Leïla Slimani: Uspavanka

Za knjigo sem izvedela na Airbeletrini.

Tam je bil na letošnji materinski dan (tisti konec marca - drugi materinski dan je danes, drugo nedeljo v maju) objavljen članek, v katerem je predstavljenih deset nepozabnih literarnih mam. Med nepogrešljivo slovensko trpečo materjo (Ivan Cankar: Na klancu), odsotno materjo (Miha Mazzini: Otroštvo), materjo brez identitete (Peter Handke: Žalost onkraj sanj), krivo materjo (Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu) in še nekaterimi drugimi, najdemo tudi zaposleno mati.

Takole piše Valentina Plahuta Simčič o romanu Leïla Slimani, Uspavanka:

Leïla Slimani v romanu Uspavanka (Mladinska knjiga, 2016, prevod Saša Jerele) osvetljuje nočne more zaposlenih mater. Knjiga se začne, ko varuška umori otroka karierno uspešnih staršev. Očetu nihče nič ne očita, mati, uspešna odvetnica, pa se mora soočati z očitki, da je izbrala kariero namesto otrok ter jih tako spravila v roke nevarne varuške. Roman postavlja vprašanje odnosa družbe do žensk, ki hočejo v življenju še kaj drugega poleg materinstva, je pa tudi brezkompromisna analiza razredne družbene razdelitve.

Mmm, zanimivo, a ne? Knjigo sem v enem dnevu prebrala.

Kakor ste lahko prebrali v citiranem besedilu, se roman začne grozljivo in krvavo. Ni kaj - zaradi takšnega začetka pisateljica bralca z debelo verigo priklene h knjigi. Čestitke. Pa vendar... dramatičnost tega začetnega prizora kljub vsemu ni tako živa, kot bi mogoče pričakovali - vsaj pri meni ne. Dramatičnost bledi, ker jo dandanes najdemo pri velikem številu novih romanov in to že na prvih straneh. Postala je sila poceni. Avtorji in avtorice kakor da se bojijo, da bodo bralci njihovo knjigo zaprli še preden jo bodo resno začeli brati, če na prvi strani ne bo napisano nekaj usodnega, tragičnega, krvavega ali kako drugače dramatičnega. Tako je recimo tudi v romanu Prikriti plameni Celeste Ng.

No, po umoru nato nastopi čas za iskanje odgovora na vprašanji, zakaj se je to zgodilo in kdo je kriv, da je varuška morila. Pisateljici gre razjasnjevanje tega prav dobro od rok. Najbolj pohvale vredno pa je to, da čisto mimogrede in izredno lahkotno pomete s klišejskim rasizmom in ksenofobijo. Nekako bi pričakovali, da je varuška, ki ji ob težkem življenju in vseh preprekah, ki ji ležijo na poti, prekipi in pripelje do tega, da celo mori, ena izmed temnopoltih Afričank ali pa vsaj ilegalno v Francijo priseljena Filipinka, pa ni tako. V tem romanu sta vlogi zamenjani in nesrečna mati - uspešna in zelo zaposlena pravnica, je tista, ki ima olivno polt, govori arabsko in ima rada berberske preproge. Ta zamenjava vlog je tako prefinjena, da jo bralec komaj opazi. Mojstrsko!

To pa je tudi vse, kar je v knjigi odličnega. Vsega ostalega, o čemer piše v prispevku na Airbeletrini, v knjigi nisem našla. Roman sicer sramežljivo načenja tabu temo o tem, da so starši lahko tudi nesrečni s svojimi otroci, da gredo po rojstvu raje v službo, kot da bi bili ob otroku in da hrepenijo po tem, da bi spet imeli čas samo zase, ampak vsega tega je res samo za okus - ravno toliko, da sem bila potem toliko bolj nezadovoljna, ker nisem dobila tistega, kar sem pričakovala. O kritičnem odnosu družbe do žensk, ki hočejo v življenju še kaj drugega poleg materinstva, nisem zasledila veliko in očitki, ki so namenjeni materi (ne pa očetu!) so bili tako tihi, da jih nisem slišala - če so v romanu slučajno res prisotni. 

Knjiga nekje med prvo tretjino in prvo polovico začenja izgubljati ubijalski tempo, s katerim se je začela in ki je obljubljal izvrstno literarno delo. Starša in varuška postajajo vse bolj klišejski in vedno manj podobni tistim z začetka romana. Čudno se obnašajo in naenkrat popolnoma in brez pravega razloga spremenijo svoje mnenje o različnih stvareh ter začnejo postopati nerazložljivo čudno, če ne čudaško. Dogajanje je vse bolj predvidljivo, vzroki za tragični dogodek pa že tisočkrat obdelani in zapisani.

Kljub temu pa Uspavanka, Leïle Slimani, ni slaba knjiga - le moja pričakovanja so bila verjetno previsoka. Splača se jo prebrati - konec koncev tudi zato, ker vam zaradi njenih borih 190 strani zanjo ne bo potrebno žrtvovati veliko časa. Knjigi pa vsekakor ne gre pripisovati stvari, ki bi jih v njej radi videli, a jih tam pravzaprav ni.

★★★☆☆