Joyce Carol Oates: Črna voda

Vsi imamo 24 ur na dan, a nekateri v tem času postorijo precej več kot velika večina ostalih. Ena izmed takšnih je ameriška pisateljica Joyce Carol Oates. Njena kreativnost je veličastna in komaj verjetna. V nekaj čez štiridesetletni karieri je napisala "preko 115 knjig, 55 romanov, preko 400 kratkih zgodb, več kot 12 knjig esejev, 8 zbirk pesmi in preko 30 dramskih del." - kot piše Volker Hage v svoji knjigi pisateljskih portretov.
Poleg tega je poučevala na univerzi Princeton, se dopisovala s svojimi literarnimi kolegi in že od svojega 34. leta starosti redno piše dnevnik.
Z možem sta veliko potovala, sprejemala goste na svojem domu, hodila na obiske. Joyce Carol Oates je kuhala, igrala klavir, delala na vrtu in joggala. Vmes pa redno brala, zelo veliko brala; ne samo knjig, ampak tudi najrazličnejše časopise. Dala je nešteto intervjujev, v zadnjem času pa je - čeprav stara že preko 80 let, izredno aktivna na družabnih omrežjih. Če jo sledite na twiterju in spremljate njene debate z drugimi twiteraši, lahko kaj hitro dojamete, kako gibek je še vedno njen um in kaj vse jo zanima. Noro. Čez nekaj mesecev bo izšel njen nov roman z naslovom Night. Sleep. Death. The Stars.

Joyce Carol Oates naj bi bila vsako leto na seznamu kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost. 

Kratek roman Črna voda je prva od njenih knjig, ki mi je prišla v roke. Izdana je bila leta 1992. Glede na to, kako všeč mi je bila, nikakor ne bo zadnja. Pri Joyce Carol Oates ne gre samo za kvantiteto, ampak - glede na ta roman, tudi za kvaliteto.

Knjiga se začne takole:

Najeta toyota, ki jo je s tako neučakano živahnostjo vozil senator, je brzela po neasfaltirani cesti brez imena in v ovinkih vrtoglavo zdrsavala, potem pa jo je naenkrat, brez opozorila, odneslo s ceste, prevrnila se je v črno deročo vodo in s sopotnikovo stranjo navzdol naglo potonila. Mar bom umrla? - Takole?

Neasfaltirana cesta brez imena je slabo vzdrževana bližnjica na otoku Grayling Island v ameriški zvezni državi Maine. Vodi preko nenaseljene in močvirnate pokrajine. Ženska na sovoznikovem sedežu, ki se sprašuje, če bo umrla in to takole, je 26-letna Kelly Kelleher, avto pa vozi nekaj čez 50 let star senator. Spoznala sta se šest ur pred tem na zabavi ob ameriškem državnem prazniku, 4. juliju. No, Kelly je senatorja pravzaprav dobro poznala že od prej, vsaj teoretično, saj je ob koncu svojega študija o njem napisala diplomsko delo.

Ko se avto potaplja v črno vodo, ki smrdi po kanalizacijskih odplakah in bencinu, in ko Kelly zagozdena v sedežu, s poškodovano nogo, počeno lobanjo in nalomljenimi rebri, hlasta po zadnjih ostankih kisika, ki so še v mehurčkih zraka, ujetih v avtomobilski kabini, se v njenih mislih odvrti njeno dosedanje življenje. Zvemo iz kakšne družine izhaja, kakšna so njena politična prepričanja (demokratka s srcem in dušo je, saj je ob izvolitvi Georgea Busha starejšega za predsednika ZDA, zapadla v tako hudo depresijo, da ni ne jedla, ne spala in je zmršena hodila po mestnem parku), kje je zaposlena in kaj dela, pa tudi to kakšen je bil njen fant, s katerim se je pred kakšnim letom razšla, kako jo je razhod z njim prizadel in še mnogo drugega. Pred bralcem zažari simpatičen portret mlade ženske, tipičnega ameriškega dekleta, ki ima rado življenje.

Kelly pa v predsmrtnem deliriju, seveda, razmišlja tudi o senatorju: njunem srečanju, pogovoru med njima - o toliko različnih stvareh sta se lahko sproščeno pogovarjala!, o strasti, ki se neizogibno razvije v takšnih primerih in o njeni odločitvi, da se namesto, da prenoči pri prijateljici, zvečer odpelje z njim, v hotel na celini, kjer je imel rezervirano sobo.

Ko črna voda vdira v Kellyjina pljuča nastopijo tudi predsmrtne halucinacije in zaradi njih bralec ne ve več, kaj je res in kaj se dogaja le v Kellyjinih možganih. Joyce Carol Oates je to briljantno izpeljala in dokazala, da je pisateljica z izjemnim talentom. Zaradi teh njenih pisateljskih zmožnosti, bom brala tudi druge od njenih knjig.

Zaradi izvrstno izpeljane zgodbe s prepletanjem resničnosti in prividov še potem, ko sem prebrala zadnjo stran romana, nisem točno vedela, kaj se je zgodilo. Kar nekaj časa sem premišljevala o tem in ugibala - upala sem, da je vendarle drugače, kot je izgledalo.
Je senator, potem ko se je rešil iz potapljajočega se avta, res še enkrat zaplaval v črno vodo in rešil Kelly? Ali pa jo je pustil na cedilu in gre v romanu še za eno "zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno"? Preberite, ne bo vam žal.

Roman Joyce Carol Oates, Črna voda, je knjiga, ki jo boste prebrali v enem popoldnevu, a njena vsebina - presunljiva zgodba, ki je polna življenjske sile in brezglave strasti, zaupanja in izdaje, drznosti in strahu, vas bo spremljala še dneve in dneve. Tako kot je mene. Brez dvoma.

★★★★★

Joyce Carol Oates
(vir: Wikipedia)

Oates, Joyce Carol

Črna voda

iz angleščine prevedla: Maja Kraigher

originalni naslov: Black Water

Ljubljana, 2016, Modrijan, zbirka Svila

173 strani

ISBN 978 961 241 967 7

Robert Musil: Zablode gojenca Törlessa

Leta 1906 je na Dunaju izšel roman, ki je dodobra razburkal javnost. Tisti, ki se za literaturo niso preveč zanimali, so ga poskušali ignorirati; če pa to le ni šlo, so ga označili za nemoralnega. Ni jim šlo v račun, da lahko nekdo tako jasno in naravnost piše o tabu temah, kot so spolnost, homoseksualnost in (sado-mazohistično) nasilje. Za razliko od teh pa so literarni strokovnjaki večinoma že takoj začutili, da gre za izjemno in prelomno delo - eno od prvih modernističnih del, ki bo postalo klasika in bo vedno na seznamih najpomembnejših romanov vseh časov.
Pišem o romanu Zablode gojenca Törlessa, ki ga je napisal Robert Musil, ko je bil star komaj 26 let.

Ta kratki roman pripoveduje o mladem, okrog 16 do 17 let starem fantu Törlessu, ki se šola v internatu nekje na vzhodnem robu Avstro-Ogrske monarhije. Šolanje je namenjeno dijakom iz višjega družbenega sloja in naj bi jih pripravilo na vojaško kariero. Törless se tam spoprijatelji z dvema drugima dijakoma, Reitingom in Beinebergom. Reiting nekoč ugotovi, da mu je eden izmed dijakov - Basini po imenu, ukradel denar. Skupaj z Beinebergom se odločita, da ga je zaradi tega potrebno kaznovati. Odpeljeta ga na podstrešje in začneta mučiti - pretepati, bičati, zmerjati in poniževati, pa tudi posiljevati. Törless je priča dogajanju, a ne stori ničesar, da bi to preprečil - tudi potem ne, ko ga Basini prav posebej prosi za pomoč. Ob vsem tem pa vendarle začuti, da ga na nekakšen skrivnostni način vleče k Basiniju. Na koncu romana oba - Törless in Basini, zapustita internat; eden kazensko, drugi na priporočilo šolske komisije.

To je ta zgodba, ki je pohujševala dunajsko meščansko družbo na začetku 20. stoletja. Nekateri so upravičeno kritizirali šolski sistem in vzgojitelje, ki so dopuščali, da so se v šolskih internatih dogajala takšna mučenja. Roman je namreč delno avtobiografski in je bil napisan na osnovi izkušenj, ki jih je Robert Musil dobil med šolanjem v Železnem.

A bistvo romana je vendarle iskati drugod. Törless pride v internat na začetku pubertete, zapušča pa ga kot odrasel moški. V vmesnem času se bojuje z dvomi in se utaplja v zablodah, ki pa so pri odraščanju nekaj nujnega.

Stvar, ki ga najbolj bega, je poleg moralnih zagat ob spolnem dozorevanju, njegovo zaznavanje dvojnosti sveta oz. njegova izkušnja dveh resničnosti. Ena resničnost je tista, ki se dogaja v našem običajnem, normalnem življenju, preko dneva; druga je temna, skrivnostna, vlažna in strastna, ki ima posebno moč večinoma ponoči. Ena je razumska, druga je čutna.

Ko se Törless zave svojih zablod in jih kot odrasel moški tudi premaga, ugotovi, da ni dveh resničnosti. Obstaja samo ena življenjska resničnost, a pogled nanjo in njeno razumevanje je lahko različno.

Kar se pripravlja zunaj in se bliža od daleč, je kot megleno morje, polno orjaških, spreminjajočih se postav; kar se mu približa, postane dejanje, se zadane ob njegovo življenje, je jasno in majhno, ima človeške razsežnosti in človeške črte. In med življenjem, ki ga človek živi, in življenjem, ki ga čuti, sluti, vidi od daleč, leži nevidna meja kot ozka vrata, med katerimi se morajo podobe dogodkov stisniti, da bi prišle v človeka.

Ta vrata, ki vodijo iz življenja, ki ga Törless živi, v svet njegove čutnosti, predstavlja njegov sošolec Basini. Preko njega Törless podoživi in predela vse skrbi, občutke in strahove, ki so ga bremenili in se razvije v zrelega moškega. V tem, kako se razlikuje od Reitinga in Beineberga pa se pokaže tudi to, da se bo za razliko od njiju razvil v intelektualca, mogoče celo umetnika. Pri razmišljanju in razlaganju svojih dvomov si namreč pomaga s pisanjem. S pisanjem pisem, dnevnika in pesmi poskuša predelati svoje občutke in dejanja, ki ga mučijo in jih ne zna razložiti - točno tako kot to delajo pesniki in pisatelji.

Da resničnost sveta in življenja ne obstaja samo na razumskem nivoju, se kaže celo v tako eksaktni vedi, kot je matematika - premišljuje Törless. Imaginarna števila kažejo na to. Obstaja namreč računska enota, ki je kvadratni koren iz minus ena, pa čeprav ta v realnem svetu nikakor ni mogoča, saj vsako število, najsi bo pozitivno ali negativno, dá, če ga kvadriramo, nekaj pozitivnega. Pa ta števila vseeno uporabljamo in preko teh števil se v računskih operacijah lahko varno gibamo iz na realnih številih zasnovanem računu do z realnimi števili izračunanega rezultata.

Takole razmišlja mladi Törless:

Mar ni to kakor most, ki ima samo začetne in končne opornike in čez katerega greš prav tako varno, kot da bi bil cel? Zame je tak račun nekam vrtoglav; kot da bi šel del poti bogve kje. Tisto, kar mi je pravzaprav grozljivo, pa je sila, ki tiči v takšnem računu in te drži tako trdno, da vendarle spet pravilno pristaneš.

Ko Törless pri učitelju matematike išče natančnejšo razlago tega neracionalnega poteka računanja, ga ta odpravi z nasvetom, naj preprosto verjame, da je tako. Navidezna dvojna resničnost sveta - razumska in tista, ki jo razumsko ni mogoče razložiti, je torej tudi v matematiki. 

Robert Musil se je rodil leta 1880, nedaleč od Slovenije, na slovenskem Koroškem v Celovcu, kot edinec v uradniški družini zgornjega srednjega sloja. Po končani vojaški srednji šoli se je vpisal na vojaško tehniško akademijo, a se kmalu premislil in doštudiral strojništvo na civilni visoki šoli v Bernu. A to mu ni zadostovalo. Vleklo ga je k humanističnim vedam in literaturi, tako da je dokončal še študij filozofije s psihologijo, matematiko in fiziko. Njegovo široko znanje tako s področja naravoslovnih kot tudi družboslovnih ved, s posebnim poudarkom na psihologiji, se dobro vidi v njegovem prvencu in obenem tudi najbolj znanem in uspešnem delu, Zablode gojenca Törlessa.

Po romanu je bil leta 1966 - več kot dvajset let po pisateljevi smrti, posnet tudi film z naslovom Der junge Törless. V filmu so dogajanje prikazali nekoliko drugače, kot ga je razumeti iz knjige. Namesto zgodbe, ki kaže dozorevanje adolescenta v odraslega človeka, so roman interpretirali kot študijo moči in prevlade ter povlekli vzporednice z nacional-socializmom. Po tej razlagi naj bi Reiting in Beineberg predstavljala naciste, ki uživajo v mučenju in nadvladi nad nedolžnimi žrtvami - v romanu nad Basinijem, ki naj bi predstavljal žide; Törless pa naj bi bil po tej razlagi predstavnik nemškega naroda (Mitläufer), ki sicer vse skupaj le opazuje, a s tem - ali pa prav zaradi tega, vseeno posredno sodeluje pri mučenju in je zato prav tako kriv.

Knjiga Roberta Musila, Zablode gojenca Törlessa je roman o odraščanju, ki je vedno bolj ali manj boleče in naporno, saj je to čas, ko je toliko stvari, občutkov in misli nejasnih ter težko razumljivih in mlade ljudi begajo ter obremenjujejo. Homoseksualne izkušnje dijakov v fantovskem internatu pri tem niso tako zelo pomembne; pomembno je njihovo iskanje poti iz adolescence v bolj stabilno stanje, v odraslost - razmišljanje in eksperimentiranje z občutki njih samih in njihovih sošolcev. 

Obvezno branje za odraščajočo mladino, ki ne hodi topo in bedasto skozi današnji svet ter še zna razmišljati z lastno glavo.

★★★★★

Robert Musil, leta 1900
(1880-1942)
(vir: Wikipedia)

Musil, Robert

Zablode gojenca Törlessa

iz nemščine prevedel in uvodno študijo napisal: Drago Dolinar

originalni naslov: Die Verwirrungen des Zöglings Törleß

Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, zbirka Sto romanov št.53
152 strani

P.S. Recenzija je bila napisana s hčerkino pomočjo. Knjiga je namreč izbirno branje maturantov na bavarskih gimnazijah.

Patrick White: Voss

Patrick White (1912-1990) - do sedaj edini avstralski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost, je roman Voss napisal leta 1957. Da je bil roman napisan v tem času, se iz besedila mogoče lahko celo ugane ali pa tudi ne. Roman je namreč zmes marsičesa. Eksplozivna mešanica, ki bralca zadane. Tudi rani in globoko prizadene, a vendar predvsem napolni z bogastvom zadovoljstva, ki ga lahko prinese le dobra knjiga.

Ko knjigo začnemo brati, se zdi, da beremo viktorijanski roman. No, ali pa realistični roman iz sredine oz. konca 19. stoletja - Edith Wharton ali pa Henry James mi prideta na misel. Potem pa knjiga postane modernistična - kot bi brala Virginio Wolf ali pa Williama Faulknerja. Pa še nisem na koncu naštevanja:) Roman ima vsekakor tudi lastnosti razvojnega romana, saj se protagonisti tekom romana marsičesa naučijo; predvsem o njih samih, svojih najglobljih lastnostih in značilnostih. Roman pa je tudi pustolovski in zgodovinski ter konec koncev celo grozljivka - tista tipa Dickeyeve Odrešitve, a seveda precej bolj dodelana in globoka. 

Po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov, ki sestavljajo sezname najboljših romanov, pa je Voss tudi eden najznačilnejših in najbolj tipičnih avstralskih romanov. Časnik Guardian je knjigo uvrstil med stoterico najboljših romanov vseh časov.

Roman pripoveduje o nemškem raziskovalcu in pustolovcu Johannu Ulrichu Vossu, ki se leta 1845 nameni, da bo prečkal Avstralijo od njene vzhodne do zahodne obale. Področje je še neraziskano in večinoma puščavsko, le delno naseljeno in to samo z domorodnimi prebivalci. Okrog sebe zbere raznoliko druščino moških, ki ga spremljajo na ekspediciji. Nekateri so takšni, da se dobro znajdejo v divjini, med njimi sta tudi dva domorodca; drugi so pesniki, ki v divjini iščejo smisel življenja, spet tretji pa so na ekspediciji povsem naključno; nekatere pa, seveda, vodijo jasne raziskovalne in znanstvene ambicije. Krute vremenske razmere in pusta pokrajina, kakor tudi aboriginski prebivalci pripomorejo k temu, da se vsak od njih na svoj lastni način soočijo s svojo temno stranjo osebnosti, težavami in problemi, ki jih težijo, pa se jih do sedaj mogoče sploh niso zavedali. To je tisti del romana, ki bi ga lahko imenovali "Bildungsroman". V tem odseku romana, ki opisuje težavno pot ekspedicije preko Avstralije, pa so tudi vse pustolovske značilnosti pripovedi in tiste, ki jih najdemo v grozljivkah.

Medtem ko pustolovci koračijo preko negostoljubne puščavske pokrajine Avstralije, vzporedno spremljamo še eno zgodbo. Ta del romana je potem tisti viktorijanski, oz. realistični. Spremljamo zgodbo mladega dekleta Lavre Travelyan, ki živi pri svoji teti Emi v okolici Sydneyja. Teta je poročena z bogatim trgovcem, ki je tudi glavni sponzor Vossove odprave preko Avstralije. Ob spremljanju te zgodbe dobimo čudovit vpogled v življenje in razmišljanje bogatega sloja sydneyjske družbe sredine 19. stoletja. Ker pa je bil roman napisan šele sredi 20. stoletja lahko uživamo tudi v modernističnih pisateljskih prijemih. Zgodba je tako bolj moderna in ženski liki - predvsem Lavra, si lahko dovolijo tudi kakšno nenavadno in drzno potezo, ki si jo pisatelji izpred stoletja ali dveh v svojih romanih ne bi upali zapisati.

Lavra in Voss sta tista, ki povezujeta obe zgodbi. Čeprav sta se srečala samo trikrat, je vez med njima močna in trdna. Dopisujeta si, a pisma iz avstralske divjine se le težko prebijejo do Sydneyja in nazaj. Tako njuna vez črpa moč iz nečesa drugega. Na tem mestu se pri romanu Voss odpre še ena od njegovih plati - tista mistična. Lavra in Voss sta namreč nekako medsebojno povezana preko svojih vizij in sanj. V sanjah ali prividih spremljata drug drugega in si dajeta pogum. Ko trpi eden, trpi tudi drugi. Zelo dobro razumeta drug drugega in sumita, kakšna bo usoda enega ali drugega. Zelo zanimivo. Zaradi takšnega načina pisanja, je bilo roman včasih težko brati in razumeti, a samo na prvi pogled. Z malo več koncentracije in pozornosti kot pri lahkotnem branju, sem bila nagrajena z dragocenostmi, ki jih v literaturi ne srečamo prav pogosto.

Še ena stvar je, ki povezuje obe štreni zgodbe. Zoprna je, ker me je vedno znova, ko sem se lagodno potopila v branje, neprijetno dregnila in vznemirila. To je način pisanja, pri katerem je pisatelj uporabljal nenavadno veliko število pridevnikov in prislov, ki poudarjajo nekaj negativnega ali slabega. Kar skočijo ven iz besedila in zabolijo. Tako je pogosto nekaj odurno, bedasto ali gnusno.Vse preveč se nekomu nekaj gabi ali je umazano in smrdljivo. Brazgotina na hrbtu bivšega kaznjenca je na primer grde škrlatne barve z gnusno belino obnovljene kože. Zelo nazorno si lahko predstavljate, kajne? In aborigini so črnuhi.
A takšen način pisanja knjigi še zdaleč ne jemlje kakovosti in mislim, da tudi bralcev ne. Na takšen način je pisatelj na najbolj jasen način prikazal, kako kruta je bila Avstralija do svojih kolonistov. Podnebje je grozno; vse živo pa kakor da se je zarotilo proti prišlekom in čaka samo še na primeren trenutek, da izvede svojo namero umoriti jih.

Sydneyjska družbena smetana je hinavska in neiskrena. Voss se je v njej počutil izredno utesnjenega. A ker je bila njegova odprava odvisna od denarja teh ljudi, se je bil prisiljen gibati v njej.Težko mu je bilo slediti nenapisanim pravilom lepega vedenja in praznega govoričenja. Ko se je sydneyjska družba pogovarjala o Vossu, ga je označila takole: Bil je neotesanec, nekaterim se je zdel oduren... Blaznež. A ne nevarno blazen. Seveda še zdaleč ni bil takšen; samo divjina mu je bila bolj pri srcu kot sydneyjska družba, pa se je zato vedel bolj okorno in nerodno. Potem ko odpotuje z odpravo, se njegovo obnašanje in razpoloženje bistveno izboljšata. Le v divjini lahko globoko zadiha in se sprosti.

Vendar pa tudi Voss ni brez napak. Njegov največji greh je napuh. Preziram ponižnost, zakliče enkrat tekom pripovedi. Eden izmed članov njegove odprave pa je nekoč o njem rekel: On nikoli ni bil Bog, čeprav si je rad mislil, da je. Včasih, kadar je pozabil, je bil človek. 
Religiozna razmišljanja in prerekanja imajo pomembno vlogo med pohodom odprave z vzhoda proti zahodu. Veliko pa je tudi simbolike. Voss bi bil lahko Jezus ali pa Hudič v isti osebi; pot po puščavi pa je pot v pekel. 

Moj najljubši simbol iz knjige pa je vendarle nekaj čisto drugega. Najdete ga v viktorijanskem delu romana. To je poročni šopek iz vej cvetoče hruške, ki ga Patrick White takole razloži: šop črnih vej s cvetovi, ki jim je grozilo, da jih bo odpihnilo in bodo nežno, v beli barvi, nezaznavno odnesli s seboj mit vse sreče.

Romani Patricka Whita vplivajo name na prav poseben način. Nekako ambivalentno - všeč so mi, pa mi niso všeč; brala bi jih, a vendar tudi ne. Vedno pa puščajo v mojem spominu žive slike, ki ne zbledijo zlahka. V romanu Voss so to žareče rdeče razbeljene slike puščavske Avstralije, po katerih se kot duhovi premikajo podobe grobih, vsega hudega vajenih ljudi.

Moj protisloven odnos do del Patricka Whita pa najbolje ponazori moja reakcija na enega od drugih njegovih romanov. Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Zadeva Twyborn. Brala sem z odprtimi usti, a na koncu knjigo zalučala v kot, češ tega pa ne maram in kaj takega mi pa sploh ni všeč. A knjiga me ni pustila pri miru. Še danes se natančno spominjam poteka dogajanja v vseh treh delih romana in še vedno me fascinira dejstvo, kako veliko presenečenje mi je pripravil pisatelj ob koncu prvega dela. Kompleksno in psihološko dodelano delo. Knjigo sem kmalu zatem kupila in sedaj zaseda pomembno in vidno mesto na eni izmed polic moje knjižnice. In čaka, da jo ponovno preberem.

Zdaj sem bolj zrela bralka;) in vem, da dobre knjige pri bralcih vedno ne sproščajo samo prijetnih občutkov. Roman Voss je ena izmed njih. Kljub temu ne morem, da je ne bi imela rada. Ne morem, da ne bi imela rada psihološko dodelane fikcijske figure Johanna Ulricha Vossa (ki pa je bila vendarle navdihnjena po resnični osebi - nemškemu raziskovalcu Ludwigu Leichhardtu), dobre zgodbe in čudovitih prizorov iz narave. Knjiga je ravno prav modernistična in na srečo še prav nič post-modernistična. Zanimiva, globoka, pretresljiva, tragična. Opisuje ne samo potovanje po puščavah Avstralije, ampak tudi potovanje k skrivnosti življenja. O tej skrivnosti vseh skrivnosti je eden izmed članov Vossove odprave, Le Mesurier, ugotovil naslednje: Skrivnosti življenja ne razplete uspešnost, ki je sama sebi namen, temveč neuspešnost, v stalnem boju, v nastajanju.

★★★★★ 

Patrick White
(1912-1990)
(vir: Wikipedia)

White, Patrick

Voss

iz angleščine prevedel: Ital Klabus

spremna beseda: Igor Maver

Ljubljana 1994, Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje

508 strani

ISBN 86 361 0855 1