogoče je to zato, ker je taka tudi družba, v kateri živi njena junakinja.
Dialogi so tisto, zaradi česar je ta drugi del filma čudovit. Trije se pogovarjajo med sabo: Maria, oz. Angel, njen mož in neznanec iz Pariza, za katerega se izkaže, da je možev stari vojni tovariš.
Polno je namigovanja in polresnic. Le redko si glavni junaki direktno in konkretno kaj povedo. Pogosto se izražajo v simbolih in prikrito. Njihove besede si lahko poslušalec -  ali pa tisti, ki se z njimi pogovarja, razlaga na različne načine. V tem tiči lepota, a tudi velika nevaranost za vsakega od nastopajočih.

Gledalec filma ve, da junaki vedo, za kaj se gre, a tega drug drugemu naravnost ne povedo. Ponavadi ne lažejo, a vendar tudi nihče ne govori jasno, in s tem – se zdi - tudi ne prevzema nobene odgovornosti – ne za svoje besede in tudi ne za svoja dejanja.

V tem drugem delu filma je veliko prostora za osnovna človeška čustva in naše potrebe po varnosti; po tem, da nas kdo vidi in ceni, ljubi. Jasno je predstavljano tudi to, kako se človek prilagodi družbenim normam in se nauči vedenja, ki ga ta od njega zahteva. In jasno je naslikana tudi ena najpomembnejših človekovih potreb -  želja po tem, da človek čuti in se počuti živega.

Marlene Dietrich je predstavila žensko, ki je prisiljena, da na zunaj kaže nekaj, česar v svoji notranjosti nima, in obenem skriva tisto, kar res občuti. S tem je njena junakinja postala univerzalna in neodvisna od časa. Gledalce filma nagovarja še 90 let v prihodnost.

Pozor! Pokvarki!

Ob koncu filma vsa namigovanja in sprenavedanja dosežejo svoj vrhunec in se potem na skoraj hladen in čustveno neprizadet način izpojejo v happy end. Ta happy end pa vseeno ni klasični srečni konec. Gledalec si že oddahne, na nek način, a v tej sreči je tudi nekaj žalosti.

Sama sem premišljevala še naprej – kako gre dalje, potem ko je filma že konec. Če se preselim v trideseta leta prejšnjega stoletja....
Pisal bo pisma, sigurno. Jih bo brala? Ali jih bo ignorirala ali celo neodprta pošiljala nazaj?
Dovolite mi moje osebno predvidevanje: Ja, prebrala jih bo. In njihovo vsebino zadržala v sebi. Samo včasih – zelo zelo redko, bo poslala droben signal, ki bo sporočal: »Seveda te vidim. In ni bilo zaman.«

Zgodba je tista, ki ta film dela velik.

Donna Leon: Smrt v beneški operi

Ja, v slavni La Fenice - v odmoru med operno predstavo, v njegovi sobi za preoblačenje, najdejo mrtvega Maestra - enega najbolj znanih in cenjenih dirigentov tistega časa. Zastrupljenega; nedvomno, s cianidom, ki ga je popil skupaj s kavo.

La Fenice je še vedno ena najslavnejših opernih hiš na svetu. Zgrajena je bila leta 1792, ko je vstala kot “Feniks iz pepela” stare opere, ki je nekaj let pred tem zgorela v požaru - od tod tudi njeno ime, La Fenice.
Samo mimogrede, da se spomnimo, kakšni časi so bili to…. V Franciji je v tem času vladal kaos revolucije, ki ga je urejala giljotina. Kako zamazano in brutalno je bilo takrat na Švedskem, pa lahko preberete v kriminalnem romanu Niklasa Natta och Daga - pisala sem o tem.
V Benetkah pa so v tem času odprli razkošno opero, ob kateri še danes zastane dih. Kako bleščeča je njena notranjost, lahko vidite, če si ogledate, na primer, letošnji novoletni koncert, ki se je odvijal tam - bolj prefinjen je bil kot tisti iz dunajskega Musikvereina, z opernimi arijami - italijanskimi, itak. Kot na Dunaju ne sme manjkati skladbe Na lepi modri Donavi, v La Felice na novoletni dan ne sme umanjkati napitnice iz Traviate.

La Fenice - Novoletni koncert 2026

In tako se lahko spet vrnemo h kriminalki Donne Leon. Kajti tudi maestro Helmut Wellauer umre v Benetkah, medtem ko dirigira prav opero Traviata. Dogajanje tega kriminalnega romana je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v Italiji še vedno plačevali z lirami in ko so kriminalisti informacije, ki bi jim pomagale razrešiti umor, iskali v časopisnih novicah in pogovorih z novinarji. Očarljivo nostalgično. In to je bil tudi čas, ko je bila homoseksualnost nekaj povsem drugega, kot je to danes - še posebno v Italiji.

Dirigentova smrt je za Benetke precej neprijeten dogodek, kajti v tem mestu je kriminal pravzaprav zelo redka stvar. Zakaj? Ja, ker tuji nepridepravi enostavno ne znajo pobegniti iz labirinta kanalov in uličic mesta; za domačine pa je še vedno značilna tradicionalna poštenost in spoštovanje življenja ter osebne lastnine, kar je bila ena od pomembnih vrednot Beneške republike.

Commissario Guido Brunetti je zadolžen za razrešitev Maestrove smrti. Komisar, ki ga naslavljajo tudi Dottore, mi je bil všeč! Zelo italijanski je - n.pr. vedno elegantno oblečen, in rad ima svoje mesto. Zelo simpatična je tudi njegova žena Paola, ki predava angleško literaturo na beneški univerzi. Izhaja iz plemiške družine, ki ima v svojem rodovniku kar nekaj imen beneških dožev, pa tudi trgovcev in umetnikov. To dejstvo, pričakovano, prinaša nekaj napetosti v odnos med komisarjem in njegovim tastom ter taščo. Naj navedem samo enega - finančnega. Brunettijeva plača, ki jo zasluži kot kriminalni komisar, znaša le nekaj več, kot tasta stane privez za čoln pred palazzom, kjer živi skupaj s svojo ženo.

Seznam možnih morilcev je dolg - tudi zato, ker Maestro ni bil ravno prijetna oseba. Na prvem mestu moramo omeniti njegovo več kot trideset let mlajšo ženo, ki je z moževo smrtjo podedovala ogromno premoženje. Potem je tu prvi sopran in njena partnerica - la americana, izredno bogata Američanka, ki govori “beneško” brez akcenta, arheologinja po poklicu, ki sodeluje pri izkopavanju glinenih kitajskih vojščakov - senzacionalna arheološka najdba iz tistega časa, se spomnim. Seznam se nadaljuje z imeni drugih opernih pevk in pevcev, njihovih sorodnikov, umetniških direktorjev. Pomembno vlogo igrajo tudi povezave z nacizmom in fašizmom iz druge svetovne vojne.

Benetke so čudovito ozadje za dogajanje romana. Ker je dogajanje postavljeno v zimske mesece, turistov skoraj ni, mesto pa je pogosto zavito v meglo, kjer se ne vidi pet korakov daleč, in kjer so ljudje kot fantasme.
Komisar Brunetti med svojim raziskovanjem obišče tudi manj znane predele Benetk - npr. otok Giudecca, ki leži ravno nasproti San Marca, na katerega se od tam razprostira tudi čudovit razgled. Na tem otoku živijo najrevnejši prebivalci Benetk, med njimi tudi nekdanja operna diva, ki je odklonila, da bi pela Mussoliniju in tako uničila svojo pevsko kariero. In svoje življenje…

Kriminalni roman Smrt v beneški operi je prva knjiga v seriji romanov s komisarjem Guidom Brunettijem iz Benetk. Donna Leon je po uspehu tega prvega, ki je izšel leta 1992, napisala še 32 drugih romanov z Brunettijem v glavni vlogi, ki se dogajajo v njenem najljubšem mestu, zadnjega leta 2024.

Zelo v redu. Priporočam.

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost

Sem mislila, da nikoli več ne bom brala te knjige.

Tisti, ki dokaj redno berete moj blog, se mogoče spominjate, kaj sem napisala o filmu, ki je bil posnet po tem romanu Jane Austen. Ja, film me je navdušil, knjiga pa sploh ne - zakaj bi jo torej še enkrat vzela v roke.
Pa je prišla 250-letnica rojstva pisateljice, ki smo jo zabeležili pred nekaj dnevi, in vse radijske postaje so obletnico želele vsaj nekako proslaviti. Nemška državna radiotelevizija ARD, na primer, z zvočno knjigo prav tega romana. In tako sem se lotila poslušanja, kajti - če kdo, je Jane Austen tista, ki si zasluži še eno priložnost. 

Ker berete tale prispevek, boste že takoj uganili, da je bilo ob tokratnem branju / poslušanju drugače. Občudovanje - bi napisala, če bi morala samo z eno besedo opisati svoje občutke ob romanu. Občudovanje do Jane Austen zaradi njenega pretanjenega občutka za človeška čustva in medsebojne odnose ter njene sposobnosti vse to tudi primerno ubesediti in zaviti v prijeten, kratkočasen roman.

V romanu nastopate dve sestri, ki zelo rezlično dojemata svet okrog sebe in se nanj tudi zelo različno odzivata.
Elinor je razumna in razsodna, previdna pri sodbah in zaključkih, vsaka njena odločitev je premišljena. Odziva se samo na jasna dejstva in svoji fantaziji - nekaj jo vseeno ima, ne pusti prostih kril.
Marianne pa je povsem drugačna: neposredna in impulzivna, strastna in vihrava, odprta in sanjava, z izredno pretanjenim občutkom za estetiko. Čuti hitro in globoko. Ne ozira se (preveč) na družbene konvencije.

Ti dve sestri se potem že kmalu po začetku romana zaljubita vsaka v svojega kavalirja, ki sta kot ustvarjena za vsako od njiju. Oba jima tudi vračata čustva, tako da skoraj ne bi moglo biti bolje. No, pa se zaplete, seveda. Elinor in Marianne njuna izbranca ranita - čustveno; nenadoma in povsem nepričakovano ter zelo zelo globoko.
Potem - kakor tragično je že vse skupaj - nastopi najboljši del romana. Jane Austen natančno opiše, kako sestri prebolevata svoj Liebeskummer (je to ena lepa nemška beseda za razočaranje v ljubezni!) - spet vsaka na svoj način, kakor sta si pač različni. Marianne javno na očeh vseh ljudi - tistih, ki so ji blizu in tistih, za katere je bolj ali manj le znanka in prikladen material za obrekovanje; Elinor tiho, sama s seboj. Trpljenje obeh je globoko. Obe se prebijata skozi vse faze žalovanja od zanikanja do sprijaznitve z izgubo, a vsaka na svoj način.

V tem popisovanju človeške duše tiči potem tisto občudovanje do Jane Austen, ki sem ga omenila na začetku pisanja. Psihologija v najčistejši in najlepši obliki - bi lahko rekla. Jane Austen je že kot mlada ženska dojela marsikaj, kar se dogaja v človeški duši; tako natančno in tako globoko kot le redkokdo tudi potem, ko ima za sabo že skoraj celo življenje. Posebno izrazito je opisala samoobrambni mehanizem - ko globoko prizadeta oseba ščiti sama sebe s tem, da si dopoveduje, da je prišlo do nesporazuma, da tisti, ki jo je prizadel, ni sam prav nič kriv - ni vedel vsega, ali pa ga je nekdo zavedel. S tem ranjena človeška duša kupuje čas, da se lažje spoprime z izgubo, kajti nemogoče je, da bi takoj nosila vso težo zavrnitve - to bi bilo preveč tudi za najmočnejše in čustveno stabilne.

Takšna razmišljanja so me prevevala med branjem. Spraševala sem se, katera od obeh sester se bolje spoprijema s težavami, ki so ju doletele. Je bolje biti razsoden ali rahločuten? Ali sem sama bolj prvo ali drugo? Ha, še pred dvema letoma bi rekla, da vsekakor prvo ;)

A tudi pri tej dilemi je tako, kot je z vsem v življenju. Pomembno je ravnotežje. Človeška bitja imamo tako srce kot možgane in za najboljšo pot skozi življenje, ki nam bo prinesla kar največ zadovoljstva in miru, moramo uporabiti oboje - tako svoja občutja in čustva kot tudi razum. Samo pravo razmerje med njima moramo najti - in to je različno pri vsakem od nas. Paziti moramo pa tudi na to, da se kateri izmed teh vidikov preveč ne razraste. Če se to zgodi, se prav lahko izgubimo in težko spet najdemo pravo pot do sebe in do ljudi okrog sebe. Preveč razuma škoduje enako hudo kot preveč čutnosti.

Roman Jane Austen, Razsodnost in rahločutnost, je seveda še kaj več kot samo razmišljanje o tem ali je pametneje slediti srcu ali razumu - a to je bilo tisto, kar je mene v tem trenutku najbolj nagovorilo. Sicer pa je zgodba kratkočasna, družba iz začetka 19. stoletja je prikazana zabavno, z ravno prav humorja in ironije - tako kot to zna opisovati le Jane Austen. Tudi nekateri od moških karaktarjev so čudovito predstavljeni. Sicer pa - pričakovano, tisti, ki se vedejo neprimerno, dobijo svojo lekcijo in obžalujejo svoja dejanja, tisti, ki jih vodijo čisti in dobri nameni, pa so seveda nagrajeni - najpogosteje z dobro poroko in visokimi letnimi dohodki, ki so zelo natančno izraženi v številkah. Tako je to v romanih Jane Austen.

Knjigo je vredno brati tudi več kot dvesto let po njenem izidu. Kajti ljudje danes čutimo enako kot so čutili v času, ko je živela Jane Austen. Priznam, da razmišljamo za kanček drugače, kot so razmišljali takrat, ampak to so le majhne razlike, ki nimajo velikega vpliva.

Drage bralke mojega bloga! Preberite roman in mi prosim povejte: Ste bolj Marianne ali bolj Elinor?