Gledam in poslušam - pozimi 2023

Okej, ste me pregovorili.

Nadaljujem s filmi in serijami, ki jih gledam, in z zvočnimi posnetki, ki jih poslušam. A vse skupaj predstavljam bolj ali manj le kot seznam. 

In naj povem; to je prvi članek na hermioninem blogu, ki je nastal s pomočjo umetne inteligence. Ampak brez strahu, to ne bo postalo nekaj običajnega.

Vse, kar naštevam, je vredno ogleda (če ni drugače označeno,👎), nekatere stvari bolj (👍) kot druge.

Lepo spomladansko enakonočje vam želim.

Filmi:

• The Light between Oceans (Avstralija,2016): Mlad par - on junak prve svetovne vojne, ona lokalno dekle - na osamljenem otoku Janus v Avstraliji skrbita za svetilnik. Nekoč k njima zanese čoln, v katerem je dojenčica in mrtev moški. Otroka obdržita kot svojega, predvsem na njeno željo. A on s tem ne more živeti in namigne materi, kje bi bil lahko otroka. Film po istoimenskem romanu. O ljubezni in odpuščanju. Citat: odpustiš samo enkrat, zamero pa gojiš vsak dan. "You only have to forgive once. To resent, you have to do it all day, every day. You have to keep remembering all the bad things.”
• The Life of David Gale (Življenje Davida Galea) (2003) Kevin Spacey je obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje sodelavke, Kate Winslet je novinarka, ki nekaj dni pred usmrtitvijo naredi intervju z obsojencem. Tudi o aktivizmu za vsako ceno. Fajn.
• A Walk in the Woods (Sprehod po gozdu) (2015): Robert Redford je ostarel pisatelj, ki se skupaj s svojim prijateljem, ki ga je zadnjič videl pred 40imi leti (Nick Nolte) odpravi na Apalaško pot.
• Im Westen nichts Neues (Na zahodu nič novega) (2022, Netflix): najnovejši film, ki je posnet po knjigi, ki ima na mojem blogu najboljši obisk. Oskarji.
• Heil (2015, Nemčija): Komedija, ki se dogaja v majhnem nemškem mestu z neo-naciji v glavni vlogi. Benno Fürmann und Liv Lisa Fries (oba tudi v Babilon Berlinu) sta zelo v redu.
• Let bele golobice(1997, ZDA): po ogledu tega filma me je prijelo, da bi spet prebrala kaj od Henryja Jamesa. Film je bil namreč posnet po njegovem istoimenskem romanu - pri pisanju scenarija je pomagal tudi Milan Kundera. Ambiciozna Kate in njen fant Merton poskušata izkoristiti bogato mlado žensko, a se ob tem pojavijo moralne dileme povezane z izkoriščanjem bolne in zaljubljene ženske. Odlična Helena Bronham Carter, ki je bila za to vlogo nominirana tudi za oskarja.
• Troja (2004, ZDA): Z Bradom Pittom, Orlandom Bloomom in Ericom Banom po ohlapnih sledeh Homerja. Ob tečaju The Ancient Greeks na Courseri.
• Bilo je nekoč v Ameriki (1984, ZDA): Kultni film, ki se uvršča med najboljše filme o mafiji in enega najboljših filmov v karieri Roberta De Nira in Sergia Leoneja. Film je posnet po romanu "The Hoods", Harryja Greya. Čudovita je tudi glasba Ennia Morricona.

Serije:

• 👍Babilon Berlin, 4. sezona, na Netflixu: začne se s silvestrskim večerom leta 1930, ko komisar Rath kot eden izmed pripadnikov SA (s kljukastim križem na rokavu) razbija židovske trgovine in delavnice. In s zeppelinom se vozijo iz Berlina v New York:)
• 👍The Last of Us (2023, HBO): Postapokaliptična pripoved, ki temelji na priljubljeni istoimenski računalniški igri. Serija sledi zgodbi Joela in Ellie, ki se borita za preživetje v svetu, ki ga je uničila glivična bolezen, ki ljudi spreminja v zombije. V seriji sta glavna igralca odlična Pedro Pascal in Bella Ramsey (oba Games of Thrones). Najstnica Ellie je na bolezen imuna. Potovanje preko Amerike je nevarno, saj se morata spoprijeti tako z zombiji kot tudi z ostalimi preživelimi, ki niso vedno dobronamerni.
• Beli lotos (2022, 2. sezona): tokrat na Siciliji
• The Newsreader (Avstralija, 2021): Kjer se zdi, da se nadaljevanka ne samo dogaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak je bila takrat tudi posneta. Tematika pa seveda moderna - na starih dogodkih.
• White Wall (Vita lögner)(Švedska, Finska 2020): znanstvenofantastična serija se osredotoča na skupino raziskovalcev, ki preučujejo misteriozno belo steno, ki se pojavi v skladišču za atomske odpadke. Odsoten oče, mama samohranilka in neznana snov.

Pedro Pascal in Bella Ramsey
The Last of Us 

Poslušam:

• LiSA LiVE is Smile allways, Eva&Birth: The Birth at Nippon Budokan (20.04.2022) na Netflixu: Veliki koncert slavne japonske pevke, ki je znana tudi po tem, da je njen soundtrack za animo Demon Slayer.
• Mozart: Simfonija v g-molu, številka 40, KV 550 (1. stavek): Simfonija vseh simfonij, pravijo.
• Bach: Jesus bleibt meine Freude, BWV 14
• Jenö Hubay: Violinski koncert, številka 1 v a-molu
• Čajkovski: Blumenwalzer iz Hrestača

Hasso Plattner - ljubiti Potsdam in Moneta

Meceni, ki podpirajo znanost in umetnost, me vedno znova navdušujejo. Pa naj bodo razlogi za to, kar počnejo, kakršnikoli že. Pred kratkim sem odkrila še enega.

Vsi, ki delajo v gospodarstvu in imajo vsaj malo opraviti tudi z računalniki, poznajo SAP. SAP-software je v večini evropskih podjetjih nepogrešljiv - tudi v slovenskih - zelo pomemben pa je tudi v svetovnem merilu. Hasso Plattner je eden izmed ustanoviteljev podjetja SAP in eden najbogatejših Nemcev. S svojim denarjem podpira umetnost in znanost.

Že zelo zgodaj v svoji podjetniški karieri je začel zbirati umetniška dela, predvsem slike. Pri tem je zanimivo, da se njegovo zbirateljstvo v marsičem razlikuje od zbirateljstva podobnih bogatih podjetnikov, ki si krajšajo čas z umetnostjo in vlagajo denar v različne umetnine. Čeprav Hasso Platnner zbira slike že od 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, še nobene od njih ni prodal. Preveč rad jih ima, da bi se ločil od njih. S preprodajo umetnin ne kuje dobička. Prizna le to, da mogoče dve ali tri od dvestotih slik iz svoje zbirke, zdaj ne bi več kupil.

Slike izbira sam, oziroma skupaj s svojo ženo, in brez svetovalcev. Za to, da ugotovi, ali mu je slika všeč ali ne, potrebuje največ 10 sekund. Nikoli ne kupuje slik, ki provocirajo.

Ko sem brala o njegovem načinu zbiranja slik, mi je takoj prirasel k srcu. Na njegovem mestu, s toliko denarja, kot ga ima, bi na takšen način umetnine zbirala tudi sama. In v svoji zbirki bi prav verjetno imela katero od slik, ki je zdaj v njegovi lasti. V določeni meri imava podoben okus.

Kaj vse visi na stenah najrazličnejših prebivališč Hassa Plattnerja, se seveda ne ve. Vendar pa od leta 2020 lahko o tem vsaj ugibamo in predvidevamo. Nekatere od njegovih del pa si lahko tudi ogledamo. Samo v Potsdam se je potrebno peljati.

Mesto Potsdam je približno tako veliko kot Ljubljana in leži okrog 25 km jugozahodno od Berlina. Enega od svojih viškov je mesto doživelo v 18. stoletju, ko so od tod vladali pruski kralji - vključno z Friedrichom Velikim. Prusija je bila v tistem času ena največjih in najpomembnejših političnih in vojaških sil v Evropi. Takrat so v mestu zrasle zgradbe - palače in gradovi, cerkve in mestna vrata - ker so hoteli biti podobni Amsterdamu pa tudi mestni kanal. Čeprav je Potsdam veljal za garnizijsko mesto, kjer so večino prebivalstva predstavljali vojaki - to se za Prusijo pravzaprav tudi spodobi, je vendar postal eno najzanimivejših evropskih mest, ki so ga obiskovali pomembneži iz vse Evrope. Voltaire je na povabilo Friedricha Velikega v mestu preživel kar 3 leta. Potem so ga pa vljudno nagnali, saj naj bi bil kar preveč razsipen in državna blagajna njegovega dragega vzdrževanja ni več želela plačevati.

Ob koncu 2. svetovne vojne je bil Potsdam tako kot skoraj vsa nemška mesta uničen v bombardiranju zaveznikov. Oblast Nemške demokratične republike in njihovi svetovalci iz Sovjetske zveze mesta niso obnavljali po načrtih in izgledu prvotnega mesta. Tisto, kar je od zgodovinskih stavb še ostalo, so dokončno porušili in zgradili nove zgradbe, ki so značilne za socialistično arhitekturo. Šele po ponovni združitvi vzhodne in zahodne Nemčije je mesto ponovno začelo pridobivati svoj prvotni videz.

Na tem mestu v mojo zgodbo ponovno vstopi Hasso Plattner. Ob obnavljanju najožjega centra mesta, kjer stojita cerkev svetega Nikolaja in mestni grad, je Hasso Plattner zaokrožil videz starega trga s tem, da je v letih 2013-16 financiral ponovno izgradnjo Palače Barberini. Palais - kakor so zgradbo vedno imenovali, je prvotno, pred več kot 250 leti, zgradil Friedrich Veliki. Za navdih mu je služila istoimenska palača v Rimu. Stavba je služila različnim namenom, zdaj je to muzej, ki je v lasti Fundacije Hasso Plattner.

Muzej Barberini
Potsdam

V Muzeju Barberini priredijo letno tri razstave likovnih del zelo različnih tematik - od Pabla Picassa, impresionizma in klasične moderne do umetnin iz DDR. Likovna dela so iz privatne zbirke Hassa Plattnerja; sposodijo pa si jih tudi iz različnih muzejev s celega sveta in drugih privatnih zbirk.

Poleg občasnih razstav pa ima muzej tudi svojo stalno zbirko, ki jo sestavlja več kot sto del francoskega impresionizma in postimpresionizma z deli Clauda Moneta, Augusta Renoirja, Berthe Morisot, Alfreda Sisleya, Camilla Pissarroja, Paula Signaca in še mnogih drugih. Claude Monet je zastopan s kar 38imi deli, s čimer je to največja zbirka njegovih slik v Evropi izven Pariza. Vse je Fundaciji Hasso Plattner podaril njen ustanovitelj.

Za Muzej Barberini sem izvedela v času korone. Takrat sem se preko zooma udeležila ogleda stalne razstave muzeja. Takrat, ko smo se vsi spoznavali s tehniko zooma in ostalih možnosti videokonferenc, je bil digitalni ogled zbirke zanimiva izkušnja. 

Zdaj pa sem si muzej ogledala tudi v živo. Razlog za to je bila razstava Sonne - die Quelle des Lichts in der Kunst, ki jo je Muzej Barberini pripravil skupaj s pariškim Musee Marmottam. Razstava se posveča upodobitvam sonca od antike do današnjih dni. Na razstavi, ki bo odprta še do 11.06. si tako lahko ogledate, na primer, naslednjo sliko. 

Ko smo že v postnem času.

Sončni mrk in Jezus kot novo sonce. 

Franz von Stuck: Križanje

 

Ali pa tole:

Ali je sonce narisano ali pa sonce nekaj riše?

Gerard Fromanger: Zlato središče

Jaz sem pa odšla v Potsdam zaradi te slike:

Claude Monet: Impresija. Sončni vzhod

Od nekdaj sem si namreč želela ogledati sliko, ki je impresionizmu dala ime. Verjetno je to Monetova najbolj znana slika, a obenem zanj tudi najmanj tipična. O njej je pisal tudi Emile Zola v svojem romanu Umetnina.

Če vam je Potsdam predaleč, v slikah muzeja pa bi vseeno radi uživali, priporočam, da si ogledate internetno stran muzeja ali pa si naložite brezplačni avdio vodnik po različnih delih zbirke, ki je dostopen v nemščini ali angleščini. Digitalne reprodukcije umetniških del so zdaj že tako dobre, da se razlike v primerjavi z originalom vse težje opazijo. Tudi Hasso Plattner ima zdaj, ko nekatere od njegovih slik visijo v Muzeju Barberini, na stenah svojih vil, reprodukcije teh istih slik - kajti, saj veste, od svojih platen, še posebno, če so to dela Clauda Moneta, se le težko loči. Prav lahko se zgodi, da si bo v prihodnosti slike iz Muzeja Barberini želel izposoditi in spet razobesiti po stenah svojega doma. 

Zato, ljubitelji impresionizma, če se vam ne gre ravno v Pariz, pridite v Potsdam. Ne boste uživali samo ob umetninah Muzeja Barberini, ampak tudi v mestu samem, ki je svojevrstna mešanica starega in novega - mesta, ki v zadnjih letih postaja ena turistično najbolj zanimivih destinacij v Nemčiji. 

Za konec pa še ena slika iz stalne zbirke muzeja. 

Ena izmed tistih, brez katere Hasso Plattner menda ne bi mogel živeti.

Sonce se bo vsak čas pokazalo izza kopice sena.

Claude Monet: Kopica sena
(prva slika serije)
Impressionismus. Die Sammlung Hasso Plattner

Stephen King: 22.11.1963

Stephen King postaja moj priljubljeni pisatelj.

Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Cujo in nato še Mačje pokopališče - oba sta mi bila zelo všeč, drugi še posebej, a ne toliko, da bi iskala njegove ostale knjige in brala dalje.

Potem pa je prišel The Stand, ki je zamajal moje mnenje, da je Stephen King spreten pisatelj grozljivk z veliko domišljije, več pa niti ne. Ne, pisatelja, ki tako spretno poveže številne, natančno zastavljene zgodbe, ne morem enostavno odpraviti kot žanrskega in tako manjvrednega pisatelja.

No, in zdaj še 22.11.1963 - knjiga, ki bi jo spet lahko označili kot - ne roman, ampak zbirko več romanov. V 22.11.1963 je namreč spet nekaj čudovito izpisanih zgodb, ki vsaka zase zadostujejo za lasten roman, in te zgodbe so med seboj tako enkratno povezane, da bi se po njih lahko zgledoval marsikateri literarno-zgodovinsko bolj cenjeni pisatelj. 

Poleg tega pa v romanu ostajajo tudi vse "klasične" značilnosti Kingovega pisanja - izredna domišljija, verodostojno predstavljene osebe in skrivnostna, težko razložljiva sila, ki vsaj do neke mere usodno vpliva na človeška življenja. Tudi groza in grozljivi dogodki, s katerimi se morajo nastopajoči vedno znova soočati, in je še ena od obveznih sestavin Kingovih romanov, je v tej knjigi navzoča, a ne tako izrazito. Kar mi je bilo všeč.

Roman 22.11.1963 opisuje potovanje v času in z njim povezano možnost spreminjanja zgodovine. Spremenjena zgodovina pa ima vedno nepredvidljiv vpliv na prihodnost.

Kako to poteka v tem romanu? Nekaj tehničnih podatkov:

Ko glavni junak romana prestopi nevidno mejo med sedanjostjo in preteklostjo, se vedno znajde na istem kraju, le da je to v preteklosti - natančneje, v torek 9. septembra 1958, točno ob 11:58 uri. Ko potuje v času, se vedno znajde ravno v tem trenutku preteklosti. V preteklost gre lahko kadarkoli in kolikorkrat želi. Tam lahko ostane kolikor dolgo hoče. Vedeti mora samo to, da bosta ob njegovi vrnitvi - neglede na to, koliko časa je bil v preteklosti - v sedanjosti minili le dve minuti. On pa je seveda ob vrnitvi v sedanjost starejši za toliko časa, kolikor ga je preživel v preteklosti. 

Če se želi še enkrat napotiti v preteklost, se bo tam znašel spet 9. septembra 1958 nekaj pred poldnevom in vse bo tako, kot je bilo prvič.

Časovni popotnik lahko spreminja preteklost - prepreči, da bi lovec ponevedoma ustrelil deklico ali pa pijan moški s kladivom pobil svojo družino, na primer. A spreminjanje preteklosti ni lahko delo. "Harmonija" preteklosti se namreč spremembam upira in se z vsemi sredstvi, ki so naperjene proti časovnemu popotniku, trudi, da bi vse ostalo tako, kot je. Čim večji vpliv na prihodnost ima dogodek, tem težje ga je spremeniti. Dogajajo se prometne nesreče, pojavljajo se bolezni, spreminja se vreme - vse z namenom, da se preteklost ne bi spreminjala.

A želja, da bi svet spremenili na bolje, je vendar velika in glavni junak romana se kljub nevarnostim, ki mu grozijo, odpravi v preteklost, da bi spremenil ameriško zgodovino. Če 22. novembra 1963  v Dallasu ne bi umorili predsednika Johna F. Kannedyja, bi se Združene države Amerike prav gotovo razvijale v drugo, boljšo smer, kot so se, premišljuje glavni junak romana. Če ne drugega, bi se vsaj Vietnamska vojna prej končala in zahtevala manj žrtev, in že zaradi tega se splača tvegati in spraviti s poti Kennedyjevega atentatorja Leeja Oswalda. Če je bil on res tisti, ki je ubil Kennedyja.

A med 9. septembrom 1958 in 22. novembrom 1963 je pet let in ta leta mora Jake (kakor mu je ime v letu 2011), oziroma George (kakor se imenuje, kadar je v preteklosti) nekako preživeti. Denarja mu ne primanjkuje. Popotnikom v času ga nikoli ne primanjkuje, saj jim podatki o poteku različnih športnih dogodkov odlično služijo, ko stavijo.

V letih, ki jih George preživi v preteklosti, lahko bralci na simpatičen način spoznamo, kakšni so bili ljudje v zgodnjih 60ih letih in kako so živeli. Pravzaprav naj bi bilo takrat kar prijetno. Ljudje so bili bolj povezani med seboj, vljudnejši in prijetnejši. Veliko so plesali in na sploh optimistično gledali v prihodnost - po tistem, ko sta napetost glede Kube in nevarnost atomske vojne minili. Tudi hrana je bila okusnejša. Je pa bolj zaudarjalo kot danes. Smrdelo je iz tovarn, ki so neovirano onesnaževale okolje, in smrdelo je po cigaretah, saj so ljudje kadili v velikih količinah in vsepovsod. Tudi temnopoltim Američanom se v tistem času ni prav dobro godilo, saj je bil rasizem še vedno nekaj samoumevnega. Tudi o tem v romanu Stephena Kinga, 22.11.1963.

Roman pa ima še eno prav posebno odliko, zaradi katere ga je bilo prijetno brati, oziroma poslušati.  Vsebuje eno najlepših ljubezenskih zgodb, kar jih poznam. 

Oba, Jake in Sadie, imata slabe izkušnje iz prejšnjih zakonov, potem pa najdeta drug  drugega ter zelo hitro ugotovita, da je to to - da sta našla svojo sanjsko žensko, oziroma moškega. Usklajena sta v vsem, podpirata drug drugega in uživata v skupnem življenju. Oba rada plešeta in veliko časa preživita v postelji - predvsem zato, ker je to Sadiejina želja. Zlobneži bi lahko pripomnili, da je njuna zveza uspešna samo zato, ker je Sadie "otrok šestdesetih let", kajti takrat je menda veljalo, da naj ženska sledi svojemu možu in naredi vse, kar on želi, vse dokler je ta z njo dober.  Pa mislim, da za Sadie in Jaka to ni veljalo. Enostavno sta ljubila drug drugega.

Roman 22.11.63 je pisan kot prvoosebno poročilo. Piše ga Jake, kar mu zelo dobro pristoji. Študiral je namreč ameriško literaturo in pisanje mu ni nekaj tujega. Kadar ne piše, dela kot srednješolski učitelj angleščine, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Deli romana, ki ga opisujejo, kako poučuje, so eni boljših v knjigi. Predanost delu, ki ga opravlja s srcem, je zlahka začutiti. Stephen King res ni samo pisatelj grozljivk.

Po romanu so leta 2016 posneli televizijsko serijo. Pri njej me je motilo ravno to, da Jaku kot srednješolskemu učitelju, niso posvetili veliko pozornosti. Serija se začne spodbudno, ravno s prizorom iz šolske učilnice, a šolskega življenja potem ni več veliko. Pa saj razumem. Tako obsežno knjigo, kot je roman 22.11.1963, je težko prenesti na filmski trak, pa čeprav v obliki serije, ki vendar lahko daje zgodbi več prostora kot film.

Pa še nekaj je v seriji, kar me je motilo. To je način, kako se preteklost s svojo harmonijo bori proti spremembam. V romanu je to precej bolj prefinjeno predstavljeno kot v seriji, kjer je boj zgodovine proti spremembah čisto preveč preprost in banalen.

Ampak James Franco kot Jake Epping je pa naravnost odličen! Sem se bala, da bo ravno glavni igralec tisto, kar me bo pri seriji najbolj motilo. Saj veste, med branjem se v glavi oblikujejo prav posebne predstave o nastopajočih osebah in filmski igralci, ki jih upodabljajo, potem ponavadi vsaj malo razočarajo. A James Franco v oblekah in klobukih iz 60ih let prav dobro izgleda in tudi v redu igra. Odlična je scenografija, ki pričara občutek 60ih let, kakor tudi glasba iz tistega časa - čeprav tista najpomembnejša pesem, okoli katere se v romanu vse vrti, na žalost manjka. Mislim na pesem Glena Millerja, In the Mood.

Televizijsko serijo, ki se sicer le ohlapno drži vsebine Kingovega romana, je potrebno dojemati kot samostojno umetniško delo. Šele ko sem to storila in med gledanjem serije zavestno pozabila na roman, sem začela uživati.

James Franco in Sarah Gadon
kot Jake in Sadie

Knjiga 22.11.1963 je prav fajn roman, ki pa zahteva, da mu posvetimo kar precej časa. Ob tem nam ne sme biti žal tudi napora, ki je potreben, da se poglobimo v vsako od zgodb in osebe, ki nastopajo. Razglabljanje o tem, zakaj je Lee Oswald ustrelil Johna F. Kennedyja - če ga sploh je, in kaj morebiti tiči v ozadju atentata, je bilo za moj okus nekoliko razvlečeno, pa čeprav imam Ameriko in njeno zgodovino zelo rada. Poleg tega sem prepričana, da ne-ameriškemu bralcu romana marsikateri zgodovinski utrinek ali njegova alternativna različica, ki jih navaja roman, neopazno spolzijo mimo, saj si z njimi vendarle ni tako domač kot Američani. Dojemanje romana je tako lahko osiromašeno. 

A nič hudega. V njem je vendarle še toliko dobrih stvari, da je knjigo vsekakor vredno prebrati. Če ne drugega lahko z branjem romana vsaj malce oklestimo naše narcistične poglede na svet - češ zakaj pa naj bi bili ravno mi tisti, ki naj bi najbolje vedeli, kakšen bi bil najboljši potek človeške zgodovine.

In potem še ta lepa ljubezenska zgodba...💗

Lauren Groff: Matrix

Ne, knjiga nima prav nič skupnega z znanim sci-fi filmom. Tudi ne namiguje na matematične matrike. Pravzaprav ni povsem jasno zakaj takšen naslov. Mogoče moramo izhajati iz povsem izvirnega pomena latinske besede matrix - izraza za tisto, iz česar vse nastane; besede za trebuh, ali bolj natančno, besede za maternico. 

Maternic je v romanu Matrix veliko. Pravzaprav imajo maternico prav vse nastopajoče; tisti redki, ki je nimajo, pa skoraj niso vredni, da jih omenimo. Kajti oni samo posiljujejo ali pa kako drugače grenijo življenje junakinj romana.

Matrix je feministični roman, ki se dogaja v 12. stoletju. Je tudi utopični roman, saj pripoveduje o tem, kako skupina žensk ustvari majhno utopično skupnost, kjer živi varno in zadovoljno, izolirano od krutega in nepravičnega zunanjega sveta, za katerega se zdi - kot že mnogokrat v človeški zgodovini - da drvi proti svojemu koncu.

Glavna junakinja je Marie de France - resnična zgodovinska osebnost, o kateri pa ne vemo veliko; bolj ali manj le to, da je bila rojena v Franciji, a je živela v Angliji in da je pesnila. To pomanjkanje zgodovinsko preverljivih dejstev je Lauren Groff izkoristila za ozadje svojega romana, Marie de France pa opremila s prav posebno življenjsko zgodbo.

V romanu je Marie "royal bastard", ki jo zato, da se je elegantno znebijo, pošljejo v odročni samostan nekje v Angliji, kjer naj bi postala opatinja. No, saj bi jo lahko tudi ugodno poročili - konec koncev se v njej pretaka kraljevska kri, a za kaj takega Marie ni primerna. Prevelika je in premočna. Preveč dobro jaha in vihti meč. Preveč pametna je. Tako Marie kot 17 letno dekle pristane v revnem samostanu, kjer je vse sivo in razpada, kjer nune umirajo zaradi lakote in bolezni.

V romaneskni zgodbi, ki se vije več kot petdeset let dolgo, potem izvemo, kako je Marie v tem samostanu uspelo ustvariti zaprto, samozadostno in bogato skupnost žensk, ki živijo po pravilih, ki si jih same postavijo. Izolirajo se od zunanjega sveta - dobesedno, z labirintom, ki ga same zgradijo - in ob tem razvijejo tudi povsem svojevrsten način verovanja v Boga in uredijo tudi svoje spolno življenje. Glavna pobudnica sprememb in oseba, okoli katere se vse vrti in razvija, je Marie. Pri pomembnih odločitvah ji pomagajo vizije, v katerih se ji prikazuje Devica Marija in ji svetuje.

Prav zanimivo, nič ne rečem - če ne bi vse teklo tako zelo gladko. V takšni skupnosti žensk namreč hočeš nočeš pride do trenj. Ja, saj so v romanu opisane, ali bolj natančno, so nakazane: nevoščljivost, prevzetnost, zavist, ljubosumnost med sestrami in celo zametki upora, a vse se nekako kar samo od sebe uredi. Marie pravzaprav ni potrebno veliko postoriti. Kakor da bi bilo zato, da se težave razrešijo, dovolj že njena prisotnost. Tako maloverjeten način razreševanja problemov, mi ni bil najbolj všeč.

Najboljši del knjige je tisti, ki osvetljuje odnos med Marie in kraljico Eleanor of Aquitaine, - še eno resnično zgodovinsko osebnostjo, o kateri pa vemo precej več kot o Marie de France. Eleanor je bila francoska in pozneje angleška kraljica, mati Riharda Levjesrčnega ter ena najmočnejših in najpomembnejših žensk v srednjem veku. Ona je tista, ki v romanu Marie pošlje v samostan, in ona je tista, v katero je Marie zaljubljena in ji piše pesmi. V začetku je Eleanor za Marie skoraj kot sonce, v katerega je nemogoče zreti, z leti pa postaja kraljica vse bolj človeška.

How human the queen has become in her age; or perhaps only in intimacy to Marie. Once she was radiant as the face of the sun, impossible to see; now Marie can see through her face and into her. She had sought Eleanor that she might feel her way towerd her and find her; but Eleanor is actually not far from Marie.

Način pisanja je poetičen in spominja na valovanje. To o valovanju ni moja iznajdba - pogosto ga omenja pisateljica sama, kadar jo sprašujejo o njenem romanu Matrix. Valovanje navzgor in potem spet navzdol se v romanu zelo lepo opazi. V dolgem Marienem življenju so bila namreč obdobja zatišja, ki jih pisateljica brez slabe vesti enostavno preskoči, in bila so obdobja, ko se je lotevala velikih projektov, ob katerih se je njena duša dvigala k nebesom. Lauren Groff je nalašč pisala na takšen način in tako posnemala valovanje ženskega orgazma. V romanu ni moške zgradbe klasičnih dram z zasnovo, zapletom in vrhom, pač pa žensko valovanje. Na žalost pa je to valovanje dokaj plitko in površno.

Sem bolj tradicionalen - ali če hočete, starokopiten človek. Prepričana sem namreč, da je bil ta svet narejen tako za moške kot za ženske in da se na njem najbolje in najlepše živi, če moški in ženske medsebojno sodelujemo in si pomagamo. Tako ne verjamem, da bi kakršna koli ženska utopija kdajkoli v človeški zgodovini lahko uspela. Kakor ni in nikoli ne bo tista, ki je utemeljena samo na moških. Glede na to me roman Lauren Groff, Matrix, ni mogel ne vem kako navdušiti. 

Pa vendar sta način pisanja in tematika, ki ju je pisateljica izbrala, takšna, da omogočata, da se o ženskah in dilemah, s katerimi se srečujemo, piše na prav poseben način. Omogoča poglobljen in iskren pogled na ženskost - v vseh njenih intimnostih in posebnostih. To pa je tudi nekaj.

Je bilo pač potrebno odstraniti vse moške, da si je ta ženskost upala pogledati na plan.

★★★☆☆

Eleonora Akvitanska
(1122-1204)
nagrobnik

Ivan Cankar: Skodelica kave

O Cankarjevi Skodelici kave je bilo že vse napisano. Predvidevam, da tudi psihološke študije razmerja mati-sin, saj je znano, da v odnosu med Cankarjem in njegovo mamo ni bilo vse v najlepšem redu. Poleg črtice o pošvedranih škornjih pred šolo se ta pretirano občutljivi odnos - poln krivde tako na eni kot na drugi strani, najbolje izraža ravno v skodelici črne kave.

Črtica Skodelica kave je eden izmed prepoznavnejših kamenčkov v mozaiku iluzije, da je Ivan Cankar naš največji pisatelj. V zadnjem času si sicer tudi najbolj razgledane literarne glave dovolijo nekaj dvoma in trdijo, da bi se o tem, kdo je največji slovenski pisatelj, dalo razpravljati. A vendar je bilo še do pred kratkim jasno, kdo sta največja literata v Sloveniji: med pesniki Prešeren, med pisatelji (ali dramatiki) pa Cankar.

Ko sem tokrat poslušala črtico Skodelica kave (ja, tako je; v Odprti knjigi na programu Ars), so me obšle naslednje misli.

Ivan Cankar bi lahko s to črtico stal ob boku Virginiji Woolf ali Levu N. Tolstoju, ki sta za svoji deli Gospa Dalloway in Ana Karenina uporabila začetna stavka, ki sta se s svojo jasnostjo in preprostostjo, ki pa je vendar nenavadna in presenetljiva, zapisala v literarno zgodovino. Ivan Cankar bi moral stavek, ki ga je zapisal v sredini črtice, enostavno prenesti na začetek. Nekoč sem si zaželel črne kave, se glasi.

A tudi brez zgornjega stavka ima črtica izjemen uvod. V njem pisatelj razpravlja o krivdi in tem. kako pravičen in nezmotljiv sodnik je srce. Srce ni kazenski zakonik in tudi katekizem ni.  Srce sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli.

Če ima človek tako občutljivo ter čisto srce in mu je sposoben tudi prisluhniti, bi lahko še zapisali, kar ni nekaj samoumevnega - dandanes mogoče še manj kot v Cankarjevem času.

Črtico je vredno prebrati že zaradi tega uvodnega, globoko občutljivega razmišljanja o krivici, ki jo lahko hitro in nepremišljeno - podobno kot pisatelj, storimo ljudem, s katerimi se srečujemo.

In potem je v črtici še ta enkratna plastičnost, s katero sta predstavljena kraj dogajanja in Cankarjeva mati. Le nekaj suhoparnih besed je potrebnih, pa zvemo vse, kar je treba vedeti, da nas zadene in pretrese. Vidimo, kako pusto je bilo stanovanje in kako je izgledala mama s skodelico kave v roki ter nasmehom na obrazu. Kako zlovoljen je bil mladenič in kako hitro, če smo takšni, lahko ranimo človeka. Kako luč umira v očeh in je ni več mogoče obuditi.

Mene je črtica Skodelica kave prepričala v to, da bi bil mogoče spet čas, da preberem kaj Cankarjevega.

Če bi tudi vi ponovno radi prebrali to črtico (na straneh Arsa je tako ali tako ni več), jo lahko  brez težav poiščete na internetu. Če pa bi se radi približali bralcem, ki so prvi brali Skodelico kave - priporočam, da se napotite v digitalno knjižnico Slovenije in si ogledate izvod časopisa Ljubljanski zvon iz leta 1910. (Povezava)

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Knjigo sem prebrala že pred leti, kmalu po izidu - preden je dobila kresnika in nato še kresnika vseh kresnikov. Ker pa sem v zadnjem času tako zelo navdušena nad zvočnimi knjigami, nisem mogla izpustiti enkratne priložnosti, da roman tudi poslušam. To so mi omogočili na programu Ars, kjer so pred kratkim na svojem podkastu Odprta knjiga prebirali Jančarjevo najbolj znano literarno delo. Izkušnja je bila enkratna. Branko Jordan, ki je knjigo prebiral, ne bi mogel biti boljši. Nekaj čez 20 minut dolgi odlomki so bili idealne dolžine. Spremljevalna glasba je bila odlična. 

Vse tipi top - razen to, da moram prejšnje stavke pisati v pretekliku. Posnetki zvočnice so bili namreč na spletnih straneh Radia Slovenije dostopni le še tri dni po predvajanju v živo. Zakaj je tako, ne vem, je pa velika škoda. Kot sem pozneje ugotovila, je tako še z mnogimi drugimi posnetki Radiotelevizije Slovenije.

Zgodba romana To noč sem jo videl je dobro poznana - kot tudi način, kako je napisana. O lepi, radoživi, samosvoji in samozavestni mladi ženski Veroniki, ki se zaveda svoje moči in je zaradi tega tudi malce predrzna, egocentrična in pokroviteljska, pripoveduje pet različnih ljudi. Ona sama ne pride do besede. Zaradi tega pa njena prisotnost v knjigi ni nič manj izrazita - navzoča je še bolj intenzivno.

Usoda, ki jo doleti, je tragična, saj jo neke januarske noči leta 1944 partizani odpeljejo v gozd nad graščino, kjer živi, in jo ubijejo.

Pripoved in liki, ki v knjigi nastopajo, niso črno belo predstavljeni. V romaneskni zgodbi in značajski lastnostih protagonistov se prepleta toliko subtilnih niti, da povsem razumem, zakaj Drago Jančar ni dovolil tega, da po knjigi posnamejo tudi film. Film pač vseh teh drobnih, a za razumevanje knjige pomembnih tokov pripovedi, ne bi mogel zaobjeti tako doživeto, kot to stori roman. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi v filmu nekaterim platem pripovedi dodelili prevelik pomen, druge pa namerno zamolčali in tako roman zmaličili ter pokvarili.

Pri knjigi ne gre pozabiti tudi tega, da je roman kljub opiranju na še kako resnične dogodke, vendarle fikcijsko delo. Lahko rečemo: "Tako bi lahko bilo," ali celo, "tako je zelo verjetno res bilo," a vendar moramo ob tem vedeti tudi to, da gre kljub vsemu za umetniško delo in pisateljev oseben pogled na zgodovinske dogodke. V luči teh predvidevanj se je Drago Jančar spet modro odločil in odsvetoval, da bi se na grad Strmol postavilo obeležje z odlomkom iz njegove knjige.

Ne glede na to, kaj vse spremlja eno najbolj prepoznavnih knjig na Slovenskem, je roman Draga Jančarja, To noč sem jo videl, biser, ki mu ni para. Slog pisanja je tokrat v primerjavi z ostalimi pisateljevimi knjigami preprost in jasen, a zato presunljiv. Zgodba je pretresljiva že sama po sebi in v svoji bližini pač ne trpi še zapletenih slogovnih akrobacij.

Nastopajoči so ljudje z dušo in telesom; njihove misli in dejanja pa razumljiva. Mati se slepi in čaka hčerino vrnitev, čeprav globoko v sebi čuti, da se nikoli več ne bosta videli. Nemški zdravnik je ogorčen nad obtožbami, da je on tisti, ki je usodno pripomogel k tragičnim dogodkom tiste noči. Za tistega, ki je iz nepremišljenosti in zamere sprožil tragični potek dogajanja, pa nimamo srca, da bi ga obsojali.

Roman ima tudi najbolj tragični trenutek. Zame je to takrat, ko Veronika sedi na klopi pred lovsko kočo, kamor so ju skupaj z možem pripeljali na zaslišanje. Ob njej je partizan, ki jo objema preko ramen in nato bokov ter ji nekaj šepeta na uho - ona pa ob tem samo prikimava, prikimava, prikimava...

Bralec ob koncu romana ostane brez odrešujoče katarze, ki bi ga pomirila. Preostane mu le to, da nemo in spoštljivo povesi svojo glavo ter se sprijazni z dejstvom, da je na svetu tudi zlo, ki včasih deluje preko povsem običajnih - da ne rečem, dobrih ljudi.

Letos bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in slovenske knjige v  nemškem prevodu se bodo končno pojavile tudi na izpostavljenih mestih nemških knjigarn. Takrat bom kupila roman Die Nacht, als ich sie sah in ga podarila kakšni sodelavki ali sodelavcu. Tudi tako je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji, bom rekla. 

★★★★★ 

David Zupančič: Življenje v sivi coni

Ob viziti vprašam simpatično in vitalno gospo, katere starost se bliža stotim letom, kako se počuti.

"Odkar sem dala otroke v DSO, je lažje."

---------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko sem brala knjigo Darje Korez Korenčan, Korak za korakom, sem si bližnje srečanje z virusom covid-19 ogledala skozi oči bolnice; s knjigo Davida Zupančiča, Življenje v sivi coni, pa sem dobila še zdravniški pogled na korona epidemijo.

Knjiga opisuje doživetja mladega, zagnanega in predanega specializanta infektologije, ki - čuječ, kakor je - marsikaj opazi, to natančno premisli ter potem tudi razumljivo zapiše. Dejstvo, da so ravno v času njegovega dežurstva diagnosticirali prvi primer okužbe s korona virusom v Sloveniji, pri tem niti ni pomembno.

Knjiga je zanimiva za nemedicince, ker natančno in resnicoljubno opisuje dogajanja na bolnišničnih hodnikih (žal tudi dobesedno), na oddelkih intenzivne terapije in v preiskovalnih sobah. Tako to zgleda v resničnem svetu, v Kliničnem centru v Ljubljani; ljubitelji zdravniških nanizank in nadaljevank pa lahko to pripoved mirnega srca primerjajo s svojimi lastnimi predstavami o delu zdravnikov.

Knjiga je zanimiva tudi za medicinsko srenjo. Zakaj? Ker je tako zelo iskrena in intimna. Prepoznavna. Vse stiske, a tudi velika zadovoljstva, ki jih prinese opravljanje zdravniškega poklica, so opisani sveže in zanimivo. Ja, res je - najnapornejši dan med vikendom, kjer je treba dežurati v petek in nedeljo, je prosta sobota. Možgani znajo dobro mučiti svojega lastnika.

Ogrodje knjige Življenje v sivi coni predstavlja korona pandemija, a na ta obrabljeni in zlorabljeni skelet so simpatično vpletene še druge zdravniške dogodivščine, pa tudi čisto osebni pripetljaji, ki zaznamujejo mlade ljudi na začetku njihovega odraslega življenja. V tisto prvo skupino spada, na primer, natančen opis rektalnega pregleda; v drugo pa radosti in težave, ki jih mladim staršem prinese novorojenček.

Če gre in če ne škoduje spoštovanju bolnikov ter sodelavcev, je knjiga pisana humorno.  Na začetku vsakega od poglavij, ki bi jih lahko označili kot samostojne enote, so kratke šaljive zgodbice iz bolnic in urgentnih ambulant. Takšne zgodbe zbirajo mnogi zdravniki, a zdi se, da jih je do sedaj objavil le David Zupančič in to v prijetni pripovedi o življenju mladega slovenskega zdravnika. Regionalne značilnosti knjige so tukaj zelo pomembne, pa čeprav zgodba seže tudi k misijonarjem v Afriko in v prestižni kardiološki center v Houstonu, kjer pod pokroviteljstvom prof. Gregoriča že vrsto let gostujejo številni mladi zdravniki in študentje medicine iz Slovenije.

Če želite izvedeti, kakšno je resnično življenje slovenskega specializanta, kaj se res dogaja za vrati IPP-ja, ambulant ter bolniških sob Infekcijske klinike v Ljubljani, berite knjigo Življenje v sivi coni, Davida Zupančiča. Kot dodano vrednost boste dobili še čisto praktična navodila o tem, kako premagovati anksioznost in nespečnost. Pa tudi potrditev za to, da je (občasno) lenarjenje zelo priporočljivo.

Če pa ne verjamete znanstvenim dejstvom o virusu covid-19, se knjige raje ne dotikajte. Enostavno bi preveč bolelo. 

----------------------------------------------------------------------------------------------------

Leto 2019, zima, sezona gripe...

"Gospa, ste cepljeni proti gripi?"

"Ne."

"Zakaj ne?"

Me pogleda z zaprepadenim pogledom, medtem ko ima na obrazu masko Venturi, vanjo tečeta dve ločeni infuziji, medicinska sestra pa ji vstavlja urinski kateter: "Kaj pa jaz vem, kaj je tam notri!"