John Banville: Newtonovo pismo

V septembru 1693 je Isaac Newton svojemu prijatelju, filozofu Johnu Locku, napisal pismo, ki buri duhove še dandanes. Newtonovi biografi so ob njem zmedeni in ne vedo, kaj naj si mislijo. Se je Newtonu zmešalo? Vsaj za kratek čas? Se je ob svojih alkimističnih poskusih zastrupil s svincem in začel halucinirati? Je tako mislil, ker se je ravno začel intenzivno ukvarjati s Svetim pismom?  Takole piše 50-letni Newton nekaj let starejšemu prijatelju:

"SIR, - Being of opinion that you endeavoured to embroil me with women, and by other

means, I was so much affected with it, as that when one told me you were sickly and would

not live, I answered, 'twere better if you were dead. I desire you to forgive me this

uncharitableness; for I am now satisfied that what you have done is just, and I beg beg your

pardon for my having hard thoughts of you for it, and for representing that you

struck at the root of morality, in a principle you laid in your book of ideas, and designed to

pursue in another book, and that I took you for a Hobbist. I beg your pardon also for

saying or thinking that there was a design to sell me an office, or to embroil me. - Iam

your most humble and unfortunate servant,

Is. NEWTON."

Torej, Newton - ves ogorčen in razburjen, v pismu Locka obtožuje, da je nemoralnež in hobbist in da ga je - njega, Newtona - skušal zaplesti z ženskami. Za kaj natančno je šlo, ne vemo. O Newtonovem spolnem življenju ne vemo prav veliko. Vsekakor ga spolnost ni preveč zanimala. Menda je na smrtni postelji priznal, da je devičnik.

Verjetno se še najmanj motimo, če ostanemo pri ugotovitvi, da je svoje življenje posvetil znanosti in se za običajno zakonsko (ali partnersko) življenje, ki ga je živela večina njegovih prijateljev in znancev, ni odločil, oz. ga ni zanimalo.

Irski pisatelj John Banville z naslovom svojega kratkega romana namiguje ravno na to Newtonovo pismo. A če mislite, da boste potem, ko roman preberete, vedeli kaj več o Newtonovih "temnih dneh" konec poletja leta 1693 in da boste lažje razumeli njegovo ogorčenje nad tem, da so ga hoteli "zaplesti z ženskami", naj kar takoj povem, da to ne bo tako. Boste pa bogatejši za podobno sodobno zgodbo, kjer so ženske prav tako sukubi. (Sem morala poguglati, da sem zvedela, kaj je to.)

V romanu Newtonovo pismo imamo univerzitetnega profesorja, ki svoji prijateljici ali znanki piše pismo, in v njem opisuje, kaj je doživel, ko se je preko poletja umaknil na podeželje, da bi v miru dokončal svojo knjigo o Newtonu. Vse, kar se mu pripeti, je povezano z družino, pri kateri je najel hiško, in ki stanuje čisto blizu njega, tako da se lahko medsebojno opazujejo in obiskujejo. To družino sestavljata dve ženski - teta in nečakinja - en moški in en otrok. Prvoosebni pripovedovalec si kar hitro ustvari svojo predstavo o družinskih članih in njihovih medsebojnih odnosih, a se - kot je pričakovati, v veliki meri moti. Tekom zgodbe odkriva vedno nove podrobnosti, ki omajejo njegovo samozavestno prepričanje, dokler se le-to ob koncu romana popolnoma ne zruši samo vase. Vse skupaj pa se še dodatno zaplete s tem, da se v eno od žensk zaljubi, z drugo pa deli posteljo.

Slog pisanja je nekoliko zapleten. Pri branju knjige potrebujete nekaj potrpežljivosti in koncentracije. Če ste ju pripravljeni vložiti, boste poplačani s številnimi čudovitimi detajli in premišljenimi besednimi zvezami, ki počasi, a vztrajno sledijo druga drugi in jih nikoli ne zmanjka.

Moj najljubši stavek iz romana je naslednji:

V sebi je imel nasilje, ki ga ne bo nikoli spustil na plan, vendar je bilo na ta način samo še bolj moteče, sklenjeno v njem kot pest.

Roman Newtonovo pismo, Johna Banvillea, je ena izmed tistih knjig, ki jo potem, ko jo preberete, želite takoj še enkrat prebrati. Kajti sedaj veste za stvari, ki jih ob prvem branju niste poznali in ste tako lahko pozornejši na marsikatere podrobnosti in namigovanja, ki jih prej niste zapazili. Takšno drugo branje je pri Newtonovem pismu tudi praktično povsem lahko izvedljivo, saj je roman res kratek - za en dan na plaži, če spadate med tiste, ki se ne strinjajo s tem, da na spiske in priporočila za poletno branje sodi le "lahkotna literatura".

Če pisatelja Johna Banville še ne poznate, je roman Newtonovo pismo tudi idealna priložnost, da se z njim seznanite. Kajti - kakor se je o svojem romanu izrekel pisatelj sam: "It's pretty well all there. And it's short."

Fajn so tele tanke Modrijanove knjigice. Vse je vredno prebrati.

Snorrijeva Edda

Če ne bi bilo Snorrija, ne bi bilo teh tako zelo priljubljenih televizijskih serij o Vikingih. Ne bi bilo računalniških igric, kot je na primer God of War. Če ne bi bilo Snorrija, Tolkien ne bi napisal Hobita in Gospodarja prstanov - ali pa bi bila ta dva romana bistveno drugačna, kot ju poznamo. Če ne bi bilo Snorrija, bi le redkokdo poznal Odina, Thora in Freyjo. 

Za (skoraj) vse, kar vemo o nordijski mitologiji, se moramo zahvaliti Snorriju Sturlusonu in njegovi knjigi Edda.

Snorri je bil najvplivnejši ter najpomembnejši Islandec svojega časa - politik, gospodarstvenik, a tudi zgodovinar in pesnik. Leta 1220 je končal svoje delo Edda, v katerem je povzel celotno nordijsko mitologijo; v besedilo pa  je spretno vključil tudi stare vikinške pesmi in navodila za to, kako se te pesmi napiše. Če bi še kdo želel biti skald ali nordijski ali - če poenostavim, vikinški pesnik.

Vikinška duhovna in religiozna kultura se je širila predvsem po ustnem izročilu. Prav veliko pisnih virov niso zapustili. Vse, kar se je ohranilo od njihove kulture, so zapisali na Islandiji in najpomembnejši od teh zapisovalcev je bil ravno Snorri.

Ko je Snorri napisal Eddo, je bila Vikinška doba že mimo. Vikingi niso bili več strah in trepet ljudi, ki so živeli na področju današnje Velike Britanije in Irske, ki bi neusmiljeno ropali, pobijali, posiljevali in zasužnjevali. V tem času so bili že vključeni v širšo evropsko krščansko skupnost in na križarskih pohodih, ki so se jih udeleževali, je bila njihova vojaška spretnost visoko cenjena.

Snorri je zapisal njihovo kulturno dediščino iz časa pred pokristjanjevanjem, ampak - pozor! - to, kar je zapisal, je vseeno napisano skozi oči kristjana, ki se zaveda, da so zgodbe izmišljene, da ničesar ne pomenijo in je celo prepričan, da so bili ljudje, od katerih to izročilo prihaja, na duhovno nižjem nivoju, kot smo kristjani. Tega se mnogi, ki so pisali ali še pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice, ki temeljijo na nordijski mitologiji, ne zavedajo dovolj dobro. Nordijska mitologija kot jo poznamo, je mitologija kot so jo zapisali in kot so jo razumeli krščanski pisci - ne nujno duhovščina, ampak ljudje, kot je bil Snorri, ki so bili prepojeni s krščanstvom in so krščansko zgodovino dobro poznali.

To se zelo dobro vidi že v Prologu Snorrijeve Edde, kjer je razloženo od kod so prišli nordijski bogovi. Snorri pove, da to pravzaprav sploh niso bili bogovi, ampak ljudje, ki so se umaknili iz Troje. Odin je, na primer, potoval iz Troje proti severu, se na poti poročil z več lokalnimi ženskami in tako ustanovil kraljeve družine in nova kraljestva. Ljudje, ki jih je srečaval, pa so ga zaradi njegove modrosti kmalu začeli častiti kot boga.

Za naše poznavanje nordijske mitologije pa je najpomembnejši drugi del Snorrijeve Edde - imenuje se Gylfaginning - v prevodu Gylfijeve iluzije ali zmote. Glavni nastopajoči je legendarni švedski kralj Gylfi, ki zve, da so se bogovi naselili v Skandinaviji in gre k njim, da bi mu razložili najpomembnejše resnice sveta in človeškega življenja. Na njegova vprašanja odgovarjajo trije predstavniki bogov - Visoki, Skoraj Visoki in Tretji, in v njihovih odgovorih je razložena vsa nordijska mitologija. 

Gylfi in z njim bralci Snorrijeve Edde zvemo, kako naj bi nastal svet, kako so bili ustvarjeni ljudje, zakaj imamo dan in noč, zimo in poletje, kako se pride v nebesa in seveda tudi to, kdo je glavni bog in kateri so vsi ostali bogovi, ki jih dandanes poznamo kot nordijske bogove: Odin, Thor, Loki, Freyr, Freyja, Tyr, Bragi in še mnogi drugi. Snorri nam v tem delu svoje Edde razloži tudi, kdo so bile Valkyre in pove najbolj znane zgodbe iz nordijske mitologije - med njimi tudi tisto o Thorovem potovanju v Utgarda-loki in njegovemu lovu na kačo Midgard. 

Gylfijeve iluzije se končajo z razlago Ragnaroka - nordijske apokalipse ali konca sveta, ki bo pomenil tudi konec bogov in človeške družbe.

Odin je jahal čarobnega konja z imenom Sleipnir. Z njim je lahko galopiral po morju in zraku. Konj je imel osem nog in zobe popisane z runami. Uzde so bile kače. 

Na tej sliki se ne vidi, da je imel Odin samo eno oko. Drugo je namreč žrtvoval za modrost.

Nordijsko mitologijo, kot jo poznamo, sestavljajo nordijski bogovi, kot jih je opisal Snorri v svoji knjigi Edda. A Snorrijev pogled na mitologijo se ne sklada povsem z resničnostjo. Nordijski bogovi so v predkrščanskem obdobju verjetno imeli drugačno vlogo, kot jim jo predpisujemo danes in je drugačna od tiste, ki jo je opisal Snorri. Samo nekaj primerov. Odin je bil verjetno res pomemben bog, a nikakor ni bil nekakšen poglavar vseh ostalih - nekakšen nordijski Zevs. Thor verjetno sploh ni bil Odinov sin. Iz redkih predkrščanskih opisov in zapisov lahko namreč sklepamo, da je bil veliko bolj samostojen in neodvisen, kakor nam je to predstavil Snorri in kakor si to danes predstavljamo. In Loki, ki ga vedno opisujejo kot nekakšnega nordijskega Juda Iškarjota - izdajalca in prevaranta, ki je odgovoren za Ragnarok, prav verjetno ni bil nič od tega, ampak le nekakšen bog transformacije, ki se je zlahka in pogosto spreminjal v ptice.

Čeprav Snorrijevo Eddo beremo predvsem zato, da bi kaj zvedeli o vikinškem verovanju in njihovem svetovnem nazoru, pa Snorri svoje knjige ni napisal zato, da bi razložil nordijsko mitologijo. Nordijski bogovi in njhove dogodivščine so v knjigi opisani samo zato, da bi bralci bolje razumeli vikinško poezijo in Snorrijevo pesem Hattatal.

Pesem Hattatal predstavlja četrti ali zadnji del Snorrijeve Edde. Pesem je v stari vikinški maniri napisal Snorri sam za norveškega kralja Hakona. Od nekako leta 900 dalje je bila namreč navada, da se vsak mlad fant iz boljše islandske družine nauči skladati pesmi in potem odpotuje na dvor norveškega kralja ter eno od svojih pesmi zrecitira v čast kralju. Snorri je predstavil pesem Hattatal. Pesem je tako zapletena, da je ni mogoče prevesti. Glede na to potem ni prav nič čudno, da je Snorri v svoji knjigi Edda celotni tretji del posvetil temu, da bi razložil, kako se sklada takšna vrsta poezije.

Ta del knjige se imenuje Skaldskaparmal in opisuje skaldsko poezijo - pesmi, ki so jih pisali in recitirali v Vikinški dobi. Vsak nordijski kralj je imel svojega pesnika ali skalda, ki je pisal pesmi v njegovo čast ali spomin. Nekatere od teh pesmi so ohranjene tudi v originalu - v runah so vklesane v kamne, ki še vedno stojijo po različnih krajih Skandinavije; mnoge od njih pa je zbral Snorri in jih zapisal v tretjem delu svoje Edde. Poleg tega pa je še razložil, kako takšne pesmi zložimo. Če hočemo razumeti vikinške pesmi, moramo poznati keningse - posebne figurativne fraze, ki opisujejo določene osebe ali stvari. Keningsa sta na primer "labodova cesta" ali "kitova pot", ki pomenita morje. Kralj je "tisti, ki daje prstan", saj so nordijski vladarji svojim skaldom, če so napisali dobro pesem, podarili prstan, in tako dalje. Vse to razloži Snorri v tretjem delu svoje knjige Edda.

Ta del njegove knjige ima spet okvirno zgodbo. Dogajanje je postavljeno na nekakšen banket, kjer mož imenovan AEgir gosti najrazličnejše nordijske bogove. Na tej zabavi se pogovarja z Bragijem, bogom poezije, ki mu razloži vse, kar je potrebno vedeti o skaldski poeziji, predstavi pa mu tudi različne stare vikinške pesmi.

V začetku 13. stoletja, ko je Snorri odpotoval na dvor norveškega kralja Hakona, da bi mu predstavil svojo pesem Hattatal, skaldska poezija ni bila več priljubljena. Veljala je za zastarelo in menda se je kralj celo nekoliko posmehoval, ko je poslušal Snorrija, kako recitira. Snorri pa je imel stare vikinške pesmi raje kot novodobne trubadurske romance, ki so prihajale iz Francije. Odločil se je, da svojo pesem zapiše in ohrani za potomce - vse skupaj pa razširi še s tem, da razloži, kako skaldsko poezijo razumeti. A če bralec želi razumeti vikinško poezijo, mora poznati tudi nordijske bogove in njihove zgodbe - tako je knjigi dodal še en del, v katerem razloži nordijsko mitologijo. A knjiga s tem še ni bila končana. Da si ne bi kdo mislil, da ni dober kristjan in da mogoče celo verjame v poganske bogove, je dodal še prolog, v katerem razloži, kako posvetni so pravzaprav Odin, Thor, Loki in vsi ostali. Snorrijeva Edda je nastajala od konca proti začetku - od Snorrijeve lastne pesmi, preko razlage, kako takšne vrste pesem napisati, preko nordijske mitologije do prologa, kjer se vse začne tako, kot se spodobi, z Adamom in Evo, seveda.

Snorri bi bil zelo zadovoljen, če bi vedel, kako priljubljene so vikinške zgodbe in pesmi še 800 let potem, ko jih je zapisal v svoji knjigi Edda. Da po njegovih zapiskih pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice (če bi si znal predstavljati ta zadnja dva pojma). Da še vedno predstavljajo navdih mnogim umetnikom - čisto tako, kot so nordijske mitološke zgodbe navdihovale tudi njega samega.