Amélie Nothomb: Eine heitere Wehmut

Zanimivo, o čem vse je mogoče pisati. Lahko bi si mislili, da je Amélie Nothomb o Japonski napisala že vse, kar ji je ležalo na srcu. O svojem otroštvu - natančneje, o prvih petih letih življenja, ki jih je preživela tam, je pisala v romanu Metafizika cevi. O grozljivi izkušnji zaposlitve v enem od velikih japonskih podjetij je pisala v knjigi S strahospoštovanjem, o svojem japonskem zaročencu pa v knjigi - v nemškem prevodu z naslovom Der japanische Verlobte. 

No, tu je nova knjiga o njej tako ljubi deželi.

Nastala je ob priložnosti, ko se je Amélie Nothomb - zdaj nekaj čez 40 let stara in že slavna belgijska pisateljica, po šestnajstih letih ponovno vrnila na Japonsko, da bi naredila nekakšno romarsko pot po stopinjah, ki jih je pred leti pustila v tej deželi. Spremljala jo je ekipa francoske javne televizije, ki naj bi ob tem posnela tudi dokumentarni film.

Za naslov knjige je uporabila japonsko besedo natsukashi, ki pomeni nekaj takega kot vesela otožnost. Opisuje trenutek, ko se v naši zavesti pojavi kakšen lep spomin, ki nas še posebno razveseli. Je nekaj drugega kot nostalgija. Proustove magdalenice - tako v knjigi Eine heitere Wehmut, so bolj natsukashi kot nostalgija.

Z veselo otožnostjo se pisateljica potem sprehaja po krajih in mestih, kjer je v preteklosti živela, se srečuje z ljudmi, ki jih je poznala in se spominja svojega življenja na Japonskem. 

Najbolj ganljivo, a obenem tudi najbolj težko, je srečanje z varuško, ki je skrbela zanjo v prvih letih življenja. Gospa je stara, že nekoliko dementna in živi sama v enem od socialnih stanovanj, zapuščena od svojih otrok. Žalostno.

Bralec - in tudi pisateljica sama, sta pa vendar najbolj vznemirjena ob pričakovanju njenega srečanja z bivšim zaročencem. Srečanje je prisrčno, a zadržano - kakor je to ponavadi v takšnih primerih. 

Z Rinrijem se odpravita na eno izmed tokijskih pokopališč, kjer sta nekoč, stara enaindvajset let, preživela celo noč - ležala sta na enem od grobov in skozi cvetoče veje češenj gledala v nebo.

Japonska se je v času od njenega zadnjega obiska precej spremenila. Če ne drugega se ji je pripetila Fukušima. Področje, ki ga je leta 2011 uničil tsunami, je bi edini kraj, ki ga je Amélie Nothomb med svojim romanjem obiskala in ni bil kraj, kjer bi že kdaj prej bila. 

V času, ko je bila v Evropi, pa je Japonska doživela še več drugih naravnih katastrof. Potres v Kobeju leta 1995 je uničil hišo, v kateri je stanovala družina Nothomb. Edina stvar, ki je ostala od nje in se jo je Amelie še spominjala, so bile kanalizacijske cevi. Zanimivo, vrtec pa, ki ga je obiskovala (in sovražila do dna srca), je ostal bolj ali manj nepoškodovan in nespremenjen.

Eine heitere Wehmut je lahkotna in kratkočasna avtobiografska zgodba pri bralcih zelo priljubljene pisateljice, ki še vedno piše zanimivo, šaljivo ter ganljivo in to o stvareh, o katerih se zdi, da je že vse napisala. 

Obvezno branje za vse ljubitelje Amélie Nothomb, ki pa morajo preden vzamejo v roke ta roman nujno prebrati vsaj njeno Metafiziko cevi, S strahospoštovanjem in Japonskega zaročenca.

★★★★☆

Ian McEwan: Machines like me

Velika Britanija, osemdeseta leta 20. stoletja. Premierka Margaret Thatcher je ravnokar napotila ladje kraljeve flote proti Falklandskem otočju in začela vojno z Argentino. 

Vse lepo in prav. Potem pa Ian McEwan v zgodbo svojega romana uvede Alana Turinga - še vedno čilega in zdravega, ostrega in prodornega uma. Tukaj se potem zasvetijo prve svarilne lučke, ki namigujejo, da s knjigo nekaj ne bo v redu. Leta 1982 - v času dogajanja romana Machines like me, bi moral biti namreč Alan Turing že 30 let mrtev.

Za tega velikega znanstvenika, matematika in kriptologa, očeta računalništva in umetne inteligence sem izvedela šele pred kratkim, potem ko sem si ogledala film The Imitation Game. Njegova življenjska zgodba je v filmu zelo lepo predstavljena; glavni poudarek pa je na njegovem najodmevnejšem delu, ki ga je opravil med drugo svetovno vojno. Takrat je namreč pod okriljem britanske obveščevalne službe v Bletchley Parku vodil skupino, ki je uspela razbiti nemški šifrirni sistem in tako razvozlati njihova vojna sporočila. Tudi Taddyjeva žena Nancy iz romana God in Ruins je delala tam;)

Njegova uspešna znanstvena pot pa se je po vojni hitro končala, ker je bil obsojen zaradi homoseksualnosti, ki je v tistem času v Veliki Britaniji veljala za kaznivo dejanje. Po priznanju krivde je imel dve možnosti: ali gre v zapor ali pa privoli v hormonsko zdravljenje. Odločil se je za drugo. Psihično dotolčen je leta 1954 naredil samomor. 

Kaj bi se zgodilo, če bi se Alan Turing v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločil drugače, kot se je, in namesto hormonske kastracije izbral zaporno kazen? No, na tej možnosti in predpostavki temelji roman Machines like me. Ian McEwan je s svojim romanom ustvaril alternativni svet, ki je tudi zato, ker je bilo Alanu Turingu omogočeno, da raziskuje in dela še naprej, tehnološko precej bolj razvit, kot je naš. 

V romanu Machines like me imajo tako že v 60-ih letih 20. stoletja samovozeče avtomobile; digitalna komunikacija preko interneta ter mobilnih telefonov je mogoča že v 70-ih; v 80-ih letih pa napoči čas za prve androide, ki jih je skoraj nemogoče ločiti od ljudi. Ravno leta 1982 petindvajset takšnih "umetnih ljudi" prvič pošljejo na trg - 13 je ženskih in 12 moških. Eve - tako se imenujejo ženske predstavnice, kljub visoki ceni pokupijo že v prvem tednu, a tudi Adamov - tistih, ki zgledajo kot moški, se kaj hitro ne more več dobiti.

Enega od Adamov kupi tudi glavni junak romana. Charlie Friend je nekaj čez trideset let star moški, ki se preživlja z nečem, kar bi lahko imenovali laično borzno posredništvo - sedi za računalnikom, kupuje in prodaja ter ob tem nekaj malega zasluži. Je prej reven kot bogat, denar za Adama pa je dobil s prodajo hiše, ki jo je podedoval od svojih staršev. Odločitev za nakup je bila drzna (kaj vse drugega bi si lahko privoščil s tem denarjem!), a Charlieja sta že od nekdaj zanimali elektronika in antropologijo - The child of the coupling was Adam. Tisto bistveno, kar ga je dokončno prepričalo v nakup androida, pa je bilo dejstvo, da si je enega od njih nabavil tudi Alan Turing - Charliejev veliki idol. 

Vsakega od Adamov in Ev je bilo potrebno po nakupu še nekoliko dodatno sprogramirati - mu določiti osebnostne lastnosti. To je lastnik naredil s tem, da je določil, kako močno bo pri njegovem androidu izraženih pet velikih dimenzij osebnosti (t.i. OCEAN - kot je te dimenzije predstavil tudi prof. Bloom v tečaju Introduction to Psycology, o katerem sem že pisala) kot so ekstra- oz. introvertiranost, stabilnost oz. nevrocizem, odprtost za nove izkušnje ali pa ne itd. Charlie se je ob tem upravičeno bal, da bo z Adamom ustvaril svojo lastno psihološko repliko in se je zato odločil, da bo sam določil le polovico Adamovih osebnostnih dimenzij; odločitev glede preostale polovice pa je prepustil svojemu dekletu Mirandi. Adam je tako na določen način postal njun skupni otrok. Kakor lahko berete v romanu, je bilo to prav lepo zamišljeno, a ne tako zelo uspešno izvedeno...

Adam je bil fascinanten že s svojim izgledom (temnolas, atletsko grajen lepotec), hojo, govorjenjem in vedenjem, a vendar je bilo tisto, kar je najbolj navduševalo, njegov briljanten razum, ki je bil bistveno boljši od človeškega. Adam se je zelo hitro učil po principu strojnega učenja in se je zavedal samega sebe. Znal je čustvovati in umetniško ustvarjati. Haikuji so bili tisto, v kar se je posebej poglobil, kajti v tej kratki pesniški obliki naj bi bila prihodnost. Vsa druga velika literatura - romani, n.pr., naj bi bili namreč po Adamovem mnenju zapisani koncu, saj njihova vsebina vedno izhaja iz kakšnega od nesporazumov ali napak, teh pa bo z razvojem umetne inteligence in umetnih ljudi vse manj. The lapidary haiku, the still, clear perception and celebration of things as they are, will be the only necessary form.

Lahko bi nas bilo strah, da se bodo Adami in Eve s svojo genialnostjo in sposobnostmi, ki na vseh nivojih presegajo človeške, obrnili proti ljudem in se do njih na kakršenkoli način sovražno vedli. Ne, to se ne zgodi. V teh umetnih ljudeh so bile namreč vgrajene zelo visoko zastavljene moralne norme - vedno so se odločili za pravičnost in nikoli niso lagali. 

Vendar pa je tukaj potem tičala tudi vsa njihova tragika - za naš nepopolni svet so bili namreč preveč idealni. Naš svet je bil za njih preveč kontradiktoren. Pomislite samo na to, kako polni nasprotij smo ljudje: dopuščamo, da milijoni umirajo zaradi bolezni, za katere poznamo zdravilo, radi imamo živa bitja, a dopuščamo, da številne vrste izumirajo, milijoni ljudi živijo v revščini, čeprav je na svetu toliko dobrin, da bi zadostovale za vse in tako dalje. Vsa ta nasprotja so Adame in Eve begale in jih silile v osebno stisko. Nič nenavadnega torej, da so nekateri od prvih 25-ih človeških robotov, ki so jih poslali na trg, naredili samomor - na njim specifičen način. Dve Evi, ki sta bili skupaj prodani nekomu v Riadu, sta bili prvi.

Tudi med Charliejem, Mirando in njunim Adamom se razvijejo trenja, ki vodijo do usodnih posledic. Včasih se odnosi med njimi zdijo naravnost smešni (glej, saj gre vendar samo za stroj!), a v osnovi je razmerje med njimi vendarle predvsem tragično. Ianu McEwanu je uspelo prikazati kar nekaj dilem - predvsem moralnih, ki nas mogoče čakajo ob nadaljnjem razvoju umetne inteligence in našem življenju z njo. Knjiga je napisana izredno zanimivo. Zgodba vleče.

Med branjem pa sem uživala tudi v primerjanju povsem konkretnih zgodovinskih in političnih dogodkov, ki so se pripetili v paralelnem svetu romana Machines like me s tistimi iz našega resničnega sveta. Podobni so si, a včasih tudi usodno drugačni. Če sem že na začetku omenila Falklandsko vojno - ta v romanu dobi vzdevek Falklandska katastrofa, in je Margaret Thatcher stala premierskega stolčka, tako hud poraz za Veliko Britanijo je pomenila. John Kennedy je v 60-ih letih skoraj umrl v atentatu in Jimmy Carter je na  predsedniških volitvah porazil Ronalda Reagana. Če bi se spoznala na angleško politiko, bi takšnih simpatičnih razlik opazila še mnogo več. Tako pa mi je v spominu ostala samo še ta, da so se Beatlesi (tudi John Lennon:) v času dogajanja romana še enkrat zbrali skupaj in izdali album Love and Lemons, ki je bil derided for its grandiosity, for failing to resist the lure and overreach of an eighty-strong symphony orchestra.They could not master such forces, was the general drift, with half a lifetime's store of guitar chords. Nor did we wish to be told again, the Times critic complained, that love was all we needed, even if it were true, which it was not.

Sicer pa so v McEwanovem paralelnem svetu tudi znani pisatelji ustvarili malce drugačna literarna dela, kot smo jih vajeni: Heller je napisal Catch-18, Fitzgerald The High-Bouncing Lover, Orwel The Last Man in Europe in Tolstoj All's Well that Ends Well. Pa si mislite, kateri romani so to;)

Knjige Iana McEwana rada berem - čeprav nekatere bolj kot druge. Nekatere so tudi precej boljše od drugih. Večino od njih imamo prevedene tudi v slovenski jezik.

Če bi tiste njegove knjige, ki sem jih prebrala, razporedila na nekakšno osebno lestvico kakovosti, bi bil na daleč najvišjem mestu roman Pokora, čisto spodaj, skoraj za brcniti stran, pa Amsterdam. Ostale njegove knjige bi bile nekje vmes. Verjetno še vedno velja, kot sem pred leti napisala na forumu Knjižni molji, da bi bila Sobota točno v sredini lestvice. V spodnjo polovico bi potem vtaknila Solar, v zgornjem delu pa bi bili romani Otrok o pravem času, Tujca v Benetkah in Na obali Chesil. 

Machines like me Pokore ne more zriniti z vrha seznama, ji je pa tako blizu, kot ji ni bila blizu še nobena od drugih McEwanovih knjig.

★★★★☆

Ian McEwan
(1948)
(vir: Wikipedia)

Drago Jančar: Postaje

Knjiga ima tako originalni uvod, da me je prijelo, da poiščem zemljevid sveta in začnem nanj risati črte in krivulje. 

Zamislite si, da bi na takšen zemljevid narisali vse poti, ki ste jih kdajkoli naredili - od otroških korakov pa do zadnjih korakov starca tik pred smrtjo. Prve črte bi bile čačkice v domačem kraju, potem bi se raztegnile do kraja srednje šole, univerze; nato bi na debelo začrtovale vsakodnevno pot do prve, druge, mogoče celo tretje službe. Tanke črte, ki bi se samo enkrat potegnile čisto na drug konec sveta, bi predstavljale eksotična potovanja, ki jih človek naredi le enkrat v življenju. In tako dalje. 

Mogoče bi tako kot Drago Jančar presenečeno ugotovili, da se te krivulje na nekaterih krajih zavozlajo in zgostijo, da nastajajo stične točke, čudna križanja in prepletanja.

Na svojih številnih potovanjih - ki so bila večinoma literarne narave - si je Drago Jančar tudi kaj zabeležil in skušal kaj premisliti. Z iluzijo, da je mogoče zadržati trenutek minevajočega časa, ob kavi na pločniku bulvarja ali v samotnem trenutku ob reki; v zmoti vseh pisateljev, da je mogoče ohraniti trenutek, ki pripada večnosti. 

Nastala je zbirka popotnih zapiskov, premislekov in zgodb. Postaje.

Zapisi so odlični. Rišejo sliko intelektualca, svetovljana, gorečega Evropejca, borca proti takšnemu ali drugačnemu nasilju. Odsevajo težko predstavljivo širino znanja s področja zgodovine, literature, umetnosti na splošno, kulture in politike. Nekatera od njegovih razmišljanj so preroška. Vse skupaj pa je zavito v dobro poznan pisateljev slog pisanja.

Veliko zapisov se ukvarja z vojno na Balkanu v 90-ih letih. Pretresljiv je zapis o Vukovarju - mestu, kjer se je Jančar pred vojno pogosto ustavljal, ko se je vračal v Slovenijo. Bilo je to lepo baročno mesto z rečnim pristaniščem, ki se je med vojno ob srbskem obleganju mesta, pred očmi Evrope in sveta, ob ignoriranju hrvaških oblasti spreminjalo v ruševine in goreče tramove.

Na temo vojne ob razpadu Jugoslavije je v knjigi tudi zapis, ki ga je Drago Jančar v lanskem letu (tudi na modri zofi Frankfurtskega knjižnega sejma) pogosto podal kot odgovor na neprijetno vprašanje, ki so mu ga vedno znova zastavljali - kakšno je njegovo mnenje o tem, da je Nobelovo nagrado za književnost dobil Peter Handke. Peter Handke je na temo jugoslovanske vojne napisal Pravičnost za Srbijo, Drago Jančar je kot odgovor njegovemu eseju napisal Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta. V njem je izredno jasno opisal življenje Sarajevčanov v času vojne, z vsemi grozovitostmi, ki so jih doživljali; brez hrane in elektrike, ves čas v strahu za svoje življenje. Napisano je podkrepil še z enim dodatnim, čisto konkretnim zapisom, ki ima naslov Misijonar in njegova pravičnost.

Takole piše:

Handke in Pavić se vozita po Srbiji in odkrivata resnico o vojni, medtem ko je vsa Bosna porušena, ko je stolčena ena tretjina Hrvaške, se Handke in Pavić vozita po Srbiji, kjer ni, kot je nekdo zapisal, počila niti ena šipa, vozita se v Studenico in vse jima je jasno, kdo je agresor in kdo ne, kdo je začel in kdo ne, katere nacije so velike in katere male, katere države resne in katere otročje.

Drago Jančar se s svojimi zapisi bori za to, da tega, kar se je dogajalo v Sarajevu, na način kakršen se je to dogajalo, nikoli ne bi pozabili. 

Kajti: Nevednost in pozaba delata ljudi preveč samozavestne in arogantne.

Zgodovinsko pomembnega leta 1991 je Drago Jančar veliko potoval. Pomladi je bil ob izidu svojega v ruski jezik prevedenega romana Severni sij (v nakladi 20 000 izvodov!) v Moskvi in je lahko z lastnimi očmi opazoval zadnje trenutke Sovjetske Zveze. Iz Moskve je takoj odpotoval v Washington DC na premiero svoje gledališke igre Zalezujoč Godota in tako spoznal tudi pogled ameriškega sveta na usodno leto. 

V času tik pred slovenskim plebiscitom, ko se je tudi v Nemčiji čutila napetost ob prihajajočih dogodkih, pa je bil v Feldafingu na Bavarskem. Živel je v idilični pisateljski rezidenci, vili Waldberti, ob Starenberškem jezeru. Sprehajal se je po okolici, razmišljal o Ludviku II. Bavarskem, ki se je utopil (ali pa so ga utopili) nedaleč stran v tem jezeru, se pogovarjal z ljudmi, opazoval pokrajino, naredil izlet v München in Dachau in pisal - mislim - čeprav ni nikjer jasno povedano, svoj roman Katarina, pav in jezuit.

Zapisek Feldafing je prvi v knjigi Postaje in je eden mojih najljubših. V tem zapisku sem našla dve stvari, ki tudi mene vedno znova očarata in navdušita. Ena je ljubezen do zgodovine kraja, na katerega me je popeljalo potovanje, kajti - kot pravi Drago Jančar, kdor nima rad zgodovine, naj ne potuje; saj le v primeru, da poznamo in nas zanimajo dogodki, ki so se v zgodovini dogodili na mestu, kamor smo pripotovali, lahko kraj razumemo in podoživimo.

Drugo so drobna presenečenja ali pa neverjetna naključja, ki - tako Jančar - človeku dajo misliti, da svet nekdo na neviden način z nasmeškom ureja. Zgodi se namreč, da mi, ne da bi posebej načrtovala, v pravem trenutku v roke pride prava knjiga; taka, ki je posebno pomenljivo povezana s krajem, na katerega sem pripotovala. Že večkrat se mi je zgodilo kaj takega in kaže, da se to dogaja tudi pisatelju Postaj.

V zbirki Postaje so pogosto omenjena literarna dela različnih avtorjev. Leta 1979 si je mladi Drago Jančar med potovanjem po Nemški demokratični republiki privoščil šalo, ki bi prav lahko imela podobno usodne posledice, kot jih je imela šala, ki jo Milan Kundera opisuje v svojem romanu z naslovom Šala. 

Jančarjevo razmišljanje o Vukovarju je povezano s knjigo mladega pisatelja Siniše Glavaševića, Zgodbe iz Vukovarja. 

Knjigo, ki ga je spremljala v Feldafing, pa se kot slučajno, vsaj nekoliko, dogaja tudi v tem kraju. Napisal jo je Ödön von Horváth (ampak ni bila tista z naslovom Mladost brez Boga, o kateri sem pisala;).

Omembe teh leposlovnih knjig so me naravnost vabile, da jih nekoč vzamem v roke in preberem. Kakor so me vabili nekateri od zapiskov, da obiščem kraje, po katerih je pisatelj potoval: Korčulo, Brione, Vodnjan in konec koncev tudi Bohinj. Opisi krajev, njihova zgodovina pa tudi miti, razmišljanja o njih, so tako prepričljivi in zanimivi, da se skoraj vonjajo borovci, sivka, žajbelj, rožmarin in vse mogoče drugo opojno dišeče šavje z zvenečimi imeni.

Knjiga se konča z nekaj kratkimi zgodbami, ki so, seveda, tudi povezane s potovanji. Moja najljubša je bila tista na koncu, z naslovom Angel ga ni zapustil. Malce šaljiva je in pripoveduje o tem, kako pisatelji včasih izgubijo navdih in kako hrepenijo po tem, da bi se vendarle zgodilo nekaj - dobrega ali slabega, kar bi jih pahnilo v razpoloženje, da bi spet lahko pisali. V takšnih primerih so dobrodošle tudi sanje - pri nekaterih so drzne, pri drugih bolj skromne. Zgodba je tipično Jančarjeva - z  mistiko, ki je previdno vmešana v sicer čisto realno, skoraj kriminalno zgodbo, in to na tako prefinjen način, da se ne ve več, kaj je res in kaj ne; kje se začnejo in kod končajo sanje.

Popotniški zapiski Draga Jančarja, Postaje, pokažejo, kako zelo bogata so lahko naša potovanja, če se znamo pravi trenutek ustaviti, pogledati okrog sebe, poslušati in kaj premisliti. Jasne nam postanejo stvari, do katerih bi se sicer le težko prikopali. Na ta način marsikaj bolje razumemo in zaradi tega potem bolje in bogatejše živimo - tudi takrat, ko ne potujemo. 

★★★★★