Sin - Pray - Love

Prepoznamo jo po njenih atributih: lobanji, steklenički za eterično olje, dolgih razpuščenih laseh blond ali rdečkaste barve, razgaljenem telesu. Že 2000 let buri domišljijo mnogih – tudi mojo. Njena moč s časom ne popušča, le spreminja se v drugo vrsto platna, na katero ljudje projiciramo svoja čustva in občutja. 

Marija Magdalena.

Nieves Gonzalez: La sfida, 2025 (slo. Izziv ali Provokacija)

Bil je čas, ko sem si želela Marijo Magdaleno spoznati in razumeti do zadnje potankosti. Natančno sem prebrala prav vse, kar o njej piše v Svetem pismu, razlage teh zapisov in še mnogo več. Nisem bila preveč uspešna. Nisem vedela kaj prida več kot pred začetkom raziskovanja. Je bila grešnica ali ne? Je ženska, ki Jezusu utira olje v noge, tudi tista, ki stoji pod križem? Je bila res pomembnejša od vseh apostolov? Zakaj ji Jezus potem, ko je vstal od mrtvih, ni dovolil, da bi se ga dotaknila?

Zdaj, ko sem si ogledala enkratno razstavo v muzeju Städel v Frankfurtu, mi je mit o Mariji Magdaleni bolj jasen. No, najbolj jasno je zdaj to, da mora vse pravzaprav ostati nejasno in vsaj nekoliko skrivnostno, če hočemo, da njena podoba še naprej ohranja svojo moč. Preprosta resnica, ki so se je v Cerkvi zelo dobro zavedali že v 6. stoletju. Takrat je namreč papež Gregor Veliki načrtno združil več svetopisemskih Marij v eno samo Magdaleno, ki je tista, ki jo poznamo. Namen tega je bil, da ljudem v težkih časih pokaže, da noben greh ni tako velik, da ga Bog ne bi odpustil in da se s spokorništvom lahko doseže odrešitev duše.

Nič čudnega torej, da so moja zgoraj napisana vprašanja tudi po natančnem raziskovanju ostala bolj ali manj neodgovorjena.

Kdo so bile torej ženske, ki so jih združili v Marijo Magdaleno – grešnico in spokornico, ki je »veliko ljubila«? Bile so tri ali celo štiri – vsaj trem od njih je bilo ime Marija.

Prva je bila Marija iz Magdala, Kristusova zvesta učenka, ki je neustrašno prisostvovala križanju, kar je bilo sicer sila nevarno početje – tudi tista, ki je prva videla vstalega Jezusa. Druga je grešnica, prešuštnica brez imena, tretja pa je Lazarjeva sestra Marija iz Betanije. Ti zadnji dve sta obe sedeli pri Jezusovih nogah, jih umivali in mazilili z dragocenim oljem.

Kako medsebojno zliti sta ti dve zadnji Mariji, je na razstavi zelo lepo prikazano z dvema slikama Seeschwäbischerskega mojstra iz začetka 16. stoletja, ki sta skoraj povsem identični in prikazujeta gostijo pri Lazarju in gostijo pri Simonu. Apostoli, ki z Jezusom sedijo za mizo, so povsem enaki – kakor sta povsem enako upodobljeni tudi obe ženski, ki mazilita Jezusove noge – pa čeprav sta to povsem drugi osebi: ena je grešnica, druga je spodobna in znanja željna Lazarjeva sestra Marija.

Potem pa je tu še četrta ženska, ki je tudi zelo pomagala pri nastanku mita o Mariji Magdaleni. To je svetnica iz 4. ali 5. stoletja, Marija Egiptovska. Tudi ona je pogosto prikazana z dolgimi lasmi, ki ji ovijajo golo telo. Tudi ona je bila prešuštnica, a se je spokorila in potem več kot 30 let živela onkraj Jordana kot puščavnica. To je zgodba, ki je zelo podobna zgodbi Marije Magdalene, ki so jo ustvarili Francozi z juga dežele. Če potujete po Provansi, prav verjetno slišite zanjo.

Po tej legendi, ki je pisana na kožo Francozom, so namreč Marijo Magdaleno potem, ko so v Sveti deželi začeli preganjati Jezusove učence, posedli v čoln brez krmila in vesel ter jo prepustili nepredvidljivosti Sredozemskega morja. Z Božjo pomočjo je čoln nepoškodovan prispel v Marseille na jugu Francije. Tam je Marija Magdalena od mrtvih prebudila ženo in novorojenega otroka lokalnega poganskega kneza, kar je pripomoglo k temu, da so poganski prebivalci juga Francije sprejeli krščansko vero. Marija Magdalena se je po tem, ko je na jug Francije prinesla novo vero, umaknila v jamo v okoliških hribih in tam živela 30 let. Domišljija ljudi pa je neprekosljiva. V teh tridesetih letih Marija Magdalena ni zaužila niti kančka človeške hrane. Kadar je potrebovala hrano, so jo angeli dvignili v nebesa in tam se je potem nahranila z angelskim petjem.

Albrecht Dürer, Elevatio der Magdalena, 1504/05

Grafika (lesorez) prikazuje Marijo Magdaleno, ki jo angeli dvigajo v nebesa, kjer se bo nahranila z njihovim petjem. Svetnica je upodobljena kot boginja Venera, kar je zelo značilno za obdobje humanizma, v katerem je podoba nastala. 

Upodobitev je bila best-seller tistega časa, ki se je zelo dobro prodajal.

Razstava v muzeju Städel je razdeljena v dva dela. Prvi del s pomočjo razstavnih eksponatov poskuša razjasniti dileme, o katerih sem pisala do sedaj – češ, kdo je bila ta ženska in kakšni miti so se razvili okrog nje. V drugem delu razstave pa sem si lahko ogledala številne upodobitve te svetnice. Veliko je izrazito religiozno-erotičnih slik, kar nas pri upodobitvah Marije Magdalene seveda ne bi smelo presenetiti in je pravzaprav tudi dobrodošlo; precej pa je tudi drugačnih upodobitev, ki so odsev zgodovinskih obdobij, v katerih so nastale, kakor tudi potreb tedanjih ljudi. Zanimivo je, da se je kar nekaj žensk dalo upodobiti kot Marija Magdalena – pa to nista samo Kim Kardashian in Lady Gaga, ampak tudi Margareta Avstrijska, kar je bilo politično zelo preračunljivo.

Guido Cagnacci: Magdalena spokornica 1622-27 

Slika na sodobnega opazovalca deluje izredno erotično; v času, ko je nastala, pa ni bilo tako. V 17.stoletju so upodobitev dojemali kot religiozno ekstazo, srečanje Boga s človekom, v tem primeru z Marijo Magdaleno. Podobna je Berninijeva skulptura, Ekstaza sv. Terezije v Rimu.

Na sliki najdemo vse atribute, po katerih lahko prepoznamo Marijo Magdaleno: lobanjo, posodico za olje, razpuščene rdečkaste lase, razgaljeno telo (ker so oblačila na njenem telesu razpadla).

Razstava v Frankfurtu ima podnaslov Sin-Pray-Love, kar je idealna označitev Marije Magdalene, kakršno smo ustvarili v zadnjih dveh tisočletjih. To seveda ni ženska, ki bi kadarkoli resnično živela. Tudi ni ena izmed svetopisemskih žena. Je mit, ki fascinira. V njej vsak lahko najde nekaj svojega: žensko, ki je grešila, spokornico, Jezusovo učenko, gorečo vernico, a tudi divjo, samosvojo in samozavestno žensko, ki je ni bilo strah strastno ljubiti. Vse te podobe so v teku let našle svojo pot na slikarska platna. Nekatere od njih si lahko trenutno ogledate v muzeju Städel v Frankfurtu in uživate v niansah in bogastvu človeške (ter Božje) domišljije in intelekta – vse poudarjeno z obilico senzualnosti in čustev. 

Noli me tangere! Ne dotikaj se me! 

Po mojem mnenju največja skrivnost povezana z Marijo Magdaleno. 

Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je najprej prikazal ravno Mariji Magdaleni. Ta se ga je zelo razveselila. Želela ga je objeti, vendar pa jo je Jezus pri tem skoraj grobo zaustavil z besedami: Ne dotikaj se me. Zakaj je tako ravnal z žensko, ki mu je bila zvesta in v vsem lojalna, ostaja skrivnost, ki je tudi razstava v Städlu ni razjasnila.

Naj pa povem, da je v francoski legendi o Mariji Magdaleni ta Jezusova grobost ali netaktnost vsaj nekoliko omiljena. Jezus naj bi se potem, ko ji je prepovedal, da bi se ga dotaknila, Marije Magdalene nežno dotaknil na čelo. Kar nekaj slik na razstavi upodablja ta trenutek. In ko so v Saint-Maxim-la-Sainte Baume v Provansi našli relikvije Marije Magdalene, je bilo na lobanji najti tudi delček kože in sicer ravno na čelu - na mestu, kjer se je Jezus na Veliko noč dotaknil Marije Magdalene. 

Zanimivo je tudi dejstvo, da je na upodobitvah, ki prikazujejo njuno srečanje, Jezus pogosto prikazan z lopato v roki. Mogoče malce smešno, ali pa tudi ne. Včasih ima na glavi celo vrtnarski klobuk. Ja, to je zato, ker ga je Marija Magdalena ob prvem srečanju zamenjala z vrtnarjem. 

Ursula K. Le Guin: Leva roka teme

David Mitchell – avtor ene izmed mojih najljubših knjig vseh časov, je zato, da je lahko napisal primeren uvod k romanu Leva roka teme, knjigo prebral petkrat. Jaz sem zato, da sem lahko sestavila tale zapis, knjigo prebrala (ali preposlušala) dvakrat, nekatera poglavja trikrat. Že res, da mi to mogoče ne bi bilo treba, če bi roman brala v slovenskem prevodu, pa vendar. Konec koncev je roman Ursule K. Le Guin, The Left Hand of Darkness, vendarle le sci-fi roman.

Kakor pisateljica v svojem Uvodu k knjigi napiše, je večina znanstveno-fantastičnih romanov ekstrapolativnih; se pravi, da vsak na svoj način opisujejo tisto, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti. Roman Leva roka teme ne spada v to skupino. Ta roman je bolj miselni poskus.

Nekoč, med študijem medicine, je eden od profesorjev – ne spomnim se več pri katerem predmetu – rekel, da je to, da vemo ali prepoznamo, katerega spola je oseba, s katero prihajamo v stik, nekaj najpomembnejšega, kar oblikuje naš odnos do tega človeka. To mogoče dandanes ne velja več stoodstotno, pa vendar je še vedno naše prvo vprašanje, ko se rodi otrok, vprašanje, ali je punčka ali fantek.

Miselni poskus, ki se ga loteva pisateljica v romanu Leva roka teme, je vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če ljudje ne bi bili le dveh bioloških spolov, moškega ali ženskega, pač pa bi bili vsi androgine osebe – hermafroditi, tako moški kot ženske.« In ta ista oseba bi lahko imela tako potomce, ki jih je zaplodila, kot tudi potomce, ki jih je rodila. Drzno vprašanje daljnjega leta 1969, ko je bila knjiga napisana, a zato ideološko in politično manj obremenjeno in bolj čisto ter jasno, kot je to vprašanje danes.

Da bi dobili odgovor na zgornje vprašanje, je Ursula K. Le Guin ustvarila čudoviti svet planeta Gethen, imenovanega tudi Winter, in še bolj čudovita glavna protagonista romana; prvi se imenuje Gently Ai, drugi je Therem Harth rem ir Estraven.

Gently Ai je odposlanec Ekumena – nekakšne vesoljske zveze planetov, poseljenih z ljudmi, ki pride na planet Gethen, da bi prebivalce tega sveta pridobil za to, da se tudi oni pridružijo Ekumenu. Estraven pa je premier kraljestva Karhide na planetu Gethen. Estraven je kot vsi prebivalci tega planeta androgina oseba, Ai pa je človek, kot smo mi – mlad moški, star blizu 30 let. Večina prebivalcev planeta Gethen doživlja Gentlyja Aia kot precej »perverznega«, – nekaj zaradi tega, ker je samo enega spola, predvsem pa zato, ker ima lahko spolne odnose vsak dan, vse dneve v mesecu, ne pa tako kot oni, ki občutijo spolno poželenje samo 2 do 3 dni v približno enomesečnem ciklusu, ko se nahajajo v t. i. kemmer fazi.

V romanu Leva roka teme je prostor za marsikaj. Lahko ga beremo kot pustolovski roman ali roman preživetja, saj glavna junaka, ko se izogibata zasledovalcem s skromno opremo, potujeta preko zalednele negostoljubne pokrajine, kjer je njuno preživetje resnično vprašljivo. Roman bi lahko označili tudi kot politični, saj so dokaj lepo opisane politične spletke vseh vrst in različne oblike vladanja. Antropološki roman, saj so v knjigi tudi poglavja, ki navajajo legende in mitologijo ljudstev planeta Gethen. Srčika romana pa je vsekakor medsebojni odnos glavnih dveh junakov romana – ne nujno samo to, kako se razvija njuno prijateljstvo (ali ljubezen), ampak tudi njuno medsebojno komuniciranje, ki zaradi različnih kulturnih in civilizacijskih norm ne poteka samoumevno gladko, čeprav govorita isti jezik. Na primer: Estraven zaradi »shifgrethor« kode svojega ljudstva (karkoli je že to), govori v simbolih in metaforah, zaradi česar ga Ai, ki bi si želel bolj direktno komunikacijo, vedno ne razume najbolje. In nastajajo drobni nesporazumi, ki se razjasnijo šele proti koncu knjige – med njunim samotnim potovanjem preko zasneženih gora in ledenikov.

Roman je večinoma sestavljen iz poročil, ki jih Gently Ai pripravi za svoje nadrejene v Ekumenu, in iz izsekov iz Estrevanovega dnevnika. Ob prvem branju in tudi zato, ker še nisem vsega vedela, sem bila ob prebiranju dokaj zmedena. Nisem vedela, kaj naj z vsemi podatki, ki jih pisateljica navaja, prav tako mi ni bilo jasno, kaj je pomembno in kaj ne. No, na koncu se je izkazalo, da je bilo pomembno prav vse – vsak stavek, ki ga je Ursula K. Le Guin zapisala v romanu, nosi pomembno informacijo, ki pomaga razjasniti različne vidike pripovedi. Zato je bilo potrebno drugo in celo tretje branje knjige. Pa vendar je kljub tej navidezni zapletenosti roman dovolj zanimiv, da pozornega in radovednega bralca brez težav navdušuje za nadaljnje branje.

Menda roman Leva roka teme, Ursule K. Le Guin označujejo kot feministični in celo prelomni LGBTQIA+ roman. Jaz ga nikakor ne bi obremenjevala s temi oznakami, ker bi mu to samo škodovalo. Knjiga je enostavno čudovito izpeljani miselni poskus, ob katerem se bralec ustavi in premisli stvari, o katerih sicer verjetno nikoli ne bi premišljeval. Postavljen je na negostoljubni planet, kjer je vse leto bolj ali manj zima, a je poseljen z ljudmi, ki so se temu prilagodili – kot se inteligentni ljudje vedno zmorejo prilagoditi. Ti ljudje niso čisto kot mi, a so nam toliko podobni, da se z njimi zlahka poistovetimo in čutimo z njimi. Tukaj se kaže mojsterstvo Ursule K. Le Guin.

Njene knjige bom vsekakor še brala. 

Sylvain Tesson: Poletje s Homerjem

To poletje vsi pišemo o Homerju. Vemo, zakaj je tako.

Žiga Turk je na Iksu napisal – pišem po spominu: »Naši dedje so brali Homerja v originalu, očetje v prevodu, mi v knjigi Starogrške bajke; naši otroci in vnuki pa bodo o njem izvedeli prek holivudskih izdelkov.« To sicer prav verjetno drži – ampak ne pomeni nečesa, kar bi bilo nujno slabo. Če bo kdo zaradi Nolanovega filma (spet) segel po Odiseji (ali pa Iliadi), je bil dobri namen filma dosežen; pa je povsem vseeno, ali je lepa Helena svetlolasa ali ne.

Sylvain Tesson je eno od svojih poletij preživel skupaj s Homerjem. Iliado in Odisejo je prebiral v Grčiji, da so veter, skale in morje še močneje zavibrirali Homerjeve besede. Nastala je pričajoča knjiga, ki opisuje intimno doživetje tega velikega besedila, ki je zelo pomembno za razumevanje naše zahodne civilizacije. Knjigo je napisal človek, ki se je v besedilo potopil globoko, s spoštovanjem in veliko željo vse, kar se da, dobro razumeti. Knjiga je skupek kratkih refleksij, ki se berejo zelo prijetno – kot bi jedli kanapeje; majhne, a okusne. Že res, da so bili nekateri od teh drobnih prigrizkov boljši od drugih – nekaterim, redkim, bi se rada tudi izognila, a na splošno je bila jed okusna.

Refleksije so združene v ohlapne skupine. Najprej beremo tiste, ki se nanašajo na vsebino obeh epov, potem pa se poglobimo še v druge vidike obeh pesnitev. Ti drugi odlomki knjige so bili vsekakor najzanimivejši. Pisatelj razmišlja o temeljnih sporočilih obeh epov: o napetosti med kaosom in redom ter tem, kako je za človeka najprimerneje, da hodi po tanki črti med njima (kot je pisal tudi Jordan B. Peterson), o tem, kako je človek obenem svoboden, a tudi zaznamovan z usodo, ki ji ne more pobegniti.

Osebno pa mi je bilo daleč najzanimivejše razglabljanje o hybrisu. Hybris označuje odsotnost mere oziroma pretiravanje. Grški in trojanski junaki so vedno znova podlegali hybrisu – najbolj Ahil, in to se nikoli ni končalo srečno.

Za razjasnitev določenih vidikov obeh pesnitev pisatelj pogosto uporablja primere iz sodobnega sveta, odkriva povezave med starogrškim in modernim človekom, kakor tudi podobnosti ali različnosti starogrške mitologije z monoteističnimi religijami.

Sylvainu Tessonu je s knjigo Poletje s Homerjem uspelo na simpatičen, inteligenten in za bralca ne preveč zahteven način predstaviti glavni Homerjevi deli in s tem vzbuditi zanimanje za obe antični deli pri širokem krogu potencialnih bralcev. Kajti Homerjevi pesnitvi sta še vedno aktualni. Tudi mi bolehamo za hybrisom, saj pogosto nimamo prave mere – pri čem vse? In tudi mi vedno znova tehtamo, kaj je v življenju pomembno, in se odločamo med »negovanjem domačega vrta« ali »skokom v brezno pustolovščin«.

Knjiga Sylvaina Tessona nam olajša pot k odgovorom na nekatera od temeljnih vprašanj, ki si jih ljudje zastavljamo že od nekdaj.

Dovolite, da se zdaj proti koncu mojega zapisa spet vrnem k Žigu Turku. Glede na njegov izrek o tem, kako so in kako danes beremo Homerja, bi knjigo Poletje s Homerjem glede na njeno kakovost uvrstila nekam med prevod Iliade ali Odiseje v slovenski jezik in Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Kar ni slabo.

Čisto na koncu pa naj izpišem še moj najljubši odlomek iz knjige. Je kruto realen – a takšna je pač resnica. Govori o vojni in miru.

"Vojne solze se ne bodo posušile. Tečejo čez obzorje. Tega bi se morali zavedati in se čim prej razveseliti miru. Spomniti bi se morali, da Hektor ne vidi svojega otroka odrasti. Blagosloviti bi morali vsak trenutek miru, ko lahko svojega pestujemo na kolenih.

Mir ni naravni habitat človeštva. Ideja o univerzalnem miru je izmišljotina filozofov. Omogoča nam, da zidamo gradove v oblakih.

Berimo Homerja in se veselimo sadov miru: bežnih poljubov, namenjenih nekaj srečnežem v tuzemskem desetletju." 

Ian McEwan: What We Can Know

Noja. Škoda. Prvi del najnovejšega romana Iana McEwana, What we can know, mi je bil zelo všeč. Drugi del pa precej manj – z vsako stranjo je bilo slabše. Tudi še kar posrečen zaključek na žalost ni uspel pregnati neprijetnega okusa - občutka, ki bo ostal še dolgo; mogoče bo tu vedno, ko bom pomislila na ta roman.

Pa poskusimo pisati samo o dobrih straneh romana.

Knjiga je mešanica postdistopičnega in who-do-it romana – rahlo začinjenega z ljubezensko zgodbo. Pisana je skozi oči profesorja literature, ki je obseden z zgodovino.
Dogajanje je postavljeno v dvajseta leta 22.stoletja, ko so ljudje že nekako preživeli klimatsko katastrofo in ukrotili narasla morja, ki so kontinente spremenili v skupine ne preveč velikih otočkov.
Ljudje živijo drugače, kot živimo mi. Mogoče slabše, saj ne jedo več tako raznoliko kot mi in tudi potujejo precej težje, kot to počnemo mi. Imajo pa čistejše okolje. Živijo skromneje in tako energetsko precej manj potratno kot mi. Prevozna sredstva so poleg preprostih plovil, ki so večinoma odvisna od vetra in plime, samo še kolesa – lahko tudi električna, in preproste žičnice, če se je bilo potrebno dvigniti višje nad morsko gladino.

No, naš profesor literature gre nekajkrat na ta višje ležeča mesta nepoplavljenega ozemlja, kajti na teh krajih je v nekakšnih knjižnicam podobnih inštitucijah shranjen ves digitalni zaklad minulega časa. Tako da, ja, po klimatski katastrofi je ljudem uspelo ohraniti znanje preteklih stoletij, in njihovo civilizacijsko nazadovanje – če sploh smem tako napisati – le ni bilo tako izrazito, kot bi mogoče pričakovali.

Področje, s katerim se ukvarja profesor Thomas Metcalfe, je literatura iz obdobja od leta 1990 do 2030. V tem času je ustvarjal tudi Francis Blundy – svetovno priznani angleški pesnik. In ta je tisti, ki zanima našega profesorja. Pravzaprav profesor raziskuje samo en delček njegovega ustvarjalnega opusa – sonetni venec, ki ga je pesnik leta 2014 napisal za svojo ženo. Ja, nekaj takega, kot je naš France Prešeren spesnil za Primičevo Julijo. Sonetni venec za Vivien so prebrali samo enkrat (na Vivienin 54.rojstni dan) v družbi redkih prijateljev in sorodnikov para, ki so se udeležili rojstnodnevne zabave. Nikoli ni bil natisnjen ter tako nikoli dostopen širši družbi.
Zanimivo, a ne? Meni zelo, še bolj pa Thomasu Metcalfu. Obseden je z iskanjem podatkov, ki bi ga pripeljali do izginulega sonetnega venca, ki še stoletje po nastanku buri domišljijo številnih. In podatkov, ki lahko osvetlijo pesnitev, je ogromno, saj so v velikih digitalnih zbirkah shranjeni vsi e-mejli in druga elektronska sporočila, ki sta se jih avtor ali njegova žena izmenjevala z ljudmi, ki so sonetni venec slišali; dostopni pa so tudi dnevniki, spomini, predavanja vpletenih..., ki bi vsa lahko pripomogla k razjasnitvi primera.
Pa vendar. Tisto najpomembnejše manjka. O pesnitvi, ki je tekom let samo pridobila na zanimanju, ki ga je sprožala tudi zaradi svoje nejasnosti in skrivnostnosti, ni duha ne sluha. Dokler, seveda, profesor vendarle ne najde nekaj pomembnega in do takrat nepoznanega.

In potem se začne nesrečni drugi del romana. Tukaj naletimo na pisateljevo moralno razglabljanje o tem ali onem – za moj okus vse krepko pretirano ali pa preveč ignorantsko poenostavljeno. Branje je bilo trpljenje, ki je spominjalo na trpljenje nekoga, ki mora skrbeti za bolnika z Alzheimerjevo boleznijo. No, ampak na evtanazijo pa vendar nisem niti pomislila 😉-  kakor tudi Vivien nikoli ni.

Takšna sem, da preberem vse knjige Iana McEwana. Njegove zgodbe in njegov način pisanja me neskončno privlačijo – pa čeprav so moja pričakovanja skoraj vedno večja od tistega, kar potem dobim. Tako sem vedno malo razočarana. A kaj bi o tem.
Naj Ian McEwan napiše še veliko romanov.

Eva Illouz: Explosive Moderne

Sociologinja Eva Illouz v svoji knjigi Explosive Moderne piše o čustvih in občutjih. Mogoče bi si kdo mislil, da le-ta v našem sodobnem in pragmatičnem svetu niso več tako zelo pomembna, kot so bila včasih, a to nikakor ne drži. Še nikoli v človeški zgodovini niso najrazličnejše ekonomske, kulturne in politične institucije poskušale tako močno vplivati na človeška čustva, kot to počnejo ravno v današnjem času. Tako pravi Eva Illouz in če preberete njeno knjigo, se boste s pisateljico strinjali tudi vi. Eva Illouz je namreč zelo prepričljiva.

Čustva in občutja so zelo pomembna. Z njimi ponotranjimo zunanji svet, v katerem živimo, in istočasno pozunanjamo (eksternaliziramo) naš notranji svet. Dobro je, da svoja čustva in občutja poznamo in jih tudi upoštevamo. Nikakor jih ne smemo tlačiti v svojo podzavest. Ne smemo jim pa tudi dovoliti, da usmerjajo potek našega življenja.

Pisateljica se v svoji knjigi loteva vseh osnovnih ali najpomembnejših človeških občutkov. Da so njena razmišljanja čim bolj razumljiva, navaja različne primere iz svetovne literature. Na primer – ko sem že omenila tlačenje človeških čustev ..., idealni primer iz literarnega sveta, ki jasno prikazuje zanikanje svojih občutij, je roman Kazua Ishigura Preostanki dneva. Butler Stevens je človek, ki je vse svoje življenje nezavedno tlačil čustva v svojo podzavest, in to se je na koncu izkazalo za nekaj izredno tragičnega.

Veliko prostora v knjigi je posvečeno upanju. Upanje skoraj vsi dojemamo kot nekaj zelo pozitivnega. Upanje nam pomaga pri tem, da ne obupamo in da vztrajamo tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. Vendar pa ... ali je upanje res nekaj, kar je samo dobro? Nikakor ne. Upanje ima tudi svojo temno plat. Zaradi upanja lahko pasivno vztrajamo v okoliščinah in razmišljanju, kjer sicer ne bi smeli obtičati. Tako bi bilo namesto tega, da pri nečem vztrajamo in čakamo, precej bolje, da bi kaj spremenili, kaj naredili drugače, kot smo do sedaj. V takšnih primerih je upanje nekaj, kar nas ovira pri nadaljnjem razvoju. Kot literarni primer dvoličnosti, ki ga zaobjema upanje, je pisateljica navedla starogrški mit o Pandorini skrinjici. Pisala sem že o tem – navdihnjena po knjigi Explosive Moderne. Boljše od upanja je zaupanje.

Primer pasivnega čakanja in praznega upanja v današnjem času je na primer Online Dating. Tam ljudje ob izjemni ponudbi potencialnih partnerjev enostavno samo čakajo, da se prikaže »ta pravi«, in to ni najboljši način iskanja pravega človeka.

Zanimivo je razmišljanje o občutku sramu in ponosa. Obe občutji sta opisani v istem poglavju knjige, saj gre – mogoče tega ne opazimo na prvi pogled – le za dva konca ene in iste palice ali, drugače povedano, za dva občutka, ki sta dokaj tesno medsebojno povezana. Tako sram kot ponos sta občutka, ki ju doživimo le zaradi tega, ker živimo skupaj z drugimi ljudmi. Skozi sram in ponos gledamo nase tako, kot si mislimo, da drugi gledajo na nas; če je to pozitivno, občutimo ponos, če je negativno, nas je sram. Literarni primer, na katerega se sklicuje pisateljica, je v tem primeru roman Škrlatno znamenje Nathaniela Hawthorna.

Pa da si ne boste slučajno mislili, da je sram nekaj preživelega, nekaj, kar najdemo samo še v več kot 100 let starih romanih, ki opisujejo dogajanje dodatnih nekaj stoletij nazaj v zgodovini. Socialna družbena omrežja so to občutje poglobila in ga v današnjem modernem času naredila še kako prisotnega. Pomislite samo na deepfake, ki dobesedno cveti pred našimi očmi, in kakšen sram lahko povzroča pri žrtvah.

Romana Madame Bovary Gustava Flauberta in Stoner Johna Williamsa pisateljica omenja, ko piše o ljubezni, ki je kompleksen čustveni, socialni in kulturni fenomen. Prva knjiga je pisana skozi oči ženske, druga moškega. Kaj si naslovna junaka predstavljata pod besedo ljubezen in po čem hrepenita, pomeni osnovo za razmišljanje o tem kontroverznem čustvu.

Pisateljica se seveda ni mogla izogniti tudi razmišljanju o ljubosumju – čustvu, s katerim si sami sebi postavljamo vislice –, kakor se slikovito izraža. Ljubosumje je najpogostejši vzrok, zaradi katerega moški ubijajo svoje partnerke. To je čustvo ljudi, ki menijo, da so partnerji njihova lastnina, in ne prenesejo misli, da so svobodna bitja.

Knjigo Eve Illouz Explosive Moderne sem brala z velikim zanimanjem. Odprla mi je oči za marsikaj. Sebe in ljudi okrog sebe s pomočjo te knjige razumem za kanček bolje. Ker pa je pisateljica za razlago svojih razmišljanj brskala tudi po literarni zgodovini in omenila velike romane klasične vrednosti, je bil užitek pri branju še toliko večji. 

Jenny Erpenbeck: Kairos

Dobro, da sem roman dobila v dar – za rojstni dan od sestrice – sicer ga nikoli ne bi vzela v roke. Mogoče se spomnite, da pred časom nad edinim romanom Jenny Erpenbeck, ki sem ga do sedaj prebrala, nisem bila preveč navdušena.
A če bi ta, ravno prebrani, zadnji roman nemške pisateljice, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji, šel neopaženo mimo mene, bi bila za marsikaj prikrajšana. Nikoli ne bi brala o precej nenavadni okoliščini, ki je spremljala ljubezensko zbližanje glavnih dveh junakov romana in je name naredila kar velik vtis.
Katharina in Hans se namreč prvič ljubita ob zvokih Mozartovega Requiema. Kar je, če mene vprašate, precej turobna  - da ne rečem mrtvaška okoliščina, ki mi nikoli ne bi prišla na misel. Bralec se ob tem mogoče celo sprašuje, če to mogoče ni slabo znamenje za nadaljevanje in razvoj njunega odnosa.
Vsekakor pa je zaradi tega začetnega prizora odpadel vsak dvom, da knjige mogoče ne bom prebrala do konca.

Roman Kairos je ljubezenski roman. Odnos med Katharino in Hansom je strasten, intenziven, globok in dramatičen. In seveda prav nič lahek. Kot je v takšnih »vročih« odnosih pogosto, ljubimca drug drugega tudi globoko ranita in celo trpinčita.
Odnos med njima se razvija od začetne zagledanosti in občudovanja, preko zorenja glavne junakinje, ko se pojavijo prve sence v njunem odnosu in postane jasno, da razmerje ni idealno. Katero pa je? Pisateljica je zgodbo oblikovala z vidika obeh glavnih junakov (istočasno izvemo, kaj si misli ona in kaj on), čeprav je poudarek pripovedi kljub vsemu pri Katharini.
Aja, tega še nisem napisala. Katharina je stara 19, Hans pa 53 let in poročen. Ampak to, kakor da ne bi bilo preveč moteče – niti za Katharinina starša ne, ki jima hčerka vse zaupa. Starša dekle obravnavata kot odraslo osebo in prav nič pokroviteljsko ali zaščitniško, nekako v smislu, »sama si odgovorna za svoje odločitve, bodi previdna.«

Zgodba se dogaja v letih od 1986 do 1992, večinoma v Vzhodnem Berlinu – torej v socialističnem delu po drugi svetovni vojni razdeljene Nemčije, nekaj predtem in nekaj zatem, ko je prišlo do padca Berlinskega zidu. To je dovolj zanimivo ozadje za zgodbo romana, ki ga lahko primerjamo z dogajanjem v Sloveniji v tistem prelomnem času. Pisateljica dokaj natančno in nepristransko opisuje življenje v Vzhodni Nemčiji, kakor tudi spremembe po združitvi Nemčij, ki so bile nemalokrat brutalne in ne vedno pozitivne, oziroma takšne, kot so jih ljudje pričakovali.
Na primer. Hans je zaposlen na RTV Vzhodne Nemčije kot »Svobodni«, kar je bilo precej udobno delovno mesto. Sem ter tja je moral napisati kakšno radijsko igro, sicer pa je lahko svoj delovni čas dokaj svobodno uporabljal za pisanje knjig po lastni želji. Po združitvi Nemčij so vzhodnonemško RTV enostavno ukinili in lahko si predstavljate kakšna kriza je bila to za 3000 zaposlenih – tudi Hansa. On je z združitvijo Nemčij veliko izgubil, Katharina, na drugi strani, pa je veliko pridobila. Tako je bilo to takrat.

Stil pisanja je nekoliko nenavaden in mi je v začetku povzročal težave. Zdelo se mi je, da je preveč ponavljanja. Tudi menjavi perspektive od enega do naslednjega stavka mi ni bilo prijetno slediti. Ker pa je bila zgodba zanimiva, me to potem ni preveč motilo. Motile so me kakšne stranske poti romana ali pretiravanja. Na primer: kakšen pomen ima čisto natančen opis hormonskega cikla ženske, ki bo zanosila, z vsemi kompliciranimi kemijskimi imeni vred? Zdi se, kakor da bi pisateljica rada izpadla pametnejša, kot je. No, zdaj sem pa že prestroga.

Roman Jenny Erpenbeck, Kairos, je v redu knjiga, ki se jo splača prebrati. Ljubezenska zgodba mi je bila všeč – mogoče celo zelo všeč. Cenim tudi pisateljičin uvid v to, kakšno zgodovinsko ozadje za roman bo pomaglo k temu, da bo knjiga deležna pozornosti tako v Nemčiji kot tudi v tujini. Razdeljen Berlin, Vzhodni blok, trenje med socializmom in kapitalizmom, nacizem in Stasi so hvaležna tema za pisanje, ki se je mediji (a tudi bralci), kot kaže, še vedno niso naveličali. Pisateljica se je zavedala tudi tega, da nikakor ne bo škodovalo, če v roman doda še nekaj homoseksualnosti. Še vedno je tako.

Jenny Erpenbeck je za roman Kairos leta 2024 prejela prestižno nagrado International Booker Prize. Menda se je komisija odločila za zmagovalko soglasno in po pičle pol ure razprave. Mogoče celo upravičeno.

Iris Murdoch: Under the Net

Če bi morala knjigo Iris Murdoch, Under the Net, opisati z enim samim, čim bolj preprostim stavkom, bi napisala: To je izredno duhovit in zabaven roman. Če bi mi dovolili nadaljevati, bi potem dodala: Roman, iz katerega sem si z velikim veseljem izpisovala stavke, po katerih sem potem pisala pesmi. Naj nadaljujem? Prvosebni pripovedovalec, Jake, mi je bil izredno všeč. No, na tem mestu se potem pojavijo prvi pomisleki in zadržki glede knjige: Je sploh možno, da obstajajo takšni moški? Ali pa so samo ženski izum in posledica njihovih želja? Ja, tako fajn je Jake. 

Roman se začne pri Mrs Tinckham, “who keeps a newspaper shop”, kjer ljudje - bolj ali manj - kupujejo samo sladoled “which is also for sale”, in se tam tudi konča. Vmes se potem zgodba vije med štirimi in še nekaj osebami, ki jih spoznavamo počasi eno za drugo, ne da bi točno vedeli, katere od njih so za potek dogajanja res pomembne. Mrs Tinckham, recimo, ni. Tudi Finn ni pomemben, čeprav je ves čas nevzoč - vedno ob Jaku, resnično ali pa v mislih. Je to Jakov prijatelj? Mogoče - ampak, ne. Bolj njegov menedžer ali še bolje, služabnik.

Ne vem, ali naj vam razložim, kdo so tisti štirje, ki so res pomembni in zaradi katerih je roman napisan. Združuje jih ljubezenska zgodba, kjer A ljubi C, C ljubi B, B ljubi D in D ljubi A. Zveni komplicirano, pa sploh ni. Četudi sta A in B na začetku in na koncu romana prijatelja - če smem tako imenovati njuno povezanost, ki je globoka in tiste vrste, ki zažari, ko se dve podobni duši srečata in neizmerno razveselita druga druge. No, naj vam zaupam, "A" je Jake. Spodobi se namreč, da glavno osebo in prvoosebnega pripovedovalca označim s prvo črko abecede. In dolgo se ne ve, kdo je "C".

Milje, kjer se odvija dogajanje, je svet prevajalcev in pisateljev, britanske filmske industrije in gledališča, igralk in pevk sredine prejšnjega stoletja. Precej zanimivo, kajti to okolje je mešanica glamurja in večnega pomanjkanja denarja, nadarjenosti in sivega povprečja; sreče in smole - vse začinjeno s primerno dozo alkohola, ki pa ni prekomerna ali moteča - kot se to pogosto zgodi pri romanih in filmih na to temo.
Roman je tudi spomenik dvema velikima mestoma: Londonu in Parizu. Uživala sem, ko sem skupaj z Jakom hodila po ulicah teh dveh, vedno zanimivih mest.

Iris Murdoch piše duhovito in zabavno - z globino, ki je ne srečamo prav pogosto. Od tod moje izpisovanje stavkov in pesnjejne. Malo spominja na Jane Austen. Ja, mogoče bi Jane Austen pisala tako, če bi živela v 20.stoletju. Le da ta pisateljica za to, da bi primerno zaokrožila svoje literarno delo, ne bi potrebovala toliko stranskih zgodb, kot jih je potrebovala Iris Murdoch. Nekatere so zanimive in smešno tragične; npr. natančen opis ugrabitve psa - filmske zvezde. Povsem zgrešena in za lase povlečena pa je zgodba iz bolnišnice, kjer se zaposli Jake. Bralci naj bi verjeli, da dela tam zato, da bi zaslužii za svoje preživetje, a v resnici ga je pisateljica postavila v bolnišnico samo zato, da se lahko po dolgih letih izogibanja in iskanja spet z nekom sreča.

Priporočam. Čeprav ne za vsako ceno. In ne vsakemu.

Dodatek - (moj najljubši citat iz knjige):

Her laughter had cutting edge, but her eyes were troubled, and I felt an impulse to make her, even at this late stage, some sort of rash proposal.